Jedro

Tožnica je upravičena do nadomestila za neizrabljen letni dopust, ker ni izrabila letnega dopusta pred iztekom pogodbe o zaposlitvi za določen čas zaradi prepričanja, da ji bo tožena stranka delovno razmerje podaljšala, tako da ji bo ponudila novo pogodbo o zaposlitvi.

Izrek

I. Pritožbi tožnice se ugodi in se izpodbijana sodba v 2. in 4. točki 1. odstavka izreka spremeni tako, da se ugotovi, da ne obstoji terjatev tožene stranke do tožnice v višini 812,42 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 11. 2007 in v višini 408,52 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 12. 2007 in da je tožena stranka dolžna tožnici plačati 840,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 11. 2007 dalje do plačila in v 2. odstavku izreka (odločitev o stroških postopka) spremeni tako, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti stroške postopka v višini 455,41 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po poteku 15-dnevnega izpolnitvenega roka, pod izvršbo.

Pritožba tožene stranke se zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II.

Tožena stranka je dolžna tožnici povrniti pritožbene stroške v višini 117,05 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po poteku 15-dnevnega izpolnitvenega roka, pod izvršbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo obstoj terjatve tožnice do tožene stranke v višini 840,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 11. 2007 dalje do plačila (1. točka izreka) in obstoj terjatve tožene stranke do tožnice v višini 812,42 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 11. 2007 in v višini 408,52 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 12. 2007 (2. točka izreka). Med seboj se terjatve pobotajo do višine tožničine terjatve in se tožbeni zahtevek tožnice zavrne (3. in 4. točka izreka). Odločilo je, da je tožnica dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v višini 931,93 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po poteku 15-dnevnega izpolnitvenega roka.

Zoper sodbo sodišča prve stopnje se pritožujeta obe stranki.

Zoper sodbo sodišča prve stopnje v 2., 3. in 4. točki ter odločitev o stroških postopka se pritožuje tožnica iz razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe spremeni tako, da zahtevek tožene stranke po ugotovitvi nasprotne terjatve in pobotu s tožničino terjatvijo zavrne ter ugodi tožbenemu zahtevku oziroma podrejeno, da jo v izpodbijanem delu razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Tožnica je trdila, da je opravila več delovnih ur, kot bi znašala delovna obveza po pogodbi o zaposlitvi (25 ur), zato je štela, glede na pogodbeno določilo o neenakomerno razporejenem delovnem času, da ji je tožena stranka te ure upoštevala pri izplačilu plače za oktober 2007 in del novembra 2007. Svojih izjav ni spreminjala, ni pa imela dokazila o dejansko opravljenem delu. Ob vpogledu v knjigo, kjer so se vpisovale opravljene ure, je ugotovila, da je dejansko delala 15. 2. 2007 in 16. 2. 2007, zato je sklepala, da so ji bile te ure izplačane ob prenehanju delovnega razmerja. Tožena stranka ne more plačane ure, ki so v plačilnih listah opredeljene kot dodatek za dodatno delo, prekvalificirati kot izplačilo za opravljeno delo. Meni, da je tožena stranka plačilne liste tudi za zadnja dva meseca pravilno izdelala in s tem obračunala plus ure. Sodišče ni upoštevalo tolmačenj, temveč je oprlo svojo presojo na izpovedi prič in obračune, ki pa so bili s tem v nasprotju. Tožena stranka pet mesecev ni opazila, da bi tožnici kaj preveč izplačala. Izpovedi prič glede domnevne pomote pri obračunu plače so neprepričljive. Priča S.M. se ni spominjal, da bi mu bilo rečeno, da je pri tožnici prišlo do napačnega obračuna plače. Priča A.O. je najprej izpovedala, da je do napake prišlo zaradi nepazljivosti delavca v kadrovski službi, ker naj bi pri tožnici vnesel spremembo iz krajšega delovnega časa v polni delovni čas, namesto pri sodelavki. To pojasnilo ne vzdrži, saj pri računalniškem načinu knjiženja, računalnik avtomatsko opozori na pomanjkljivost. Navaja, da je tožena stranka dejansko šele po prejemu vloge tožnice po plačilu nadomestila za neizkoriščen letni dopust „ugotovila“, da naj bi šlo za napako. Priglaša pritožbene stroške.

Zoper sodbo sodišča prve stopnje v delu, kjer ugotavlja obstoj terjatve tožnice iz naslova nadomestila za neizrabljeni letni dopust, se pritožuje tožena stranka iz pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevek tožeče stranke v tem delu zavrne oz. razveljavi v delu, kjer ugotavlja obstoj terjatve tožnice nasproti toženi stranki iz naslova nadomestila za neizrabljeni letni dopust oziroma podrejeno z ustreznimi navodili vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo, ko se je v svoji odločitvi oprlo na sodno prakso sodišča ES in nepravilno razlagalo določbe Direktive 2003/88/ES, pri tem pa ni upoštevalo slovenske sodne prakse ter napačno razlagalo pomen in namen določb ZDR. Zadeva Gerhard Schultz - Hoff proti Deutsche Rentenversicherung Bund (C-350/06) za utemeljitev izpodbijane sodbe ne pride v poštev kot sodna praksa, saj gre v zadevi za drugačne okoliščine, in sicer za objektivno nezmožnost koriščenja dopusta. Tožnica je imela vse možnosti za koriščenje dopusta, vendar ga po svoji volji ni zahtevala in izrabila. Iz sodbe C-350/06 nikjer ne izhaja, da je treba 7/2 člena Direktive 2003/88/ES razlagati tako, da imajo delavci ob prenehanju delovnega razmerja v vsakem primeru pravico do denarnega nadomestila kot nadomestka za pridobljeni in neizrabljeni dopust. Slovenska sodišča, ki so dolžna pri svojem odločanju upoštevati sodbe Sodišča Evropskih skupnosti, niso vezana na mnenja generalnih pravobranilcev. Pred sodiščem prve stopnje je bilo nesporno dokazano, da tožnica po lastni izbiri brez krivde delodajalca ni zahtevala in izrabila dopusta. Glede na dosedanjo sodno prakso je zelo problematično sprejeti načelno stališče, da imajo delavci ob prenehanju delovnega razmerja v vsakem primeru pravico do denarnega nadomestila za neizrabljeni letni dopust, ne glede na to ali ga niso izrabili zaradi krivde delodajalca, svoje krivde ali zaradi objektivnih okoliščin. Sodišče prve stopnje je tudi zmotno razlagalo pomen in namen določb ZDR, torej namen pravice do letnega dopusta kot pravica do počitka ter uveljavljanje pravice, ki od delavca zahteva določeno stopnjo aktivnosti. Priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo tožnice predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje v delu, ki ga tožnica izpodbija s pritožbo. Poudarja, da je do prevelikega izplačila plače prišlo zaradi napake v vnosu podatkov v sistemu za obračun plač. Ne strinja se s pritožbeno navedbo, da so podatki iz evidenc o prisotnosti napačni. Od 1. 3. 2007 se je vodila elektronska evidenca prisotnosti, za katere ni razloga, da bi obstajal dvom v njihovo pravilnost. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba tožnice je utemeljena, pritožba tožene stranke je neutemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS št. 26/99 in naslednji) po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava.

V tem individualnem delovnem sporu je tožnica vtoževala plačilo odškodnine oziroma nadomestilo za neizrabljeni letni dopust v znesku 840,00 EUR. Tožena stranka je podala pobotni ugovor v višini 1.220,94 EUR iz naslova preveč izplačane plače. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo, da je tožnica v času delovnega razmerja pri toženi stranki (pogodba o zaposlitvi je bila sklenjena za določen čas) pridobila pravico do izrabe celotnega letnega dopusta, vendar za izrabo letnega dopusta ni zaprosila, saj je pričakovala, da bo ponovno sklenila pogodbo o zaposlitvi in da bo letni dopust koristila kasneje. Zato je zaključilo, da ni podana odškodninska odgovornost tožene stranke. Kljub temu pa je zahtevku ugodilo, upoštevajoč Direktivo 2003/887 ES o določenih vidikih organizacije delovnega časa. Sklicevalo se je na zadevo C-350/06 Schultz - Hoff proti Deutsche Rentenversicherung Bund. Zavzelo je stališče, da delavcu v vsakem primeru ob prenehanju delovnega razmerja pripada nadomestilo za neizkoriščen letni dopust, saj se s tem uresničuje namen letnega dopusta, da se delavcu omogoči obdobje plačanega počitka.

Glede pobotnega ugovora je ugotovilo, da je utemeljen. Ni sledilo izpovedi tožnice o večjem številu opravljenih delovnih ur, saj je iz evidence opravljenih ur razvidno, da je tožnica delala več kot planirani delovni čas in da ji je tožena stranka tako oddelane ure obračunala in plačala kot dodatno delo in nadure. Zaključilo je, da ji je tožena stranka manjkajoče ure obračunavala in plačevala sproti, zato je za plačilo, ki ga je prejela v oktobru in novembru preveč, obogatena.

K pritožbi tožnice: Iz izvedenih dokazov izhaja, da je imela tožnica sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za določen čas devetih mesecev za krajši delovni čas 25 ur tedensko. Delovno razmerje ji je prenehalo 15. 11. 2007. V mesecu oktobru in novembru 2007 (torej pred prenehanjem pogodbe o zaposlitvi) ji je tožena stranka obračunala plačo za polni delovni čas, čeprav je imela sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za krajši delovni čas. Tožena stranka je v odgovoru na tožbo podala pobotni ugovor, ker naj bi pri pregledu obračunskih podatkov za leto 2007, ko je bila tožnica na podlagi pogodbe o zaposlitvi zaposlena pri toženi stranki, ugotovila, da je prišlo pri obračunu plače tožnice za oktober in november 2007 do obračunske napake. Menila je, da tožnica obračunske napake ni mogla spregledati. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je pobotni ugovor utemeljen. Tožnica je v oktobru in novembru 2007 prejela višji znesek plače, kot bi ji šel po pogodbo o zaposlitvi, zato je na podlagi 1. odstavka 190. člena Obligacijskega zakonika (OZ - Ur. l. RS št.83/2001 in naslednji), ki določa, da je tisti, ki je brez pravne podlage obogaten na škodo drugega, dolžan prejeto vrniti. Navedeni zaključek je materialnopravno zmoten. Tožena stranka je pobotni ugovor podala na podlagi določbe 1. odstavka 190. člena OZ. V konkretnem primeru pa je za presojo izplačil odločilno, ali jih je tožena stranka izplačala po svoji prosti volji, predvsem pa brez kakršnihkoli zahtev tožnice. Postavlja se torej vprašanje, kaj je z vrnitvijo zneskov, prejetih iz naslova neupravičene pridobitve v primeru, če je bil znesek plačan, čeprav je tožena stranka vedela oziroma bi morala vedeti, da tega zneska ni dolžna plačati. V tem primeru, ki ga ureja 191. člen OZ pa tisti, ki je kaj plačal, čeprav je vedel, da tega ni dolžan, nima pravice zahtevati nazaj, razen, če si je pridržal pravico zahtevati nazaj ali če je plačal, da bi se izognil sili. Česa takega tožena stranka ni niti navajala niti dokazovala. Zato tožena stranka teh zneskov od tožnice nima pravice zahtevati nazaj.

K pritožbi tožene stranke: Tožnica je v času delovnega razmerja pri toženi stranki pridobila pravico do izrabe celotnega letnega dopusta. Med strankami ni sporno, da te pravice do prenehanja delovnega razmerja ni izkoristila. Ob ugotovitvi sodišča prve stopnje, da tožnici ne pripada odškodnina za neizkoriščen letni dopust, ker zanj ni zaprosila in toženi stranki ni mogoče očitati protipravnega ravnanja, je sodišče prve stopnje ugotavljalo, ali tožnici v takem primeru pripada nadomestilo za neizkoriščen letni dopust. Svojo odločitev je oprlo na zadevo C-350/06 (zadeva Schultz-Hoff proti Deutsche Rentenversicherung) in Direktivo 2003/88/ES. V citirani zadevi je sodišče ES presodilo, „da je člen 7/2 te direktive potrebno razlagati tako, da nasprotuje nacionalnim določbam in praksam, ki določajo, da se ob prenehanju delovnega razmerja ne plača nobeno denarno nadomestilo delavcu, ki je bil na bolniškem dopustu celotno referenčno obdobje in ali obdobje za prenos ali del tega obdobja, zaradi česar ni mogel izvršiti pravice do plačanega letnega dopusta.“ Citirana določba direktive določa, da minimalnega letnega dopusta ni mogoče nadomestiti z denarnim nadomestilom, razen v primeru prenehanja delovnega razmerja. Po določbi 166. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR – Ur. l. RS št.42/2002 in naslednji) je neveljaven sporazum, s katerim bi se delavec in delodajalec dogovorila o odškodnini za neizrabljeni letni dopust, razen ob prenehanju delovnega razmerja. Glede na sodno prakso sodišča ES je torej treba razlagati določbo 166. člena ZDR tako, da gre denarno nadomestilo vsakemu delavcu, ki ni mogel izrabiti letnega dopusta pred prenehanjem pogodbe o zaposlitvi, tudi tistim, ki tega niso mogli zaradi izrabe bolniškega ali starševskega dopusta niti v referenčnem obdobju niti v obdobju za prenos. Po dosedanji sodni praksi je bil delavec upravičen do odškodnine za neizrabo letnega dopusta le, če je izrecno zahteval koriščenje letnega dopusta in da mu je delodajalec to pravico izrecno odklanjal. Odškodnina za neizrabljeni letni dopust je delavcu torej pripadala le v primeru obstoja vseh predpostavk za odškodninsko odgovornost. V konkretnem primeru tožnica zahteva nadomestilo za neizkoriščen letni dopust, zato je neutemeljeno sklicevanje tožene stranke na spremembo sodne prakse. Ob upoštevanju 7. člena Direktive 2003/88, kot jo razlaga Sodišče ES v citirani zadevi, je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnica upravičena do nadomestila za neizkoriščen letni dopust. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi tožnice ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je pobotni ugovor tožene stranke zavrnilo in toženi stranki naložilo, da tožnici plača nadomestilo za neizkoriščeni letni dopust, za kar je imelo podlago v 5. odstavku 358. člena ZPP, pritožbo tožene stranke je zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Zaradi spremembe odločbe je bilo potrebno na podlagi 2. odstavka 165. člena ZPP na novo odločiti tudi o stroških postopka. Tožnica je v sporu v celoti uspela, zato ji je tožena stranka na podlagi določbe 1. odstavka 154. člena ZPP dolžna povrniti stroške postopka. Stroški tožnice znašajo za sestavo tožbe 200 točk, za pripravljalno vlogo 200 točk, za prvi narok 200 točk in naslednji narok 100 točk, za trajanje narokov 150 točk in za odsotnost iz pisarne 80 točk, skupaj 930 točk, kar ob vrednosti odvetniške točke, 2 % materialnih stroškov in potnih stroškov (20,00 EUR) znaša 455,41 EUR.

Tožnica je s pritožbo uspela, zato ji je tožena stranka dolžna povrniti pritožbene stroške v višini stroškov za sestavo pritožbe 250 točk in 5 točk za materialne stroške, skupaj 255 točk, kar ob vrednosti odvetniške točke znaša 117,05 EUR.