Jedro

Za višino nadomestila je odločilnega pomena, po kakšni osnovi so zavarovanci zavarovani, pri čemer osnovo, po kateri se zavarujejo zavarovanci, zaposleni pri slovenskih delodajalcih v Republiki Sloveniji, in višino prispevkov, določa zakon. Dokler je imel tožnik status delavca v delovnem razmerju v Republiki Sloveniji, je moral delodajalec obračunavati davke in prispevke v skladu z ustreznimi predpisi Republike Slovenije od plače oziroma nadomestil. Od 13. 9. 1992 dalje plače, kot jo opredeljujejo predpisi Republike Slovenije, ni več prejemal in se prispevki od osnove, kot je določena za slovenske delodajalce, niso plačevali. Zato pri odmeri nadomestila v času tožnikove začasne zadržanosti z dela ni bilo mogoče upoštevati njegovih dejansko prejetih plač v letu 1998, če od njih niso bili plačani prispevki.

Izrek

Revizija se v delu, ki se nanaša na zavrnitev pritožbe glede odločitve o obračunu in plačilu zamudnih obresti od nepravočasno plačanih nadomestil (točka V. sodbe sodišča prve stopnje), zavrže. Sicer se revizija zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrglo tožbo v delu za priznanje začasne nezmožnosti za delo prvega častnika krova na ladji v polnem delovnem času od 14. 6. 1999 do 20. 7. 1999, v skrajšanem delovnem času štiri ure dnevno od 21. 7. 1999 do 5. 9. 1999 ter v polnem delovnem času od 6. 9. 1999 do 20. 5. 2001 zaradi poklicne bolezni. Zavrnilo je zahtevek za odpravo odločbe tožene stranke št. 1 700-4581/4-01 z dne 24. 9. 2001, zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku s posebno odločbo v roku petnajstih dni odmeriti nadomestilo plače v višini 100 % za čas od 14. 6. 1999 do 20. 5. 2001 zaradi poklicne bolezni v mesečnih zneskih skupaj s pripadajočimi uskladitvami in mu neizplačane in premalo plačane mesečne zneske razlike nadomestila plače izplačati skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 7. 1999 do plačila, zahtevek, da je tožena stranka dolžna priznati tožniku in obračunati ter plačati razliko nadomestil plače v skupnem znesku 54.376,63 EUR, ki zajema neizplačani nadomestili za bolniški stalež za junij in julij 1999 ter razlike premalo izplačanih nadomestil za bolniški stalež za čas od 19. julija 1999 do maja 2001. Zavrnilo je tudi zahtevek za priznanje, obračun in izplačilo zakonskih zamudnih obresti od nepravočasno izplačanih nadomestil plače v času bolniške odsotnosti s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Ugotovilo je, da je bilo o začasni nezmožnosti za delo in o razlogu zanjo za čas od 14. 6. 1999 do 20. 5. 2001 že pravnomočno odločeno, glede višine nadomestil pa je ugotovilo, da so bila izplačana v skladu z 31. členom Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (ZZVZZ, Ur. l. RS št. 91/92 in naslednji) in sicer je bilo tožnikovo nadomestilo odmerjeno glede na osnovo iz leta 1998 v višini 1,169.091,00 SIT, to je osnovo, od katere so bili plačani prispevki. Ta osnova je bila ustrezno valorizirana. Nadomestila za prvih trideset dni odsotnosti z dela tožnik niti ne more zahtevati od zavoda, saj gre to nadomestilo v breme delodajalca. Tožnik je bil zavarovan kot oseba s stalnim prebivališčem v Republiki Sloveniji, zaposlena pri tujem delodajalcu, ki ni bila zavarovana pri tujem nosilcu zdravstvenega zavarovanja.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo tožnikovo pritožbo in potrdilo sodbo in sklep sodišča prve stopnje. Ugotovilo je, da je bil tožnik od leta 1971 do 12. 9. 1992 vključen v obvezno pokojninsko, invalidsko in zdravstveno zavarovanje kot oseba v delovnem razmerju v Republiki Sloveniji, od 13. 9. 1992 pa je bil zaposlen pri tuji pravni osebi s sedežem v tujini. Delovno razmerje mu je prenehalo 31. 1. 2003. Od dneva zaposlitve pri tujem delodajalcu je bil zavarovan kot oseba s stalnim prebivališčem v Republiki Sloveniji, ki je zaposlena pri tujem delodajalcu in ni zavarovana pri tujem nosilcu zdravstvenega zavarovanja (4. točka prvega odstavka 15. člena ZZVZZ). Zavarovanci na podlagi navedene določbe v zvezi s 16. členom ZZVZZ niso zavarovani za poškodbe pri delu in poklicno bolezen. Glede vprašanja, ali je tožena stranka pri odmeri nadomestila izhajala iz pravilne osnove je ugotovilo, da je bila osnova upoštevana pravilno, v skladu z 31. členom ZZVZZ.

3. Zoper pravnomočno sodbo pravočasno revizijo vlaga tožnik zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je sodišče zmotno uporabilo 31. člen ZZVZZ, po katerem je višina nadomestila odvisna od dejansko izplačanih plač in ne od izpolnjevanja obveznosti delodajalca za plačilo prispevkov. Povprečna mesečna plača v preteklem letu pred začasno zadržanostjo z dela zaradi poklicne bolezni je dejanska kategorija, neodvisna od višine vplačanih prispevkov. Tožnik je 30. 10. 1990 s Splošno plovbo sklenil veljavno pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, ki nikoli ni bila odpovedana, zato so protispisni in nepravilni zaključki izpodbijane sodbe, da je s 13. 9. 1992 sklenil delovno razmerje z delodajalcem G., Liberija. Ne strinja se s tem, da se je s 13. 9. 1992 spremenila podlaga zavarovanja iz 01 v 03, kar naj bi izkazovali odvedeni prispevki. S tem, da naj bi bil delavec v Liberiji, ni bil seznanjen in nikoli ni podpisal pogodbe o zaposlitvi po liberijskem pravu. Nikdar ni podal soglasja, da želi plačevati minimalne prispevke, o višini katerih potrdila nikoli ni prejel. Očitno je tožnikov delodajalec v celotnem spornem obdobju plačeval prispevke za socialno varnost v višini, ki je bila znatno nižja glede na dohodke, ki jih je prejemal za opravljeno delo na ladji. Zaradi tega je bil prikrajšan v socialnih pravicah, vključno z odmerjeno pokojnino. Treba je upoštevati tudi to, da je tožnik delal kot prvi častnik krova na pomorskih ladjah, registriranih pod tujo zastavo preko podjetja G.. Gre za pravno osebo, ki je bila ustanovljena z namenom, da bi tožnikova dejanska delodajalka S. d.o.o. iz Portoroža obšla in se izognila tedanjim predpisom o uvoznih kvotah ladij ter davčnim obveznostim. Sicer je S. vodila vse administrativne posle za G. in dejansko upravljala z družbo. Kot osnovo za plačilo prispevkov je uporabila osnovno plačo za delovno mesto nekvalificiranega delavca na kopnem, čeprav je bila tožnikova dejanska plača znatno višja. Tožniku je bila od 14. 6. 1999 do 20. 5. 2001 priznana poklicna bolezen, zato bi moralo nadomestilo znašati 100 % osnove. Sodišče ni obrazložilo, zakaj ni upoštevalo pravnomočne sodne odločbe v zadevi Ps 1417/2001 ter Psp 520/2007. Sodišče je nepravilno presojalo zgolj odločbo tožene stranke, ki ne upošteva pravnomočno priznane poklicne bolezni.

4. Revizija glede odločitve o zavrnitvi zahtevka za priznanje, obračun in plačilo zakonskih zamudnih obresti od nepravočasno plačanih nadomestil (točka V. sodbe sodišča prve stopnje) ni dovoljena, v preostalem delu pa ni utemeljena.

5. Zahtevek za priznanje, obračun in plačilo zakonskih zamudnih obresti od nepravočasno plačanih nadomestil (točka V. sodbe sodišča prve stopnje) je predmet premoženjskega socialnega spora iz 1. točke 31. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS št. 2/2004), v katerem je revizija dovoljena po določbah zakona, ki ureja pravdni postopek. Na podlagi drugega odstavka 367. člena ZPP je v premoženjskih sporih revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 40.000 EUR. Pri tem se na podlagi 39. člena ZPP pri ugotavljanju vrednosti spornega predmeta upošteva le vrednost glavnega zahtevka, obresti, pravdni stroški in druge postranske terjatve pa se pri tem ne upoštevajo. To hkrati pomeni, da zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje o zahtevku za plačilo zakonskih zamudnih obresti kot postranski terjatvi, po ZPP revizije ni mogoče vložiti. Zato je sodišče na podlagi 377. člena, v zvezi z drugim odstavkom 374. člena ZPP revizijo tožeče stranke v tem obsegu kot nedovoljeno zavrglo.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo in sklep sodišča druge stopnje. Sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji).

7. Revizijsko sodišče na bistvene kršitve določb pravdnega postopka ne pazi po uradni dolžnosti, zato mora revident, ki vlaga revizijo iz tega razloga, očitek bistvene kršitve konkretizirati. Revizija očita sodišču druge stopnje bistveno kršitev le pavšalno, ne da bi konkretno navedla, katero in s katerim ravnanjem naj bi jo sodišče druge stopnje zagrešilo. Sklep o zavrženju dela tožbe zaradi pravnomočno razsojene stvari je sploh mogoče izpodbijati samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, vendar tudi v zvezi s tem sklepom revizija ne konkretizira nobene. Zato z vidika tega revizijskega razloga izpodbijanega sklepa in sodbe ni bilo mogoče preizkusiti.

8. Materialno pravo ni zmotno uporabljeno.

9. Bistvo spora je v vprašanjih, od katere osnove bi moralo biti tožniku odmerjeno nadomestilo za čas začasne zadržanosti od dela in ali je tožnik upravičen do nadomestila v višini 100 % osnove. Kot je poudarilo že sodišče druge stopnje, je predmet obravnave tožnikova pravica do nadomestila zaradi začasne zadržanosti z dela in presoja višine denarnih prejemkov iz tega naslova. Tožnikov delovni in socialni status ne more biti predmet tega spora in tudi ne revizijske obravnave, zato revizijskih navedb glede tega ni mogoče upoštevati.

10. Zahtevek za plačilo nadomestila za čas od 14. 6. 1999 do 18. 7. 1999 (točka IV/a izreka sodbe sodišča prve stopnje) je bil zavrnjen iz razloga, ker tožnik za prvih trideset dni odsotnosti z dela zaradi bolezni ni upravičen do nadomestila v breme zavoda. Zakaj naj bi bila ta odločitev, ki temelji na drugi alineji prvega odstavka 29. člena ZZVZZ, materialno pravno zmotna, revizija ne konkretizira.

11. Za čas od 19. 7. 1999 je tožnik zahteval plačilo razlike v nadomestilu. Revizija nasprotuje osnovi za odmero nadomestila oziroma višini nadomestila, ker naj bi bil zmotno uporabljen 31. člen ZZVZZ. Ta v prvem odstavku določa, da je osnova za nadomestilo povprečna mesečna plača in nadomestila oziroma povprečna osnova za plačilo prispevkov v koledarskem letu pred letom, v katerem je nastala začasna zadržanost od dela. Osnova se valorizira skladno z rastjo povprečnih plač zaposlenih v Republiki Sloveniji.

12. Tožnik je bil zaposlen od 13. 9. 1992 dalje pri tuji pravni osebi kot oseba s stalnim prebivališčem v Republiki Sloveniji, kar je dejanska ugotovitev, na katero je sodišče vezano. Do tega dne je bil kot oseba v delovnem razmerju v Republiki Sloveniji vključen v obvezno zavarovanje, njegov (slovenski) delodajalec pa je bil po predpisih Republike Slovenije zanj dolžan odvajati prispevke (tudi) za zdravstveno zavarovanje. Po tem datumu je bil tožnik zavarovanec iz 4. točke 15. člena ZZVZZ (osnova 03) torej kot oseba s stalnim prebivališčem v Republiki Sloveniji, zaposlena pri tujem delodajalcu, ki ni zavarovana pri tujem nosilcu zdravstvenega zavarovanja.

13. ZZVZZ v prvem odstavku 31. člena jasno določa, da osnova za odmero nadomestila ni le „plača“ (sploh pa ne dejansko izplačana), neodvisno od tega, kakšni prispevki so bili plačani. Za višino nadomestila je odločilnega pomena, po kakšni osnovi so zavarovanci zavarovani, pri čemer osnovo, po kateri se zavarujejo zavarovanci, zaposleni pri slovenskih delodajalcih v Republiki Sloveniji, in višino prispevkov, določa zakon. Dokler je imel tožnik status delavca v delovnem razmerju v Republiki Sloveniji, je moral delodajalec obračunavati davke in prispevke v skladu z ustreznimi predpisi Republike Slovenije od plače oziroma nadomestil. Od 13. 9. 1992 dalje plače, kot jo opredeljujejo predpisi Republike Slovenije, ni več prejemal in se prispevki od osnove, kot je določena za slovenske delodajalce, niso plačevali. Zato pri odmeri nadomestila v času tožnikove začasne zadržanosti z dela ni bilo mogoče upoštevati njegovih dejansko prejetih plač v letu 1998, če od njih niso bili plačani prispevki. Po 51. členu ZZVZZ zavezanci iz 4., 5., 6. in 8. točke prvega odstavka 15. člena plačujejo prispevke od bruto osnove za pokojninsko in invalidsko zavarovanje po stopnji, določeni za zavarovance in po stopnji, določeni za delodajalce. Za zavarovance iz 14. člena ZPIZ-1 (državljani Republike Slovenije, zaposleni pri tujcih) je najnižja osnova za plačilo prispevkov znesek minimalne plače. Od te so bili za tožnika plačani prispevki, zato je bila odločitev tožene stranke in odmera nadomestila pravilna.

14. Po drugem odstavku 31. člena ZZVZZ nadomestilo za čas začasne zadržanosti od dela znaša 100 % osnove ob zadržanosti od dela zaradi poklicne bolezni, poškodbe pri delu, presaditve živega tkiva in organov v korist druge osebe, posledic dajanja krvi ter izolacije, ki jo odredi zdravnik, 90 % osnove ob zadržanosti od dela zaradi bolezni in 80 % osnove ob zadržanosti od dela zaradi poškodb izven dela, nege družinskega člana in spremstvo, ki ga odredi zdravnik. Tožniku je bilo nadomestilo izplačano v višini 90 % osnove (zadržanost od dela zaradi bolezni). Do nadomestila v višini 100 % osnove (zadržanost od dela zaradi poklicne bolezni) ni bil upravičen, ker po prvem odstavku 16. člena ZZVZZ za poškodbo pri delu in poklicno bolezen osebe iz 4. točke 15. člena prvega odstavka ZZVZZ niso zavarovane. Če tožnik za poklicno bolezen ni bil zavarovan, tudi do nadomestila v višini 100 % ni upravičen, ne glede na to, da je bila poklicna bolezen ugotovljena, kar je obrazložilo že sodišče prve stopnje, sodišče druge stopnje pa je presojo potrdilo. Z njo soglaša tudi revizijsko sodišče. 15. Ker niso podani z revizijo uveljavljani razlogi, jo je Vrhovno sodišče na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo.