Jedro

Pri izračunu nadomestila med začasno zadržanostjo od dela skladno z 31. členom ZZVZZ upošteva osnova, od katere je bil zavarovanec zavarovan v koledarskem letu pred letom, v katerem je nastala začasna zadržanost od dela, zato je tožbeni zahtevek, da bi se namesto minimalne pokojninske osnove, od katere so bili plačani prispevki (tožnik je bil zavarovan kot oseba s stalnim prebivališčem v Sloveniji, ki je zaposlena pri tujem delodajalcu in ni zavarovana pri tujem nosilcu zavarovanja), upoštevala osnova na podlagi dejansko prejetih plač v letu pred začasno zadržanostjo od dela, neutemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje.

Tožnik sam krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo tožbo v I. točki, kjer tožnik zahteva priznanje začasne nezmožnosti za svoje delo prvega častnika krova na ladji v polnem delovnem času od 14. 6. 1999 do 20. 7. 1999 in v skrajšanem delovnem času 4 ure dnevno od 21. 7. 1999 do 5. 9. 1999 ter v polnem delovnem času od 6. 9. 1999 do 20. 5. 2001 zaradi poklicne bolezni.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek iz II. do V. točke, da se odpravi toženčeva odločba št. ... z dne 24. 9. 2001, da je toženec dolžna tožniku s posebno odločbo v roku 15 dni po pravnomočnosti sodbe odmeriti nadomestilo plače v višini 100 % za čas trajanja začasne nezmožnosti od 14. 6. 1999 do 20. 5. 2001 zaradi poklicne bolezni, v mesečnih zneskih skupaj s pripadajočimi uskladitvami in mu neizplačane ter premalo plačane mesečne zneske razlike nadomestila plače, zapadle od 14. 6. 1999 do 20. 5. 2001, izplačati skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 7. 1999 dalje do plačila; zavrnilo je zahtevek, da je toženec dolžan tožniku priznati, obračunati in plačati razliko nadomestil plače (razlika med že izplačanimi zneski fiktivnega nadomestila in zneski dejansko prejetih plač tožnika) v skupnem znesku 54.376,63 EUR, ki zajema neizplačani nadomestili za bolniški stalež v neto znesku 1.422,82 EUR za čas od 14. 6. 1999 do 30. 6. 1999 z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 7. 1999 dalje in 1.419,71 EUR za čas od 1. 7. 1999 do 18. 7. 1999 z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 8. 1999 dalje; zavrnilo je zahtevek, da je toženec dolžan tožniku priznati, obračunati in plačati razlike premalo izplačanih nadomestil za bolniški stalež od 19. 7. 1999 dalje do 20. 5. 2001 in sicer v posameznih neto zneskih, razvidnih iz izreka sodbe, ter od bruto zneskov (od izračunane bruto plače) odvesti pripadajoče prispevke za socialno varnost ter akontacijo dohodnine, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakokratne zapadlosti dalje, torej do 18. dne v mesecu za pretekli mesec dalje do plačila; zavrnilo je zahtevek, da je toženec dolžan tožniku priznati, obračunati in plačati zakonske zamudne obresti od nepravočasno izplačanih nadomestil plače v času bolniške odsotnosti, ki se na podlagi 13. čl. Zakona o uvedbi EUR (ZUE, Ur. l. RS, št. 116/2006) preračuna v zneske, ki se glasijo na EUR in sicer od posameznih mesečnih tolarskih zneskov za čas od 18. 8. 1999 do 11. 5. 2005, razvidnih iz izreka sodbe, ter od zgoraj navedenih zneskov obračunanih zakonskih zamudnih obresti plačati pripadajočo akontacijo dohodnine, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od kapitalizirane glavnice vseh zapadlih obresti od posameznih navedenih zapadlih zneskov od vložitve tožbe dalje, vse v 15. dneh, da ne bo izvršbe. Poleg tega je odločilo, da tožnikovi stroški do izdaje sodbe sodišča prve stopnje opr. št. Ps 2973/2005 z dne 7. 5. 2008 bremenijo proračun, ostale stroške pa nosi tožnik sam.

Tožnik se je pritožil zoper sodbo in sklep iz vseh pritožbenih razlogov po določbi 1. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in spremembe), ki se v skladu z 19. čl. Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004) uporablja tudi v sporih pred socialnim sodiščem. Opozarja na pravilno uporabo določbe 31. čl. Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (ZZVZZ, Ur. l. RS, št. 9/1992 in spremembe), ki jasno opredeljuje, da je osnova za nadomestilo povprečna mesečna plača v koledarskem letu pred letom, v katerem je nastala začasna zadržanost od dela. Povprečna mesečna plača v preteklem letu pred začasno zadržanostjo z dela zaradi poklicne bolezni pa je dejanska kategorija, neodvisna od višine vplačanih prispevkov, ki jih določa 3. odst. 50. čl. ZZVZZ in 1. odst. 16. čl. Zakona o prispevkih za socialno varnost (ZPSV, Ur. l. RS, št. 5/1996 in spremembe). Delavec ne more nositi škodljivih posledic napačno obračunanih in vplačanih prispevkov. Sodišče je v njegovem primeru kršilo zagotovljeno pravico do zdravstvenega varstva iz določbe 51. čl. Ustave RS. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do njegovih zatrjevanj, saj ni bil nikdar samozavezanec za plačilo prispevkov. Z dnem 3. 10. 1990 je sklenil veljavno pogodbo o zaposlitvi samo s Splošno plovbo, ki ni bila nikoli odpovedana, poleg tega ni bil seznanjen o tem, da je bil zaposlen pri tuji družbi iz Liberije. Nikoli ni soglašal, da bi se od njegove plače odvajali minimalni prispevki. Njegov delodajalec mu ni nikdar izdal potrdil o plačanih prispevkih ali zavarovalni dobi. Sodišče ni imelo podlage, da je zavrnilo dokaz s postavitvijo izvedenca finančne stroke, ki bi napravil izračun nadomestila, do katerega je bil upravičen v spornem času. Priča H.N. je izpovedovala v interesu tožene stranke. Delodajalec mu je v spornem času plačeval prispevke za socialno varnost v višini, ki je bila znatno nižja glede na dohodke, ki jih je prejemal za opravljeno delo na ladji. Šlo je za plačevanje prispevkov od fiktivne osnove in ne od dejanskih bruto plač. V času pred začasno zadržanostjo z dela je bil zaposlen kot prvi častnik krova na pomorskih ladjah, ki so bile registrirane pod tujo zastavo. Njegov delodajalec je to storil iz razloga, da se je izognil tedanjih predpisom o uvoznih kvotah ladij ter davčnim obveznostim. Tožena stranka je pri izračunu osnove za odmero nadomestila uporabila osnovno plačo za delovno mesto nekvalificiranega delavca na kopnem. Sodišče ni obrazložilo, zakaj v zadevi ni upoštevalo pravnomočne sodbe opr. št. Ps 1417/2001 v zvezi s opr. št. Pdp 520/2007. Izpodbijana toženčeva odločba je bila izdana dne 24. 9. 2001, ki ne more imeti pravnih učinkov, saj je bila na njeni podlagi vložena tožba dne 25. 10. 2001, pri čemer je sodišče zadevo razdružilo in jo obravnavalo ločeno. Od dne 14. 6. 1999 do 20. 5. 2001 mu je bila priznana poklicna bolezen, katere nadomestilo znaša 100 % osnove. Sodišče se do navedenih razlogov v sodbi ni v ničemer opredelilo. Poleg tega opozarja tudi na dejstvo neizplačanih zamudnih obresti, česar sodišče ni upoštevalo. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni izpodbijani sklep in sodbo tako, da njegovim zahtevkom v celoti ugodi oz. podrejeno, da ju razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo navaja, da je sodišče pravilno razsodilo. V sporu je pri sprejeti odločitvi pravilno izhajajo iz določbe 31. čl. ZZVZZ. Opozarja na sprejeto sodno prakso v zadevi opr. št. VIII I Ps 36/2003 z dne 20. 1. 2004. Že pritožbeno sodišče je zavzelo stališče v razveljavitvenem sklepu, da vprašanje tožnikovega delovno pravnega statusa ne more biti predmet tega socialnega spora. Tožnik ni nikoli ugovarjal izračunom, ki ga je predložila v dokazne namene, pri čemer je obračune obrazložila priča H.N.. Sodišče je pravilno ravnalo, ko ni upoštevalo pravnomočne sodbe, na podlagi katere je bila pri tožniku ugotovljena začasna nezmožnost za delo iz naslova poklicne bolezni. V tej zvezi opozarja na določbo 4. točke 1. odst. 15. čl. ZZVZZ, po kateri osebe s stalnim bivališčem v Sloveniji, zaposlene pri tujem delodajalcu, ki niso zavarovane pri tujem nosilcu zdravstvenega zavarovanja, ne sodijo v krog zavarovancev, ki so v skladu z določbo 16. čl. ZZVZZ zavarovani za poškodbo pri delu in poklicno bolezen. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče zavrne pritožbo in v celoti potrdi sklep in sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sklep in sodbo v mejah pritožbenega izpodbijanja in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava (2. odst. 350. čl. ZPP). Po takšnem preizkusu je ugotovilo, da vsebujeta izpodbijana sklep in sodba pravilne dejanske in pravne razloge. Sodišče prve stopnje je v odločilnih dejstvih na ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Pri sprejetih odločitvah je v celoti sledilo napotkom iz razveljavitvenega sklepa z dne 7. 5. 2009. Poleg tega tako v zvezi z izvedenim postopkom kot z izdanima sklepom in sodbo ni storilo nobene bistvene postopkovne kršitve, na katere opozarja pritožba in na katere je moralo pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Zato pritožbeno sodišče na tožnikove pritožbene navedbe še odgovarja.

V zadevi je predmet spora preizkus toženčevih odločb z dne 10. 4. 2001 in 24. 9. 2001 in obravnavanja pravice do nadomestila zaradi odsotnosti z dela iz naslova bolniškega staleža v času od 14. 6. 1999 do 20. 5. 2001, ter v tej zvezi presoja višine denarnih prejemkov, ki jih uveljavlja tožnik. Pravna podlaga za odločitev v sporu je v določbah 28. in 31. čl. ZZVZZ, po katerih ima zavarovanec med začasno zadržanostjo od dela pravico do nadomestila plače. V skladu z določbo 229. čl. Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja se nadomestila plače v času začasne zadržanosti od dela in druge denarne dajatve izplačujejo brez posebnih zahtevkov ali vlog. Vsa nadomestila plače izplačujejo delavcem v breme obveznega zavarovanja njihovi delodajalci, pri čemer povrne zavod izplačana nadomestila delodajalcem po predložitvi zahtevka, ki mu mora biti priložena ustrezna dokumentacija. V skladu z določbo 31. čl. ZZVZZ se pri izračunu nadomestila plače upošteva osnova, od katere je bil zavarovanec zavarovan pred pričetkom zadržanosti od dela (tako tudi sodba Vrhovnega sodišča RS št. VIII I Ps 36/2003 z dne 20. 1. 2004).

Tožnik je bil v spornem času pomorščak in zaposlen pri S.P.P. že od leta 1971 dalje. Iz listinskih dokazov je razvidno, da je bil do 12. 9. 1992 vključen v obvezno pokojninsko, invalidsko in zdravstveno zavarovanje kot oseba v delovnem razmerju v Sloveniji. Z dnem 13. 9. 1992 pa je sklenil delovno razmerje z delodajalcem G.C.M., pri katerem gre za tujo pravno osebo s sedežem v tujini, kot je to razvidno iz pravnomočne sodbe Delovnega sodišča v Kopru opr. št. 190/2001. Takšno delovno razmerje mu je prenehalo 31. 1. 2003. V tej zvezi je tako glede prenehanja dela kot pripadajočih prejemkov ter pravic iz socialne varnosti uveljavil sodno varstvo v več postopkih pred delovnim in socialnim sodiščem.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da se je z dnem 13. 9. 1992 spremenila podlaga tožnikovega zavarovanja iz 01 v 03 (zapisnik revizorja ZPIZ z dne 11. 9. 2001, na podlagi katerega se je ustrezno odpravila nepravilnost zavarovanja). To pomeni, da je bil tožnik od tega datuma dalje zavarovan kot oseba s stalnim prebivališčem v Sloveniji, ki je zaposlena pri tujem delodajalcu in ni zavarovana pri tujem nosilcu zdravstvenega zavarovanja (4. točka 1. odst. 15. čl. ZZVZZ). Zavarovanci na podlagi navedene določbe v zvezi z določbo 16. čl. ZZVZZ pa niso zavarovani za poškodbo pri delu in poklicno bolezen. Da je bil tožnik zavarovan na takšni podlagi navedene določbe, izkazujejo tudi odvedeni prispevki, kot je to razvidno iz dopisa Davčne uprave Republike Slovenije z dne 17. 12. 2006. To dejstvo pa je za presojo tožnikovih zahtevkov v sporu odločilnega pomena.

Nadalje je bil tožnikov delodajalec tisti, ki je vodil evidenco tožnikove zaposlitve v spornem času, ter za tožnika odvajal prispevke iz naslova socialne varnosti pristojnim državnim organom. Pritožbeno sodišče je že v razveljavitvenem sklepu dne 27. 5. 2009 poudarilo, da ne more biti predmet tega socialnega spora presojanje tožnikovega delovnega in socialnega statusa od leta 1992 dalje, posebno pa v času spornega obdobja od 14. 6. 1999 do 20. 5. 2001, kot to poskuša uveljaviti tožnik. V nadaljevanju tudi ne razlaga, kaj vse bi moral toženec storiti v tem času nasproti njegovemu delodajalcu. Gre dejansko za presojo vprašanja, če je toženec v konkretnem primeru pri določitvi nadomestila plače izhajal iz pravilne osnove. V kolikor pa se tožnik zavzema, da je bil v spornem času kakor koli prikrajšan pri plačilih za delo in v tej zvezi z višino odvedenih prispevkov, je bila to predvsem dolžnost delodajalca, da je takšne obveznosti ažurno in zakonito izpolnjeval, in ne toženca, kot se to zmotno uveljavlja pritožba.

Pritožbeno sodišče soglaša z odločitvijo v izpodbijanem sklepu o zavrženju tožbe glede zahtevka tožnika za priznanje začasne nezmožnosti za delo prvega častnika krova na ladji v polnem delovnem času od 14. 6. 1999 do 20. 7. 1999 in v skrajšanem delovnem času 4 ure dnevno od 21. 7. 1999 do 5. 9. 1999 ter v polnem delovnem času od 6. 9. 1999 do 20. 5. 2001 zaradi poklicne bolezni. Glede tega je sodišče prve stopnje zavzelo pravilno stališče, da je predmet tega spora presoja upravičenosti tožnika do nadomestila plače, višine prejemkov in preizkus toženčevih odločb z dne 10. 4. 2001 in 24. 9. 2001, ne pa presoja utemeljenosti začasne nezmožnosti za delo po vsebini. V tej zvezi je potrebno opozoriti, da mora sodišče ves čas po uradni dolžnosti paziti, ali je bilo o stvari oz. enakih tožbenih zahtevkih že pravnomočno razsojeno. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je bilo o vprašanjih, ki so predmet izpodbijanega sklepa, že pravnomočno razsojeno v drugih sporih (opr. št. Ps 1417/2001 in Ps 541/2000). Zato je imelo v določbi 1. odst. 274. čl. ZPP vso podlago, da je v obsegu uveljavljenih zahtevkov tožbo zavrglo.

Pritožbeno sodišče soglaša s sprejetimi razlogi v izpodbijani sodbi, ki se nanašajo na zavrnitev tožnikovih zahtevkov za odpravo toženčevih odločb z dne 10. 4. 2001 in 24. 9. 2001, da je toženec dolžan tožniku izdati novo odločbo z odmero 100 % višine nadomestila za čas od 14. 6. 1999 do 20. 5. 2001, da je toženec dolžan tožniku plačati razliko nadomestila plače in premalo izplačanih nadomestil za bolniški stalež, ter da je toženec dolžan tožniku plačati zakonske zamudne obresti od nepravočasno izplačanih nadomestil plače v času bolniške odsotnosti. Sodišče prve stopnje je v dokaznem postopku v celoti preizkusilo takšne zahtevke v odločilnih dejstvih v skladu z napotki iz razveljavitvenega sklepa z dne 27. 5. 2009. V tej zvezi je zaslišalo pričo N.H., ki je obrazložila način in postopek obračunavanja nadomestila plače za tožnika v spornem obdobju na podlagi pisnih izračunov, ki jih je dodatno obrazložila v svoji izpovedbi. Sodišče prve stopnje je pravilno postopalo, ko ni sledilo dokaznemu predlogu za dodatne poizvedbe pri tožnikovem delodajalcu in Davčni upravi Republike Slovenije o tem, kakšne prispevke je delodajalec odvajal, saj je vse razpoložljive podatke o tem že pridobilo in so v celoti dokumentirani v prilogah spisa.

Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo dokazni predlog za postavitev izvedenca finančne stroke. Glede tega je ugotovilo, da tožnik dejansko ni ugovarjal samemu izračunu nadomestila, temveč je uveljavljal zgolj njegovo drugačno višino, v kateri bi se upoštevala osnova na podlagi dejansko prejetih plač v letu pred začasno zadržanostjo od dela in ob upoštevanju vzroka zadržanosti, to je poškodbe pri delu. V tej zvezi je potrebno sprejeti razloge v izpodbijani sodbi, da gre pri tem za presojo pravnega vprašanja, ali uporabiti osnovo dejanske plače delavca, ali osnovo od katere je bil zavarovan in so se od nje odvedli prispevki. Gre torej za pravilno uporabo določbe 31. čl. ZZVZZ, po kateri predstavlja osnovo za nadomestilo povprečna mesečna plača in nadomestila oz. povprečna osnova za plačilo prispevkov v koledarskem letu pred letom, v katerem je nastala začasna zadržanost od dela. Glede tega je sodna praksa že zavzela stališče v zadevi opr. št. VIII I Ps 36/2003, da se mora pri izračunu nadomestila upoštevati osnovo, od katere je bil zavarovanec zavarovan.

Zato je potrebno v tožnikovem primeru upoštevati izhajati iz plačil, ki so bila glede tožnika odvedena od izbrane osnove, pri čemer je bila odločitev o njeni višini v njegovi domeni. V konkretnem primeru so bili tako tožniku za sporno obdobje obračunani in plačani prispevki od minimalne pokojninske osnove, ki jo je določil ZPIZ Slovenije, pri čemer je iz dopisa Davčnega urada Koper z dne 17. 12. 2006 razvidno, da je glede tožnika za leto 1998 znašala letna osnova 1.169.091,00 SIT, prispevek za zdravstveno zavarovanje pa 6,36 % plus 6,56 %. V kolikor bi se pri obračunu nadomestila plače za čas bolniškega staleža upoštevala višina tožnikovih plač iz občasnih pogodb z ladjarjem, čeprav od takšnih plač ne bi bili odvedeni prispevki za socialno varnost, bi to lahko povzročilo zlorabe pri plačilu za delo in izogibanju plačevanja prispevkov. Po ugotovitvi pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno obrazložilo odločitev o zavrnitvi zahtevkov v izpodbijani tako z vidika dejanske kot pravne podlage. Na drugi strani pa je glede tožnika nesprejemljivo, da zahteva nadomestilo plače tudi v delu spornega obdobja od 8. 3. 2000 do 11. 3. 2001, ko je bil v bolniškem staležu, čeprav je v tem času redno delal po pogodbi na ladji Lucija, kot je to razvidno iz pravnomočne sodbe Delovnega sodišča v Kopru Pd 297/2005 v zvezi z opr. št. Pdp 1357/2007. Neutemeljeno je zavzemanje pritožbe, da bi moral toženec opravljati nadzor nad odvajanjem prispevkov od dejanskih plač tožnika pri njegovem delodajalcu. Nadzor nad obračunavanjem in plačevanjem prispevkov opravlja pristojen davčni organ v skladu s posebnimi predpisi. Gre za Zakon o davčnem postopku (ZDavP, Ur. l.RS, št. 18/1996 in spremembe). Tako je v skladu z določbo 2. odst. 130. čl. ZDavP delodajalec tisti, ki je v zvezi z izplačilom plač oz. nadomestil delavcev dolžan odvesti pristojnim državnim organom dohodnino in prispevke iz naslova socialne varnosti. V tej zvezi je dolžan dostaviti davčnemu organu ustrezen obračun najkasneje na dan izplačila plače oz. njenega nadomestila. Navedeni razlogi utemeljujejo ugotovitev, da toženec v primeru tožnika ni bil v ničemer odgovoren za nadzor in realizacijo prispevkov za socialno varnost. Pritožbeno sodišče je preizkusilo vse pritožbene navedbe, ki jih je poskušal uveljaviti tožnik v vloženi pritožbi, da ovrže odločitve v izpodbijani sodbi. Pritožbeno sodišče se je v razlogih sodbe opredelilo zgolj do tistih pritožbenih navedb, ki bi lahko bile odločilne, vendar je tudi za te ugotovilo, da za drugačno presojo niso pomembne (1. odst. 360. čl. ZPP). Zato je zavrnilo pritožbo in v celoti potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP).

Tožnik je v zvezi s pritožbo priglasil stroške. Ker z njo ni uspel, je pritožbeno sodišče odločilo, da sam krije svoje pritožbene stroške (1. odst. 165. čl. v zvezi s 1. odst. 155. čl. ZPP).