Jedro

Tožnica po mnenju sodnih izvedencev sicer že dne 1. 11. 1990 ob nastopu dela trgovke oziroma prodajalke za to delo ni bila zmožna, ker ni izpolnjevala minimalnih vidnih pogojev, temveč bi bila ob ustreznem usposabljanju zmožna le za dela, prilagojena slepim in slabovidnim. Ker se je kljub temu na podlagi nepravilne, vendar pravnomočne odločbe tedanjega zavoda za zaposlovanje, da je za delo trgovke oziroma prodajalke po predhodnem usposabljanju, ki ga je uspešno opravila, zmožna, na tem delovnem mestu zaposlila, se jo od popolne izgube delazmožnosti dne 3. 9. 2003 dalje razvrsti v I. kategorijo invalidnosti in se ji prizna pravica do invalidske pokojnine.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da glasi: „Odločbi toženca št. ... z dne 3. 9. 2003 in št. ... z dne 24. 3. 2003 se odpravita.

Tožnica se razvrsti v I. kategorijo invalidnosti od 3. 9. 2003 dalje zaradi posledic bolezni in se ji od tega dne dalje prizna pravica do invalidske pokojnine.

O odmeri in izplačevanju invalidske pokojnine bo odločil toženec s posebno odločbo.

Toženec je dolžan tožnici plačati stroška postopka v višini 1.011,26 EUR, v roku 8 dni.“ Toženec je dolžan tožnici povrniti stroške pritožbe v višini 294,93 EUR, v roku 8 dni.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi toženca št. ... z dne 3. 9. 2003 in z dne 24. 3. 2003 in se jo razvrsti v I. kategorijo invalidnosti od 2. 7. 2003 dalje s pravico do invalidske pokojnine. Obenem je odločilo, da tožnica sama nosi svoje stroške postopka.

Zoper sodbo je pritožbo vložila tožnica iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo dejansko stanje, ker je upoštevalo mnenje izvedencev, da tožnica že ob sprejemu v delovno razmerje ni bila sposobna za delo prodajalke. Ne strinja se, da se upoštevajo kriteriji medicine dela iz leta 1996, saj je tožnica začela delati že 1. 11. 1990. Povzema sklep pritožbenega sodišča in navaja, da sodišče prve stopnje v sklepu navedenih dokazov ni ocenilo. Vse naštete odločbe in listine dokazujejo, da je tožnica ob sklepanju delovnega razmerja upoštevala vse zakonite predpise in postopke, ki so veljali na dan sklenitve delovnega razmerja. V letu 1990 je še vedno veljal Zakon o usposabljanju in zaposlovanju invalidnih oseb (Ur. l. SRS, št. 18/76). Tožnica, ki je bila slabovidna od rojstva, je po določilih tega zakona spoznana za invalidno osebo s pravico do usposobitve in zaposlitve. Meni, da je razglabljanje izvedencev, toženca in ostalih izvedencev, da tožnica ni bila sposobna za delo trgovke, brez vsakršne dokazne vrednosti. Tožnica se je skladno z 11. in 12. členom tedaj veljavnega Zakona o usposabljanju in zaposlovanju invalidnih oseb zaposlila pri delodajalcu U.Š.. Ves čas je opravljala tista dela trgovke, ki jih je glede na preostali vid zmogla, torej lažja dela, kjer ni potreben natančen vid, kot je navedeno v poročilu z izvidom in mnenjem ordinirajočega zdravnika Zdravstvenega doma ... z dne 14. 7. 1990 in ga v mnenju povzema dr. G.K. z dne 27. 7. 2006 ter je plačevala tudi prispevke za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Zato je po poslabšanju zdravstvenega stanja v letu 2003 upravičeno in utemeljeno uveljavljala pravico do invalidske pokojnine. Navaja, da je šlo v tožničinem primeru za poklicno rehabilitacijo invalidnega otroka po predpisih, ki so v času pričetka delovnega razmerja veljali in bi jih moralo upoštevati tudi sodišče prve stopnje. Zato je podan ne le pritožbeni razlog iz 14. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP), temveč tudi razlog napačne uporabe materialnega prava. Sodišče prve stopnje je z izvedenci ugotovilo, da je tožnica na dan 3. 9. 2003 izgubila delovno zmožnost tudi za opravljanje vsakega drugega organiziranega pridobitnega dela in da tudi poklicna rehabilitacija pri tožnici ne bi bila mogoča. S temi ugotovitvami se tožnica strinja. Izvedenci so ugotovili tudi poslabšanje tožničinega vida od nastopa dela do prenehanja, niso pa ugotovili vzroka tega poslabšanja.

Pritožba je utemeljena.

V obravnavani zadevi je spor v zvezi s priznanjem pravic iz invalidskega zavarovanja, predmet presoje pa sta odločbi toženca št. ... z dne 3. 9. 2003 in z dne 24. 3. 2003. V prvem postopku je sodišče prve stopnje s sodbo opr. št. Ps 1682/2003 z dne 11. 12. 2006 zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek, da se odpravita citirani odločbi toženca in da je tožnica invalid I. kategorije invalidnosti od 2. 7. 2003 dalje s pravico do invalidske pokojnine. Obenem je odločilo, da tožnica sama nosi svoje stroške postopka. Takšno sodbo je v pritožbenem postopku Višje delovno in socialno sodišče s sklepom opr. št. Psp 125/2007 z dne 15. 11. 2007 razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje s konkretnimi napotki, ker je ugotovilo, da dejansko stanje še ni popolno ugotovljeno, konkretno glede na dopolnjeno mnenje, da ni jasno, ali je pri tožnici podana I. kategorija invalidnosti, ali pa je še zmožna za dela, prirejena za slepe osebe in ali z ali brez poklicne rehabilitacije. Sodišču prve stopnje je naložilo, da bo to vprašanje razčistilo z izvedencem na podlagi ugotovljenega poslabšanja tožničinega zdravstvenega stanja in sicer do kakšnega poslabšanja je pri tožnici prišlo in ali je pri njej prišlo do izgube ali do zmanjšanja delovne zmožnosti, od kdaj in iz katerega vzroka. Razen tega je sodišču prve stopnje naložilo, da bo dokazno ocenilo predložene odločbe v tem smislu, ali so za tožnico predstavljale pravno formalno podlago za pričetek oziroma delo na delu trgovke – prodajalke in ali imajo te odločbe lahko negativne posledice za tožnico oziroma ali se lahko obravnavajo v njeno škodo.

V ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje najprej zaslišalo oftalmologa dr. G.K., nato pa je pridobilo še mnenje Komisije za fakultetna izvedenska mnenja v sestavi specialista medicine dela, prometa in športa, specialistke psihiatrinje in specialistke klinične psihologije. Po tako dopolnjenem dokaznem postopku je odločilo povsem enako kot v prvem postopku, ker je zaključilo, da invalidnost pri tožnici ni podana, saj se ji delovna zmožnost ni zmanjšala zaradi trajnih sprememb v zdravstvenem stanju med zavarovanjem, temveč je bila nezmožna za delo že pred pridobitvijo statusa zavarovanke v letu 1990. Ker so še vedno obstajali dvomi v pravilnost dokazne ocene, obstajale pa so tudi pomanjkljivosti, na katere je opozorilo pritožbeno sodišče v razveljavitvenem sklepu, predvsem v zvezi z listinami, je pritožbeno sodišče razpisalo obravnavo in dodatno zaslišalo oftalmologa ter vpogledalo in prebralo vso dokumentacijo v upravnem in sodnem spisu.

Zaslišani specialist oftalmolog dr. G.K. je izpovedal, da je bila tožnica ob nastopu dela zmožna le za dela, ki so prilagojena za slepe in slabovidne in da bi bila za to delo sposobna še danes, če bi se zanj usposobila. Ker se za to delo ni usposobila, ni zmožna za nobeno delo. Izrecno je poudaril, da pristop k šolanju tožnice ni bil primeren in da po končanem šolanju ni bila sposobna za delo prodajalke. Glede tožničine delazmožnosti je isti izvedenec enako izpovedal že pred sodiščem prve stopnje. Drugačnega mnenja pa ni bila niti Komisija za fakultetna izvedenska mnenja. Ta je menila, da tožnica na dan 3. 9. 2003 ni bila zmožna za delo trgovke – prodajalke in da za to delo ni bila zmožna že pred zaposlitvijo. Tožnica je bila zmožna za druga ustrezna dela, primerna za slepe ali slabovidne, brez dvigovanja bremen nad 2 kg s polnim delovnim časom. Po oceni izvedencev bi se tožnica ob nastopu na delo še lahko usposobila za drugo, za slepe in slabovidne osebe primerno delo, sedaj pa po njihovi oceni oziroma oceni specialistke klinične psihologije, to verjetno ne bi bilo izvedljivo zaradi tožničinega značaja in drugih osebnih lastnosti. Pri takšnem mnenju je izvedenec specialist medicine dela, prometa in športa vztrajal tudi pri zaslišanju, ko je izrecno menil, da tožnica ni sposobna za nobeno pridobitno delo.

Na podlagi izvedenih dokazov in tako skladnih mnenjih, tudi pritožbeno sodišče ni moglo priti do drugačnega zaključka, kot je prišlo sodišče prve stopnje, da tožnica dne 1. 11. 1990 ni bila sposobna za delo trgovke oziroma prodajalke, saj ni izpolnjevala minimalnih vidnih pogojev. Glede na skladna mnenja, da tožnica ob nastopu dela ni bila sposobna za delo prodajalke, dejansko ni bila pravilno sprejeta na delo. Vendar pa je zato pravno formalno izpolnjevala vse pogoje. Kot izhaja iz dokumentacije, je tožnici Republika Slovenija, Republiški sekretariat za delo, Republiški zavod za zaposlovanje, Enota ... z odločbo (priloga A/2) priznal lastnost invalidne osebe s pravico do 3 do 6-mesečnega usposabljanja – prilagajanja v trgovski stroki (prodajalka) na podlagi izvida, ugotovitve in mnenja strokovne komisije I. stopnje št. ... z dne 13. 9. 1990. Po tem mnenju je tožnica kot invalidna oseba sposobna za dela v polnem delovnem času po predhodnem 3 do 6-mesečnem usposabljanju v trgovski stroki (prodajalka). Nato je isti organ tožnici z odločbo št. 0... z dne 6. 11. 1990 priznal pravico do priprave na zaposlitev oziroma pripravnika pri U.Š., na naslovu ..., od 1. 11. 1990 do 30. 4. 1991. Na podlagi te odločbe je bila dne 6. 11. 1990 sklenjena pogodba o medsebojnih pravicah in obveznostih iz naslova pripravniškega razmerja. Pripravništvo, ki ga je tožnica opravljala od 1. 11. 1990 do 30. 4. 1991, je uspešno opravila in se usposobila za poklic prodajalca (priloga A/11).

Vse navedene odločbe so pravnomočne. Bistvo materialne pravnomočnosti pa je v tem, da sta na pravnomočen posamični akt vezana tako organ, ki ga izda, kot tudi stranka. Pravnomočen in izvršljiv posamični upravni akt se izvrši, če tudi je materialnopravno nepravilen, saj je le tako spoštovana pravna varnost. Odločba prve stopnje postane izvršljiva, ko preteče rok za pritožbo, če pritožba ni vložena, kar v konkretnem primeru očitno ni bila, kot to določa Zakon o splošnem upravnem postopku (Ur. l. SFRJ, št. 47/86), veljaven v času izdaje spornih odločb, v 270. členu.

V nobenem primeru nepravilne odločbe tudi ne morejo iti v škodo tožnice. Od 1. 11. 1990 je tožnica, čeprav z omejitvami, tudi delala na delu prodajalke in to vse do 16. 5. 2003, to je 12 let in več in bila na podlagi delovnega razmerja tudi pokojninsko in invalidsko zavarovana in so bili zanjo plačani prispevki.

Če bi bila tožnica ustrezno usposobljena za delo za slepe in slabovidne osebe, bi takšno delo še vedno lahko opravljala. Vendar pa se tožnica po mnenju izvedenca oziroma izvedenke specialistke klinične psihologije, ki je opravila psihološki test, ta pa je tudi po mnenju oftalmologa odločilen, verjetno za drugo delo sedaj ne bi mogla usposobiti. Brez predhodne ustrezne usposobljenosti, pa tožnica ne po mnenju Komisije za fakultetna izvedenska mnenja in ne po mnenju oftalmologa, ni sposobna za nobeno delo.

Pri tožnici je torej glede na skladna mnenja ustreznih specialistov od 3. 9. 2003 podano stanje po 1. alineji 55. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 12/92 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ/92), ki je v zvezi s 446. členom Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-1) pravna podlaga v sporni zadevi, ker zaradi bolezni ni zmožna za nobeno delo. Ker je pri tožnici na podlagi dopolnjene pokojninske dobe 12 let in več pokrita najmanj tretjina razdobja od dopolnjenih 20 let starosti do nastanka invalidnosti, izpolnjuje pogoje, določene v 56. členu ZPIZ/92 za priznanje pravice do invalidske pokojnine in sicer ji gre ta pravica v skladu s 171. členom ZPIZ/92 od dneva nastanka I. kategorije invalidnosti. Invalidska pokojnina pa ji glede na 172. člen zakona pripada oziroma se ji lahko izplačuje od prvega dne naslednjega meseca po prenehanju zavarovanja (to je od prenehanja zavarovanja na katerikoli podlagi).

Glede na vse obrazloženo je pritožbeno sodišče tožničini pritožbi ugodilo in v skladu s 3. točko 358. člena ZPP sodbo sodišča prve stopnje spremenilo, kot je v izreku, odpravilo izpodbijani odločbi toženca in tožnico zaradi bolezni razvrstilo v I. kategorijo invalidnosti od 3. 9. 2003 dalje. Ker pa pritožbeno sodišče ne razpolaga z vsemi podatki ne o dohodkih oziroma plačah in ne o datumu prenehanja zavarovanja, to je s podatki, potrebnimi za odmero invalidske pokojnine in tudi sicer bi izračun invalidske pokojnine lahko opravil le toženec, ki ima za to ustrezen program, je v skladu z 2. alinejo 82. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju ZDSS-1) odločilo, da bo o odmeri in izplačevanju, torej tudi o pričetku izplačevanja invalidske pokojnine, odločil toženec s posebno odločbo.

Ker je tožnica v sporu uspela, ji je v skladu s 1. odstavkom 154. člena, ob upoštevanju 155. člena ZPP in Odvetniške tarife (Ur. l. RS, št. 67/2003, v nadaljevanju OT) priznalo stroške postopka v višini 1800 točk, kar glede na vrednost točke 0,459 EUR znaša 826,20 EUR, od tega 2 % materialnih stroškov, kar znaša 16,52 EUR oziroma skupaj 842,72 EUR, od tega pa še 20 % DDV, to je 168,54 EUR oziroma skupaj 1.011,26 EUR. Takšen znesek je pritožbeno sodišče naložilo, da ga tožnici plača toženec v roku 8 dni. Obenem je pritožbeno sodišče, ker je tožnica uspela tudi s pritožbo, tožnici priznalo tudi stroške pritožbe v višini 294,93 EUR in odločilo, da jih je v roku 8 dni dolžan tožnici plačati toženec.