Jedro

Ker tožnica ni več delazmožna za organizirano pridobitno delo, jo je sodišče pravilno razvrstilo v I. kategorijo invalidnosti in ji priznalo pravico do invalidske pokojnine.

Zavrnilna odločba tožene stranke glede priznanja pravic iz invalidskega zavarovanja ni ovira, da zavarovanec ne bi mogel ponovno uveljavljati pravic iz invalidskega zavarovanja.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek na odpravo odločb tožene stranke z dne 24. 3. 2003 in 3. 9. 2003, s katerima je bila zavrnjena tožničina zahteva za priznanje pravic na podlagi I. kategorije invalidnosti. Ob ugotovitvah, da pri tožnici ni podana delazmožnost za organizirano pridobitno delo, je soglašalo z odločitvijo tožene stranke, da tožnici pravice iz invalidskega zavarovanja ne gredo, ker že ob zaposlitvi v letu 1990 zaradi slabovidnosti ni bila podana njena delazmožnost za delo prodajalke.

2. Na tožničino pritožbo je sodišče druge stopnje po opravljeni neposredni obravnavi sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je navedeni odločbi odpravilo in tožnico razvrstilo v I. kategorijo invalidnosti od 3. 9. 2003 dalje, s pravico do invalidske pokojnine, s tem, da je odločitev o odmeri višine le-te in o njenem izplačevanju naložilo toženi stranki. Ugotovilo je, da se je tožnica v letu 1990 zaposlila kot invalidna oseba na podlagi pravnomočne odločbe Zavoda za zaposlovanje in večmesečnega usposabljanja za ustrezno zaposlitev.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje tožena stranka vlaga revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je sodišče napačno upoštevalo učinek pravnomočnih odločb Zavoda za zaposlovanje v zvezi s tožničino zaposlitvijo v letu 1990. Hkrati sodišče neutemeljeno ni upoštevalo, da je tožena stranka že predhodno pravnomočno zavrnila tožničino zahtevo za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja, ker tožnica že ob nastopu dela ni bila zmožna za svoje delo. Sodišče tudi ni navedlo razlogov, zakaj je za nastanek invalidnosti opredelilo datum 3. 9. 2003. Zato je v zvezi s tem podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Podredno pa revizija izpodbija tudi odločitev o priznanju pravice do invalidske pokojnine od navedenega datuma dalje in se pri tem sklicuje na določbe prvega odstavka 156. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/1999).

4. Revizija je bila vročena tožnici, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Na podlagi določb 371. člena ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer na pravilno uporabo materialnega prava pazi tudi po uradni dolžnosti. Pri tem je vezano na dejanske ugotovitve, ki so bile podlaga za izdajo izpodbijane sodbe, saj zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP).

7. Sodišče se glede tožničine nezmožnosti za organizirano pridobitno delo in nezmožnosti dodatne usposobitve oziroma glede nastanka invalidnosti na dan 3. 9. 2003 sklicuje na ugotovitve izvedencev, s tem datumom pa je bila izdana tudi sporna dokončna odločba tožene stranke. Glede na to ima izpodbijana sodba ustrezne razloge za razvrstitev tožnice v I. kategorijo invalidnosti in za priznanje pravic na tej podlagi od navedenega datuma dalje. Tako v reviziji očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana.

8. Ob ugotovitvah, da se je tožnica v letu 1990 kot slabovidna oseba zaposlila kot prodajalka na podlagi pravnomočne odločbe Zavoda za zaposlovanje, s katero ji je bila priznana pravica do šestmesečnega prilagojenega usposabljanja in pripravništva, sodišče soglaša, da ne morejo biti pravno upoštevna mnenja izvedencev, da tožnica za svoje delo že takrat ni bila delazmožna. Sicer pa so bili izvedenci mnenja, da bi bila tožnica v letu 1990 ob ustrezni pomoči še v stanju usposobiti se za ustrezno prilagojeno delo, v letu 2003 pa zaradi dodatnega razvoja osebnostnih značilnosti tudi takih sposobnosti ni več imela. Tudi glede na take ugotovitve sodišča, na katere je revizijsko sodišče vezano, izhaja, da se je tožničina zaposljivost nasploh dodatno zmanjšala, oziroma da je tožnica delazmožnost za organizirano pridobitno delo, upoštevaje tudi možnosti dodatnih prilagojenih usposobitev, izgubila v času zaposlitve. Glede na to sodišče ni zmotno uporabilo materialnega prava, ko je tožnico na podlagi določb 34. in 55. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ/92, Ur. l. RS, št. 12/92 in kasnejše spremembe) razvrstilo v I. kategorijo invalidnosti in ji priznalo pravico do invalidske pokojnine.

9. Kolikor se revizija sklicuje na že predhodno pravnomočno odločbo tožene stranke o zavrnitvi tožničine zahteve za priznanje pravic na podlagi I. kategorije invalidnosti in na vezanost nanjo, sodišče ugotavlja, da na podlagi prvega odstavka 225. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) postane pravnomočna le tista upravna odločba, ki se ne more več izpodbijati v upravnem sporu ali drugem sodnem postopku, s katero je stranka pridobila določene pravice oziroma so ji bile z njo naložene kakšne obveznosti. Zavrnilna odločba tožene stranke glede priznanja pravic iz invalidskega zavarovanja tako ni ovira, da ne bi mogel zavarovanec pravic iz invalidskega zavarovanja ponovno uveljavljati.

10. Tožnica je vložila svoj zahtevek za priznanje pravic na podlagi I. kategorije invalidnosti 22. 11. 2002. Na podlagi 446. člena ZPIZ-1 je bila uporaba določb tega zakona o pravicah iz invalidskega zavarovanja odložena do 1. 1. 2003. Hkrati je 391. člen ZPIZ-1 določal, da se v postopku za uveljavljanje pravic iz obveznega zavarovanja, ki se je začel pred uveljavitvijo tega zakona, uporabljajo predpisi, ki so veljali do uveljavitve tega zakona.

11. Glede na navedeno je sodišče o tožničinem zahtevku za priznanje pravic invalida I. kategorije utemeljeno odločalo na podlagi določb ZPIZ/92. Revizijsko sklicevanje na določbe ZPIZ-1 glede priznanja pravice do invalidske pokojnine zato ne more biti utemeljeno. Sicer pa je sodišče tako odločitev o odmeri višine, kot odločitev o izplačilu invalidske pokojnine prepustilo toženi stranki.

12. Ker revizijski razlogi niso podani, je sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.