Jedro

V danih okoliščinah – zožen prehod za pešce na hodniku pred vhodom v letališko zgradbo, kjer se nahajajo številni potniki s prtljago – je toženkin zavarovanec opustil dolžnost odstranitve ali opozorila na vsaj 2 cm visoko in kratko grbino enake barve kot tla v pohodni asfaltirani površini, ki bi jo razumno skrben človek lahko opazil le, če bi svojo pozornost usmeril izključno v tla.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana vmesna sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano vmesno sodbo odločilo, da je tožbeni zahtevek na plačilo odškodnine utemeljen po podlagi.

2. Zoper vmesno sodbo se pravočasno pritožuje toženka, predlaga spremembo sodbe in zavrnitev tožbenega zahtevka v celoti. V izreku sodbe je vsebovan tudi znesek obveznosti tožene stranke in zamudne obresti, zaradi česar je izrek v nasprotju z obrazložitvijo sodbe, iz katere je razvidno, da sodišče o višini odškodnine in zamudnih obrestih ni odločalo. Po podlagi ne more biti utemeljen niti zahtevek do odbitne franšize, za katerega tožena stranka ni pasivno legitimirana. Sodišče prve stopnje je napačno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, da je bila izboklina na asfaltu višja od 2 cm. Dejstva se dokazujejo z določeno stopnjo gotovosti, ki za dokaz o višini bule nad 1 cm ni bila podana. Ker je bil drugi izvedenec postavljen mimo pravil pravdnega postopka, sodišče njegovega mnenja ne bi smelo upoštevati. Izvedenec P. je ugotovil, da je bila izboklina visoka od 0,5 do 1 cm. To je logično obrazložil z odsotnostjo razpoke na temenu asfaltne bule. Višino bule pred potolčenjem je izračunal in geometrijsko prikazal. Pri meritvah obeh izvedencev na terenu praktično ni razlik, razen pri izračunih višine bule pred potolčenjem. Tu pa je izvedenec P. bolj verodostojen, ker tega ni le domneval, pač pa je svojo oceno podprl z izračunom, grafičnim prikazom, razlago o odsotnosti poke na temenu bule in prisotnostjo poke okrog temena bule v povezavi z delno elastičnim materialom. Nasprotno se je izvedenec C. spuščal v oceno ravnanja zavarovanca tožene stranke in ni pojasnil odsotnosti razpoke na temenu bule. Sodišče prve stopnje ni podvomilo v izpoved tožnice, čeprav je ta pretiravala pri dimenzijah izbokline. Niti tožnica niti njen sin nista nikomur v letališki stavbi javila, da je prišlo do padca. Nobena od prič ni v izboklini zaznala večje nevarnosti za potencialni padec pešca. V spisu manjka tožničina trditvena podlaga glede predpisov o dovoljeni višini ovire v pohodni površini. Tehnični predpisi, na katere se je oprl drugi izvedenec, so neobvezujoči in se ne nanašajo na sporno površino. Odločitev o odškodninski odgovornosti zavarovanca tožene stranke je materialnopravno napačna in v nasprotju z večinsko sodno prakso. Povsem običajne so manjše neravnine v zunanji pohodni površini; preveč bi bilo zahtevati popolnoma ravne zunanje pohodne površine. Škodljiva posledica tudi ni bila objektivno predvidljiva, saj ob 1,6 milijonskem prometu letno na letališču ni nikoli bil izpostavljen problem neravne pohodne površine pred vhodom v letališče. Logično je, da pešec ne gleda ves čas v tla, vendar pa ob tem, ko gleda v smer hoje, zazna tudi površino, po kateri hodi in prilagodi hojo stanju na tleh. Sodišče nepravilno ni ugotovilo deleža soodgovornosti tožeče stranke za nezgodo in je neutemeljeno zavrnilo dokazni predlog s poizvedbo glede vida tožnice in z ogledom kraja nesreče. 3. Tožnica v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Očitki v zvezi z oblikovanjem izreka izpodbijane vmesne sodbe niso utemeljeni. V izreku je res povzet celoten zahtevek, vendar pa iz oblikovanja izreka jasno izhaja, da gre (le) za odločitev o podlagi zahtevka. Vprašanje, ali je toženka upravičena zahtevati odbitno franšizo, je vprašanje, povezano z utemeljenostjo zahtevka po višini, in ne z obstojem predpostavk odškodninske odgovornosti njenega zavarovanca, o čemer je odločeno z izpodbijano vmesno sodbo.

6. Očitki o napačnosti odločitve o zavrnitvi dokaznega predloga s poizvedbo glede vida tožnice in z ogledom kraja nesreče niso utemeljeni. Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem izpodbijane sodbe, da izvedba navedenih dokazov ni bila potrebna, prvega iz razloga, ker toženka ni zatrjevala, da bi do padca prišlo zaradi tožničinega slabega vida, drugega iz razloga, ker je bilo stanje na kraju škodnega dogodka že spremenjeno.

7. Neutemeljen je očitek, da je bil drugi izvedenec postavljen mimo pravil pravdnega postopka. V sodbi je obrazloženo, da je bil nov izvedenec postavljen, ker je po pridobitvi pisnega izvedenskega mnenja in njegovi ustni dopolnitvi glede višine neravnine (bule) na pohodni površini in glede uporabljivosti nemških standardov za ravnost pohodnih površin ostal dvom v njegovo pravilnost. Tak dvom je po tretjem odstavku 254. člena ZPP podlaga za postavitev novega izvedenca. V sodbi je tudi izvedena celovita primerjava obeh izvedenskih mnenj in navedeni razlogi, iz katerih je bila dana večja teža drugemu mnenju.

8. Stališče izpodbijane sodbe o obstoju krivdne odgovornosti toženkinega zavarovanca temelji na naslednjih ugotovitvah: - tožnica se je 7. 9. 2005 v dopoldanskem času spotaknila ob asfaltno neravnino (bulo), ki se je nahajala na pločniku na levi strani vhoda v letališko stavbo, priletela v koš za odpadke, ki se je nahajal na stebru nadstreška in je bil oddaljen od bule približno za dolžino telesa, ga podrla na tla, in se pri tem utrpela poškodovala, - površina bule je znašala približno 6 x 11 cm, bila je ovalne oblike in se je strmo vzpenjala nad greben, ki tudi po sanaciji bule poteka v dolžini 200 cm vzdolž robnika pločnika, in je bila višja od 2 cm, - šlo je za ozko in kratko grbino, ki je bila v enaki barvi kot tla in se je strmo vzpenjala, - nahajala se je na pohodni površini na poti poti od razgledne ploščadi na levi strani letališke stavbe do glavnega vhoda, kjer je bil prehod zožen (po tožničini izpovedbi na meter in pol, po ugotovitvah izvedenca pa na 1,20 m), ker je bil na eni strani položen tepih lokala, na katerem so bile postavljene mize in stoli, na drugi strani pa so bila parkirana vozila, - na tem delu pohodne površine so se v času škodnega dogodka (po pristanku letala) nahajali številni potniki s prtljago, - razumno skrben človek bi lahko opisano visoko in kratko grbino enake barve kot tla opazil le, če bi svojo pozornost usmeril izključno v tla.

9. Pritožbeno nasprotovanje dokaznemu zaključku izpodbijane sodbe, da je bila izboklina v asfaltu višja od 2 cm, ni utemeljeno. Sodišče prve stopnje ni spregledalo nobene pomembne okoliščine, ki bi lahko vplivala na drugačno odločitev. Zbrane dokaze je vestno, skrbno in razumno ocenilo in zaključek utemeljilo z izčrpnimi, jasnimi in prepričljivimi razlogi, ki jih ni treba ponavljati ali dopolnjevati. V nadaljevanju bo natančneje obrazloženo, da pritožničino nasprotovanje posameznim argumentom sodbe ne vzbuja dvoma v pravilnost spornega dokaznega zaključka.

10. Pritožničino stališče, da je mnenje prvega izvedenca bolj verodostojno od mnenja drugega izvedenca, (1) ne vzbuja dvoma v pravilnost nasprotnega zaključka izpodbijane sodbe. V sodbi je navedeno, da je prvi izvedenec svoje mnenje podal ob predpostavki, da je bil vzrok deformacije vpliv parnih tlakov znotraj materiala, drugi izvedenec pa je upošteval tudi možnost mehanskih vplivov. Ti bi tudi po mnenju prvega izvedenca mogli povzročiti višjo izboklino, ne da bi razpokala, izvedenec pa ni obrazložil, zakaj tega možnega vzroka ni upošteval pri svojih zaključkih. Pritožbeni očitek, da drugi izvedenec ni pojasnil odsotnosti razpoke na temenu bule, tako ne drži. V sodbi je tudi navedeno, da je tudi drugi izvedenec podal mnenje ob upoštevanju materialnih karakteristik asfalta, oblike grbine, katere del je bila bula, in načina človeške hoje, pri tem pa uporabil natančnejše merilno orodje od prvega izvedenca.

11. V sodbi so pojasnjeni življenjsko sprejemljivi razlogi, na podlagi katerih je sodišče tožničino izpovedbo kljub razkoraku med trditvami in izpovedbo ocenilo kot verodostojno. Ocena o verodostojnosti njene izpovedbe pa temelji tudi na ugotovljeni vsebini izpovedbe v primerjavi z vsebino drugih izvedenih dokazov – tako izvedenskega mnenja kot izpovedb prič, zaslišanih bodisi na tožničin bodisi na toženkin predlog.

12. Okoliščina, da niti tožnica niti njen sin nista nikomur v letališki stavbi javila, da je prišlo do padca, bi bila lahko pomembna za presojo, ali je do padca sploh prišlo, ni pa videti, kako bi lahko vplivala na zaključek o višini bule, ob katero se je spotaknila tožnica.

13. Pritožničina ocena, da nobena od prič (ob upoštevanju vsebine izpovedb toženka očitno misli na priče, zaslišane na njen predlog) ni zaznala večje nevarnosti za potencialni padec, ne more vnesti dvoma v zaključek o višini bule in na tem temelječem sklepanju sodbe. V sodbi je na podlagi celovite ocene vseh dokazov prepričljivo ugotovljeno, da toženkin zavarovanec bule glede na to, da jo je že kratek čas po škodnem dogodku odstranil, očitno ni štel kot popolnoma nenevarne.

14. Stališče izpodbijane sodbe o nedopustni opustitvi toženkinega zavarovanca ne temelji na ugotovitvah o neposredni uporabljivosti predpisov, na podlagi katerih je izvedenec podal mnenje, da je bila višina neravnine višja od dovoljene.

15. Pritožbeni očitek, da sporna ugotovitev ni bila dokazana s stopnjo gotovosti, ni utemeljen že iz razloga, ker je dokazni standard, ki se uveljavlja v novejši teoriji in sodni praksi, prožen ter se približuje standardu pretežne verjetnosti, že pred tem pa ni dosegal višje ravni od prepričanja. (2) Poleg tega bi uporaba višjega dokaznega standarda od uporabljenega v danem primeru, ko je toženkin zavarovanec s svojim ravnanjem povzročil nemožnost bolj zanesljive ugotovitve o dejanski velikosti neravnine ob škodnem dogodku, pomenila neenakopravno obravnavanje pravdnih strank.

16. Pravilen je tudi materialnopravni zaključek o nedopustnosti opustitve toženkinega zavarovanca.

17. Na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja sodba zavzema stališče, da ozek prehod za pešce na spornem hodniku letališča, kjer so tožničino gibanje ovirali številni potniki s prtljago, ne predstavlja pregledne in prostorne zunanje površine, kjer lahko razumen odrasel človek pravočasno opazi bližajočo neravnino, in ni mogoče pričakovati, da bo oseba svojo pozornost usmerila izključno v tla. Glede na to je bil toženkin zavarovanec dolžan neravnino bodisi odstraniti, bodisi jo vsaj ustrezno označiti.

18. Sodba izhaja s pravilnega stališča, da je protipravno tisto ravnanje, katerega objektivno predvidljiva posledica je možnost nastanka škode. Pritožbeno sodišče se strinja, da je v danih okoliščinah – zožen prehod za pešce na hodniku pred vhodom v letališko zgradbo, kjer se nahajajo številni potniki s prtljago – toženkin zavarovanec opustil dolžnost odstranitve ali opozorila na ugotovljeno grbino v pohodni asfaltirani površini. Pritožbeno stališče, da škodna posledica ni bila objektivno predvidljiva, ker ob 1,6 milijonskem prometu letno nikoli ni bil izpostavljen problem neravne površine pred vhodom na letališče, ne utemeljuje nasprotnega zaključka.

19. Toženkin očitek o neupoštevanju večinskega stališča sodne prakse ni utemeljen. Stališča sodne prakse o (ne)dopustnosti ravnanja upravljavcev pohodnih površin so zavzeta v odvisnosti od okoliščin vsakega posamičnega primera. Že v izpodbijani sodbi so navedene okoliščine, po katerih se obravnavana zadeva razlikuje od zadeve II Ips 19/2009. (3) Tudi stališče v zadevi II Ips 85/2013 (4) ne narekuje drugačnega izida v obravnavani zadevi. (5) Izpodbijana sodba ne sprejema stališča, da ima vsaka neravnina na pohodni površini za posledico odškodninsko odgovornost upravljavca. Tako kot Vrhovno sodišče v navedeni zadevi tudi izpodbijana vmesna sodba izhaja s standarda normalno skrbnega uporabnika pohodne površine. Da je za presojo pomembna tudi ugotovitev, za kakšno pohodno površino gre oziroma čemu je namenjena, pa izhaja iz sodbe VS RS II Ips 586/2002. (6)

20. Morebiten tožničin prispevek k nastali škodi bi sodišče moglo ugotavljati šele, če bi toženka postavila tak ugovor. Ker ga ni, zatrjevana kršitev ni podana.

21. Po navedenem in po ugotovitvi, da niso podani niti kršitve materialnega in procesnega prava, katerih obstoj pritožbeno sodišče preizkusi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijano vmesno sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

22. Odločitev o stroških temelji na 164. členu ZPP.

(1) Drugi izvedenec je v mnenju zaključil, da je bila bula višja od 1,5 cm, morda tudi od 2,5 cm in da že preseganje 1 cm ni dovoljeno, prvi izvedenec pa je prišel do enakega zaključka že na podlagi ugotovitve, da je bila bula visoka med pol in enim centimetrom.

(2) Glej Zobec v: Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, Uradni list, GV, Ljubljana 2006, 2. knjiga, str. 327-343, in odločbe VS RS II Ips 674/2003 z dne 9. 12. 2004, II Ips 515/2009 z dne 3. 12. 2009, II Ips 402/2007 z dne 13. 5. 2010, II Ips 125/2008 z dne 3. 6. 2010 in II Ips 178/2007 z dne 16. 9. 2010 ter sodbo VSL II Cp 1387/2012 z dne 18. 12. 2012 in druge.

(3) Sodba in sklep VS RS z dne 27. 1. 2011. (4) Sodba VS RS z dne 6. 2. 2014. (5) Vrhovno sodišče je navedlo, da so razpoke in neravna tla v mestnem okolju in na pohodnih površinah nekaj vsakdanjega in pričakovanega, da je zahteva po popolni ravnosti teh površin neživljenjska in pretirano stroga in da je za presojo o dometu upravljavčeve obveznosti vzdrževanja poti treba presoditi, ali pot še ustreza standardom normalne pohodne površine in ali je poškodovani del bistveno odstopal od preostale pohodne površine. Na podlagi ugotovitve, da normalno pazljiv pešec prehodi pot brez težav (petnajstletna tožnica se je poškodovala, ko je pri poskakovanju z ene noge na drugo zaradi neravnega terena izgubila ravnotežje in padla), je zaključilo, da odškodninska odgovornost upravljavca ni podana.

(6) Sodba z dne 27. 11. 2003, v kateri je bilo zavzeto stališče, da zaradi dveh posedenih plošč na pešpoti, ki je predstavljala dostop do sodišča, ne glede na to, da sta bili relativno dobro vidni, ni bilo zagotovljeno varno gibanje in je podana odškodninska odgovornost države.