Jedro

V obravnavani zadevi je bilo opravljeno naknadno preverjanje v izpodbijani odločbi navedenih carinskih deklaracij po 78. členu CZS. Ker uvozne dajatve niso bile pravilno obračunane, je bilo treba na podlagi 220. člena CZS obračunati uvozne dajatve (naknadna vknjižba) ter gre v obravnavanem primeru za nastanek carinskega dolga pri uvozu na pravni podlagi točke a) 1. odstavka 201. člena CZS s sprostitvijo v prosti promet blaga, zavezanega uvoznim dajatvam v trenutku sprejema zadevnih carinskih deklaracij.

Izrek

Tožba se zavrne.

Zahtevek tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je prvostopenjski organ, potem ko je združil postopke, v zadevah naknadnega obračuna uvoznih dajatev po carinskih deklaracijah Izpostave Maribor št. MRN 09SI00706740533830, št. MRN 09SI00706740533865, št. MRN 09SI00706740533881, št. MRN 09SI0070674053905, št. MRN 09SI00706740533930, št. MRN 09SI00706740533956, vse z dne 11. 5. 2009, št. MRN 09SI00706740534380, št. MRN 09SI00706740534404 in št. MRN 09SI00706740534420, vse z dne 12. 5. 2009, za blago sproščeno v prost promet z navedenimi carinskimi deklaracijami, naložil v plačilo kot solidarnima dolžnikoma A. d.d. (deklarant) in B. d.o.o. (prejemnik), skupaj 75.577,20 EUR uvoznih dajatev, od tega carino za kmetijske proizvode 72.476,53 EUR, dodatne dajatve 2.740,78 EUR, obresti 359,89 EUR, vse z rokom plačila 10 dni po vročitvi odločbe, sicer bo uveden postopek izvršbe. Deklarantu A. d.d. se za blago sproščeno v prost promet po navedenih carinskih deklaracijah izvrši vračilo dajatev in sicer carina za industrijske izdelke v višini 4.547,09 EUR, ki se izvrši v 30 dneh, če je deklarantu potekel rok za plačilo drugih dajatev, se mu navedeni znesek vrne zmanjšan za znesek neporavnanih dolgov (1. točka izreka). Iz 2. in 3. točke izreka izhaja, da stroški v zvezi v zvezi z vodenjem tega postopka niso nastali in da pritožba ne zadrži njene izvršitve.

Iz obrazložitve je razvidno, da je deklarant družba A. d.d., ki je zastopal prejemnika blaga – tožečo stranko (kot posredni zastopnik), pri prvostopenjskem organu po carinskih deklaracijah, navedenih v izreku prvostopenjske odločbe, deklariral za sprostitev v prost promet, z davčno oproščeno dobavo blaga v drugo državo članico blago, instant mešanico sladkorja in zelenega čaja za izdelavo brezalkoholnih pijač, s trgovskim nazivom INSTANT TEAMIX G, ki ga je uvrstil v tarifno oznako 2101 20 92 KN in TARIC kodo 80. Pri preverjanju točnosti in pravilnosti sprejete deklaracije so bili ob carinskem pregledu vzeti vzorci blaga v smislu b) točke 68. člena Uredbe Sveta (EGS) št. 2913 z dne 12. 10. 1992 o uvedbi Carinskega zakonika Skupnosti (Uradni list L, št. 302 z dne 19. 10. 1992 s spremembami, v nadaljevanju CZS) in 242. člena Uredbe Komisije (EGS) št. 2454/93 z dne 2. 7. 1993 o določbah za izvajanje Uredbe Sveta (EGS) št. 2913/92 o Carinskem zakoniku Skupnosti (UL L 253 z dne 11. 10. 1993, v nadaljevanju Izvedbena uredba). Na podlagi strokovnih mnenj Generalnega carinskega urada, vsa z dne 23. 6. 2009, je bilo ugotovljeno, da se blago s trgovskim nazivom INSTANT TEAMIX G uvršča v tarifno oznako 1701 99 90 KN in TARIC kodo 00. Šlo je za nehomogeno mešanico kristalnega sladkorja (saharoza), maltodekstrina in ekstrakta zelenega čaja, v obliki grobih kristalov in praška svetlo rumene barve. Poleg konvencionalne carinske stopnje 41,9 EUR/100 kg, je za blago iz tarifne oznake 1701 99 90 in TARIC kodo 00, predpisana še dodatna dajatev (sladkor), ki temelji na CIF ceni, prilagojeni na kvaliteto sladkorja, ki se sprošča v prost promet. Prvostopenjski carinski organ je na podlagi strokovnih mnenj sestavil zapisnik o preverjanju vseh spornih deklaracij. Pripombe, ki jih je vložil prejemnik – tožeča stranka, in so se nanašale predvsem na način odvzema vzorcev, je prvostopenjski organ zavrnil kot neutemeljene. Uvrstitev blaga je bila opravljena na podlagi laboratorijske analize vzorca blaga, s katero je bilo ugotovljeno, da predstavlja vzorec blaga nehomogeno mešanico kristalnega sladkorja, maltodekstrina, ekstrakta zelenega čaja in vitamina C. Izraz „homogen“ pomeni enovit, enotesn tako, da se mešanica več snovi med seboj ne more ločiti. Kadar pa se osnovne sestavine neke mešanice med seboj lahko ločijo z enostavnim postopkom (presevanje skozi sito) govorimo, da je taka mešanica „nehomogena“. Vzorec blaga, ki je bil predmet strokovnega mnenja, se je razlikoval od vzorca, za katerega je bila izdana zavezujoča tarifna informacija v tem, da je slednji predstavljal homogeno mešanico osnovnih sestavin. Ker je bilo z analizo vzetih vzorcev ugotovljeno, da blago s trgovskim nazivom INSTANT TEAMIX G ni bilo pravilno uvrščeno v tarifno oznako, uvozne dajatve niso bile pravilno obračunane. Carinski organ se sklicuje na 201. člen, 213. člen, 1. odstavek 214. člena, 1. odstavek 218. člena in 220. člen CZS. Zaradi spremembe tarifne oznake je carinski organ opravil ponovni obračun uvoznih dajatev ter obračunal obresti na podlagi 95. člena Zakona o davčnem postopku (Uradni lit RS, št. 117/06, v nadaljevanju ZDavP-2).

Pritožbeni organ se z odločitvijo prvostopenjskega organa strinja in meni, da je dejansko stanje glede lastnosti spornega blaga zadovoljivo ugotovljeno. V zadevi je sporna tarifna uvrstitev blaga že na ravni štirimestne tarifne številke, ki se ob uporabi Splošnih pravil 1, 3 in 6 pravilno uvrsti v tarifno številko 1701 kombinirane nomenklature in ob uporabi teh pravil nadalje v tarifno oznako 1701 99 90 kombinirane nomenklature. Pravilnost take uvrstitve potrjuje tudi Uredba Komisije (ES) št. 227/2006 z dne 9. 2. 2006 o uvrstitvi določenega blaga v kombinirano nomenklaturo (Uradni list L št. 39 z dne 10. 2. 2006), ki se nanaša na uvrščanje mešanic, katerih osnova je sladkor. Pritožbeni organ zavrača tožnikovo sklicevanje na mnenje čeških carinskih organov. Poudari pa še, da mora biti imetnik zavezujoče tarifne informacije, v skladu s členom 12(3) CZS, sposoben dokazati, da prijavljeno blago v vseh točkah ustreza blagu, opisanem v zavezujoči tarifni informaciji. Iz podatkov v upravnih spisih, pa je razvidno, da v obravnavanih primerih ni šlo za blago, za katerega je bila izdana zavezujoče tarifna informacija. Ta je bila namreč izdana za vzorec, ki je predstavljal homogeno mešanico osnovnih sestavin (izgled vzorca je bil kristalni prah rahlo zelene barve), medtem ko je iz strokovnih mnenj razvidno, da predstavlja vzorec spornega blaga nehomogeno mešanico (kristalnega sladkorja, maltodekstrina, ekstrakta zelenega čaka in vitamina C). Zato, kljub podobni vsebnosti posameznih sestavin kot je v mešanici, za katero je bila izdana zavezujoča tarifna informacija, ni mogoče trditi, da gre za isto blago, in te informacije ni mogoče uporabiti pri odločanju o tarifni uvrstitvi.

Tožnik je najprej vložil tožbo zaradi molka drugostopenjskega organa, ki jo je po izdaji drugostopenjske odločbe razširil tudi na to odločbo. V tožbi se sklicuje na tožbene razloge iz 1., 2., 3. in 4. točke 1. odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in spremembe, v nadaljevanju ZUS-1) ter na kršitev 22. člena in 25. člena Ustave RS in 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP). Navaja, da so bile v postopku storjene bistvene kršitve pravil postopka, saj je v izreku izpodbijane odločbe naveden zakoniti zastopnik tožnika, kar pa je v nasprotju z vsebino carinskih deklaracij, na katerih je naveden drug zastopnik tožnika. Navaja razliko med poslovnim in procesnim zastopanjem, saj gre v obravnavani zadevi za dve pravni osebi in bi carinski organ moral preveriti poslovno in procesno pooblastilo ter tožniku ni jasno kako je carinski organ ugotovil posredno zastopanje. Toženi stranki očita neupravičeno spuščanje v civilno razmerje med špedicijo in stranko, kar je v nasprotju s 6. členom EKČP. Carinskemu organu očita, da bi pri preverjanju carinske deklaracije moral preveriti podatke iz 66. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99 in spremembe, v nadaljevanju ZUP) ter navaja določbe CZS, kaj je carinska deklaracija in določbe ZUP glede pravil o zastopanju pravnih oseb.

V izreku izpodbijane odločbe ni pravilno navedena vrsta in količina blaga, zaradi česar odločbe ni moč preizkusiti. Navaja, da je v carinskih deklaracijah prijavljena: instant mešanica sladkorja in zelenega čaja za izdelavo brezalkoholnih pijač-instant teamix g. V mnenju o uvrstitvi blaga z dne 23. 6. 2009 je razvidno, da gre za popolnoma isto mešanico in da je razlika zgolj v mnenju, ali mešanici daje bistveno lastnost, sladkor. Carinski laboratorij je v svojem strokovnem mnenju na koncu zapisal, da mnenje ni zavezujoče za upravni organ. Tožena stranka pa kljub temu ni omogočila tožeči stranki pritegnitev drugega izvedenca, saj je popolnoma ignorirala vse pripombe tožeče stranke. Meni, da izrek izpodbijane odločbe ni popoln, določen in jasen, in da tudi ni jasna vloga tožnika.

Carinskemu organu očita, da ni ugotovil nobenega netočnega ali nepopolnega podatka, saj je poimenovanje blaga ostalo v bistvenem nespremenjeno, ter da ni ugotovil za kakšno novo dejstvo gre in s kakšnimi dokazi je ugotovljeno. Navaja, da pogoj homogeniziranega blaga obstoja le pri uvrstitvi blaga v tarifni številki 2104 kombinirane nomenklature in ne za blago v predmetni zadevi. Carinski laboratorij je zmotno uporabil pravni predpis KN, iz česar sledi napačna uvrstitev blaga v CT in napačen obračun dajatev. Carinski organ je razveljavil zavezujočo tarifno informacijo (ZTI) z dne 1. 12. 2008, češ, da uvoženo blago ni bilo skladno z izdano ZTI, kar je popolna neresnica. Meni, da carinski organ napačno razlaga Uredbo ES št. 227/2006 z dne 9. 2. 2006 o uvrstitvi določenega blaga v KN. Očita neustavnost razlage 78. člena CZS v povezavi z 220. členom istega zakona (t.i. Schumannova formula) ter da je evropska carinska upravna praksa zavzela enotno stališče, da ni moč spreminjati pravnomočne carinske deklaracije zaradi nepravilno uporabljenega materialnega predpisa. Tožnik nadalje navaja, da je carinski organ selektivno ugotavljal dejstva, saj ni sprejel nobenega dokaznega predloga tožeče stranke ter je s tem kršil pravico do poštene obravnave in zahtevo po argumentirani odločbi. Predlaga, da se opravi ogled vzorcev, zasliši predstavnika carinskega laboratorija in izvedenca živilske stroke. Carinski organ bi v skladu s 154. členom ZUP v zadevi moral razpisati ustno obravnavo. Sklicuje se na 22. člen Ustave RS, ki zagotavlja pravico do enakega varstva pravic v postopku pred sodišči in drugimi državnimi organi ter iz katere izhaja pravica do kontradiktornega postopka.

V razširitvi tožbe se tožnik sklicuje na pravico do podaljšane uporabe ZTI, ki je prenehala veljati 9. 6. 2009, carinske deklaracije, ki so predmet tega postopka, pa so bile vložene pred tem datumom. Navaja, da je nepreverljiv pojem „homogenosti“ in da je bila v postopku izbrana neustrezna metoda analize. Carinski laboratorij je izbral sejalno metodo, ki pa je neustrezna iz razloga, ker standardna granulacija sladkorja nikjer ni določena. Meni, da bi bilo smotrno zaslišati strokovno osebo carinskega laboratorija. Sklicuje se na mnenje čeških carinskih organov. Meni, da so bile v postopku storjene bistvene kršitve pravil postopka in napačno uporabljeno materialno pravo.

Predlaga, da sodišče odloči v sporu polne jurisdikcije, izvede predlagane dokaze in izpodbijano odločbo odpravi in predmetni postopek ustavi, pri čemer naj odloči o stroških postopka.

V odgovoru na tožbo tožena stranka prereka navedbe tožeče stranke in vztraja pri razlogih iz obrazložitev upravnih odločb ter sodišču predlaga, da tožbo tožeče stranke zavrne kot neutemeljeno.

Tožba ni utemeljena.

Po mnenju sodišča je izpodbijana odločba prvostopenjskega organa, potrjena z odločitvijo tožene stranke, pravilna in zakonita. Sodišče se strinja z razlogi carinskih organov in jih v izogib ponavljanju posebej ne ponavlja (2. odstavek 71. člena ZUS-1), glede tožbenih ugovorov pa dodaja: V obravnavani zadevi je bilo opravljeno naknadno preverjanje v izpodbijani odločbi navedenih carinskih deklaracij po 78. členu CZS. Po navedeni določbi lahko carinski organi po prepustitvi blaga preverijo poslovne dokumente in podatke, ki se nanašajo na uvozne ali izvozne operacije v zvezi z zadevnim blagom ali na kasnejše trgovske posle z istim blagom, da se prepričajo o točnosti navedb v deklaraciji. Če se izkaže, da so bile določbe o zadevnem carinskem postopku uporabljene na podlagi netočnih ali nepopolnih podatkov, carinski organ ob upoštevanju vseh sprejetih predpisov, sprejme potrebne ukrepe za ureditev položaja, pri čemer upošteva nove informacije, s katerimi razpolaga. Iz strokovnega mnenja carinskega laboratorija GCU ter iz predložene dokumentacije k carinskim deklaracijam, nedvomno izhaja, da gre v obravnavanem primeru za blago, ki se uvršča v tarifno oznako št. 1701 99 90 KN in da ne gre za blago, kot ga je deklariral tožnik. Prvostopenjski organ je uvrstitev blaga v tarifno oznako 1701 99 90 KN in TARIC kodo 00, utemeljil v skladu s Splošnimi pravili 1, 3(b) in 6 za razlago kombinirane nomenklature, dodatni opombi 1 in 3 k poglavju 17, besedila k oznakam KN 1701, 1701 99, 1701 99 90, TARIC oznaki 1701 99 90 00 in pojasnjevalne opombe HS k tarifni številki 17.01, ki je tudi po mnenju sodišča pravilno. Zato je tudi uvrstitev blaga v omenjeno tarifno oznako pravilna. Glede na to, da je bilo v postopku ugotovljeno, da je bilo predmetno blago uvrščeno v napačno tarifno oznako KN, sodišče zavrača tožnikovo sklicevanje na ZTI. Imetnik ZTI mora namreč dokazati, da deklarirano blago v vseh pogledih ustreza blagu, opisanem v ZTI (3. odstavek 12. člena CZS), česar pa tožnik ni uspel dokazati. Po presoji sodišča je bilo dejansko stanje v zadevi pravilno ugotovljeno, tožbeni ugovori, da v postopku ni bila uporabljena ustrezna metoda pa niso z ničemer izkazani. Glede mnenja čeških carinskih organov pa je tožniku odgovoril že drugostopenjski organ, in sodišče se s tem strinja.

Ker uvozne dajatve niso bile pravilno obračunane, je bilo treba na podlagi 220. člena CZS obračunati uvozne dajatve (naknadna vknjižba) ter gre v obravnavanem primeru tudi po mnenju sodišča za nastanek carinskega dolga pri uvozu na pravni podlagi točke a) 1. odstavka 201. člena CZS s sprostitvijo v prosti promet blaga, zavezanega uvoznim dajatvam v trenutku sprejema zadevnih carinskih deklaracij. Dolžnik je deklarant, v primeru posrednega zastopanja je dolžnik tudi oseba, za račun katere je bila izdelana carinska deklaracija - prejemnik (3. odstavek 201. člena CZS). Če obstaja za isti carinski dolg več dolžnikov, so ti solidarno zavezani plačilu tega dolga (213. člen CZ). Uvozne dajatve so po mnenju sodišča izračunane na pravilni pravni podlagi, tožnik pa sami višini niti ne oporeka, v zadevi pa tudi ni sporno, da gre za istovrstno blago, saj iz upravnih spisov izhaja, da tožnik - prejemnik blaga, temu v postopku ni oporekal. Sklicevanje tožnika, da carinski organ ni ugotovil nobenega netočnega ali nepopolnega podatka in da je poimenovanje blaga ostalo v bistvenem nespremenjeno, na drugačno odločitev ne vpliva, saj se z drugačno uvrstitvijo blaga v tarifno oznako, trgovski naziv blaga ne spreminja, ker mora deklarant v polje 31 carinske deklaracije vpisati običajni trgovski opis blaga z vsemi potrebnimi podatki, ki omogočajo prepoznavanje blaga, kar pravilno navaja tudi tožena stranka.

Vsi tožbeni ugovori, ki se nanašajo na deklaranta v spornih zadevah – družbo A. d.d., so za odločanje v tem upravnem sporu brezpredmetni, saj je bilo o tožbi A. d.d. zoper isto izpodbijano odločbo, odločeno s sodbo, opr. št. I U 281/2010-16 z dne 23. 8. 2011. Ne gre za nezakonito spreminjanje prvotne odločitve o carinskem dolgu in neustavno razlago 78. člena CZS, kot meni tožnik. Da pa je bil v obravnavanem primeru obračunani znesek nižji, kot je določeno v CZS, pa izhaja iz ugotovitev carinskega laboratorija o sestavi blaga, saj blago s takšno sestavo sodi v drugo tarifno oznako od deklarirane.

Po mnenju sodišča tudi niso bila kršena pravila postopka. Tožnik je v postopku sodeloval po svojem posrednem zastopniku, družbi A. d.d, ki se kot tak označil z oznako 3 v polju 14 carinskih deklaracij, bil je seznanjen s strokovnimi mnenji in zapisnikom in je imel možnost podati ugovore, vendar pa drugačnih dokazil, kot izhajajo iz strokovnih mnenj tožnik ni predložil, pa tudi iz upravnih spisov ni razvidno, da bi ostalo dejansko stanje glede tega nepopolno ugotovljeno, navedeno pa izhaja tudi iz dokumentacije, ki je bila priložena k carinski deklaraciji. Očitki glede nepopolnega izreka niso utemeljeni, izpodbijana odločba vsebuje vse obvezne sestavine po 213. členu in 214. členu ZUP. Sodišče se ne strinja s tožnikom, tako kot je pravilno odgovorila že tožena stranka, da bi moral izrek, ki je dajatveni, vsebovati tudi posebni ugotovitveni del, saj ugotovitev dejanskega stanja izhaja iz obrazložitve izpodbijane odločbe. Neutemeljeni so tudi očitki glede opustitve dolžnosti glavne obravnave, saj strokovno mnenje carinskega laboratorija ni izvedeniško mnenje v smislu ZUP. Carinski laboratorij je organizacijska enota GCU, ki posameznim carinskim uradom zagotavlja strokovno pomoč za odločanje v konkretnih zadevah. Če uradna oseba razpolaga s strokovnim znanjem za ugotovitev ali presojo kakšnega dejstva, ki je pomembno za rešitev stvari, pa glede na 1. odstavek 189. člena ZUP postavitev izvedenca ni potrebna (takšno je tudi stališče Vrhovnega sodišča RS, ki ga je zavzelo v zadevah X Ips 1398/2001, X Ips 1613/2006).

Glede tožbenih ugovorov v zvezi s pravnim položajem, obveznostim špediterja v carinskem postopku ter pooblaščencem po zaposlitvi pa je Vrhovno sodišče RS že večkrat zavzelo stališče, da pooblastilo špediterju za opravljanje carinskih poslov in dejanj v carinskem postopku izhaja iz same špedicijske pogodbe (npr. I Up 150/2003 z dne 30. 5. 2006).

Ker je po povedanem izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožba pa neutemeljena, je sodišče tožbo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo. Po povedanem tudi ni podlage za odločanje v sporu polne jurisdikcije. Sodišče tudi ni našlo očitanih kršitev Ustave Republike Slovenije in EKČP, kot tudi ne razlogov ničnosti, na kateri je dolžno paziti po uradni dolžnosti.

Sodišče je odločalo brez glavne obravnave, ker pravno relevantne okoliščine tega upravnega spora niso sporne (1. odstavek 59. člena ZUS-1).

Izrek o stroških temelji na 25. členu ZUS-1, po katerem, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.