Jedro

Ni sprejemljiva razlaga tožnice, da izguba enega naročnika ne more predstavljati poslovnega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka opravlja eno in isto dejavnost na območju celotne Slovenije in ima tudi delavce zaposlene na delovnih mestih čistilca po celi Sloveniji. Vendar to ne more pomeniti, da gre za zlorabo, če tožena stranka ob izgubi naročnika v N., istočasno zaposli delavca drugje na območju Slovenije.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Posledično je zavrnilo tudi reintegracijski in reparacijske zahtevke. Tožnica je bila zaposlena na delovnem mestu Čistilec I, kot kraj opravljanja dela pa je bil v pogodbi o zaposlitvi naveden Č. oziroma drugje v Sloveniji, kjer delodajalec opravlja delo. Tožnica je delo opravljala v Č. in N., tožena stranka pa je morala pri prerazporejanju tožnice upoštevati kriterij oddaljenosti od kraja bivanja do kraja opravljanja dela. Zaradi odpovedi pogodbe naročnika R. je prenehala potreba po delu dvanajstih delavk, ki so čistile R. pisarne. Tožnici in še eni delavki je bila odpovedana pogodba o zaposlitvi, še eni delavki kasneje, tri delavke so bile zaščitene pred odpovedjo, ostalim pa so našli možnost razporeditve na druge objekte. Pri možnosti razporeditve na druge objekte je morala tožena stranka upoštevati vse dejavnike na strani naročnikov in delavk in za tožnico ustreznega dela ni našla.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo prvostopnega sodišča. 3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožeča stranka revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Navaja, da sodišče ni upoštevalo tako, kot bi moralo, dejstva, da je tožena stranka izgubila le enega naročnika, pri katerem je bilo zaposlenih 12 delavk. Tožena stranka pa zaposluje 1200 delavcev in storitve izvaja po celi Sloveniji. Zato izguba enega naročnika ne predstavlja poslovnega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi, pri čemer je tožena stranka v istem obdobju na delovnem mestu čistilke zaposlila kar 225 oseb. Sklicuje se na odločbe Vrhovnega sodišča, po katerih delodajalec ne more odpovedati pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas delavcu iz poslovnega razloga, če na istem delovnem mestu prav takrat zaposluje delavca za določen čas ali študente preko študentskega servisa. Gre za zlorabo instituta odpovedi iz poslovnega razloga. Tožena stranka je na delovnem mestu čistilke, čeprav pri drugih naročnikih, sklepala in podaljševala pogodbe za določen čas in celo s študenti, namesto da bi na eno od teh delovnih mest prezaposlila tožnico. Sodišče ni ugodilo dokaznemu predlogu za pribavo podatkov o vseh zaposlenih na območju N. oziroma Dolenjske in ni navedlo razlogov za to. Sodbi nimata prav nobenih razlogov o izpovedbah prič M. P. in A. K., čeprav sta izpovedali drugače kot priči P. N. in D. A., glede zaposlitve in prevoza na delo v K. ali T. Tožnica je že v pritožbi zatrjevala obstoj več bistvenih kršitev in o teh očitkih pritožbeno sodišče ni zavzelo stališča, zaradi česar se izpodbijana sodba ne more preizkusiti.

4. Revizija ni utemeljena.

5. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP). Revizijsko sodišče je vezano na dejanske ugotovitve, ki so bile podlaga za izdajo izpodbijane sodbe, saj zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP).

6. Kolikor tožnica zatrjuje (predzadnji odstavek revizije), da sodišče druge stopnje na „številne pritožbene očitke sploh ni odgovorilo“ zaradi česar da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, so take trditve preveč splošne oziroma nekonkretizirane in ne omogočajo revizijske presoje izpodbijane sodbe.

7. Sodišče prve stopnje je obrazložilo, zakaj ni izvedlo predlaganega dokaza s pribavo podatkov o vseh zaposlenih pri toženi stranki na območju N. (točka 4 prvostopne sodbe) in tudi izpodbijana sodba ima v zvezi s tem obrazložitev (točka 13 drugostopne sodbe). Sodbi zato nimata pomanjkljivosti in ju je mogoče preizkusiti.

8. Tako sodišče prve kot druge stopnje imata ustrezno obrazložitev tudi v zvezi z okoliščinami, o katerih naj bi priči M. P. in A. K. izpovedali drugače kot nadrejeni delavki P. N. in D. A. Sodbi imata jasno in prepričljivo obrazložitev glede (ne)možnosti zaposlitve tožnice v T. in K. Zatrjevanih formalnih pomanjkljivosti v tem delu izpodbijana sodba nima, nestrinjanje z ugotovljenim dejanskim stanjem pa ni dovoljen revizijski razlog.

9. Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

10. Neutemeljeno je sklicevanje tožnice na sodno prakso Vrhovnega sodišča, ker ne gre za primerljive zadeve. Po dejanskih ugotovitvah sodišča prve stopnje na delovnem mestu tožnice ni bil na novo oziroma namesto nje zaposlen noben drug delavec ne za določen, ne za nedoločen čas in ne preko študentskega servisa. Kar je razumljivo, saj „delovnega mesta“ v R. zaradi prekinitve pogodbe o čiščenju ni bilo več. Iz dejanskih ugotovitev je tudi razvidno, da tožena stranka tudi sicer v relevantnem obdobju na območju N. ali Dolenjske ni zaposlovala novih delavcev na delovnih mestih čistilca.

11. Ni pa sprejemljiva razlaga tožnice, da izguba enega naročnika ne more predstavljati poslovnega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka opravlja eno in isto dejavnost na območju celotne Slovenije in ima tudi delavce zaposlene na delovnih mestih čistilca po celi Sloveniji. Vendar to ne more pomeniti, da gre za zlorabo, če tožena stranka ob izgubi naročnika v Novem mestu, istočasno zaposli delavca drugje na območju Slovenije.

12. Delo delavcev, ki so delali v R., je zaradi izgube tega posla, postala odveč. Tožena stranka je bila dolžna tožnici na podlagi tretjega odstavka 88. člena ZDR ponuditi zaposlitev pod spremenjenimi pogoji ali na drugih ustreznih delih. Pogoj, ki se je spremenil, je bil kraj opravljanja dela. Tožena stranka je torej morala preveriti, ali obstaja potreba in možnost zaposlitve tožnice na drugih lokacijah (pri drugih naročnikih), na katerih se opravlja enako delo in to za nedoločen čas in za poln delovni čas. Pri tem je morala upoštevati tudi omejitev iz tretjega odstavka 90. člena ZDR glede oddaljenosti kraja opravljanja dela od kraja bivanja delavca.

13. Tožena stranka je dokazala, da tožnici drugega ustreznega dela ni mogla ponuditi ne v K. ne v T. Na teh lokacijah tožnica ne bi mogla delati glede na možnosti prihoda na delo iz kraja bivanja in delovni čas, predviden za opravljanje dela na teh lokacijah. Ni pa mogoče primerjati tožnice s tistimi delavkami, ki na delo prihajajo iz drugega kraja oziroma lahko na drug način. Neutemeljeno je tudi pavšalno sklicevanje tožnice na okoliščino, da ima tožena stranka v K. zaposlene delavce za določen čas oziroma študente. Tudi če je to res in so za tako delo izpolnjeni pogoji (da temu ni tako, tožnica ne zatrjuje), takega dela tožnici ni bila dolžna ponuditi, ker zanjo ne bi bilo ustrezno.

14. Ker je glede na navedeno sodišče druge stopnje ob ugotovljenem dejanskem stanju materialno pravo pravilno uporabilo, in revizijski razlogi niso utemeljeni, je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).