Jedro

Tožena stranka je tožnici redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi na delovnem mestu čistilke, sklenjeno za nedoločen čas zaradi prenehanja izvajanja storitev čiščenja na zunanji enoti, zaradi česar je bila primorana k odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Tožena stranka je dokazala obstoj odpovednega razloga, kakor tudi, da tožnici ni mogla ponuditi nove pogodbe o zaposlitvi. Ugotovljeno je bilo, da razlog za odpoved ni bilo (s strani tožnice zatrjevano) dejstvo, da je tožnica zoper bivšega delodajalca, v sodnem sporu izposlovala zaposlitev za nedoločen čas, s čimer je imela pri prehodu k toženi stranki sklenjeno delovno razmerje za nedoločen čas, saj je bila odpoved podana več kot šest let po tem, ko je bilo v sodnem postopku ugotovljeno, da je tožnica zaposlena pri prejšnjem delodajalcu za nedoločen čas. Zato je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga zakonita.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožnica sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je redna odpoved o zaposlitvi z dne 27. 6. 2012, ki jo je tožnici podala tožena stranka nezakonita in se razveljavi; da tožnici delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo s potekom 45-dnevnega odpovednega roka in da nepretrgoma traja; da mora tožena stranka v roku 8 dni tožnico pozvati nazaj na delo in ji priznati vse pravice iz delovnega razmerja, jo za vmesni čas do vrnitve nazaj na delo prijaviti v zavarovanje za vpis v matično evidenco ZPIZ in ji tudi za ves čas trajanja nezakonitega prenehanja delovnega razmerja izplačati pripadajočo bruto nadomestila plač v višini vsakomesečne osnovne plače z vsemi dodatki tako, kot če bi delala, ter od tako dobljenih zneskov odvesti vse prispevke in davke, neto zneske pa izplačati tožnici z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od zapadlosti vsakomesečne plače dalje do dneva plačila, in za povračilo stroškov postopka tožnice.

Zoper navedeno sodbo se je pravočasno pritožila tožnica zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, nepravilne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb ZPP. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. Navaja, da je sodišče prve stopnje na podlagi poizvedbe pri ZZZS ugotovilo, da je tožena stranka v obdobju od 20. 6. 2012 do 20. 10. 2012 zaposlila na delovne mestu čistilke kar 225 oseb in da je šlo za zaposlitve za določen čas, pri čemer so bili delovni časi zavarovanih oseb različni in sicer od 3 do 40 ur na teden. Odgovor ZZZS z dne 16. 10. 2013 dokazuje, da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici nezakonita. Vrhovno sodišče RS je v številnih zadevah zavzelo stališče, da delodajalec ne more odpovedati pogodb o zaposlitvi za nedoločen čas delavcu iz poslovnega razloga, če na istem delovnem mestu prav takrat zaposluje delavca za določen čas in s tem delavcem še naprej sklepa nove pogodbe o zaposlitvi za določen čas, ali če zaposluje na istem delovnem mestu študente preko študentskega servisa. Drugačno ravnanje predstavlja zlorabo instituta odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga (sodbe VIII Ips 347/2006, VIII Ips 285/2008, VIII Ips 99/2011). Že podatek o zaposlitvi 225 oseb, pa čeprav se ta podatek nanaša na območje cele Slovenijo, kar pa iz odgovora ZZZS ne izhaja, dokazuje, da je imela tožena stranka in da ima še vedno potrebo po tovrstnih delavcih (čistilcih oziroma čistilkah) in da bi lahko tožnico prerazporedila na drugo delovno mesto, na drug objekt oziroma k drugemu naročniku. Zgolj izguba enega naročnika, pri katerem je delalo 10 delavk tožene stranke, kar ne predstavlja niti 1 % vseh zaposlenih (tožena stranka ima preko 1200 delavcev), ne predstavlja resnega in utemeljenega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Opozarja, da je tožena stranka podaljšala pogodbo o zaposlitvi za določen čas drugi delavki (A.A.), češ da je imela bolj urejen prevoz kot tožnica, kar pa pomeni navadno sprenevedanje. Na območju B. oziroma Dolenjske ima tožena stranka zaposlenih vsaj 200 čistilk, od družbe C. d.o.o. pa se je priključilo k toženi stranki približno 130 delavcev, med drugim tudi tožnica. Ne strinja s trditvijo tožene stranke in z njeni strani predlaganih prič, da tožena stranka ni mogla ustrezno organizirati dela svojim delavcem tako, da bi kljub potrebi po tovrstnih delih ne mogla najti ustreznega dela za tožnico. Tožena stranka je imela ogromno delavcev za določen čas, med njimi pa tudi študente, kar sta potrdili priči D.D. in E.E.. Ne ve zakaj sodišče tema pričama ni verjelo, saj teh razlogov v sodbi ni. Iz tega razloga se sodba tudi ne more preizkusiti. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni imela potrebe po delu na drugih objektih, ki bi hkrati pomenilo tudi ustrezno delo za tožnico, pomeni neskladje in protislovje izpovedbama prič E.E. in D.D.. Delovni čas v F. d.d. traja od 6:00 do 14:00 ure oziroma od 14:00 do 22:00 ure ter za tožnico ne bi predstavljal nobene ovire, kar se tiče prevoza na delo in z dela. Tožnica je predlagala določene dokaze, s katerimi bi dokazala, da prevoz na delo in delovni čas čistilke ni razlog, da tožnici ni bilo ponujeno drugo delo, čeprav so ti dokazi ključni za odločitev v predmetni zadevi. Predlagala je tudi, da se pri toženi stranki ali ZZZS pridobijo podatki o vseh zaposlenih na območju B. oziroma Dolenjske ter pribavijo tudi pogodbe o zaposlitvi. S tem bi se ugotovilo, ali ima tožena stranka ves čas, to je tudi v času odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici, zaposlene delavce za določen čas na istem delovnem mestu čistilke, ali tem delavcem podaljšuje pogodbe o zaposlitvi za določen čas in ali za to delovno mesto zaposluje celo študente preko študentskega servisa, kot je to zatrjevala tožnica. Če bi se potrdile te trditve, bi to pomenilo, da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici nezakonita ter da je tožena stranka zlorabila institut odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Prav tako sodišče prve stopnje ni ustrezno pojasnilo zavrnitve dokaznega predloga, da se opravijo poizvedbe o delovnem času čistilk v družbah G. in F.. Ta predlog je namreč tožeča stranka podala iz razloga, ker je skušala dokazati neresničnost trditev tožene stranke, da je delovni čas pri teh naročnikih za tožnico neustrezen. V G. popoldanska izmena dela od 14:00 do 19:00 ure, kot je izpovedala D.D., v F. pa od 6:00 do 14:00 oziroma od 14:00 do 22:00 ure zvečer. Nekritično je sodišče prve stopnje sledilo izpovedbam prič tožene stranke H.H. in I.I., čeprav so njune trditve v določenih delih v nasprotju z izpovedbama E.E. in D.D., glede delovnega časa v G. in F. ter glede možnosti zaposlitve v teh dveh družbah, zlasti upoštevajoč njuni izpovedi, da jima je znano, da so v F. zaposlene tudi delavke za določen čas in študenti. O teh razlikah v izpovedbah se sodišče prve stopnji ni izjasnilo. Prav tako sta navedeni priči D.D. in E.E. potrdili, da prevoz na delo v F. in G. ni nobena težava, saj iz J. do B. tj. do K. namreč vozi K. avtobus, od K. dalje do F. pa je prav tako organiziran prevoz z drugim K. avtobusom. Kot sta pojasnili priči, obstoji tudi mestni avtobus. Vsekakor prevoza iz J. do B., ne glede na to kje se nahaja kak objekt, niso problem. Ker sodišče prve stopnje ni izvedlo vseh predlaganih dokazov tudi zaradi opustitve teh dokazov je bilo dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovljeno.

V odgovoru na pritožbo tožena stranka prereka navedbe iz pritožbe, predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, in skladno z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nadaljnji; ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, in ki jih uveljavlja pritožba, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo.

Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP s tem, ko naj sodbe ne bi bilo mogoče preizkusiti, ker nima razlogov o odločilnih dejstvih, predvsem glede razlogov za zavrnitev dokaznih predlogov tožnice o poizvedbah oziroma o predložitvi seznama vseh zaposlenih pri toženi stranki na območju B. in Dolenjske, predložitvijo pogodb s temi zaposlenimi, predložitvijo pogodb z naročniki in s študentskim servisom. Prav tako med izpovedbami prič in ugotovitvami sodišč ni nasprotij oziroma razlik, ki jih sodišče prve stopnje ne bi ustrezno obrazložilo, zato tudi ni mogoče trditi, da bi sodišče prve stopnje kršilo 15. točko 2. odstavka 339. člena ZPP s tem, ko naj bi obstajalo nasprotje med izpovedbami prič in razlogi sodišča o teh izpovedbah. Sodišče prve stopnje je po natančno izvedenem dokaznem postopku ugotovilo vsa pravno odločilna dejstva, pri tem je izvedlo vse dokaze, na podlagi katerih je lahko sprejelo takšno dokazno oceno, ki jo je ustrezno obrazložilo z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi razlogi. Zato je mogoče sodbo sodišča prve stopnje v celoti preizkusiti. Razlogi sodbe so logični in prepričljivi ter niso sami s seboj v nasprotju oziroma razlogi sodbe o izpovedbah prič niso v nasprotju s samimi temi izpovedbami. Zato pritožba v tem delu ni utemeljena. S temi navedbami tožnica dejansko izpodbija ugotovljeno dejansko stanje, s katerim se ne strinja. Pri tem pritožbeno sodišče pripominja, da je sodišče prve stopnje na naroku 17. 9. 2013 v zvezi z dokaznimi predlogi tožnici naložilo predložitev pisnih izjav prič, katerih zaslišanje je predlagala, le-ta pa tega ni storila. Zato sodišče teh prič ni zaslišalo na podlagi določbe 236.a člena ZPP. Po citiranem prvem odstavku 236a. člena ZPP lahko stranka na poziv ali s soglasjem sodišča predloži sodišču pisne in podpisane izjave predlaganih prič o dejstvih, o katerih bi priča lahko izpovedala na naroku. Če sodišče stranko pozove, naj predloži pisno izjavo priče, katere zaslišanje je predlagala, pa stranka tega ne stori, v skladu z drugim odstavkom 236a. člena ZPP sodišče dokaz z zaslišanjem te priče izvede le, če stranka izkaže za verjetno, da je pisno izjavo priče poskušala pridobiti, vendar pri tem ni bila uspešna, kar pa tožnica ni zatrjevala.

Po določbi prve alineje prvega odstavka 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (Uradi list RS, št. 42/2002 s spremembami; ZDR) je razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi delavcu s strani delodajalca prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca (poslovni razlog). V skladu s tretjim odstavkom 88. člena ZDR mora delodajalec v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti ali poslovnega razloga preveriti, ali je delavca mogoče zaposliti pod spremenjenimi pogoji ali na drugih delih oziroma ali ga je mogoče dokvalificirati za delo, ki ga opravlja, oziroma prekvalificirati za drugo delo. Če ta možnost obstaja, mora delodajalec delavcu ponuditi sklenitev nove pogodbe. Če delavec ne sprejme ponudbe delodajalca za sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi za ustrezno delo in za nedoločen čas ter mu preneha delovno razmerje, nima pravice do odpravnine po 109. členu tega zakona.

Tožena stranka je dne 27. junija 2012 redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi tožnici na delovnem mestu čistilke, ki jo je imela sklenjeno za nedoločen čas (A2). V odpovedi pogodbe o zaposlitvi je tožena stranka obrazložila, da se tožnici odpoveduje pogodba o zaposlitvi zaradi prenehanja izvajanja storitev čiščenja na enoti K. d.d. z dnem 30. 6. 2012, zato je bila tožena stranka primorana k odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Iz odpovedi tudi izhaja, da tožnici ni bilo mogoče ponuditi sklenitev nove pogodbe, skladno s 3. odstavkom 88. člena ZDR na drugem delovnem mestu oziroma pod spremenjenimi pogoji, zato ji je bila pogodba odpovedana s 45-dnevnim odpovednim rokom. V sodnem postopku je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožena stranka dokazala obstoj odpovednega razloga, kakor tudi, da tožnici ni mogla ponuditi nove pogodbe o zaposlitvi. Ugotovilo je, da je naročnik K. odpovedal pogodbo o čiščenju (B1), s tem pa je prenehala potreba po delu 12-ih delavk, ki so čistile K. pisarne. Tožena stranka je predložila razpredelnico iz katere izhaja, katere delavke so opravljale delo in kakšen je bil njihov status po odpovedi naročnika K.. Tožnici in E.E. je tožena stranka odpovedala pogodbo o zaposlitvi, delavka L.L. je bila razporejena na čakanje, kasneje pa ji je bila podana odpoved iz poslovnega razloga (invalid), zaradi starosti in zaščite zaradi invalidnosti pa tožena stranka ni mogla odpovedati pogodb o zaposlitvi M.M., N.N. in D.D.. Preostalim so našli možnost prerazporeditve na druge objekte, ki jih je tožena stranka čistila v B..

Sodišče prve stopnje je nadalje pravilno ugotovilo, da je bil razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga odpoved pogodbe o čiščenju s strani K., ne pa drugi razlogi, ki jih je navajala tožnica, s katerimi je zatrjevala, da naj bi šlo za neutemeljeno odpoved v smislu 89. člena ZDR, ki določa neutemeljene razloge za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Zavrnilo je namreč trditve tožnice, da je razlog za odpoved dejstvo, da je tožnica zoper bivšega delodajalca C. d.o.o., v sodnem sporu izposlovala zaposlitev za nedoločen čas, s čimer je imela pri prehodu k toženi stranki sklenjeno delovno razmerje za nedoločen čas. Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da to za toženo stranko ni predstavljalo razloga za odpoved, pri čemer je prepričljivo pojasnilo, da je odpoved podana več kot šest let po tem, ko je bilo v sodnem postopku ugotovljeno, da je tožnica zaposlena pri prejšnjem delodajalcu za nedoločen čas. Prav tako je ugotovilo, da razlog za odpoved tudi ni dejstvo, da je tožena stranka tožnico dne 16. 4. 2012 pisno opozorila na možnost odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov (A12). Gre za pravico delodajalca, da delavca opozarja v primeru, če vestno ne opravlja dela v skladu z določbo 31. členom ZDR. Zavrnilo je tudi tožničine navedbe, da naj bi bil razlog začasne odsotnosti z dela nezmožnosti za delo tožnice zaradi bolezni, pri čemer je pravilno ugotovilo, da so bile nekatere druge delavke v bolniškem staležu tudi več kot eno leto, dalj časa torej kot tožnica, svoj odločitev pa je oprlo tudi na pisno izjavo in izpoved priče H.H..

V pogodbi o zaposlitvi z dne 17. 9. 2004, ki jo je tožnica sklenila še s prejšnjim delodajalcem, družbo C. d.o.o., je bilo določeno, da tožnica opravlja delo na delovnem mestu čistilec I, opisana pa so tudi njena dela. Kot kraj, kjer so bo delo opravljalo, je naveden O. oziroma drugje v Sloveniji, kjer delodajalec pridobi delo. Tožnica se je obvezala, da bo upoštevala navodila delodajalca in opravljala svoje dolžnosti zunaj prostorov delodajalca. Tožnica je delo opravljala v O., pozneje pa tudi v B..

V zvezi z možnostjo prerazporeditve tožnice na druga dela oziroma zagotovitvijo dela po tem, ko je bila odpovedana pogodba o čiščenju prostorov v K. d.d., je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je pri zagotavljanju zaposlitve tožnici tožena stranka morala upoštevati dejavnike na strani naročnikov in tudi delavk. Tožena stranka opravlja dejavnost na manjših in večjih objektih, upoštevati pa mora tudi delovni čas naročnikov, ki je npr. v P. določen tako, da začnejo delati ob 4:50 uri, končajo pa ob 24:00 uri, dela pa se tudi ob nedeljah in praznikih. Navedeno je štelo kot do delavk zelo „neprijazen“ delovni čas, v nadaljevanju pa je tudi opozorilo, da pa je na manjših objektih manjša potreba počiščenju, zgolj nekaj ur, zato morajo delavke delo opravljati na več objektih, ki so lokacijsko razpršeni po B.. Za prevoz iz enega na drug objekt delavke potrebujejo lastno vozilo oziroma najmanj vozniški izpit. Tožnici pa zaradi nemobilnosti tega niso mogli ponuditi. Iz navedenega razloga so delo ponudili A.A., ki je imela sicer sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za določen čas, ter so ji podaljšali pogodbo za določen čas za en ali dva meseca, potem pa so z njo sklenili pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas. Navedena delavka A.A. je imela v opisu del in nalog tudi dodatna dela za storitve transporta izven objektov. Sodišče prve stopnje je s tem v zvezi upoštevalo izjavi in izpovedbi prič H.H., ki je izpovedala, da so preverjali možnost zaposlitve tožnice tudi preko vodje I.I. in drugih vodij na tem območju. Vsi objekti so bili za tožnico neprimerni glede na določilo ZDR, pri čemer je I.I. prepričljivo pojasnila, da ji dela na objektih, za katere je bila ona zadolžena, ni mogla ponuditi. Prav glede možnosti zaposlitve na objektu F. je priča govorila z R.R., ki je vodja in zadolžena za to lokacijo. Pojasnila je, da ima druga delavka iz S. velike probleme s prevozom, saj od K. do F. „štopa“ oziroma se nekako drugače znajde. Prav zaradi težav z javnim prevozom do F. z avtobusom tožnici ne bi uspelo pravočasno priti na delo oziroma sploh hoditi z dela v popoldanski izmeni, kot izhaja iz avtobusnega voznega reda. V B. je od avtobusne postaje do F., po sodišču prve stopnje znanih informacijah, 3 km, enako velja za oddaljenost od železniške postaje. Vezanost na avtobusni prevoz drugega delodajalca K., ki v času letnih dopustov, prekinitev dela in drugega ni zmožen za tožnico organizirati prevoza. Sodišče je tudi ugotovilo, da ni mogoča primerjava z delavko T.T., ki se na delo vozi iz U. in ne iz J.. Sodišče prve stopnje pa je s tem v zvezi tudi ugotovilo, da je tožena stranka odpovedala pogodbo tudi E.E., ki živi v B. in bi celo imela možnost pravočasnega prihoda na delo in z dela.

Pritožbeno sodišče sprejema natančno obrazloženo dokazno oceno sodišča prve stopnje, da je prav oviranost tožnice glede prevoza oziroma prihoda na delo bila takšna okoliščina, ki je utemeljevala, da tožena stranka tožnici ni mogla ponuditi drugega dela. Pritožbene navedbe, ki se nanašajo na možnost prevoza z K. avtobusom niso utemeljene, predvsem glede na razloge sodišča, da se tožena stranka ne more zanašati na prevoze drugega delodajalca, ki pa je tudi omejen s tem, da ne obratuje v času dopustov.

Neutemeljene so tudi obširne pritožbene navedbe in sklicevanje na sodno prakso, po kateri naj bi prav zaposlovanje študentov pomenilo, da ne obstaja utemeljenost odpovednega razloga. Prav upoštevanje tožničinega bivališča ter možnih lokacij, na kateri bi lahko opravljala delo po pogodbi o zaposlitvi, je odločilno za presojo o tem, ali je lahko tožena stranka tožnici ponudila drugo pogodbo o zaposlitvi. Iz dejanskih ugotovitev ne izhaja, da pogodbe ni bilo mogoče ponuditi zato, ker bi delo opravljali študenti, temveč zato, ker si tožnica ni mogla organizirati prihoda na delo tako, da bi lahko tožena stranka upoštevala zahteve naročnikov, ki se jim mora glede čiščenja prostorov prilagajati glede na njihov delovni čas. Zato tudi dokazni predlogi, s katerimi bi tožena stranka morala predložiti dokumentacijo o delu študentov niso bili utemeljeni in jih sodišče prve stopnje utemeljeno ni upoštevalo oziroma ni zahtevalo od tožene stranke predložitve tega dokaza. Tudi zaslišanje preostalih delavk ne bi pripomoglo k razjasnitvi dejanskega stanja, saj je bilo le to dovolj razjasnjeno, prav tako tudi ne zaslišanje tožničinega moža, ki bi pojasnil, kje je tožnica opravljala delo. V zvezi s študentskim delom ni utemeljeno sklicevanje pritožbe na odločitve Vrhovnega sodišča Republike Slovenije v zadevah opr. št. VIII Ips 347/2006, opr. št. VIII Ips 285/2008 in opr. št. VIII Ips 99/2011. V navedenih zadevah se je izpostavilo vprašanje zaposlovanja delavk za določen čas (tudi „nadomeščanja“ redno zaposlenih za nedoločen čas z delavci preko zaposlitvenih agencij) na delovnih mestih, na katerih so bile delavkam redno odpovedane pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas. V teh primerih je Vrhovno sodišče Republike Slovenije dopustilo možnost, da so delodajalci s takšnim načinom zaposlovanja zlorabili inštitut redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. V obravnavani zadevi pa tožnica ni konkretno navajala, da bi njeno delo sedaj opravljali študenti. Res iz dopisa Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije z dne 16. 10. 2013 izhaja, da je tožena stranka v obdobju od 20. 6. 2012 do 20. 10. 2012 zaposlila 225 oseb (v celotni Sloveniji), šlo je za zaposlitve za določen čas, delovni čas zavarovanih oseb pa so bili različni od 3 do 40 ur tedensko, vendar je ob tem sodišče prve stopnje na podlagi dopisa Zavoda Republike Slovenije za zaposlovanje, Območna služba B. z dne 19. 9. 2013 ugotovilo, da tožena stranka v spornem obdobju od 20. 6. 2012 do 20. 10. 2012 (tožnici je bila pogodba o zaposlitvi odpovedana dne 27. 6. 2012) na območju B. ni prijavila oziroma objavila nobene potrebe po zaposlitvi delavca. Zato tudi po stališču pritožbenega sodišča ni mogoče sklepati, da zaposlitev 225 oseb na območju celotne Slovenije dokazuje tudi potrebo po zaposlitvi novih delavk na delovnem mestu „čistilec“ na območju B., oziroma da to dokazuje potrebo po delu tožnice.

Ker niso podani niti v pritožbi zatrjevani razlogi niti tisti, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Do ostalih pritožbenih navedb se sodišče druge stopnje ni opredelilo, saj niso pravno odločilne (360. člen ZPP).

Tožnica s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbe (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom ZPP).