Jedro

Tožnik ni zatrjeval, da bi dnevno potoval v drug kraj, torej izven območja kraja, kamor je bil s pogodbo napoten na opravljanje nalog v tujini, zato mu dnevnice ne pripadajo.

V spornem obdobju ni bilo podlage, da bi se uslužbencem tožene stranke, napotenim na delo v predstavništva Republike Slovenije v tujini, s katerimi je mogoče primerjati tožnikov položaj, poleg devizne plače izplačevalo tudi nadomestilo za prehrano.

Izrek

V delu, ki se nanaša na plačilo dnevnic za obdobje od 1. 9. 2001 do 15. 1. 2004 v skupnem znesku 43.006,44 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, se reviziji ugodi in se sodbi sodišč druge in prve stopnje v tem delu spremenita tako, da se tožbeni zahtevek zavrne.

Spremeni se tudi odločitev o pravdnih stroških, in sicer tako, da se znesek prisojenih prvostopenjskih pravdnih stroškov zniža na 535,40 EUR (namesto: 5.747,11 EUR).

Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega in revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je tožbenim zahtevkom tožnika delno ugodilo, in sicer je toženi stranki naložilo plačilo potnih in selitvenih stroškov ter prevoza blaga na relaciji Sarajevo - Jesenice (januar 2004) v skupni višini 851,32 EUR (1. točka izreka), najemnine za stanovanje v skupni višini 31.696,71 EUR (2. točka izreka) in dnevnic za obdobje od 1. 9. 2001 do 15. 1. 2004 v skupni višini 43.006,44 EUR (3. točka izreka), vse s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. V preostalem delu (do vtoževanega zneska 85.174,31 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi) je tožbene zahtevke zavrnilo (4. točka izreka). Zavrnilo je tudi tožbeni zahtevek za povrnitev stroškov predhodnega postopka (5. točka izreka) in toženi stranki naložilo, da tožniku povrne pravdne stroške (6. točka izreka).

2. Sodišče druge stopnje se je strinjalo z dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje, zato je pritožbi tožnika in tožene stranke zoper sodbo zavrnilo in v izpodbijanem delu (2., 3., 4., 5. in 6. točka izreka) potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo, in sicer v delu, ki se nanaša na plačilo najemnine in dnevnic (2. in 3. točka izreka sodbe sodišča prve stopnje). Vrhovno sodišče je z odločbo VIII Ips 17/2010 z dne 3. 10. 2011 revizijo zavrglo v delu, v katerem je tožena stranka izpodbijala del sodbe, ki se nanaša na plačilo stroškov najemnine za stanovanje v znesku 31.696,71 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka). V ostalem delu pa je reviziji ugodilo in sodbi sodišč druge in prve stopnje v izpodbijanem delu, ki se nanaša na plačilo dnevnic v znesku 43.006,44 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka). Odločilo je tudi o pravdnih stroških vsega postopka (točki III. in IV. izreka)

4. Zoper točke II., III. in IV. izreka odločbe Vrhovnega sodišča je tožnik vložil ustavno pritožbo. Ustavno sodišče je z odločbo Up-1357/11-15 z dne 5. 12. 2013 razveljavilo odločbo Vrhovnega sodišča VIII Ips 17/2010 z dne 3. 10. 2011 v II., III. in IV. točki izreka ter zadevo v tem obsegu vrnilo Vrhovnemu sodišču v novo odločanje.

5. Revizijo je tožena stranka vložila iz revizijskega razloga po 1. točki prvega odstavka 370. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 14. in 15. točko drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih oziroma so ti nejasni in med seboj v nasprotju, razlogi v izpodbijani sodbi pa so tudi v nasprotju z izpovedbo priče B. U. Tožnik v spornem obdobju ni bil upravičen do plačila dnevnic, ker ni bil na službeni poti, temveč je opravljal delo v tujini, in sicer v kraju, kamor je bil napoten. Do tega zaključka bi sodišči druge in prve stopnje lahko in morali priti že z uporabo jezikovne razlage. Dnevnica namreč predstavlja povračilo stroškov na službeni poti. Tožnik bi bil tako do dnevnic upravičen le v primeru, če bi bil napoten na službeno pot v drug kraj (izven območja Sarajeva), česar pa ne zatrjuje - tudi v tem primeru pa bi višina dnevnice znašala 40 USD in ne 55 USD. Nadalje navaja, da je bila tožnikova plača določena skladno s 3. členom Uredbe o plačah, nadomestilih in drugih prejemkih osebja v predstavništvih Republike Slovenije v tujini (Uradni list RS, št. 60/92 in nadaljnji, v nadaljevanju Uredba), na podoben in povsem primerljiv način kot osebju diplomatsko-konzularnih predstavništev. Pri tem je ključno, da Uredba povračila stroškov za prehrano ni urejala, saj je bilo le-to že zajeto v plači. V primeru, da bi sodišče menilo, da je tožnik upravičen do nadomestila za prehrano v času opravljanja dela v tujini, pa bi lahko tožniku priznalo le regres za prehrano med delom. Pri tem se sklicuje na sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča Pdp 107/2008. 6. Revizija je bila vročena tožniku, ki je nanjo odgovoril. V odgovoru na revizijo prereka revizijske navedbe in predlaga njeno zavrnitev.

7. Revizija je v delu, v katerem se izpodbija del sodbe, ki se nanaša na plačilo dnevnic, utemeljena.

8. Tožena stranka v reviziji glede odločitve o zahtevku iz naslova plačila dnevnic utemeljeno opozarja na zmotno uporabo materialnega prava, neutemeljeno pa zatrjuje kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Iz revizijskih navedb ni razvidno, katera so tista odločilna dejstva, o katerih naj sodba sodišča druge stopnje ne bi imela razlogov, z navedbami o nejasnih oziroma med seboj nasprotujočih si razlogih izpodbijane sodbe, s katerimi sodišče utemeljuje svoje razumevanje pojma dnevnica, pa revidentka dejansko uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava. Tudi pri utemeljevanju zatrjevanje protispisnosti po vsebini ne gre za revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka, temveč za nestrinjanje z dokazno oceno sodišča. Glede na določbo tretjega odstavka 370. člena ZPP pa revizije iz tega razloga ni mogoče (utemeljeno) vložiti.

9. Iz dejanskih zaključkov sodišča prve stopnje, ki jih je kot pravilne sprejelo sodišče druge stopnje, izhaja, da je bil tožnik s pogodbo o opravljanju nalog v tujini z dne 13. 7. 2001 imenovan na formacijsko dolžnost častnik v Uradu visokega komisarja v Sarajevu in napoten na opravljanje dela v tujino za čas od 16. 7. 2001 do 15. 7. 2002, pri čemer je bila napotitev podaljšana do 15. 1. 2004. V navedeni pogodbi je imel tožnik določen le količnik za določitev devizne plače, medtem ko povračilo drugih stroškov v zvezi z delom ni bilo določeno. Tožnik je bil prvi predstavnik Republike Slovenije na takšni funkciji. Zaposlen je bil pri toženi stranki, delo pa je opravljal na mirovni misiji v okviru OZN. S strani države, v katero je bil napoten na misijo, je imel priznan status diplomata, njegov delovnopravni status pa glede na v obravnavanem obdobju veljavne predpise ni bil urejen.

10. Ob spoznanju, da se zadeve ne da rešiti na temelju veljavnih predpisov, sta sodišči druge in prve stopnje skladno s 3. členom Zakona o sodiščih upoštevali predpise, ki urejajo podobne primere. Glede na tožnikov status sta se pri tem pravilno oprli na določila Uredbe, vendar sta pri tem zmotno presodili, da je tožnikov zahtevek za plačilo dnevnic utemeljen.

11. Tožena stranka v reviziji pravilno izpostavlja, da določba 21. člena Uredbe, na podlagi katere ima delavec predstavništva pravico do dnevnice (po enakih merilih, kot se uporabljajo za delavce v državnih organih, kadar službeno potujejo v tujino) za službena potovanja izven kraja, kjer se nahaja sedež predstavništva, ne daje podlage za ugoditev tožnikovemu zahtevku. Tožnik namreč ni zatrjeval, da bi dnevno potoval v drug kraj, torej izven območja S., kamor je bil s pogodbo napoten na opravljanje nalog v tujini - glede na citirano določilo Uredbe pa bi bil do dnevnic upravičen le v tem primeru. Tožena stranka v zvezi s citiranim določilom Uredbe pravilno opozarja na jezikovno razlago. Po presoji revizijskega sodišča pa je takšna ureditev tudi logična - dnevnica po svoji vsebini predstavlja povračilo stroškov za prehrano na službenem potovanju. Ker pri tožniku ni šlo za službeno potovanje, mu dnevnice, ki jih vtožuje, ne pripadajo.

12. Po presoji Ustavnega sodišča gornja obrazložitev ne zadosti zahtevam iz 22. člena Ustave, saj bi se moralo Vrhovno sodišče ukvarjati z vprašanjem upravičenosti tožnika do povračila stroškov za prehrano. Do tožnikove navedbe, da mu tožena stranka sploh ni zagotovila prehrane, se namreč ni opredelilo. Prav tako se ni opredelilo do nosilnih razlogov nižjih sodišč, ki sta jasno razmejili med dnevnico kot stroškom za prehrano, ki ga ima delavec na službenem potovanju, in stroški za prehrano, ki jih ima delavec v času opravljanja dela za delodajalca, ko je v tujini, vendar ne na službenem potovanju. Da tožnik v času napotitve in bivanja v tujini ni bil na službenem potovanju, pa ne toženi stranki, ki je to tudi ves čas zatrjevala, ne nižjima sodiščema ni bilo sporno. Po presoji Ustavnega sodišča je Vrhovno sodišče tako zavrnilo tožnikov zahtevek, ne da bi preizkusilo tudi, ali je utemeljen oziroma ni utemeljen z vidika pravne kvalifikacije in pravnih norm, na katere sta se sklicevali nižji sodišči. Odgovora, ali je njegov zahtevek, kot ga je pravno opredelilo sodišče, po temelju upravičen ali ne, tožnik glede na navedeno od Vrhovnega sodišča ni dobil. 13. V zvezi s temi napotki Ustavnega sodišča Vrhovno sodišče pojasnjuje, da v spornem obdobju ni bilo podlage, da bi se uslužbencem tožene stranke, napotenim na delo v predstavništva Republike Slovenije v tujini, s katerimi je mogoče primerjati tožnikov položaj, poleg devizne plače izplačevalo tudi nadomestilo za prehrano.

14. Zakon o zunanjih zadevah (Uradni list RS št. 1/1991-I in nadaljnji, v nadaljevanju ZZZ) je v 10. členu določal, da so določbe tega zakona specialne narave v odnosu do zakonov in drugih predpisov v državni upravi, pri čemer je plače, potne in druge stroške ter dodatke urejal v členih 56 in 57. Plača uslužbenca za delo v tujini je bila sestavljena iz osnovne plače, ki je bila enaka za vse uslužbence iste kategorije, in dodatka, ki pa je bil različen, odvisno od življenjskih stroškov v posameznih državah. Uslužbenci v predstavništvih v tujini so imeli tudi pravico do dodatka na družino v razmerju do števila nepreskrbljenih otrok, dodatka za šolanje otrok, dodatka za nezaposlenega zakonca in povračila izdatkov za svojemu nazivu primerno stanovanje. Veleposlaniki so imeli poleg tega pravico do povračila stroškov za pomoč v gospodinjstvu. Če so se tem storitvam odpovedali, so imeli za prirejanje diplomatskih in poslovnih obiskov v rezidenci pravico do plačane postrežbe. Vodje predstavništev v tujini so imeli pravico do sredstev za reprezentanco. Ob težji bolezni, ki za nekaj časa onemogoča opravljanje službenih nalog, je bil uslužbenec, ki se je zdravil v tujini, upravičen do prejemanja razlike med nadomestilom in plačo do ozdravitve oziroma do prenehanja funkcije, vendar ne dlje kot eno leto. Ob smrti uslužbenca je tožena stranka nosila vse stroške prenosa posmrtnih ostankov v domovino kakor tudi repatriacije družinskih članov. Poleg tega je ZZZ določal tudi pravico do dnevnic, potnih stroškov in stroškov selitve.

15. Na podlagi ZZZ je bila sprejeta Uredba, ki je konkretneje uredila način določanja plač, nadomestil in drugih prejemkov osebja diplomatsko - konzularnih predstavništev Republike Slovenije v tujini. Drugi prejemki v smislu Uredbe so bili dodatek za nezaposlenega zakonca, dodatek za vzgojo in šolanje otrok, dodatek za postrežbo vodje predstavništva, odpravniški dodatek in dodatek za posebne pogoje bivanja in dela v tujini, nadomestila v smislu Uredbe pa nadomestilo potnih in selitvenih stroškov ob nastopu in prenehanju dolžnosti, dnevnice, nadomestilo stroškov za reprezentanco, nadomestilo članarine v diplomatskih in konzularnih združenjih, nadomestilo potnih stroškov za izrabo dopusta v Sloveniji za delavce, ki delajo v izvenevropskih državah, nadomestilo stroškov za nastanitev, nadomestilo stroškov za prevoz na delo, nadomestilo stroškov za uporabo lastnega osebnega avtomobila v službene namene, nadomestilo osebnega dohodka za čas bolniškega in porodniškega dopusta, nadomestilo stroškov zdravstvenega zavarovanja in nadomestilo stroškov za učenje tujega jezika.

16. Tudi Zakona o zunanjih zadevah (Uradni list RS št. 45/2001 in nadaljnji, v nadaljevanju ZZZ-1) v 33. členu določa, da glede pravic in obveznosti zaposlenih na področju zunanjih zadev veljajo določbe zakona o javnih uslužbencih, če ta zakon ali na njegovi podlagi sprejeti predpisi ne določajo drugače. ZZZ-1 v 44. členu določa, da plače, dodatke in druge prejemke zaposlenih na področju zunanjih zadev določi vlada na predlog ministra ter se pri tem upošteva delovne pogoje pri opravljanju del v predstavništvih v tujini, pri tem upošteva posebne delovne pogoje pri opravljanju del v predstavništvih v tujini, uporabo tujih jezikov pri izvrševanju javnih funkcij in javne službe, opravljanje nalog na različnih lokacijah in vpliv opravljanja službe na družino diplomata.

17. Pri ZZZ oziroma ZZZ-1 in Uredbi gre za specialne predpise, ki posebej urejajo pravice in obveznosti iz delovnega razmerja uslužbencev tožene stranke, napotenih na delo v predstavništva Republike Slovenije v tujini, pri čemer so nadomestila, ki jim pripadajo našteta taksativno, med njimi pa ni posebnega nadomestila oziroma povračila stroškov za prehrano (1). Kot v reviziji pravilno opozarja tožena stranka, so bili v obravnavanem obdobju stroški prehrane uslužbencev tožene stranke, ki so bili napoteni na delo v predstavništva Republike Slovenije v tujini, s katerimi je mogoče primerjati tožnikov položaj, vključeni že v devizno plačo, katere višina je odvisna tudi od življenjskih stroškov v posamezni državi (četrti odstavek 5. člena Uredbe), tožniku pa so bili s pravnomočno sodbo v tem sporu iz naslova povračila stroškov prehrane med delom v višini dnevnic prisojeni mesečni zneski, ki so skoraj dosegali zneske njegove mesečne devizne neto plače (2).

18. Upoštevaje vse zgoraj navedeno tožnik v obravnavanem obdobju ni bil upravičen niti do dnevnic niti do posebnega nadomestila oziroma povračila stroškov za prehrano, zato je revizijsko sodišče reviziji v tem delu ugodilo in izpodbijano sodbo (v zvezi s sodbo sodišča prve stopnje) spremenilo tako, kot je razvidno iz izreka te sodbe (prvi odstavek 380. člena ZPP).

19. Glede stroškov revizijskega postopka je revizijsko sodišče odločilo v skladu z drugim odstavkom 165. člena in drugim odstavkom 154. člena ZPP. Posledica spremenjenega pravdnega uspeha tožnika v razmerju do tožene stranke, ki sedaj znaša 38 % (od vtoževanih 85.174,31 EUR), je, da mora slednja po medsebojnem pobotanju tožniku povrniti 535,40 EUR njegovih pravdnih stroškov, nastalih v postopku na prvi stopnji. Glede na približno polovičen uspeh tožene stranke v pritožbenem in revizijskem postopku pa je revizijsko sodišče upoštevaje določbo drugega ostavka 154. člena ZPP odločilo, da naj pravdni stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega in revizijskega postopka.

Op. št. (1): Šele Uredba o spremembah in dopolnitvah Uredbe o plačah in drugih prejemkih pripadnikov Slovenske vojske pri izvajanju obveznosti, prevzetih v mednarodnih organizacijah oziroma z mednarodnimi pogodbami (Uradni list RS, št. 98/2010), ki je glede na sporno obdobje za odločanje o zahtevku sicer ni mogoče uporabiti, je med vrste povračil in nadomestil med vojaško službo v drugi državi dodala povračilo stroškov prehrane med delom v primerih, ko prehrana ni zagotovljena v ustrezni vojaški bazi ali na drug primeren način, pri čemer je določila, da se povračilo stroškov ugotavlja v skladu z merili, ki so določena z Uredbo o plačah in drugih prejemkih javnih uslužbencev za delo v tujini (Uradni list RS, št. 14/09 in nadaljnji), ki je začela veljati 1. 3. 2009. Op. št. (2): Tožnikova plača za september 2001 je znašala 433.634 SIT (1.809,52 EUR), iz naslova povračila stroškov prehrane med delom v višini dnevnic pa mu je bil za ta mesec prisojen znesek 1.654,78 EUR; tožnikova plača za oktober 2001 je znašala 434.512 SIT (1.813,19 EUR), iz naslova povračila stroškov prehrane med delom v višini dnevnic pa mu je bil za ta mesec prisojen znesek 1.730,10 EUR; tožnikova plača za november 2001 je znašala 435.565 SIT (1.817,57 EUR), iz naslova povračila stroškov prehrane med delom v višini dnevnic pa mu je bil za ta mesec prisojen znesek 1.705,85 EUR, itd.