Jedro

Ker v času napotitve tožnika v BiH povračilo stroškov za delavce, ki so trajno opravljali dela in naloge na mednarodnih misijah, ni bilo urejeno, in ker stranki nista v pogodbi o zaposlitvi uredili povrnitve stroškov, do katerih je bil tožnik upravičen za čas dela v tujini, je treba izhajati iz predpisov, ki urejajo podobne primere. Upoštevaje tožnikov status diplomata, ki so mu ga priznavali državni organi v BiH, je primerna smiselna uporaba določb, ki je v spornem obdobju veljala za diplomatsko osebje in jim priznavala pravico do nadomestila stroškov za nastanitev in do dnevnic.

Izrek

Pritožba tožene stranke zoper sklep o določitvi izvedenca (1. in 2. točka izreka sklepa z dne 10. 4. 2008) se zavrže. Pritožbi zoper sodbo se zavrneta in se v izpodbijanem delu (2., 3., 4., 5. in 6. točka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, da tožniku plača potne in selitvene stroške in prevoz blaga na relaciji Sarajevo – Jesenice (januar 2004) v skupni višini 851,32 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 7. 2004 dalje do plačila, v 8 dneh (1. točka izreka sodbe), stroške najemnine za stanovanje v skupni višini 31.696,71 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 7. 2004 dalje do plačila, v 8 dneh (2. točka izreka sodbe), dnevnice za obdobje od 1. 9. 2001 do 15. 1. 2004 v skupni višini 43.006,44 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneskov in datumov zapadlosti, razvidnih v 3. točki izreka sodbe. Višji tožbeni zahtevek iz naslova materialnih stroškov – razlika do 85.174,31 EUR je sodišče zavrnilo (4. točka izreka sodbe). Zavrnilo je zahtevek za povrnitev stroškov predhodnega postopka (5. točka izreka sodbe) in toženo stranko obvezalo, da tožniku povrne stroške postopka v višini 5.747,11 EUR v 8 dneh od vročitve sodbe s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (6. točka izreka).

S sklepom dne 10. 4. 2008 je sodišče prve stopnje za izračun višine nadomestil (potnih in selitvenih stroškov, stroškov v zvezi z nastanitvijo v tujini in dnevnic zaradi službovanja v tujini) postavilo sodnega izvedenca finančne stroke S.L. (1. točka izreka sklepa) ter mu naložilo, da v 30 dneh od prejema spisa posreduje izvedensko mnenje (2. točka izreka sklepa). Tožniku je naložilo plačilo predujma (3. točka izreka sklepa).

Zoper 1. in 2. točko izreka predhodno citiranega sklepa ter zoper 2., 3. in 6. točko izreka sodbe se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da v izpodbijanem delu sklep razveljavi, v izpodbijanem delu pa sodbo spremeni tako, da v celoti zavrne tožbeni zahtevek, podrejeno pa, da jo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da je odločitev sodišča prve stopnje glede uporabe Uredbe o plačah, nadomestilih in drugih prejemkih osebja v predstavništvih Republike Slovenije v tujini (Ur. l. RS, št. 60/92, 42/93, 6/94, 29/99, 42/2000 – v nadaljevanju: Uredba) napačna in tudi v nasprotju z vsebino predložene pogodbo o opravljanju nalog v tujini z dne 13. 7. 2001 ter aneksov k tej pogodbi. Ob upoštevanju Uredbe o plačah predstavnikov stalne sestave Slovenske vojske v tujini pri opravljanju obveznosti, sprejetih v mednarodnih organizacijah (Ur. l. RS, št. 25/97) je bila določena tožnikova plača in njeni dodatki. Do povrnitve stroškov v zvezi z delom delavci, ki so živeli v bazi, niso bili upravičeni. Za delavce, ki prejemajo materialne stroške po Uredbi, veljajo omejitve. Sodišče prve stopnje je tožnika postavilo v občutno boljši položaj glede na ostale delavce v diplomatskih predstavništvih, ki so prejemali plačo in druga nadomestila po Uredbi. Poudarja, da se tožnikova plača skladno s 4. členom pogodbe o opravljanju nalog v tujini izračuna na podlagi količnika, določenega glede na čin za formacijsko dolžnost ter osnove, ki se uporablja za izračun plače v posamezni državi po Uredbi, in sicer tako da se količnik pomnoži z osnovo. Kot izhaja iz pogodbe o zaposlitvi, je tožnikov količnik znašal 4,50, kar je primerno glede na njegov status v BiH. Zaradi zagotavljanja enakega obravnavanja bi bilo potrebno pri povrnitvi stroškov nastanitve upoštevati limit za povrnitev teh stroškov. Graja odločitev sodišča prve stopnje glede plačila dnevnic. Po 21. členu Uredbe dnevnice pripadajo delavcem predstavništva le za službena potovanja izven kraja, kjer se nahaja sedež predstavništva. Tožnik ni dokazal, da je bil na službenem potovanju izven kraja, kjer se nahaja sedež predstavništva. Zato ni pravne podlage za prisojo vtoževanih dnevnic, regresa za prehrano pa tožnik ni zahteval. Sicer pa je tožena stranka navajala in dokazovala, da je imel tožnik te stroške vključene v plači, ki je bila ustrezno višja in primerljiva s plačo delavcev, zaposlenih v diplomatskih predstavništvih. Iz izpovedi priče B.U. je razvidno, da je imel stroške prehrane vštete v neto plači. Tožena stranka se pritožuje tudi zoper sklep sodišča o določitvi izvedenca. Meni, da je bila njegova postavitev v konkretni zadevi nepotrebna. Uveljavlja povrnitev stroškov pritožbe.

Zoper zavrnilni del sodbe (4. in 5. točka izreka sodbe) se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da so odločilna dejstva v sodbi nejasna in pomanjkljivo ugotovljena ter v nasprotju s samim izrekom, zaradi česar sodbe ni mogoče preizkusiti. Tožnik je le enkrat letno koristil dopust v času poletnih počitnic. Letni dopust je bil upravičen koristiti v domačem okolju, zato mu pripada povračilo stroškov iz tega naslova. Razlogi za zavrnitev tožbenega zahtevka v tem delu so pomanjkljivi. Zmotni so zaključki sodišča prve stopnje glede zastaranja dela tožnikovega zahtevka. Del terjatev za povračilo materialnih stroškov, za katere je sodišče štelo, da je zastarala, je po mnenju tožnika zapadla v plačilo šele konec meseca septembra 2001. Zahtevki iz naslova stroškov dela v tujini so zapadli šele po pogodbi za mesec avgust 2001. Sodišče prve stopnje je prezrlo, da glavnino stroškov predstavljajo stroški, ki so zgolj posredno povezani z delom v tujini. Ti stroški pogojujejo opravljanje tožnikovega dela v tujini, delodajalec pa mu jih je dolžan povrniti. Do povračila stroškov za prvo plačilo najemnine za stanovanje za čas od 15. 8. 2001 do 15. 11. 2001 je bil tožnik upravičen šele ob izplačilu po pogodbi za mesec november, t.j. s potekom trimesečnega obdobja, ko je bila v celoti izkoriščena terjatev iz sklenjene najemne pogodbe. Nejasni in nerazumljivi so zaključki sodišča prve stopnje glede upravičenosti tožnika do plačila zakonskih zamudnih obresti od priznanih selitvenih stroškov in stroškov nastanitve, saj jih priznava le od 26. 7. 2004 dalje. Glede pretrganja zastaranja je sodišče prve stopnje prezrlo, da je tožnik že 12. 7. 2006 vložil zahtevek za rešitev spornega razmerja na Državno pravobranilstvo Republike Slovenije. S tem tožnikovim dejanjem je bilo zastaranje zahtevka v celoti pretrgano. Glede tega sodba sodišča nima nobenih ugotovitev. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje glede zastaranja dela tožbenega zahtevka iz naslova zakonskih zamudnih obresti. Obresti od glavnice po mnenju tožnika zastarajo šele takrat, ko zastara glavna terjatev, na katero se obresti nanašajo. Meni, da je upravičen do povrnitve stroškov predhodnega postopka, saj si je pred pristojnim organom prizadeval za mirno rešitev zadeve. Priglaša pritožbene stroške.

Obe stranki sta vložili še odgovora na pritožbo, v katerem prerekata pritožbene navedbe nasprotne stranke in vztrajata, da je odločitev sodišča v delih, ki ju izpodbijata nasprotni stranki, pravilna in zakonita. Priglašata še stroške odgovora na pritožbo.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe in izpodbijani del sklepa v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 do 45/2008) v zvezi s 366. členom ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo in da je na popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

Pritožbi tožeče in tožene stranke zoper izpodbijani del sodbe nista utemeljeni, pritožba tožene stranke zoper izpodbijani del sklepa o postavitvi sodnega izvedenca pa ni dovoljena.

K pritožbi zoper izpodbijani del sklepa: V izpodbijani 1. in 2. točki sklepa z dne 10. 4. 2008 je sodišče določilo sodnega izvedenca in ga hkrati pozvalo, naj v tridesetdnevnem roku sodišču posreduje pisni izvid in mnenje o višini materialnih stroškov. Po vsebini gre za sklep o določitvi izvedenca na podlagi 244. člena ZPP. Zoper takšen sklep ni pritožbe (255. člen ZPP), o čemer sta bili stranki tudi poučeni v pravnem pouku izpodbijanega sklepa. Ker tožena stranka zoper sklep o določitvi izvedenca nima pravice do pritožbe, je pritožbeno sodišče na podlagi 352. v povezavi s tretjim odstavkom 343. členom ZPP pritožbo zoper sklep o določitvi izvedenca (1. in 2. točka izreka sklepa) zavrglo.

K pritožbi tožene stranke zoper izpodbijani del sodbe: Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bil tožnik delavec obrambnega ministrstva, ki je bil na podlagi pogodbe o opravljanju nalog v tujini z dne 13. 7. 2001 razporejen na formacijsko dolžnost častnika v uradu Visokega predstavnika BiH v Sarajevu za čas od 16. 7. 2001 do 15. 7. 2002. Z aneksoma (prilogi A/4 in A/5) je bilo dogovorjeno, da se opravljanje nalog v misiji podaljša do 15. 1. 2004. Tožnik je bil prvi predstavnik Republike Slovenije na takšni funkciji. V BiH so mu priznali status diplomata, medtem ko tožnikov delovnopravni status v predpisih, ki so se v spornem obdobju uporabljali v Republiki Sloveniji, ni bil urejen.

Zakon o delavcih v državnih organih (ZDDO, Ur. l. RS, št. od 5/91 do 38/99) je v 69. členu določil, da imajo delavci med drugim pravico do povračil za določene stroške pri opravljanju dela v skladu s splošnim aktom organa, v katerem delajo. V 71. členu ZDDO je bilo določeno, da imajo delavci pravico do nadomestila in povračil določenih materialnih stroškov, med drugim tudi za dnevnice ter stroške prenočevanja na službenem potovanju, za selitvene stroške in za nadomestilo za prehrano med delom. Podrobnejša ureditev višine nadomestil in povračil iz prejšnjega odstavka je bila prepuščena vladi, vendar največ v višini, določeni na podlagi kriterijev, ki veljajo za delavce v gospodarstvu Republike Slovenije. Nadaljnje ureditve povračila stroškov za delavce, ki trajno opravljajo dela in naloge v mednarodnih misijah oziroma predstavnika OHR, v predpisih Vlade in Ministrstva za obrambo, ni bilo. Povrnitev stroškov, ki so tožniku nastali v zvezi z opravljanjem dela v tujini ni bilo urejeno niti v pogodbi o napotitvi v tujino z dne 13. 7. 2001. Pri tem velja opozoriti, da v času napotitve še ni veljal Zakon o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002, ki je na podlagi 246. člena pričel veljati 1. januarja 2003). ZDR, ki je veljal v času sklenitve zadnjega aneksa v letu 2003, je določil, da ureja ta zakon tudi delovna razmerja delavcev, zaposlenih v državnih organih, lokalnih skupnostih in zavodih, drugih organizacijah ali zasebnikih, ki opravljajo javno službo, če ni s posebnim predpisom drugače določeno. V prvem odstavku 212. člena ZDR je določil, da mora pogodba o zaposlitvi poleg obveznih sestavin po 29. členu ZDR (kot je npr. določitev zneska osnovne plače) med drugim vsebovati tudi določbe o trajanju dela v tujini, višini plače in valuti, v kateri se izplačuje, kot tudi določilo o drugih prejemkih v denarju ali naravi, do katerih je delavcev upravičen za čas dela v tujini in pogojih vrnitve v domovino. S pogodbo o opravljanju nalog v tujini sta stranki uredili le koeficient tožnikove plače in dodatkov, ne pa tudi vprašanja izplačevanja drugih prejemkov bodisi v naravi ali denarju oziroma povrnitve stroškov, do katerih je delavec upravičen za čas dela v tujini. Tožnikov položaj ni bil primerljiv s položajem delavcev, ki so živeli v vojaški bazi in imeli zagotovljeno prehrano in namestitev v naravi.

Ob izostanku ustreznih predpisov je sodišče prve stopnje skladno z določbo 3. člena Zakona o sodiščih (ZS, Ur. l. RS, št. 19/94 in nadalj.) utemeljeno izhajalo iz predpisov, ki urejajo podobne primere. Glede na tožnikov status diplomata (prim. 10. člen Pravilnika o vojaških diplomatskih predstavnikih, Ur. l. RS, št. 21/94 in nadalj.), ki so mu ga priznavali državni organi v BiH (službena diplomatska osebna izkaznica v prilogi A/24), se je sodišče prve stopnje pri opredelitvi posameznih vrst materialnih stroškov smiselno oprlo na Uredbo, izdano med drugim na podlagi 57. člena Zakona o zunanjih zadevah (ZZZ, Ur. l. RS št. 1I/1991- I). Zakon o zunanjih zadevah je v 57. členu določal, da višino dnevnic, potnih stroškov in stroškov selitve, do katerih imajo pravico uslužbenci upravnega organa, pristojnega za zunanje zadeve in drugi predstavniki Republike Slovenije, določi Vlada Republike Slovenije ob upoštevanju standardne lestvice in prakse Organizacije združenih narodov.

V spornem obdobju je Uredba v 19. členu diplomatskemu osebju med drugim priznavala tudi nadomestilo stroškov za nastanitev in dnevnice. Nadomestilo stroškov za namestitev v tujini je bilo podrobneje urejeno v 25. členu Uredbe. Določen je bil limit, do katerega se je delavcu povrnilo nadomestilo stroškov nastanitve na podlagi pogodbe in predloženih računov. S spremembo 25. člena Uredbe (Ur. l. RS, št. 29/1999 z dne 23. 4. 1999) je bila ureditev pravice do nadomestila stroškov nastanitve v celoti prepuščena pravilniku ministra za zunanje zadeve, pa še to le za delavce predstavništva, ki so v rednem delovnem razmerju v Ministrstvu za zunanje zadeve.

Tožena stranka se neutemeljeno sklicuje na limite glede višine povračila stroškov nastanitve. Po citirani Uredbi je bil pred spornim obdobjem limit določen glede na koeficient za izračun plače delavca, zaposlenega na Ministrstvu za zunanje zadeve, določenega v 6. členu Uredbe in ustreznem sklepu Vlade Republike Slovenije. Kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, tožnikova plača ni bila določena po 6. členu Uredbe, temveč v pogodbi o zaposlitvi. Slednja se sicer res posredno sklicuje na osnovo, ki se uporablja za izračun plače v posamezni državi po Uredbi. Vendar pa to še ne pomeni, da je bila ureditev limita za povrnitev stroškov nastanitve za tožnika ustrezno opredeljena oziroma je glede na siceršnjo neurejenost tožnikovega pravnega statusa tudi ni bilo. Limiti oziroma količniki v Uredbi, ki so urejali plačo diplomatskih predstavnikov ministrstva za zunanje zadeve, za tožnika niso bili neposredno uporabljivi. Pa tudi, če bi se takšen limit uporabljal (tožena stranka se zavzema za količnik 50 %, kar naj bi izhajalo iz sklepa Vlade Republike Slovenije za druge diplomatske predstavnike), stroški tožnikove nastanitve v Sarajevu limita niso presegali. V 9. točki pripravljalne vloge z dne 11. 2. 2008 je tožena stranka z upoštevanjem limita iz 25. člena Uredbe in podatkov ministrstva za zunanje zadeve pripravila izračun višine nastanitvenih stroškov. Po izračunu tožene stranke je limit za stroške nastanitve v Sarajevu znašal skupno 71.583,76 EUR. Kot je pojasnila v vlogi z dne 20. 2. 2008 je do navedenega zneska prišla na podlagi podatkov o tožnikovih plačilnih listih v spornem obdobju (priloga B/11). Po izračunu izvedenca, na katerega je sodišče oprlo svojo odločitev, pa so stroški plačanih najemnin za bivanje v dvosobnem stanovanju, ki ga je glede na tožnikov status šteti za primerno nastanitev, znašali skupaj z nastanitvijo v hotelu 36.323,54 EUR oziroma 31.696,71 EUR, kolikor je sodišče iz tega naslova tožniku priznalo, torej bistveno manj kot znašajo stroški nastanitve po izračunu tožene stranke.

Pojem dnevnice je bil opredeljen v 21. členu Uredbe. Pri tem je bilo določeno, da ima delavec predstavništva za službena potovanja izven kraja, kjer se nahaja sedež predstavništva, pravico do dnevnice po enakih merilih, kot se uporabljajo za delavce v državnih organih, kadar službeno potujejo v tujino. Nekoliko drugačna razlaga pojma dnevnice je bila v 20. členu Uredbe o plačah in drugih prejemkih javnih uslužbencev za delo v tujini (Ur. l. RS, št. 58/2003). Določala je, da javnemu uslužbencu na delu v tujini pripada dnevnica za službena potovanja izven kraja opravljanja dela po enakih merilih, kot jih določa predpis, ki ureja službena potovanja v tujino. Dnevnica iz prvega odstavka tega člena ni pripadala pripadnikom Slovenske vojske in policije pri opravljanju dela v mirovnih operacijah in tistim javnim uslužbencem, ki prejemajo povračilo za prehrano oziroma jim je prehrana zagotovljena brezplačno. Šele Uredba o plačah in drugih prejemkih javnih uslužbencev za delo v tujini (Ur. l. RS, št. 69/2008) je v 35. členu uredila tudi višino povračilo stroškov prehrane med delom, ki pripada javnemu uslužbencu na delu v tujini, in sicer v protivrednosti višine povračila stroškov prehrane med delom v Republiki Sloveniji, ki se pomnoži z indeksom življenjskih stroškov za posamezni kraj iz priloge te uredbe. Pritožba sicer pravilno opozarja, da tožnik ni ne zatrjeval, ne dokazoval, da je opravljal naloge na službeni poti izven kraja, kjer se nahaja sedež Visokega predstavnika OHR v Sarajevu, vendar pa to ne pomeni, da ni upravičen do povračila stroškov za prehrano.

Ne glede na to, da je tožnik ob opredelitvi zahtevka po višini kot temelj uveljavljenega denarnega zahtevka navedel dnevnice, je potrebno izhajati iz tretjega odstavka 180. člena ZPP v zvezi z 19. členom Zakona o delovnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 s spremembami), po katerem sodišče ni vezano na zatrjevano pravno podlago zahtevka (ali gre za obveznost plačila denarnega zneska iz naslova povračila stroškov prehrane na službeni poti ali povračilo teh stroškov med delom v tujini). Zadošča, da tožnik zahtevek opredeli po višini, sodišče pa je materialno pravno dolžno presojati tisto dejansko podlago, ki jo navede stranka.

Sodišče prve stopnje je glede na trditveno podlago v tožbi ugotovilo, da tožena stranka tožniku v času opravljanja delovnih nalog v Sarajevu ni zagotovila prehrane, niti mu je ni plačala. Razen tega iz pogodbe o napotitvi ne izhaja, da bi bili stroški prehrane vključeni v tožnikovo plačo (za kar se prav tako zavzema tožena stranka). Prav zato, ker je imel priča B.U. (vojaški ataše v Sarajevu) stroške prehrane po pogodbi zajete v neto plači, ga ni mogoče primerjati s tožnikom. Ob izostanku ustreznih in jasnih določb glede povračila višine stroškov za prehrano med opravljanjem delovnih nalog v tujini, do katerih ima delavec pravico že na podlagi 71. člena ZDDO, je bilo potrebno izhajati iz določb, ki se nanašajo na podobne primere, torej glede plačila dnevnic na službeni poti v tujino. Kljub temu, da ni šlo za službeno pot, temveč za trajno opravljanje delovnih nalog na misiji v tujini, višina dnevnice, vsaj za obravnavani primer, predstavlja ustrezno izhodišče za pavšalno povračilo stroškov prehrane, ki si jo je moral tožnik sam zagotavljati v Sarajevu. Ker tožena stranka, razen izpodbijanja plačila po temelju, ni zatrjevala in ne dokazala, da bi stroški prehrane znašali manj od vtoževanega zneska, je sodišče prve stopnje utemeljeno priznalo stroške prehrane v višini 55,00 USD na dan.

K pritožbi tožnika: Tožnik v pritožbi na več mestih očita, da je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodba jasna, v izpodbijanem zavrnilnem delu ni mogoče ugotoviti nasprotij med izrekom in izvedenimi dokazi. Če tožnik kot kršitev iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP šteje pritožbene navedbe o tem, da ima sodba diametralne zaključke glede priznanja vseh materialnih stroškov po temelju, so takšne pritožbene navedbe neutemeljene. Sodba glede zavrnitve dela tožbenega zahtevka po temelju bodisi zaradi zastaranja dela glavnice in zakonskih zamudnih obresti ali pa zato, ker ni pravne podlage za povračilo posameznih stroškov (kot to velja za stroške uporabe lastnega telefona), vsebuje jasne in razumljive razloge, zato zatrjevane kršitve ni mogoče ugotoviti.

Pri zavrnitvi zahtevka za povračilo potnih stroškov za izrabo dopusta v Sloveniji je sodišče prve stopnje izhajalo iz 24. člena Uredbe, ki predvideva povračilo potnih stroškov za izrabo dopusta le v izvenevropskih državah. Tožnik je delovne naloge opravljal v BiH, zato mu na podlagi omenjene določbe nadomestilo stroškov za prevoz v Slovenijo ne pripada. Nadomestilo potnih stroškov zaradi koriščenja dopusta v Sloveniji pa ni bilo dogovorjeno niti v pogodbi o napotitvi na delo v tujino. V 7. členu pogodbe je bilo v zvezi z dopustom le določeno, da ima tožnik za čas opravljanja nalog v tujini (dodatne) dneve dopusta, ki jih lahko delavec koristi bodisi v državi, v kateri opravlja nalogo, ali pa za ta čas na lastne stroške odpotuje v Republiko Slovenijo. Glede na navedeno pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da v spornem obdobju ni bilo pravne podlage za priznanje potnih stroškov za koriščenje dopusta v Sloveniji in so pritožbene navedbe s tem v zvezi neutemeljene.

Pravilno je sodišče prve stopnje uporabilo določbe Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Ur. l. SFRJ, št. 29/78 in nadalj.) oziroma Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadalj.) glede zastaranega dela zahtevka. V 361. členu ZOR, enako pa določa tudi OZ v 336. členu, je določeno, da zastaranje začne teči prvi dan, ko je upnik imel pravico zahtevati izpolnitev obveznosti. Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da materialni stroški v zvezi z delom v tujini, praviloma zapadejo v plačilo ob plači. Ker se je plača pri toženi stranki izplačevala najkasneje 5. dne v mesecu, bi morali biti takrat tožniku povrnjeni tudi materialni stroški, ki so mu nastali v zvezi z delom. Datume zapadlosti terjatev do delodajalca iz naslova potnih stroškov in selitvenih stroškov na relaciji Jesenice - Sarajevo, stroškov najema hotelske sobe, stroškov v zvezi s prehrano za čas od 16. 7. 2001 do 31. 8. 2001, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo in v tem delu tudi pravilno štelo zahtevek za zastaran. Tudi ob upoštevanju, da so te terjatve zapadle ob plačilu za mesec avgust 2001, kot to prikazuje tožnik, bi dospele v plačilo na plačilni dan (5. septembra za mesec avgust) in zastarale v času vložitve tožbe. Zastaran je tudi del zahtevka za plačilo stroškov nastanitve. Tožnik je moral skladno z 2. členom pogodbe o najemu z dne 15. 8. 2001 poravnati najemnino do vsakega 10. meseca za tri mesece vnaprej. Ker je prvo plačilo najemnine za čas od 15. 8. 2001 do 15. 11. 2001, zapadlo že 15. 8. 2001, kot to izhaja iz izvedenskega mnenja, na katerega tožnik ni podal pripomb, je zahtevek za plačilo najemnine v tem delu zastaral, zaradi česar so neutemeljene tudi navedbe glede zapadlosti stroškov plačila prve najemnine v mesecu novembru 2001. Prav tako je neutemeljeno pritožbeno stališče, da obresti zastarajo šele takrat, ko zastara glavna terjatev. Zamudne obresti od plačil materialnih stroškov zastarajo v 3 letih od zapadlosti, tako kot to določata 347. člen OZ in 372. člen ZOR. Zamudne obresti imajo namreč hkrati lastnost občasne terjatve in stranske terjatve, zato je treba za zastaranje zamudnih obresti uporabljati tako določilo ZOR oz. OZ o zastaranju občasnih dajatev. Omenjenih določb ZOR oziroma OZ tudi ni mogoče razlagati v korist upnika (tožnika) tako, da velja za zamudne obresti kot stranske terjatve vedno enak zastaralni rok kot za glavnico. Ker zamudne obresti kot občasna terjatev zastarajo v triletnem zastaralnem roku, je zastaral zahtevek za plačilo zamudnih obresti od zapadlih mesečnih materialnih stroškov do 8. 9. 2003, kot je pravilno odločilo sodišče prve stopnje.

Datum začetka teka zastaranja za terjatve iz naslova stroškov nastanitve ter potnih in selitvenih stroškov iz BiH v domovino v obravnavni zadevi ni istoveten z začetkom teka zakonskih zamudnih obresti od navedenih terjatev. Slednji je odvisen od aktivnosti tožnika. Potrebno je namreč ločiti med časom, ko bi tožnik (upnik) lahko oziroma imel možnost terjati povračilo materialnih stroškov od tožene stranke in časom, ko izpolnitev od nje dejansko terja. Tožnik je zahteval izplačilo materialnih stroškov šele z zahtevkom z dne 26. 7. 2004, ko je bila z njihovo višino po posameznih mesecih seznanjena tožena stranka. Od tega trenutka dalje je tožena stranka prišla s plačilom v zamudo, zato je tožnik od tega dne upravičen do zakonskih zamudnih obresti.

Glede pritožbenih navedb o pretrganju teka zastaralnega roka pritožbeno sodišče pojasnjuje, da lahko delavec v skladu z določbo četrtega odstavka 204. člena ZDR zahteva neposredno varstvo pravic pri pristojnem sodišču, ko gre za pravice do denarne terjatve iz delovnega razmerja. Določba 14. člena Zakona o državnem pravobranilstvu (ZDPra, Ur. l. RS, št. 20/97 in nasl.) ni procesna predpostavka za vložitev tožbe zoper Republiko Slovenijo. Tudi sicer ni mogoče šteti, da je z vložitvijo predloga pri Državnem pravobranilstvu Republike Slovenije dne 12. 7. 2006 prišlo do pretrganja zastaranja denarnih terjatev. Zastaranja ne pretrga vsaka tožnikova zahteva, usmerjena v izpolnitev terjatve. Tožnik je zahtevo naslovil na Državno pravobranilstvo, ki ne odloča o tožnikovi zahtevi in ni „drugi organ“ v smislu 365. člen OZ, temveč gre za zakonitega zastopnika tožene stranke (prim. 1. člen ZDPra), ki je v tem sporu dolžnica. Zato je potrebno upoštevati 368. člena OZ, po katerem za pretrganje zastaranja ne zadostuje, da upnik pisno ali ustno zahteva od dolžnika, naj izpolni obveznost. Pojasnjeni razlogi ne omogočajo take presoje pretrganja zastaranja, kot jo želi doseči tožnik.

Ker vložitev zahtevka pri toženi stranki ni procesna predpostavka za vložitev tožbe pred sodiščem, sodišče prve stopnje tudi nima podlage za priznanje stroškov zahtevka v predsodnem postopku. Razen tega jih tožnik v tožbenem zahtevku ni opredelil po višini. Stroškov predhodnega postopka tako ni mogoče šteti med potrebne stroške, ki bi jih bila v smislu 155. čl. ZPP dolžna nositi nasprotna stranka.

Pritožbeno sodišče je, ko je ugotovilo, da niso podani razlogi, iz katerih se sodba izpodbija, in tudi ne tisti, na obstoj katerih mora sodišče paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), pritožbi v skladu s 353. členom ZPP kot neutemeljeni zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 1. odstavku 165. člena ZPP v povezavi s 154. členom ZPP. Ker stranki s pritožbama nista uspeli, je pritožbeno sodišče odločilo, da stranki nosita vsaka svoje stroške pritožbe. Enako velja za priglašene stroške odgovorov na pritožbo, ki nista bistveno prispevala k rešitvi zadeve.