Jedro

Zmotno je stališče tožnika, da gre za poseg v pravnomočno odločbo o priznani pravici, ker se je pritožil le zoper odložni pogoj, določen v drugem odstavku izreka odločbe z dne 9. 4. 2013.Tožnik pravice do pokojnine nima, saj je s sodbo revizijskega sodišča odpadla pravna podlaga za izdajo odločbe z dne 9. 4. 2013. Toženec je zaradi uskladitve posamičnih aktov z navedeno odločitvijo izdal odločbo 9. 1. 2014, ki le formalno ureja posledice odločitve Vrhovnega sodišča. Postopek, ki se je končal z izdajo odločbe z dne 9. 1. 2014, je bil začet po uradni dolžnosti in v tem postopku tožnik (še) ni imel pooblaščenca. Tožnikovega pooblastila v pravnomočno končanem postopku ni mogoče šteti kot pooblastilo za druge postopke.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da se odpravi drugi odstavek odločbe toženca št. 14 4104293 z dne 9. 4. 2013 in odločba št. 4104293 z dne 16. 10. 2013 ter da se tožniku prizna pravica do izplačevanja sorazmernega dela starostne pokojnine v znesku 121,76 EUR na mesec od 10. 2. 2010 dalje; to je toženec dolžan tožniku izplačevati skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Odločitev sodišča prve stopnje temelji na ugotovitvi, da je odločba toženca z dne 9. 1. 2014, s katero je odpravljena odločba z dne 9. 4. 2013, postala pravnomočna, s tem pa je odpadla pravna podlaga za izplačevanje pokojnine.

2. Sodišče druge stopnje se je strinjalo z dejanskimi razlogi in pravno presojo prvostopenjskega sodišča in zato pritožbo tožnika zavrnilo Strinjalo se je z ugotovitvijo, da sta veljavni odločbi toženca z dne 13. 7. 2010 in 17. 1. 2011, s katerima je toženec zavrnil tožnikovo zahtevo za priznanje pravice do starostne pokojnine.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje tožnik vlaga revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in obširno povzame časovni potek uveljavljanja pravice do pokojnine od leta 2001 dalje. Izpostavlja, da sta odločbi toženca z dne 9. 4. 2013 in 16. 10. 2013 glede priznanja pravice in odmere sorazmernega dela starostne pokojnine postali dokončni in pravnomočni že oktobra 2013 in s tem tudi izvršljivi. Tožnik je izpodbijal odločbo z dne 9. 4. 2013 le glede časovne odložitve izplačila. Z odločbo z dne 9. 1. 2014 je poseženo v pravnomočno odločbo o priznani pravici, kar je v nasprotju z ustavnimi določbami, hkrati pa gre tudi za poseg v ustavno zagotovljeno pravico do pokojnine in lastnino tožnika. Graja tudi postopek vročitve odločbe z dne 9. 1. 2014 ter zaključek sodišč nižje stopnje, da je bila odločba vročena tožniku, praviloma pa bi morala biti vročena pooblaščenki.

4. Revizijski očitek zmotne uporabe materialnega prava ni utemeljen.

5. Toženec je izdal odločbi z dne 13. 7. 2010 in z dne 17. 11. 2011, s katerima je bila zavrnjena zahteva za priznanje pravice do starostne pokojnine. Sodišče prve stopnje je s sodbo XII Ps 1088/2011 z dne 21. 6. 2012 tožniku pravico priznalo od 10. 2. 2010. Navedeno odločitev je potrdilo sodišče druge stopnje s sodbo Psp 335/2012 z dne 6. 12. 2012. Na tej podlagi je toženec tožniku z odločbo z dne 9. 4. 2013, potrjeno z drugostopno odločbo z dne 16. 10. 2013, odmeril starostno pokojnino od 10. 2. 2010, v znesku 121,76 EUR na mesec. Hkrati pa je odločil, da se bo pokojnina tožniku pričela izplačevati po predložitvi odločbe bosansko-hercegovskega nosilca zavarovanja, da se pokojnina na podlagi slovenske pokojninske dobe v BiH ne izplačuje več. Tožnik je s tožbo v tem sporu zahteval odpravo časovne odložitve izplačevanja pokojnine. Vrhovno sodišče je 12. 11. 2013 reviziji toženca zoper sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča Psp 335/2012 ugodilo, spremenilo sodbi sodišča druge in prve stopnje ter zavrnilo tožbeni zahtevek za priznanje pravice do sorazmernega dela starostne pokojnine. Toženec je na tej podlagi 9. 1. 2014 izdal odločbo št. 14-4104293, s katero je odpravil odločbo št. 14 4104293 z dne 9. 4 . 2013. 6. Zmotno je stališče tožnika, da gre za poseg v pravnomočno odločbo o priznani pravici, ker se je pritožil le zoper odložni pogoj, določen v drugem odstavku izreka odločbe z dne 9. 4. 2013. Tožniku je bila pravica do starostne pokojnine priznana s pravnomočno sodbo v zadevi Psp 335/2012 in ne z odločbo z dne 9. 4. 2013, s katero je bilo odločeno le o odmeri pokojnine in njenem izplačevanju. Gre le za realizacijo pravice, priznane z odločitvijo Psp 335/2012, saj bi sicer šlo za dvakratno odločanje o isti, že pravnomočno odločeni zadevi. Vendar to ne spremeni dejstva, da tožnik pravice do pokojnine nima, saj je s sodbo revizijskega sodišča odpadla pravna podlaga za izdajo odločbe z dne 9. 4. 2013. Toženec je zaradi uskladitve posamičnih aktov z navedeno odločitvijo izdal odločbo 9. 1. 2014, ki le formalno ureja posledice odločitve Vrhovnega sodišča. Tožnik pa tudi sicer nima pravice do starostne pokojnine že na podlagi odločitve Vrhovnega sodišča, ki je imela za posledico, da je ostala v veljavi in postala pravnomočna že odločba toženca z dne 13. 7. 2010 v zvezi z odločbo z dne 17. 11. 2011 o zavrnitvi pravice do sorazmernega dela starostne pokojnine.

7. Tožnik v reviziji uveljavlja tudi razlog zmotne uporabe materialnega prava v zvezi z zaključki nižjih sodišč glede vročitve odločbe z dne 9. 1. 2014. Iz ugotovljenega dejanskega stanja, na katerega je revizijsko sodišče vezano, izhaja, da je bila odločba tožniku osebno vročena. Zoper odločbo bi se tožnik v skladu s pravnim poukom lahko pritožil, ali pa za postopek pooblastil odvetnika. Postopek, ki se je končal z izdajo odločbe z dne 9. 1. 2014, je bil začet po uradni dolžnosti in v tem postopku tožnik (še) ni imel pooblaščenca. Gre za nov postopek zaradi odločitve Vrhovnega sodišča VIII Ips 54/2013, s katero je bil zavrnjen zahtevek tožnika za priznanje pravice do sorazmernega dela starostne pokojnine. Tožnikovega pooblastila v pravnomočno končanem postopku ni mogoče šteti kot pooblastilo za druge postopke. Toženec tako ni imel podlage, da bi odločbo vročal odvetniku, ki je bil pooblaščen za zastopanje v drugem postopku.

8. Prav tako ni utemeljen revizijski očitek, da sta z odločitvijo pritožbenega sodišča kršeni pravici tožnika do pokojnine. Pravico do socialne varnosti, vključno s pravico do pokojnine, Ustava RS zagotavlja državljanom Republike Slovenije. Že iz tega razloga v primeru tožnika, ki ni slovenski državljan, ne gre za kršitev te pravice. Pravico lahko posameznik pridobi na podlagi zakona, ki širše ureja krog upravičencev do pokojnine ali na podlagi mednarodnega sporazuma, ki se neposredno uporablja. So pa situacije različne in zato tudi različno urejene, in sicer glede na pogoje za pridobitev pravice v posamezni državi, datum priznanja pravice, upoštevanja zavarovalne dobe ene države v drugi državi, itd. Prav s tako ureditvijo se ohranjajo pravice, in sicer tako, da posameznik ne ostane brez pravic in tudi tako, da ni upravičen do več pravic na isti podlagi. Ker je bil tožnik zavarovan v Sloveniji in je plačeval prispevke za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, ima ob pogojih, ki jih določata zakon in mednarodni sporazum, pravico do pokojnine, odmerjena mu je bila tudi z upoštevanjem slovenske zavarovalne dobe.

9. Ker niso podani z revizijo uveljavljeni razlogi, jo je revizijsko sodišče v skladu s 378. členom ZPP zavrnilo kot neutemeljeno.