Jedro

Ker je odločba toženca z dne 9. 4. 2013 o odmeri in izplačevanju pokojnine temeljila na sodbi, ki je bila pravnomočno spremenjena, tožbeni zahtevek pa v reviziji zavrnjen, je toženec postopal po 3. alineji 260. člena ZUP in po uradni dolžnosti izdal odločbo z dne 9. 1. 2014, s katero je odpravil odločbo z dne 9. 4. 2013 o odmeri starostne pokojnine in s katero je bilo odločeno, da se bo pokojnina začela izplačevati po predložitvi odločbe bosansko-hercegovskega nosilca zavarovanja, da se pokojnina na podlagi slovenske pokojninske dobe v BIH ne izplačuje več od prvega naslednjega meseca po izdaji odločbe bosansko-hercegovskega nosilca zavarovanja. Tožnik zoper odločbo z dne 9. 1. 2014 ni vložil pritožbe, zato je ta postala dokončna in pravnomočna, odločba z dne 9. 4. 2013, na podlagi katere tožnik vtožuje svojo terjatev (sorazmerni dela starostne pokojnine), pa ni več veljaven pravni akt. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek za odpravo izpodbijanih odločb in priznanje pravice do izplačevanja sorazmernega dela starostne pokojnin. S sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije je odpadla pravna podlaga za priznanje pravice do starostne pokojnine, z odločbo z dne 9. 1. 2014 pa je odpadla tudi podlaga za odmero in izplačevanje te pokojnine. Veljavni sta torej odločbi toženca z dne 13. 7. 2010 in z dne 17. 1. 2011, s katerima je toženec zavrnil tožnikovo zahtevo za priznanje pravice do starostne pokojnine.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnik sam trpi svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravi drugi odstavek odločbe toženca št. ... z dne 9. 4. 2013 ter dokončna odločba toženca št. ... z dne 16. 10. 2013 v celoti ter se tožniku prizna pravica do izplačevanja sorazmernega dela starostne slovenske pokojnine v znesku 121,76 EUR na mesec od 10. 2. 2010 dalje, toženec pa je dolžan tožniku izplačati oziroma izplačevati to pokojnino od 10. 2. 2010 dalje skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakokratnega posamičnega zapadlega zneska te pokojnine dalje, do plačila, v roku 8 dni, pod izvršbo in sicer na fiduciarni račun pooblaščenke tožnika. Obenem je odločilo, da tožnik sam krije svoje stroške postopka.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik iz pritožbenih razlogov po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju: ZPP). Meni, da je sodba nepravilna in nezakonita. Navaja, da je tožnik, ker je izpolnil zakonske pogoje po drugem odstavku 36. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, v nadaljevanju: ZPIZ-1) sprožil postopek za priznanje pravice do sorazmernega dela starostne pokojnine od 10. 2. 2010 dalje. Po sprožitvi postopka za sodno varstvo pravic je naslovno sodišče s sodbo z dne 21. 6. 2012 razsodilo, da se odpravita odločbi toženca z dne 17. 1. 2011 in z dne 13. 7. 2010 ter, da se tožniku prizna pravica do starostne pokojnine od 10. 2. 2010 dalje. Po pravnomočnosti sodbe pritožbenega sodišča z dne 6. 12. 2012, je toženec z odločbo z dne 9. 4. 2013 tožniku priznal pravico do sorazmernega dela starostne pokojnine od 10. 2. 2010 dalje in mu jo odmeril v višini 121,76 EUR na mesec, s časovno odložitvijo izplačevanja do predložitve odločbe bosansko-hercegovskega nosilca zavarovanja. V reviziji je Vrhovno sodišče Republike Slovenije s sodbo z dne 12. 11. 2013 sodbi nižjih sodišč spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo. Poudarja, da je tožnik s tožbo z dne 26. 11. 2013 izpodbijal dokončno odločbo toženca z dne 16. 10. 2013 v zvezi z drugim odstavkom prvostopne odločbe z dne 9. 4. 2013 in uveljavljal izplačevanje sorazmernega dela starostne slovenske pokojnine od 10. 2. 2010 z zamudnimi obrestmi. Navedeno tožbo je sodišče prve stopnje zavrglo s sklepom z dne 14. 1. 2015, češ, da je o spornem zahtevku že odločeno z dokončno odločbo z dne 16. 10. 2013 in da prizadeti zavarovanec ne more imeti oziroma pridobiti več pravic, kot mu jih prizna sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 12. 11. 2013. Pritožbeno sodišče je navedeni sklep sodišča prve stopnje razveljavilo s sklepom z dne 23. 4. 2015. V točki 11 in 12 obrazložitve višje sodišče nakazuje, v kakšnem obsegu je potrebno dopolniti dokazni postopek, preden sodišče prve stopnje ponovno sprejme odločitev v obravnavanem tožnikovem zahtevku. Toženec, kakor tudi sodišče prve stopnje, določbe ZPIZ-1 in Sporazuma med BIH in Republiko Slovenijo o socialnem zavarovanju pravno zmotno razlagata. Toženec, kakor tudi sodišče prve stopnje, se v svojem pravnem razlogovanju o utemeljenosti tožnikovega zahtevka opirata na sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 12. 11. 2013 in na to, da tožnik nima več pravice do sorazmernega dela slovenske starostne pokojnine, ter da je s tem odpadla podlaga za izdano odločbo z dne 9. 4. 2013. Takšno razlogovanje pa je tudi v nasprotju z Ustavo Republike Slovenije. Kot je ugotovilo Ustavno sodišče v odločbi Up 360/05, je pravica pridobiti in uživati pokojnino na temelju vplačanih prispevkov pokojninskega zavarovanja ob izpolnjevanju drugih z zakonom določenih pogojev. Vztraja, da je nesmiselna trditev v izdanih upravnih aktih, da je s sodbo Vrhovnega sodišča sporno razmerje že pravnomočno urejeno in da je s tem odpadla podlaga za izdajo izpodbijanih upravnih odločb in da tožnik ne izkazuje več pravnega interesa za vodenje tega postopka. Prvostopenjsko sodišče zaključuje, da ker je odločba toženca z dne 9. 4. 2013 temeljila na sodbi, ki je bila pravnomočno spremenjena, tožbeni zahtevek pa zavrnjen, je toženec po prejemu sodbe z dne 12. 11. 2013 po uradni dolžnosti izdal odločbo z dne 9. 1. 2014, s katero je odpravil odločbo z dne 9. 4. 2013. Nadalje prvostopenjsko sodišče zaključuje, da tožnik zoper odločbo toženca z dne 9. 1. 2014 ni vložil pritožbe, zato naj bi postala dokončna in pravnomočna. Ne strinja se z razlogovanjem sodišča prve stopnje, da je neutemeljen tožnikov ugovor, da odločbe z dne 9. 1. 2014 ni nikoli prejel. Zaključki sodišča prve stopnje so po njegovem nevzdržni, saj so podani na podlagi pavšalnega sklepanja brez kakršnekoli dokazne podlage. Glede na to, je dejansko stanje v zvezi z vročitvijo sporne odločbe tožniku ostalo nerazjasnjeno oziroma v celoti zmotno ugotovljeno, kar posledično pomeni, da je celotno nadaljnje razlogovanje prvostopenjskega sodišča v zvezi s tem, da je sporna odločba postala dokončna in pravnomočna, zaradi česar odločba z dne 9. 4. 2013 naj ne bi bila več veljaven pravni akt, protispisno. Vztraja, da je sodišče prve stopnje zmotno oziroma nepopolno ugotovilo dejansko stanje, posledično je zmotno oziroma napačno uporabilo materialno pravo, podane pa so tudi absolutne bistvene kršitve določb ZPP po 15. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj obstoji nasprotje v odločilnih dejstvih, sodba pa ima tudi takšne pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, saj sploh nima razlogov o odločilnih dejstvih. Upoštevajoč določilo 154. člena ZPP pa je sodišče prve stopnje tudi napačno odločilo o stroških postopka. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno odločilo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti do očitanih kršitev. V sodbi ne obstoji nasprotje v odločilnih dejstvih in sicer med tem, kar se navaja v razlogih sodbe in o vsebini listin. Sodba pa tudi nima takšnih pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne bi mogla preizkusiti oziroma da nima razlogov o odločilnih dejstvih.

5. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje enkrat že odločilo in sicer s sklepom opr. št. XII Ps 3129/2013 z dne 14. 1. 2015, s katerim je tožbo zavrglo. Takšen sklep je pritožbeno sodišče s sklepom opr. št. Psp 147/2015 z dne 23. 4. 2015 razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek. Postavilo se je na stališče, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do odločbe toženca z dne 9. 1. 2014, s katero je odpravil odločbo z dne 9. 4. 2013 in da ni pojasnilo, kakšen pomen ima ta odločba za ta spor, o čem je bilo odločeno in ali je odločba z dne 9. 1. 2014 pravnomočna.

6. V ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje postopalo skladno z določbo 362. člena ZPP in skladno z napotki pritožbenega sodišča in izvedlo vse potrebne dodatne dokaze.

7. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je toženec z odločbo št. ... z dne 13. 7. 2010, potrjeno z dokončno odločbo z dne 17. 1. 2011, zavrnil tožnikovo zahtevo za priznanje pravice do starostne pokojnine z obrazložitvijo, da se po 37. členu Sporazuma o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino (Ur. l. RS, št. 37/08) ponovno odmerijo oziroma preračunajo le istovrstne dajatve in da je tožnik že uživalec invalidske pokojnine, priznane v BIH na podlagi pokojninske dobe, dopolnjene v BIH in v Sloveniji. V sodnem postopku je sodišče prve stopnje s sodbo z dne 21. 6. 2012, potrjeno z drugostopno sodbo z dne 6. 12. 2012, tožbenemu zahtevku ugodilo tako, da je odpravilo citirani odločbi toženca z dne 13. 7. 2010 in z dne 17. 1. 2011 in tožniku priznalo pravico do starostne pokojnine od 10. 2. 2010 dalje. Hkrati je tožencu naložilo, da v roku 30 dni po pravnomočnosti sodbe izda odločbo o odmeri in izplačevanju sorazmernega dela starostne pokojnine.

8. Na podlagi citiranih sodb je toženec nato z odločbo z dne 9. 4. 2013, potrjeno z drugostopno odločbo z dne 16. 10. 2013, tožniku odmeril starostno pokojnino od 10. 2. 2010 v znesku 121,76 EUR na mesec (prvi odstavek) ter odločil, da se bo ta pokojnina začela izplačevati po predložitvi odločbe bosansko-hercegovskega nosilca zavarovanja, da se pokojnina na podlagi slovenske pokojninske dobe v BIH ne izplačuje več od prvega naslednjega meseca po izdaji odločbe bosansko-hercegovskega nosilca zavarovanja (drugi odstavek).

9. Kasneje je v reviziji, ki jo je zoper drugostopno sodbo z dne 6. 12. 2012 vložil toženec, Vrhovno sodišče Republike Slovenije s sodbo opr. št. VIII Ips 54/2013 z dne 12. 11. 2013 sodbi sodišč prve in druge stopnje spremenilo tako, da je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi toženca z dne 13. 7. 2010 in z dne 17. 1. 2011, da se tožniku prizna pravica do sorazmernega dela slovenske pokojnine od 10. 2. 2010 dalje ter da se tožencu naloži odmero in izplačevanje pokojnine od 10. 2. 2010 dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakokratnega posameznega zapadlega zneska odmerjene pokojnine dalje do plačila. Odločbi toženca z dne 13. 7. 2010 in z dne 17. 1. 2010, s katerima je toženec zavrnil tožnikovo zahtevo za priznanje pravice do starostne pokojnine, je namreč Vrhovno sodišče Republike Slovenije štelo za pravilni in zakoniti.

10. Ker je odločba toženca z dne 9. 4. 2013 o odmeri in izplačevanju pokojnine temeljila na sodbi, ki je bila pravnomočno spremenjena, tožbeni zahtevek pa v reviziji zavrnjen, je toženec postopal po 3. alineji 260. člena Zakona o upravnem postopku (Ur. l. RS, št. 80/99 s spremembami, v nadaljevanju: ZUP) in po uradni dolžnosti izdal odločbo št. ... z dne 9. 1. 2014, s katero je odpravil celotno odločbo z dne 9. 4. 2013. Torej je toženec z odločbo z dne 9. 1. 2014 v celoti odpravil odločbo z dne 9. 4. 2013, s katero je tožniku odmeril starostno pokojnino od 10. 2. 2010 v znesku 121,76 EUR na mesec in odločil, da se bo ta pokojnina začela izplačevati po predložitvi odločbe bosansko-hercegovskega nosilca zavarovanja, da se pokojnina na podlagi slovenske pokojninske dobe v BIH ne izplačuje več od prvega naslednjega meseca po izdaji odločbe bosansko-hercegovskega nosilca zavarovanja.

11. Ker je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da tožnik zoper odločbo z dne 9. 1. 2014 ni vložil pritožbe in tega tudi pritožba ne izpodbija, je pravilno zaključilo, da je postala dokončna in pravnomočna. Sodišče prve stopnje je tudi utemeljeno zavrnilo tožnikov ugovor, da odločbe z dne 9. 1. 2014 ni nikoli prejel in za to navedlo ustrezne razloge. V vročilnici, ki jo je predložil toženec o prejemu odločbe z dne 9. 1. 2014, je sodišče prve stopnje imelo dovolj prepričljive podlage za zaključek, da je odločbo prejel in podpisal vročilnico tožnik sam osebno. Brez podlage so pritožbeni očitki, da gre za pavšalne in zmotne razloge. Ne glede na to, da tožnik ni napisal datuma vročitve pošiljke, pa to jasno izhaja iz žiga pošte v kraju tožnikovega bivališča (A.) z datumom 13. 1. 2014 ter datum 14. 1. 2014, ko se je povratnica vrnila na Pošto Slovenije. Tako je sodišče prve stopnje tudi pravilno zaključilo, da je bil tožnik s poštno pošiljko najkasneje seznanjen 13. 1. 2014. Pritožbeni očitki, da je dejansko stanje v zvezi z vročitvijo sporne odločbe tožniku ostalo nerazjasnjeno oziroma v celoti zmotno ugotovljeno, so neutemeljeni, prav tako pa je neutemeljen pritožbeni očitek, da je celotno nadaljnje razlogovanje prvostopenjskega sodišča protispisno. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da ker je sporna odločba toženca z dne 9. 1. 2014 postala dokončna in pravnomočna, odločba z dne 9. 4. 2013, na podlagi katere tožnik vtožuje svojo terjatev, ni več veljaven pravni akt. 12. Že iz tega razloga je sodišče prve stopnje utemeljeno tožbeni zahtevek na odpravo izpodbijanih odločb, priznanje pravice do izplačevanja sorazmernega dela starostne pokojnine v znesku 121,76 EUR na mesec od 10. 2. 2010 dalje in izplačilo te pokojnine od 10. 2. 2010 dalje skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, zavrnilo. S sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 12. 11. 2013 je nedvomno odpadla pravna podlaga za priznanje pravice do starostne pokojnine, z odločbo z dne 9. 1. 2014 pa je odpadla tudi podlaga za odmero in izplačevanje te pokojnine. Veljavni sta torej odločbi toženca z dne 13. 7. 2010 in z dne 17. 1. 2011, s katerima je toženec zavrnil tožnikovo zahtevo za priznanje pravice do starostne pokojnine.

13. Glede na vse obrazloženo in ker je sodišče prve stopnje pravilno na podlagi 154. člena ZPP odločilo tudi o stroških postopka, je pritožbeno sodišče tožnikovo pritožbo na podlagi 353. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, je na podlagi določbe prvega odstavka 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP odločilo, da tožnik sam trpi svoje stroške pritožbe.