Jedro

Oškodovanka je zaradi preloma vratne hrbtenice in visoke poškodbe hrbtenjače tetrapleginja, hroma od vratu navzdol, z zgolj delno ohranitvijo funkcije desne roke in ne more hoditi, pa tudi ne kontrolirati odvajanja vode in blata. Ni sposobna opravljati niti najosnovnejših življenjskih funkcij (torej se hraniti sama), prizadeta je že dihalna muskulatura ter funkcija govora in požiranja. Čeprav je stara šele 33 let po taki poškodbi le vegetira, se zaveda svojega stanja, vendar fizična slabost povzroča tudi že mentalno prizadetost. Tako stanje, ki ni sporno v nobeni razsežnosti in ki je lahko po pojavnosti in glede posledic dovolj nazorno tudi laiku, dopušča tudi po presoji revizijskega sodišča zaključek, da je utemeljeno priznana enotna odškodnina za vse oblike nepremoženjske škode, od katerih dominira odškodnina zaradi škode iz naslova zmanjšanja življenjske aktivnosti, ki je praktično zgubljena. Vse možne oblike nepremoženjske škode so medsebojno prepletene, brez določljivih razmejitev in časovno neomejene - trajne. Škoda je tudi doživljenjska in lahko dojemljiva ob negativni prognozi za vnaprej. Za škodo take oblike, ki je tudi izjemno huda, pa je utemeljena le enotna odškodnina.

Izrek

Reviziji druge tožene stranke J. B. se delno ugodi ter se sodba sodišča druge stopnje v delu, s katerim je bila zavrnjena pritožba druge tožene stranke zoper sodbo sodišča prve stopnje v točki II. spremeni tako, da je druga tožena stranka dolžna plačati prvi tožeči stranki 14,197.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 23.4.1993 dalje so plačila v 15 dneh.

Višji tožbeni zahtevek prve tožeče stranke se zavrne.

V preostalem delu pa se revizija druge tožene stranke zavrne kot neutemeljena.

Prva tožeča stranka je dolžna povrniti drugi toženi stranki stroške revizijskega postopka 80.066,00 SIT v 15 dneh.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je odmerilo odškodnino za nepremoženjsko škodo oškodovanki prvi tožnici kot tetrapleginji 30,000.000,00 SIT, drugemu tožniku kot možu prve tožnice 1,000.000,00 SIT, tretjemu in četrtemu tožniku kot sinovoma prvih dveh tožnikov pa po 500.000,00 SIT odškodnine, vsem trem za njihove duševne bolečine zaradi posebno težke invalidnosti prve tožnice. Prva tožena stranka je bila obsojena na plačilo odškodnine le do višine zavarovalne vsote na dan sojenja v znesku 7,803.000,00 SIT, drugi toženec pa je obsojen na solidarno plačilo odškodnine do te višine sam pa še na preostalo razliko to je 24,127.000,00 SIT v korist prve tožnice.

Sodišče druge stopnje je na pritožbo tožeče stranke delno razveljavilo zavrnilni del sodbe sodišča prve stopnje, kolikor se je ta nanašala na nadaljnjo odškodninsko odgovornost prve tožene stranke na podlagi obveznega zavarovanja motornih vozil še za drugo vozilo, hkrati pa je na pritožbo tožnikov od 2 do 4 zvišalo tem tožnikom dosojeno odškodnino in to drugemu tožniku še za nadaljnjih 1,000.000,00 SIT, tretjemu in četrtemu tožniku pa še po 500.000,00 SIT, vse v breme drugega toženca. Pritožbo druge tožene stranke pa je v celoti zavrnilo kot neutemeljeno.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je vložil revizijo drugi toženec J.B., ki je uveljavljal revizijska razloga iz 2. in 3. točke 1. odstavka 385. člena ZPP in predlagal, da se sodbi obeh sodišč razveljavita. V reviziji navaja, da je v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje uveljavljal zmotno uporabo materialnega prava, ki je podana v tem, da sodišče ni ugotovilo, kolikšna je škoda prve tožnice iz naslova fizičnih bolečin, strahu in iz naslova duševnih bolečin zaradi trajnega zmanjšanja življenjskih sposobnosti, ampak je priznalo nediferencirano odškodnino. Tudi ni bilo ugotovljeno, koliko časa bo prva tožnica še trpela tako stanje in zaradi tega duševne bolečine. Vse to bi bilo potrebno oceniti zaradi pravilne odmere višine odškodnine.

V odgovoru na tožbo je priložil potrdilo o premoženjskem stanju, iz katerega izhaja, da nima ne premoženja in ne virov dohodkov. Iz kazenskega spisa pa izhaja tudi stopnja njegove krivde. Na vse to se je skliceval v odgovoru na tožbo in zato ne drži ugotovitev sodišča druge stopnje, da v tej smeri ni predlagal nobenih dokazov ali trditev. Doktor Ostoji† je specialist žilni kirurg in zato ni mogel dati ustreznega strokovnega mnenja o stanju prve tožnice. Ugotoviti bi bilo potrebno, kakšne duševne bolečine in kako jih doživlja prva tožnica, koliko časa bodo trajale, kar vse pomeni, da je potrebno ugotoviti tudi subjektivno plat dejanskega stanja. Ker sodišči dokazov v tej smeri nista izvedli, je bila drugemu tožencu odvzeta pravica in možnost obravnavanja. Iz sodbe pa tudi ni razvidno, zakaj bi prav dosojena odškodnina predstavljala ustrezno satisfakcijo.

Revizija drugega toženca je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo in tožeči stranki, ki je v odgovoru predlagala zavrnitev revizije.

Revizija je delno utemeljena.

Zatrjevana relativna kršitev določb pravdnega postopka iz 2. točke 1. odstavka 385. člena zakona o pravdnem postopku (naprej ZPP), ki naj bi bila podana zato, ker sodišče ni izvajalo dokazov o revidentovem premoženjskem stanju in ne dokazov o stanju in trajanju duševnih bolečin prve tožnice, zaradi česar da mu je bila odvzeta pravica razpravljanja, po presoji revizijskega sodišča ni bila zagrešena. Drugi toženec v odgovoru na tožbo namreč ni podal ugovorov o okoliščinah, potrebnih za uporabo določil 191. člena zakona o obligacijskih razmerjih (naprej ZOR), kar izhaja iz vsebine odgovora na tožbo (list. št. 9 in 11) ter je zato sodišče druge stopnje zadevne okoliščine procesno pravno pravilno ocenilo. Dokaze o stopnji in trajanju duševnih bolečin prve tožnice pa je prav tako izvedlo v potrebnem obsegu, začrtanem z določilom 7. člena ZPP in na način, določenem v 5. členu ZPP. Absolutna kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, na katero mora revizijsko sodišče paziti po uradni dolžnosti (386. člen ZPP), pa med postopkom ni bila zagrešena.

Materialno pravo naj bi bilo po revizijskih izvajanjih zmotno uporabljeno zato, ker je bila priznana nediferencirana to je enotna odškodnina za več oblik nepremoženjske škode prvi tožnici in ker da priznana odškodnina ne predstavlja pravične denarne odškodnine, ker je previsoko odmerjena glede na ugotovljeno škodo navedene tožnice. Pa tudi zato, ker niso bile ugotovljene vse okoliščine, ki predstavljajo podlago za pravilno pravno presojo in ker so sploh odškodnine previsoko priznane.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da sta sodišči druge in prve stopnje odločali o škodi prve tožnice na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja, ki je omogočilo pravilno uporabo materialnega prava, tako glede ugotavljanja oblik škode kot višine odškodnine za nepremoženjsko škodo.

Prvi tožnici je bila na drugi in prvi stopnji priznana enotna odškodnina za vse oblike nepremoženjske škode. Pravne razloge za tako obravnavanje škode in odmero odškodnine sta sodišči zadosti utemeljili in te razloge revizijsko sodišče sprejema kot pravilne. Oškodovanka je zaradi preloma vratne hrbtenice in visoke poškodbe hrbtenjače tetrapleginja, hroma od vratu navzdol, z zgolj delno ohranitvijo funkcije desne roke in ne more hoditi, pa tudi ne kontrolirati odvajanja vode in blata. Ni sposobna opravljati niti najosnovnejših življenjskih funkcij (torej se hraniti sama), prizadeta je že dihalna muskulatura ter funkcija govora in požiranja. Čeprav je stara šele 33 let po taki poškodbi le vegetira, se zaveda svojega stanja, vendar fizična slabost povzroča tudi že mentalno prizadetost. Tako stanje, ki ni sporno v nobeni razsežnosti in ki je lahko po pojavnosti in glede posledic dovolj nazorno tudi laiku, dopušča tudi po presoji revizijskega sodišča zaključek, da je utemeljeno priznana enotna odškodnina za vse oblike nepremoženjske škode, od katerih dominira odškodnina zaradi škode iz naslova zmanjšanja življenjske aktivnosti, ki je praktično zgubljena. Vse možne oblike nepremoženjske škode so medsebojno prepletene, brez določljivih razmejitev in časovno neomejene - trajne. Škoda je tudi doživljenjska in lahko dojemljiva ob negativni prognozi za vnaprej. Za škodo take oblike, ki je tudi izjemno huda, pa je utemeljena le enota odškodnina. Zato drugačna revizijska izvajanja drugega toženca niso utemeljena.

Delno je utemeljena revizija le zoper višino odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki je bila priznana prvi tožnici. Tej je bila priznana odškodnina na podlagi določb 200. člena ZOR. V 1. odstavku navedenega člena so navedene oblike nepremoženjske škode, za katere gre oškodovancem odškodnina. V primeru spora odloča sodišče o tem, kakšna je pravična denarna odškodnina, ki jo mora povzročitelj škode plačati oškodovancu. Pravni standard "pravična denarna odškodnina" pa razčlenjuje 2. odstavek 200. člena ZOR, ki nalaga sodišču, da pri odločanju o podlagi škode in višini odškodnine upošteva pomen prizadete dobrine in namen te odškodnine, pazeč pri tem, da ne bi šlo na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom.

Gotovo je, da je nepremoženjska škoda prve tožnice neocenljiva in da se je ne da z nobeno denarno odškodnino v celoti odstraniti. Toda kot na eni strani to dejstvo ne more predstavljati razloga, da se ne prizna nobena odškodnina, ne more biti to na drugi strani razlog, da se prizna taka odškodnina, ki bi bila izven prostora in časa in v njih obstoječih razmer. O takih odškodninah je pa mogoče govoriti, kadar se odmerjajo v višinah, ki presegajo okvire realnosti (ko npr. presegajo primerjalne odškodnine za nepremoženjsko škodo v sosednjih zahodnoevropskih državah, ko dosegajo seštevek celoživljenjskega poprečnega čistega zaslužka delavca v državi in podobno). Upoštevaje zgoraj navedene okolnosti in vse posamične značilnosti škodnih posledic na strani prve tožnice, ki jih ta trpi na nepremoženjskem področju in ki so zajete z enotno odškodnino za to škodo, s poudarkom na duševnih bolečinah za zmanjšanje življenjskih aktivnosti, je po oceni revizijskega sodišča v skladu s pravnim standardom "pravične denarne odškodnine" in torej pravilno uporabo določb 1. in 2. odstavka 200. člena, kot primerna odškodnina v korist prve tožnice znesek 20,000.000,00 SIT. V skladu s takim zaključkom je revizijsko sodišče delno ugodilo reviziji drugega toženca in pobijano sodbo spremenilo tako, da je drugi toženec dolžan sam plačati prvi tožnici za 10,000.000,00 SIT nižjo odškodnino, to je razliko 14,197.000,00 SIT (namesto v pobijani sodbi in v sodbi sodišča prve stopnje odmerjene razlike 24,197.000,00 SIT). Ta odločitev temelji na 1. odstavku 395. člena ZPP.

Revizija v delu, ki uveljavlja večje znižanje odškodnine, ki je prisojena prvi tožnici ali znižanje odškodnin, ki je prisojena tožnikom od 2 do 4, pa ni utemeljena. Odškodnina 20,000.000,00 SIT, ki je dosojena prvi tožnici iz naslova nepremoženjske škode, predstavlja pravično denarno odškodnino, pri odmeri katere so upoštevane vse pravnorelevantne okoliščine, ki so obstajale v času sojenja na prvi stopnji, vključno s tedaj predvidljivimi. Tako odmerjena odškodnina pa hkrati pojasnjuje, da razlogi za drugačno, to je večje znižanje odškodnine, niso bili utemeljeni. Revizije v smeri zmotne uporabe materialnega prava glede odškodnin za nepremoženjsko škodo, ki je bila priznana drugemu, tretjemu in četrtemu tožniku, drugi toženec ni obrazložil. Zato je revizijsko sodišče sodbo sodišča druge stopnje v tem delu preizkusilo po uradni dolžnosti (člen 386. ZPP). Pri takem preizkusu pa ni ugotovilo zmotne uporabe materialnega prava ali pa kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP. V zadevnem delu je zato revizijsko sodišče zavrnilo revizijo drugega toženca kot neutemeljeno.