Jedro

Odgovornost več imetnikov motornih vozil oz. zavarovalnic proti tretji osebi je solidarna in v kolikor sta obe v nesreči udeleženi motorni vozili obvezno zavarovani pri isti zavarovalnici, ta odgovarja tretji osebi do seštevka obeh zavarovalnih vsot.

Izrek

1. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v zavrnilnem delu (tč. III.) in v izreku o stroških v razmerju do prve tožene stranke Z.T. d.d. razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

2. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi tudi v razmerju do druge tožene stranke J.B. in sicer tako, da se sodba sodišča prve stopnje pod tč. II. spremeni tako, da je toženec J.B. dolžan plačati drugemu tožniku V.J. še dodatnih 1,000.000,00 SIT in tretjemu ter četrtemu tožniku mld. D. in mld. M.J. vsakemu še po 500.000,00 SIT, vsem skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 23.4.1993 dalje, v 15 dneh, da ne bo izvršbe.

3. V ostalem se pritožba tožeče stranke in v celoti pritožba druge tožene stranke zavrneta kot neutemeljeni in se v nespremenjenih in nerazveljavljenih, a izpodbijanih delih, potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta za škodo tožnikom, ki je nastala v zvezi s prometno nesrečo dne 3.7.1992, odgovorna Z.T. in povzročitelj nesreče J.B. Tožnikom je odmerilo odškodnino za nepremoženjsko škodo in sicer tožnici 30,000.000,00 SIT, drugemu tožniku 1,000.000,00 SIT in tretjemu ter četrtemu tožniku vsakemu po 500.000,00 SIT, vsem trem za njihove duševne bolečine zaradi posebno težke invalidnosti prve tožnice. Prva tožena stranka je odgovorna za škodo le do višine zavarovalne vsote, ki je znašala na dan sojenja 7,803.000,00 SIT, zato je prvo sodišče obema toženima strankama skupaj naložilo plačilo zneska 5,803.000,00 SIT prvi tožnici, zneska 1,000.000,00 SIT drugemu tožniku in tretjemu ter četrtemu tožniku vsakemu po 500.000,00 SIT ter 5.180,00 SIT stroškov z zakonitimi zamudnimi obrestmi. Še posebej je naložilo drugemu tožencu J. B. plačilo odškodnine za prvo tožnico v znesku 24,197.000,00 SIT.

Proti tej sodbi oziroma njenemu zavrnilnemu delu se pritožuje tožeča stranka in uveljavlja vse pritožbene razloge iz čl. 353/1 ZPP. V pritožbi navaja, da je prisojena odškodnina prenizka. Trpljenje tožnice same, njenega moža in otrok je neizmerljivo, zato je bil že zahtevek prenizek. Po drugi strani pa bi morala zavarovalnica nositi večji delež, saj je odgovorna iz dveh naslovov in sicer iz naslova krivde drugega toženca in iz naslova odgovornosti, ker se je tožnica poškodovala kot sopotnica v drugem, tudi pri toženi stranki zavarovanem avtomobilu.

Proti sodbi se pritožuje tudi druga tožena stranka J.B. in uveljavlja pritožbena razloga po 2. in 3. tč. čl. 353/1 ZPP. V pritožbi navaja, da pritožnik sicer sprejema ugotovitev sodbe, da gre za katastrofalne posledice, vendar prvostopno sodišče ni prav uporabilo materialnega prava. Ni namreč določena škoda iz naslova fizičnih bolečin, strahu, niti duševnih bolečin, kajti, če tožnik uveljavlja odškodnino nediferencirano, bi moralo sodišče vseeno pomagati izoblikovati posamezne odškodninske postavke oziroma prisoditi odškodnino po omenjenih postavkah. Nepopolno pa je bilo ugotovljeno dejansko stanje, ker se sodišče ni ukvarjalo z vprašanjem, kolikšna je intenzivnost duševnih bolečin - prizadetosti - pri prvi tožnici.

Nujno bi jo bilo potrebno zaslišati, ker bi tako ugotovilo tudi subjektivno dejansko stanje. Potrebna bi bila tudi ekspertiza ustrezne medicinske ustanove ob tem, kolikšen predvideni čas bo tožnica trpela tako stanje in duševne bolečine, kajti znano je, da oškodovanci s trajnimi posledicami ne živijo toliko časa, kot normalno zdravi ljudje. Prvostopno sodišče pa tudi ni upoštevalo gmotnega stanja drugega toženca, ki je brez lastnega premoženja in nezaposlen in bi ga že sama obsodba na plačilo popolne odškodnine spravila v pomanjkanje. Sicer pa je tudi drugemu, tretjemu in četrtemu tožniku priznana previsoka odškodnina.

Pritožba tožeče stranke je delno utemeljena, pritožba druge tožene stranke pa ni utemeljena.

Prvostopno sodišče je potem, ko je ugotovilo primerno odškodnino za vse štiri tožnike in pa solidarno odgovornost obeh toženih strank, obravnavalo ugovor omejene zavarovalne vsote. Na podlagi police za vozilo J.B. je ugotovilo, da je znašala zavarovalna vsota na dan škodnega dogodka 6,000.000,00 SIT, na dan sojenja pa 7,803.000,00 SIT in je v skladu z določbami Zakona o temeljih sistema premoženjskega in osebnega zavarovanja naložilo prvi toženi stranki (skupaj z drugim tožencem) plačilo zneskov 5,803.000,00 SIT, 1,000.000,00 SIT in dvakrat po 500.000,00 SIT oziroma skupaj 7,803.000,00 SIT, višji tožbeni zahtevek zoper prvo toženo stranko pa je zavrnilo. Pri tem pa je prvostopno sodišče prezrlo, da tožeča stranka že ves čas uveljavlja odškodnino zoper prvo toženo stranko iz dveh naslovov na podlagi obveznega zavarovanja motornih vozil. Obe vozili, udeleženi pri trčenju dne 3.7.1992, naj bi bili zavarovani pri prvi toženi stranki, zato je tožeča stranka uveljavljala odškodnino iz obveznega zavarovanja vozila J.B., ki je nesrečo zakrivil, pa tudi iz obveznega zavarovanja vozila, v katerem se je peljala prva tožnica kot sopotnica in naj bi ji škoda nastala kot tretji osebi. Prvostopno sodišče je glede odgovornosti prve tožene stranke očitno upoštevalo zavarovalno vsoto iz zavarovanja vozila J.B. V pritožbi torej tožeča stranka utemeljeno opozarja tudi na odgovornost prve tožene stranke iz naslova obveznega zavarovanja vozila, v katerem je bila prva tožnica sopotnica. V kolikor ta trditev drži, bi namreč prišla v poštev določba čl. 178/4 Zakona o obligacijskih razmerjih, da v primeru nesreče premikajočih se motornih vozil odgovarjata za škodo, ki jo pretrpijo drugi (torej tretje osebe), imetnika motornih vozil solidarno. Namesto ali poleg imetnikov motornih vozil enako seveda odgovarjata zavarovalnici, pri katerih sta obe vozili zavarovani za odgovornost. Odgovornost več imetnikov motornih vozil oziroma zavarovalnic proti tretjemu je torej solidarna, za vsako vozilo posebej pa velja omejitev odgovornosti zavarovalnice za zavarovalno vsoto, določeno v konkretni pogodbi o zavarovanju odgovornosti s posameznim uporabnikom oziroma lastnikom motornega vozila. V kolikor sta obe v nesreči udeleženi motorni vozili za odgovornost zavarovani pri isti zavarovalnici, ta odgovarja oškodovancem, ki so tretje osebe, do seštevka obeh zavarovalnih vsot. Pogoj je seveda, da gre za oškodovanca kot tretjo osebo, kar pa v obravnavani zadevi doslej ni bilo ugotovljeno, ker prvostopno sodišče ni pravilno obravnavalo zahtevka tožeče stranke oziroma ni pravilno uporabilo materialnega prava v pravkar opisanem smislu. Zato je bilo potrebno pritožbi tožeče stranke ugoditi in izpodbijano sodbo v razmerju do zavarovalnice, torej prve tožene stranke v zavrnilnem delu (tč. III.) ter glede pravdnih stroškov razveljaviti ter zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje (čl. 370/3 ZPP). V novem postopku bo potrebno ugotoviti, ali je bila prva tožnica v vozilu, v katerem je bila dne 3.7.1992 poškodovana, tretja oseba, ali je bilo to vozilo obvezno zavarovano pri prvi toženi stranki in v kolikor bo ta vztrajala pri ugovoru omejene zavarovalne vsote tudi za to vozilo in bo svojo trditev tudi dokazala, bo potrebno obračunati vrednost zavarovalne vsote na dan sojenja. V takem primeru bo torej mogoče prvi toženi stranki naložiti plačilo še dodatne odškodnine.

Višino prisojene odškodnine izpodbijata tožeča stranka, češ da je prenizka, in druga tožena stranka, češ da je previsoka in da ni upoštevano drugotoženčevo gmotno stanje ter da je za prvo tožnico nepravilno prisojena nediferencirana odškodnina. Pritožbena trditev drugega toženca o potrebnem zmanjšanju odškodnine v smislu čl. 191. ZOR je neutemeljena. Za zmanjšanje odškodnine drugi toženec ne navaja niti ustreznih dejstev, sploh pa ne prilaga niti predlaga nobenih dokazov. Trditveno in dokazno breme pa je na strani toženca (čl. 7, 219, 299 in 352/1 ZPP). Zmanjšanje odškodnine v smislu čl. 191. ZOR je možno, če to dopušča gmotno stanje oškodovanca, če povzročitelj škode ni povzročil namenoma ali iz hude malomarnosti in če je odgovorna oseba šibkega premoženjskega stanja in bi jo plačilo popolne odškodnine spravilo v pomanjkanje. Drugi toženec zatrjuje to zadnje, ne da bi predlagal dokaze, nobenih trditev in dokazov pa ne ponuja v zvezi z njegovo obliko krivde za nastanek škode ali v zvezi z gmotnim stanjem oškodovancev. Glede na navedeno torej drugotoženčevo pritožbeno sklicevanje na določbe čl. 191. ZOR ni utemeljeno.

Prav tako se v pritožbi neutemeljeno poudarja prisoja nediferencirane odškodnine prvi tožnici. Prvo sodišče naj bi namreč po mnenju drugega toženca prvi tožnici prisodilo odškodnino za vsako izmed nepremoženjskih škod v smislu čl. 200. ZOR posebej. Pritožbeno sodišče nasprotno nima pomislekov zoper to, da je prvostopno sodišče prvi tožnici za vse vrste nepremoženjske škode prisodilo enotno odškodnino. Prepričljivi so namreč razlogi za izjemno drugačno obravnavanje škod, ker gre za tako izjemno prepletenost bolečin in trpljenj, da jih ni mogoče ločeno obravnavati in ocenjevati ter je zato primerna enotna odškodnina za celotno nepremoženjsko škodo. Z vsemi razlogi, ki jih prvostopno sodišče obširno obrazlaga na podlagi mnenja izvedenca in izpovedi drugega tožnika ter medicinske dokumentacije, se pritožbeno sodišče strinja, predvsem z zaključkom, da gre v celoti za katastrofalno škodo, čemur tudi druga tožena stranka ne ugovarja. Res je sicer tožeča stranka uveljavljala zgolj odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti v znesku 60,000.000,00 SIT in ob tem pojasnila, da bi bilo ob ugotovljeni tetraplegiji in njenih posledicah deplasirano zahtevati še odškodnino iz naslova prestanega strahu, telesnih bolečin in podobnega. Prvostopno sodišče je s tem, ko je prisodilo enotno odškodnino tudi za sicer neuveljavljane vrste škode, ravnalo v nasprotju z določbo čl. 2/1 ZPP, vendar te prekoračitve tožbenega zahtevka druga tožena stranka ni uveljavljala, zato je ni bilo mogoče upoštevati (čl. 365/3 ZPP).

Ugotovitve in zaključki prvostopnega sodišča o tožničinih poškodbah, njenih prizadetostih, duševnih bolečinah oziroma trpljenju pa so pravilne in v skladu z izvedenimi dokazi, tako da ni mogoče upoštevati ugovora druge tožene stranke, češ da bi bilo potrebno prvo tožnico zaslišati. S pomočjo sodnega izvedenca dr. Ž.O. in drugega tožnika, moža prve tožnice, je popolnoma ustrezno osvetljeno dejansko stanje tako glede tožničinih poškodb kot posledic. Kot popoln tetraplegik zaradi poškodbe hrbtenice in hrbtenjače je praktično hroma z minimalno ohranjenostjo funkcije desne roke, ki pa je nefunkcionalna. Tožnica ne samo, da ni gibljiva, pomoč potrebuje za opravljanje osnovnih življenjskih funkcij, saj je nesposobna tudi za samostojno hranjenje. Prizadeta je tudi muskulatura, ki pomaga pri dihanju, tako da so možne komplikacije na pljučih, možna je prizadetost pri govoru in pri požiranju. Prva tožnica pa je popolnoma pri zavesti in je mentalno prizadeta le zaradi fizične slabosti, sicer pa se stanja, v kakršnem je, zaveda in zaradi tega hudo trpi.

Ob takih ugotovitvah sodnega izvedenca pritožbeno sodišče ne vidi potrebe za zaslišanje tožnice, saj bi ta lahko le potrdila že ugotovljena dejstva, da so vse njene možne življenjske aktivnosti uničene in da zaradi tega trpi. Da je stopnja tega trpljenja ogromna, je povsem jasno ne samo zato, ker je tako povedal izvedenec, ampak, ker tožničine poškodbe in posledice niso takšne narave, da bi onemogočale zavedanje njenega sedanjega in bodočega stanja oziroma življenjskih možnosti. O visoki stopnji duševnih bolečin torej ni dvoma, enako velja tudi za pretrpljene telesne bolečine in nevšečnosti, kar vse je prvostopno sodišče upoštevalo pri določitvi odškodnine. Poleg dosedanjega trpljenja je upoštevalo tudi bodoče duševne bolečine, pri čemer je ponovno neutemeljen ugovor druge tožene stranke, češ da bi bilo potrebno posebej ugotoviti možen čas bodočih duševnih bolečin, ker imajo tetraplegiki običajno skrajšano življenjsko dobo. V kolikor duševne bolečine zaradi krajše življenjske dobe morda trajajo manj časa, so prav zaradi te okoliščine večje oziroma narekujejo enako odškodnino za krajše, a tudi zato intenzivnejše trpljenje. Tako ti konkretni ugovori, kot tudi splošna trditev o previsoki odškodnini ter po drugi strani splošna trditev tožeče stranke o prenizki odškodnini za prvo tožnico, niso utemeljeni in je po presoji pritožbenega sodišča glede na merila iz čl. 200. ZOR, kot jih je upoštevalo prvostopno sodišče, glede na starost tožnice in glede na sodno prakso v podobnih primerih, primerna in pravična odškodnina v znesku 30,000.000,00 SIT, kot jo je določilo prvostopno sodišče. Zato v tem delu nobena od pritožb ni utemeljena.

Za duševne bolečine zaradi posebno težke invalidnosti žene oziroma matere je prvostopno sodišče drugemu tožniku prisodilo znesek 1,000.000,00 SIT, tretjemu in četrtemu tožniku pa vsakemu po 500.000,00 SIT odškodnine. Tudi te zneske obe strani izpodbijata, pri tem pa je po presoji pritožbenega sodišča utemeljena pritožba tožeče stranke, ne pa tudi druge tožene stranke. Razlogi, ki jih je navedlo prvostopno sodišče v zvezi s prisojenimi zneski, so sicer pravilni in se jim pritožbeno sodišče pridružuje, premalo pa je vendarle poudarjeno, da je tožnica tako nepopravljivo prikrajšana na telesnem in duševnem področju, da so zaradi tega posledice na duševnosti njenega moža in 13 oz. 6 letnega otroka ogromne in je potrebno višje denarno zadoščenje, ki bo vsaj minimalno pomagalo pri premagovanju ugotovljenih posledic. Posredno je v znatni meri uničeno predvsem življenje drugega tožnika, medtem ko je za otroka sedanje stanje močno obremenjujoče, kar vse ob upoštevanju razlogov prvostopnega sodišča, meril iz čl. 200. ZOR, starosti tožnikov in sodne prakse v podobnih primerih, narekuje zvišanje odškodnine. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo v razmerju do drugega toženca spremenilo tako, da je ocenilo, da je pravična odškodnina za drugega tožnika 2,000.000,00 SIT, za tretjega in četrtega tožnika pa za vsakega po 1,000.000,00 SIT in je zato drugemu tožencu naložilo plačilo dodatnega zneska 1,000.000,00 SIT prvemu tožniku in po 500.000,00 SIT vsakemu otroku.

Na podlagi opisanega je torej zaključiti, da sta pritožbi neutemeljeni v tistih delih, v katerih izpodbijana sodba ni bila spremenjena ali razveljavljena. V teh delih jo je pritožbeno sodišče potrdilo. Zaradi delne razveljavitve sodbe v razmerju do prve tožene stranke, je bilo treba razveljaviti tudi odločbo o stroških v razmerju zoper to stranko. Odločbe o stroških v razmerju do druge tožene stranke, kljub delni spremembi sodbe, ni bilo treba spremeniti, ter je bila glede na prisojeni celotni znesek sprememba relativno majhna in ni zahtevala spremembe odmere prvostopnih stroškov. Tožeča stranka pa pritožbenih stroškov ni priglasila, medtem ko druga tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato je odločitev o njenih pritožbenih stroških zajeta v odločitvi o zavrnitvi njene pritožbe.