Jedro

Vprašanje sklenitve sporazuma o izročitvi nadomestne nepremičnine v denacionalizacijskem postopku je civilnopravne (obligacijske) narave.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožena stranka je dolžna v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti tožeči stranki njene revizijske stroške, odmerjene na 413,10 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka 15 dnevnega roka dalje.

Obrazložitev

1. Pokojna M. C. je bila kot denacionalizacijska upravičenka stranka v upravnem postopku zaradi vrnitve podržavljenega premoženja. V zvezi s podržavljeno nepremičnino, katere vrnitev ni možna, si je prizadevala za denacionalizacijo z odškodnino v obliki nadomestnega premoženja (drugi odstavek 2. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen), pri čemer je po tretjem odstavku 42. člena ZDen pogoj za tako denacionalizacijo, da se upravičenec (do denacionalizacije) in zavezanec sporazumeta, da da zavezanec upravičencu nadomestno nepremičnino. Ker je postalo sporno, ali je bil sporazum sklenjen, je upravni organ v postopku denacionalizacije pokojno tožnico napotil na ustrezni postopek (pravdo) zaradi rešitve predhodnega vprašanja, ali je bil sklenjen sporazum o nadomestni nepremičnini.

2. Sodišče prve stopnje je ponovljenem postopku ugodilo tožbenemu zahtevku in ugotovilo, da sta pravdni stranki na podlagi akcepta z dne 23. 1. 2006 sklenili sporazum, po katerem je tožeča stranka namesto odškodnine sprejela nadomestno nepremičnino, to je 18.530 m2 solastninske pravice na parceli št. 381/1 v izmeri 25.304 m2, vpisani pri zemljiškoknjižnem vložku št. 290 k. o. ...

3. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo prvostopenjsko sodbo.

4. Dejanske ugotovitve sodišč: - tožnica je po pooblaščencu R. K. 16. 8. 2004 podala zahtevo za nadomestno zemljišče; - med pravdnima strankama so dalj časa tekla medsebojna pogajanja; - dne 13. 1. 2006 je tožena stranka po lokalni izpostavi A. poslala pooblaščencu tožnice pisni predlog za dodelitev nadomestnega zemljišča v postopku denacionalizacije za solastniški del parcele št. 381/1 k. o. ... v izmeri 18.530 m2, vključno z mapno kopijo in zakupno pogodbo (med toženo stranko in nekim zakupnikom) ter navedla, naj tožnica podpisane predloge vrne lokalni izpostavi tožene stranke v A.; - s pisno izjavo z dne 23. 1. 2006 je pooblaščenec tožnice na predlog pisno pritrdilno odgovoril, tožnica pa je predlog podpisala; - komisija tožene stranke za dodelitev nadomestnega zemljišča v L. je dodelitev zavrnila.

5. Sodišči sta zavrnili ugovor, da tožena stranka ni pasivno legitimirana. Naredili sta materialnopravni zaključek, da je za izdajo denacionalizacijske odločbe pristojna upravna enota, ki lahko ugodi zahtevi za denacionalizacijo v obliki nadomestnega premoženja, če se po tretjem odstavku 42. člena ZDen upravičenec in zavezanec o tem sporazumeta. V primeru spora, ali sta se stranki sporazumeli, gre za vprašanje, ali sta stranki dosegli soglasje volj, kar je civilnopravno vprašanje in predstavlja v denacionalizacijskem postopku predhodno vprašanje, od rešitve katerega je odvisna izbira načina denacionalizacije. Tožena stranka je s predlogom z dne 13. 1. 2006 ponudila nadomestno zemljišče, tožeča stranka pa je z izjavo z dne 23. 1. 2006 ponudbo sprejela in toženi stranki sporočila svoj sprejem (akcept) njene ponudbe, s čimer je bil po 28. členu Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) sporazum sklenjen.

6. S sklepom Vrhovnega sodišča II DoR 1/2010 z dne 19. 5. 2010 je bila dopuščena revizija tožene stranke glede: - vprašanja materialnopravne presoje pravne narave sporazuma o dodelitvi nadomestnega zemljišča iz 42. člena ZDen; - vprašanja, ali je v tej pravdi podana pasivna legitimacija Sklada kmetijskih zemljišč in gozdov RS.

7. Tožena stranka je vložila revizijo in uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava. Navaja, da je napačno stališče, da zavezanec in upravičenec v skladu s tretjim odstavkom 42. člena ZDen sklepata sporazum. To določilo določa, da se lahko (in ne da se morata) sporazumeta, da zavezanec da upravičencu nadomestne nepremičnine. Sporazumevanje ne pomeni sklepanja sporazuma v smislu sklepanja pogodb. Sporazum, ki ga stranki dogovorita v postopku denacionalizacije na navedeni pravni podlagi ni pogodba in ni drug pravni posel, zato ga ni mogoče presojati po določbah OZ, ampak je treba uporabiti ZDen in Zakon o splošnem upravnem postopku (ZUP). Upravičenec pridobi lastninsko pravico na nadomestnem zemljišču na podlagi odločbe upravnega organa, kar utrjuje stališče, da tega sporazuma ni obravnavati po pravilih obligacijskega prava in ne more predstavljati predhodnega vprašanja. Potekanje sporazumevanja je predpisano z navodili tožene stranke. Sklenitev sporazuma ne spada v sodno pristojnost, temveč gre za upravno stvar in za odločanje v upravnem postopku (54. člen ZDen), v katerem so bile dane izjave strank. S svojo odločitvijo je sodišče storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 3. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ko je odločalo ob pomanjkanju sodne jurisdikcije.

8. Tožena stranka v reviziji meni, da ni pasivno legitimirana, saj je lastnik nadomestnega zemljišča Republika Slovenija in ne tožena stranka, ki jo v denacionalizacijskem postopku izjemoma zastopa državno pravobranilstvo, sicer pa direktor. Svetovalka lokalne izpostave o veljavni sklenitvi sporazuma ni mogla odločati. Res je tožena stranka po 27. členu ZDen zavezanec za vračilo nadomestnih zemljišč, vendar to ne pomeni, da na podlagi 42. člena ZDen sama sklepa sporazum o nadomestnih zemljiščih. Toženo stranko v denacionalizacijskem postopku zastopa državno pravobranilstvo, kar je izjema ter kaže na omejena pooblastila tožene stranke v teh postopkih. Ne drži ugotovitev, da je tožena stranka s tožnico sklepala sporni sporazum. Svetovalka lokalne izpostave tožene stranke se je s pooblaščencem tožeče stranke sporazumevala oziroma dogovarjala glede nadomestnih zemljišč, ne pa sklepala sporazum, za veljavno sklenitev katerega ni imela pristojnosti in ne pooblastil. Dogovor med upravičencem in svetovalcem mora odobriti pristojni organ tožene stranke, nato pa tudi državni pravobranilec, ki v denacionalizacijskem postopku poda pisno izjavo. Uporaba 5. člena OZ je napačna. V konkretnem primeru ni šlo za obligacijska razmerja. Tudi uporaba 80. člena OZ je napačna, saj tožena stranka ni gospodarska družba ali samostojni podjetnik.

9. Tožeča stranka je v odgovoru na revizijo predlagala njeno zavrnitev in navedla, da pri sklepanju sporazuma iz tretjega odstavka 42. člena ZDen ne gre za odločanje v smislu drugega člena ZUP. Za sporazum je potrebno soglasje volj in ima sporazum tako obligacijsko pravno naravo, zato je vprašanje v zvezi z veljavnostjo sporazuma treba presojati po pravilih OZ. Po določbah ZDen je toženka zavezana za vračilo nadomestnih zemljišč. Sporazum sklepata zavezanec in upravičenec. Tožnica se je pogajala in sporazum sklenila s toženo stranko, zato je podana njena pasivna legitimacija.

10. Revizija ni utemeljena.

O pravni naravi sporazuma o dodelitvi nadomestnega zemljišča po tretjem odstavku 42. člena ZDen.

11. Pravilno je stališče drugostopenjskega sodišča, da je vprašanje dodelitve nadomestnega zemljišča po tretjem odstavku 42. člena ZDen vprašanje civilnopravne (obligacijske) narave. Med upravnim denacionalizacijskim postopkom se lahko upravičenec in zavezanec sporazumeta, da v primeru, ko ni mogoče vrniti podržavljene nepremičnine, zavezanec izroči upravičencu nadomestno nepremičnino (tretji odstavek 42. člena ZDen), nato pa upravni organ izda denacionalizacijsko odločbo (66. člen ZDen) o odškodnini v obliki nadomestne nepremičnine (drugi odstavek 2. člena ZDen). Način in oblike denacionalizacije določa ZDen s kogentnimi pravili, pri čemer v nekaterih primerih dopušča dispozicijo upravičencu, v primeru iz tretjega odstavka 42. člena ZDen pa tudi dispozicijo zavezancu. Pogoj za ta način denacionalizacije je sporazum upravičenca in zavezanca o izročitvi konkretne nadomestne nepremičnine. Sporazum pa je dvostranski akt, ki je po definiciji obligacijskega prava sklenjen, ko je doseženo soglasje volj obeh strank o njegovih bistvenih sestavinah. Tožena stranka neutemeljeno trdi, da je treba za presoja obstoja sporazuma uporabiti ZDen in ZUP. Nobeden izmed teh dveh zakonov nima določb o tem, kako se sklepajo in kdaj so sklenjeni sporazumi, ki naj jih upravni organ upošteva pri odločanju. Upravni organ v denacionalizacijskem postopku ne izda nobene odločbe o sporazumu iz tretjega odstavka 42. člena ZDen. V ZDen namreč ni nobene pravne podlage za izdajo upravne odločbe ali za sklenitev poravnave o ugotovitvi obstoja navedenega sporazuma. Tak sporazum ni upravna odločba ali drug javnopravni, enostranski oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije(1). Ugotovitev obstoja sporazuma je samo nujna podlaga za izdajo odločbe o denacionalizaciji z izročitvijo nadomestne nepremične upravičencu v last. Vprašanje obstoja sporazuma je samostojna pravna celota, brez rešitve katerega ni mogoče odločiti o glavni stvari, ki po določbah ZDen in ZUP ni rešljivo. Rešiti ga je mogoče samo po določbah OZ (15. do 32. člen OZ), kar pomeni, da je za denacionalizacijski upravni organ to predhodno vprašanje, ki ga v skladu z določbami ZUP lahko obravnava sam ali pa prekine postopek, dokler ga ne reši pristojni organ. V obravnavanem primeru je bilo v denacionalizacijskem postopku med strankama sporno, ali je prišlo do sporazuma o izročitvi nadomestne nepremičnine, zato je upravni organ upravičenko (pokojno tožnico) napotil na ustrezni postopek. Ker spada torej sporno vprašanje sklenitve sporazuma v obligacijsko pravo, gre za spor iz civilnopravnih razmerij, za obravnavanje katerih se v pravdnem postopku uporabljajo določbe Zakona o pravdnem postopku (1. člen ZPP). Tožena stranka zato neutemeljeno uveljavlja kršitev 3. točke drugega odstavka 339. člena ZPP o sodni nepristojnosti.

O pasivni legitimaciji Sklada kmetijskih zemljišč in gozdov

12. Po presoji Vrhovnega sodišča je Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov v tem postopku pasivno legitimiran. Tožen je kot zavezanec za denacionalizacijo glede vprašanja sklenitve sporazuma z upravičenko do denacionalizacije, kar je bilo sporno v denacionalizacijskem postopku. Po tretjem odstavku 42. člena ZDen se o nadomestnem zemljišču sporazumeta upravičenec in zavezanec. Po prvem odstavku 27. člena ZDen je Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov (tožena stranka) zavezanec za vračilo podržavljenih kmetijskih zemljišč, gozdov in nadomestnih zemljišč. V denacionalizacijskem postopku je tožena stranka dejansko nastopala kot zavezanec, se pogajala za nadomestno zemljišče z upravičenkinim pooblaščencem in njeno pisno ponudbo za konkretno nadomestno zemljišče je tožeča stranka sprejela, pisno izjavo o sprejemu ponudbe pa je tožena stranka prejela. Ob tem, ko je tožena stranka tako po 27. členu ZDen kot po 20. členu Zakona o skladu kmetijskih zemljišč in gozdov RS (ZSKZ) zavezanec v denacionalizacijskem postopku, je neutemeljena trditev, da ni pasivno legitimirana, ker sama ni lastnica nadomestnih zemljišč, temveč je to Republika Slovenija. Slednje ni pomembno, saj tožena stranka po drugem členu ZSKZ razpolaga in upravlja s kmetijskimi zemljišči, kmetijami in gozdovi v lasti Republike Slovenije, predvsem pa je izrecno določena kot zavezanec. Njeno nasprotovanje pasivni stvarni legitimaciji je zato neutemeljeno.(2)

13. Na ostale revizijske trditve Vrhovno sodišče ne odgovarja, ker segajo izven dela, glede katerega je bila revizija s sklepom II DoR 1/2010 dopuščena (374. člen ZPP). V dopuščenem delu pa je revizija neutemeljena, zato jo je Vrhovno sodišče na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo kot neutemeljeno.

14. Tožena stranka z revizijo ni uspela, zato sama krije svoje revizijske stroške, kar je zajeto v odločitvi o zavrnitvi revizije. Tožeči stranki pa mora povrniti njene stroške revizijskega postopka, ki jih je Vrhovno sodišče na podlagi stroškovnika v skladu z Odvetniško tarifo odmerilo na 413,10 EUR (154., 155. in 165. člen ZPP).

Op. št. (1): Primerjaj sklep I Up 511/2008 z dne 1. 7. 2009. Op. št. (2): V zvezi s pasivno legitimacijo glede nadomestnih zemljišč primerjaj tudi odločbe Vrhovnega sodišča II Up 4/99 z dne 12. 10. 2000, I Up 1057/99 z dne 16. 10. 2000 in I Up 874/2005 z dne 11. 5. 2006.