Jedro

Vprašanje, ali sta stranki dosegli soglasje volj potrebno za sklenitev takega sporazuma je civilnopravno vprašanje, od katerega razrešitve ima v tej zadevi tožnica tudi pravno korist.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta sami svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno ugotovitveno sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da sta pravdni stranki na podlagi sprejema ponudbe z dne 23.1.2006 sklenili sporazum po tretjem odstavku 42. člena Zakona o denacionalizaciji - ZDen, po katerem je tožnica namesto odškodnine sprejela nadomestno nepremičnino, to je 18.530 m2 solastninske pravice na parc.c št. …. travnik – 2 v izmeri 25.304 m2, vpisane pri z.k. vl. št. ... k.o. XY. V odločbi o pravdnih stroških je toženo stranko zavezalo k povrnitvi pravdnih stroškov tožeče stranke v znesku 2.358,19 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude.

2. Proti navedeni sodbi je pritožbo vložila tožena stranka zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter nepravilne uporabe materialnega prava. V pritožbi izpostavlja, da spor o sklenitvi sporazuma o določbi tretjega odstavka 42. člena ZDen ne spada v sodno pristojnost, da tožena stranka ni pasivno legitimirana, da svetovalka lokalne izpostave tožene stranke O.P. ni zakonita zastopnica tožene stranke oziroma pooblaščena oseba za sklepanje pravnih poslov in tako pravno veljavno ni mogla skleniti spornega sporazuma in da izjave tožene stranke z dne 23.1.2006 ni šteti za sprejem ponudbe po določbi 28. člena Obligacijskega zakonika – OZ, pri čemer po pritožbi uporabe določb OZ v obravnavanem primeru ne pridejo v poštev, ker je potrebno uporabiti določbe ZDen. Bistveno kršitev določb postopka pa pritožba vidi v nerazumljivosti izreka. Nadalje pritožba izpodbija odločbo o pravdnih stroških. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne ter tožečo stranko zaveže k povrnitvi pravdnih stroškov tožene stranke, podrejeno predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe. Priglaša pritožbene stroške.

3. V odgovoru na pritožbo se tožeča stranka zavzema za potrditev prvostopne sodbe.

4. Zadeva je bila pritožbenemu sodišču v pristojno odločanje predložena dne 19.10.2009. 5. Pritožba ni utemeljena.

6. Ni sporno, da je v skladu z določbo prvega odstavka 54. člena ZDen za izdajo denacionalizacijske odločbe pristojna upravna enota, torej upravni organ. Odločitev o obliki denacionalizacije pa ni popolnoma odvisna od volje denacionalizacijskega upravičenca. V primeru, če vrnitev podržavljenega premoženja v naravi ni mogoča, obsega v skladu z drugim odstavkom 2. člena ZDen sekundarna oblika denacionalizacije odškodnino v obliki nadomestnega premoženja, vrednostnih papirjev ali v denarju. Pogoj za denacionalizacijo v obliki nadomestnega premoženja je v skladu s tretjim odstavkom 42. člena ZDen sporazum med zavezancem in upravičencem o vrnitvi nadomestnega premoženja. Brez sklenjenega sporazuma oziroma soglasja strank upravni organ o vrnitvi nadomestnih nepremičnin ni pooblaščen odločati. V primeru sklenjenega sporazuma pa tega pri odločitvi o obliki denacionalizacije praviloma mora upoštevati (tretji odstavek 42. člena ZDen). V primeru spora med upravičencem in zavezancem za denacionalizacijo ali je do sklenitve takega sporazuma prišlo, to vprašanje v denacionalizacijskem postopku predstavlja predhodno vprašanje, od rešitve katerega je odvisna izbira načina denacionalizacije, v primeru, ko vrnitev premoženja v naravi ni mogoča. Vprašanje, ali sta stranki dosegli soglasje volj potrebno za sklenitev takega sporazuma je civilnopravno vprašanje, od katerega razrešitve ima v tej zadevi tožnica tudi pravno korist. Po presoji pritožbenega sodišča je tožnica v obravnavani zadevi upravičena do sodnega varstva in je tako utemeljeno vložila ugotovitveno tožbo (181. člen Zakona o pravdnem postopku – ZPP) na ugotovitev pravnega razmerja. Nasprotna pritožbena izvajanja, da tožnica ni upravičena do sodnega varstva, so neutemeljena.

7. Pritrditi ni pritožbenim izvajanjem, da tožena stranka ni pasivno legitimirana. Po določbi 27. člena ZDen je namreč tožena stranka zavezanec za vračilo podržavljenih kmetijskih zemljišč, gozdov in nadomestnih zemljišč, pri čemer ni sporno, da je v obravnavani zadevi ravno tožena stranka s tožečo stranko sklepala sporni sporazum, da da tožena stranka tožeči stranki nadomestno nepremičnino, kot to določa tretji odstavek 42. člena ZDen. Že iz navedenih razlogov je neutemeljen pritožbeni ugovor pasivne legitimacije.

8. Bistveno kršitev določb postopka pritožba uveljavlja z nerazumljivostjo izreka. Takim pritožbenim izvajanjem ni pritrditi, ker iz izreka izhaja ugotovitev, da sta pravdni stranki na podlagi sprejema (akcepta) ponudbe z dne 23.1.2006 sklenili sporazum, na podlagi katerega je tožeča stranka namesto odškodnine sprejela nadomestno nepremičnino, pri čemer je tudi točno opredeljena površina pridobljene nadomestne nepremičnine ter ostali zemljiškoknjižni podatki nadomestne nepremičnine. Tako pa se pritožbena izvajanja v smeri nerazumljivosti izreka in s tem povezane bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP pokažejo kot neutemeljena.

9. Ni sporno, da je pri sklepanju spornega sporazuma na strani tožene stranke sodelovala O.P., ki je bila in je zaposlena na lokalni izpostavi tožene stranke v Slovenj Gradcu kot svetovalec s posebnimi pooblastili na tem območju. V navedenem svojstvu je tožeči stranki dne 13.1.2006 dala tudi podpisani predlog za dodelitev spornega nadomestnega zemljišča (priloga A4), katerega je tožeča stranka z izjavo z dne 23.1.2006 (priloga A6 in A7) sprejela s pogojem možnosti odkupa preostalega dela parc. št. ... k.o. XY ter ostalimi manjšimi spremembami oziroma dopolnitvami, zaradi česar je očitno bil sklican dne 27.1.2006 sestanek (zapisnik priloga A8, podpisan po O.P. in tožeči stranki) med tožečo stranko in O.P. kot predstavnico tožene stranke, na katerem so bile odpravljene nejasnosti v zvezi z vrednostmi nacionaliziranih in nadomestne nepremičnine, na kar je tožeča stranka z izjavo z dne 27.1.2006 in 28.1.2006 (priloga A9 in A11) sprejela nadomestno zemljišče brez kakršnekoli dopolnitve oziroma pogojevanja. S takim postopanjem je O.P. kot zaposlena pri toženi stranki in kot edina predstavnica Sklada kmetijskih zemljišč in gozdov RS pri izpostavi S.G. kazovala poslovno pooblastilo (pooblastilo po zaposlitvi – 80. člen OZ) za sklenitev sporazuma za pridobitev sporne nadomestne nepremičnine. O.P. kot zaposlena pri toženki in kot edina predstavnica tožene stranke za območje praktično cele Koroške, v katere delokrog je spadalo tudi dogovarjanje z denacionalizacijskimi upravičenci za dodelitev nadomestnih nepremičnin namesto podržavljenih, je tako že iz narave dela imela in izkazovala poslovno pooblastilo za sklepanje sporazuma iz tretjega odstavka 42. člena ZDen. Povsem v nasprotju s splošnimi pravili, zlasti z obveznostjo poštenega in vestnega ravnanja (člen 5 OZ) bi namreč bilo, če bi pravna oseba navzven (toženka proti denacionalizacijskemu upravičencu) ravnala kot da je določeni osebi (v tem primeru O.P.) dala pooblastilo, v resnici pa bi ji zaupala samo dejanska opravila, ne pa tudi pravnih poslov, ki so po naravi stvari povsem povezani s temi dejanskimi opravili. Tako pa se pokaže, da je O.P. imela pooblastilo za sklepanje sporazuma iz tretjega odstavka 42. člena ZDen. Takega zaključka ne morejo spremeniti sklicevanja pritožbe na Interna navodila za dodeljevanje zemljišč (priloga B2), po katerih lokalna izpostava tožene stranke nima pooblastila za sklepanje pravnih poslov, ker pooblastilo predstavnice lokalne izpostave S.G., O.P., izhaja že iz pooblastila po zaposlitvi, kot je že obrazloženo. Sicer pa je po navedenih internih navodil delavec lokalne izpostave hkrati tudi član tričlanske komisije, ki po navedenih internih navodilih odloča o dodelitvi nadomestnih zemljišč. Da pa je tožeča stranka po toženi stranki bila seznanjena, da mora sklenjeni sporazum odobriti še pristojna komisija tožene stranke, pa tožena stranka ni izkazala. Res je, da je priča O.P. zaslišana kot priča izjavila, da je pooblaščenca tožeče stranke R.K. seznanila, da mora sporazum odobriti še pristojna komisija, vendar je R.K. to dejstvo zaslišan kot priča zanikal in povedal, da je bil glede na postopanje O.P. prepričan, da ima ta vsa pooblastila za sklepanje spornega sporazuma. Zraven tega pa je bila ta zaposlena pri toženi stranki in to kot edina predstavnica pri lokalni izpostavi S.G.. Zraven tega pa iz ključnih listinskih dokazov (ponudba priloga A4, zapisnik priloga A8, tipske izjave priloga A7 in A6 ter A9 in A10) nikjer ne izhaja, da mora sklenjen dogovor oziroma sporazum odobriti še pristojna komisija tožene stranke.

10. Povedano je že (točka 6 razlogov te sodbe), da brez sklenjenega sporazuma oziroma soglasja strank upravni organ o vrnitvi nadomestnih zemljišč ni pooblaščen odločati. Ugotovitev o sklenitvi sporazuma pa je v primeru spora potrebno presojati po določbah OZ o nastanku obveznosti (II. poglavje OZ). V danem primeru to pomeni presojo, ali je bila dana in sprejeta ponudba, da da zavezanec upravičencu namesto podržavljene nadomestno nepremičnino. Prvostopno sodišče je pravilno presodilo, da je tožena stranka s predlogom z dne 13.1.2006 (priloga A4) tožeči stranki ponudila v zameno za nacionalizirana zemljišča nadomestno zemljišče parc. št. ... k.o. XY v sorazmernem deležu. To dejstvo izhaja iz samega zapisa tožene stranke (priloga A4) ter iz izpovedbe priče O.P.. V zapisu (priloga A4) je sicer zapisano „vam pošiljamo v podpis drugi predlog za dodelitev nadomestnega zemljišča“, kar pa ne spremeni presoje, da v danem primeru gre za ponudbo nadomestnega zemljišča za nacionalizirana zemljišča tožeče stranke, ker sta priči O.P., enako priča R.K., povedali, da je tožena stranka tožeči stranki v zameno za nacionalizirano zemljišče ponudila sporno nadomestno zemljišče. Da jo temu tako izhaja tudi iz dejstva, da je med pravdnima strankama bilo dogovorjeno, da se tožeči stranki odškodnina za nacionalizirane nepremičnine da v obliki nadomestnega zemljišča, kot to določa 42. člen ZDen. Navedeno ponudbo tožene stranke je tožeča stranka z izjavo z dne 23.1.2006 sprejela in jo je šteti kot odgovor na ponudbo, ki izraža sprejem (drugi odstavek 29. člena OZ). Navedeni odgovor namreč v bistvenih elementih ne spreminja ponudbe glede glavne stvari, in sicer da se upravičenki do denacionalizacije namesto podržavljenih parcel dodeli kot nadomestno zemljišče ustrezen del parc. št. ... . Pogojevanje tožene stranke glede možnosti odkupa preostalega dela parcele bistveno ne spreminja ponudbe, pri čemer je tudi navedeni pogoj ob nadaljnjem dogovarjanju strank z dne 27.1.2006 (zapisnik priloga A8) povsem odpadel in je tožeča stranka z izjavo z dne 27.1.2006 ter 28.1.2006 (priloga A9 in A10), ki v bistvu predstavlja dopolnitev izjave z dne 23.1.2006, v celoti soglašala, da se ji namesto podržavljenega zemljišča dodeli v tej pravdi sporno nadomestno zemljišče, torej tako, kot je tožena stranka navedeno zemljišče tožeči stranki ponudila v ponudbi z dne 13.1.2006 (priloga A4). Dana ponudba pa ponudnika veže (25. člen OZ). Če naslovnik ponudbo sprejme, je pogodba sklenjena (28. člen OZ, drugi odstavek 29. člena OZ). To pa v danem primeru pomeni, da je sporazum za nadomestno nepremičnino (tretji odstavek 42. člena ZDen) med zavezancem (toženo stranko) in upravičencem (tožečo stranko), ki predstavlja predpostavko za odločanje upravnega organa v denacionalizacijskem postopku, sklenjen. Nasprotna pritožbena izvajanja, da do ponudbe oziroma sprejema ponudbe in s tem do sklenitve sporazuma med pravdnima strankama ni prišlo, pa so neutemeljena.

11. Prvostopno sodišče je tožeči stranki odmerilo pravdne stroške v skladu z dejansko nastalimi stroški tožene stranke ter v skladu s potrebnimi in priglašenimi stroški pooblaščenca tožeče stranke, vse v skladu z Odvetniško tarifo – OT in Zakonom o sodnih taksah – ZST. Pritožbena izvajanja pri izpodbijanju odločbe o pravdnih stroških so neutemeljena.

12. Odločitev pritožbenega sodišča temelji na 353. členu ZPP.

13. Tožena stranka s pritožbo ni uspela in zato krije sama svoje stroške pritožbenega postopka. Tožeča stranka z odgovorom na pritožbo v ničemer ni prispevala k dodatni razjasnitvi zadeve in zato krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.