Jedro

Pravna podlaga za seštevanje pokojninskih dob je bila podana šele z uveljavitvijo Sporazuma med Republiko Slovenijo in Republiko Srbijo o socialnem zavarovanju, pred tem pa zakon ali mednarodni sporazum ni določal drugače, zato se je pri odločanju o tožničini zahtevi za odmero starostne pokojnine lahko upoštevala le zavarovalna doba, dopolnjena v zavarovanju pri slovenskem nosilcu zavarovanja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi toženca št. ... z dne 8. 6. 2011 in št. ... z dne 3. 3. 2011 in se ji prizna in ponovno odmeri starostna pokojnina od 31. 12. 2010 dalje z upoštevanjem tudi dopolnjene pokojninske dobe v Republiki Srbiji, višino starostne pokojnine pa določi toženec. Obenem je odločilo, da tožnica sama nosi svoje stroške postopka.

Zoper sodbo je pritožbo vložila tožnica, smiselno zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava. Navaja, da ni sporen 2. odstavek 156. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-1), ampak je bistvo spora v tem, da je toženec ni seznanil s pogoji za njeno upokojitev in s Socialnim sporazumom med Republiko Slovenijo in Republiko Srbijo z dne 1. 11. 2010, ki je bistveno poslabšal pogoje za njeno upokojitev. Meni, da je vprašljiva verodostojnost pričanja A.A., njene referentke pri tožencu. Ne strinja se, da ni bil zaslišan njen sin, ki bi lahko izpovedal, kaj se je dogajalo na ZPIZ-u, kjer sta se skupaj zglasila potem, ko je dobila informativni izračun. Nadalje navaja, da določene trditve A.A. ne držijo, predvsem ne drži, da jo je opozorila na Socialni sporazum med Slovenijo in Srbijo. Če bi to držalo, tožbe sploh ne bi bilo. Upokojila bi se pred uveljavitvijo omenjenega sporazuma, saj je pogoje za upokojitev izpolnila že 17. 10. 2010 in ne bi delala še dva meseca za bistveno nižjo pokojnino. Meni, da je toženec spregledal, da je vlogo za upokojitev oddala pred objavo Sporazuma v Uradnem listu RS in sicer dne 24. 9. 2010. Navaja, da je doslej prejela štiri različne izračune o njeni pokojninski dobi za enako obdobje po podatkih iz njene delovne knjižice. Napako pa vsebuje tudi informativni izračun, ki ga je zahtevalo sodišče. Postavlja pa se vprašanje, zakaj je sodišče informativni izračun sploh zahtevalo. Tožnica opozarja tudi na pisanje zapisnikov po nareku sodnice, saj ne vsebujejo vsega povedanega na obravnavi. V zapisniku z glavne obravnave je sodnica tudi zapisala, da se zaradi spremenjenega senata glavna obravnava prične znova in se senat seznani z dosedanjim tekom obravnave. Vendar ji je nejasno, kdaj naj bi se seznanil z gradivom, saj na glavni razpravi izvedenih dokazov niso predstavili. Navaja, da toženec z ničemer ni dokazal, da jo je seznanil s spremembo pogojev za upokojitev. Vlada je sklenila Sporazum, ki je izjemno škodljiv za upokojence, ki so del delovne dobe prislužili v republikah bivše skupne države. Vztraja, da ji je država odrekla vrsto pravic in sicer temeljno pravico do obveščenosti, pravico do dostojanstva, do socialne varnosti in pravico do zaslužene pokojnine, enakost pred zakonom, kršila pa je tudi temeljno ustavno listino o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije, kakor tudi Zakon o splošnem upravnem postopku. Pritožbenemu sodišču predlaga, da odpravi izpodbijani odločbi toženca in se ji prizna ter ponovno odmeri starostna pokojnina od 31. 12. 2010 dalje z upoštevanjem tudi dopolnjene pokojninske dobe v Republiki Srbiji, sprejemljiva pa bi bila tudi rešitev, da se ji prizna pokojnina s 17. 10. 2010. Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti do očitanih kršitev določb Ustave RS. Sodišče prve stopnje je sodbo ustrezno obrazložilo z dejanskimi in pravnimi razlogi.

Sodišče prve stopnje je v tem postopku v skladu s 63 členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004 v nadaljevanju ZDSS-1), presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženca št. ... z dne 8. 6. 2011, v zvezi s prvostopno odločbo ... z dne 3. 3. 2011, s katero je odločil, da ima tožnica pravico do starostne pokojnine v znesku 416,26 EUR na mesec, od 31. 12. 2010 dalje.

Takšni odločbi je sodišče prve stopnje štelo za pravilni in zakoniti, s tem pa soglaša tudi pritožbeno sodišče. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje in iz listinske dokumentacije v upravnem spisu izhaja, da je tožnica pri tožencu dne 24. 9. 2010 vložila zahtevo za priznanje pravice do starostne pokojnine, v kateri je navedla, da ji bo delovno razmerje prenehalo 30. 12. 2010. K zahtevi je predložila še sklep o prenehanju delovnega razmerja, v katerem je navedeno, da ji bo delovno razmerje na njeno željo prenehalo 30. 12. 2010. V 1. odstavku 156. člena ZPIZ-1 zavarovanec pridobi pravico iz obveznega zavarovanja z dnem, ko so izpolnjeni pogoji za pridobitev pravic. Pogoj za pridobitev pravice do pokojnine je prenehanje zavarovanja, poleg tega pa mora zavarovanec izpolnjevati še pogoje določene v 36. členu zakona, to je zahtevano starost in pokojninsko dobo. Če pogoj prenehanja zavarovanja ni izpolnjen, zavarovanec ne glede na to, ali izpolnjuje pogoje pokojninske dobe in starosti, pokojnine ne more pridobiti.

Glede na dejanski stan, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje je bila tožnica vse do 30. 12. 2010 pokojninsko in invalidsko zavarovana tako, da pogojev za pridobitev pravice do starostne pokojnine ob vložitvi zahteve 24. 9. 2010 pa vse do prenehanja zavarovanja 30. 12. 2010, ni izpolnjevala, ne glede na to, če je dopolnila zahtevano starost in pokojninsko dobo. Pravnoformalno bi takšno zahtevo vloženo 24. 9. 2010 toženec lahko celo zavrnil, ker pogoj prenehanja zavarovanja na ta dan, to je 24. 9. 2010 še ni bil izpolnjen. Ta pogoj, torej prenehanje zavarovanja pa pri tožnici ni bil izpolnjen niti do 31. 10. 2010 oz. 1. 11. 2010, ko je pričel veljati Sporazum o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Republiko Srbijo (Ur. l. RS, št. 30/2010, MP št. 5/2010, v nadaljevanju Sporazum).

V nobenem primeru toženec tožnici ne bi mogel priznati starostne pokojnine zgolj na podlagi dejstva, da ji bo delovno razmerje prenehalo 30. 12. 2010, torej na podlagi bodočega negotovega dejstva oziroma samo na podlagi dejstva, da je dopolnila starost in pokojninsko dobo, da bi se s tem izognil uporabi Sporazuma. Zato se tožnica neutemeljeno sklicuje na to, da je toženec spregledal, da je vložila zahtevo še pred pričetkom veljavnosti Sporazuma.

Toženec je tožnici pravilno starostno pokojnino priznal od 31. 12. 2010, to je v skladu s 1. odstavkom 156. člena ter 1. odstavka 157. člena ZPIZ-1. Glede na to, da je tedaj že veljal Sporazum, je pri odmeri starostne pokojnine v skladu z 20. in 21. členom Sporazuma upošteval le pokojninsko dobo prebito v Sloveniji, ne pa tudi dobe prebite v Republiki Srbiji.

V 3. odstavku 187. člena ZPIZ-1 je določeno, da pokojninska doba, ki je določena kot pogoj za pridobitev in uveljavitev pravice iz obveznega zavarovanja upošteva čas prebit v obveznem zavarovanju, ki se všteva v zavarovalno dobo po določbah tega zakona; čas, ki se zavarovancu skladno z zakonom šteje v pokojninsko dobo brez plačila prispevkov; in čas dopolnjen do uveljavitve tega zakona, ki se državljanu Republike Slovenije všteva v pokojninsko dobo po predpisih, ki so veljali do uveljavitve tega zakona, razen če ni s tem zakonom ali Mednarodnim sporazumom drugače določeno. Ravno v Sporazumu je v določbi 20. člena določeno, da če je zavarovanec dopolnil zavarovalni dobi po pravnih predpisih obeh pogodbenic, se pri pridobitvi, ohranitvi ali ponovnem priznanju pravice do dajatev zavarovalni dobi seštejeta, če se ne nanašata na isto obdobje. V kolikšni meri in kako se upoštevajo zavarovalne dobe določajo pravni predpisi pogodbenice, v kateri je zavarovanec dopolnil te zavarovalne dobe, če ni s tem Sporazumom določeno drugače. Sporazum pa v 21. členu izrecno določa, da če obstaja po pravnih predpisih ene pogodbenice pravica do dajatve brez seštevanja zavarovalnih dob, nosilec te pogodbenice določi dajatev le na podlagi zavarovalne dobe, ki jo upošteva po svojih pravnih predpisih.

Sodišče prve stopnje je pravilno, kot ključno za odločitev v sporni zadevi štelo prenehanje delovnega razmerja in s tem zavarovanja dne 30. 12. 2010. V zvezi s tem vprašanjem je tudi pravilno poudarilo, da je tožnica v zahtevi (ki se nahaja v spisu) sama navedla, da ji bo delovno razmerje prenehalo 30. 12. 2010 in kot dokaz predložila še sklep o prenehanju delovnega razmerja.

Za samo odločitev o priznanju in odmeri starostne pokojnine ter na vprašanje vštevanja pokojninske dobe prebite v Republiki Srbiji, ne morejo biti odločilne tožničine navedbe, da je toženec ni seznanil s Sporazumom in pogoji za njeno upokojitev. Prav tako na samo odločitev ne bi mogla vplivati drugačna izpoved priče A.A., kakor tudi ne zaslišanje tožničinega sina v zvezi s pridobivanjem informacij pri tožencu o spremenjenih pogojih za upokojitev in informativnih izračunih njene pokojnine.

Nadalje pritožba neutemeljeno izpostavlja štiri različne informativne izračune pokojninske dobe, saj je ključnega pomena doba, ki jo je toženec upošteval pri priznanju in izračunu starostne pokojnine, v izpodbijanih odločbah. Tega izračuna in ugotovljene pokojninske dobe, pa pritožba ne izpodbija in ne navaja, da so ti podatki napačni.

V zvezi s pritožbenimi očitki glede zapisnikov z glavne obravnave pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da iz njih ni razvidno, da bi tožnica posamičnim zapisom na glavni obravnavi nasprotovala oziroma se z njimi ne bi strinjala v takšnem smislu, kot navaja sedaj v pritožbi. Skladno s 124. členom ZPP se zapisnik sestavlja tako, da predsednik senata ali z njegovim dovoljenjem stranka ali njen pooblaščenec, glasno narekuje zapisnikarju, kaj naj zapiše v zapisnik. Stranke imajo pravico prebrati zapisnik ali zahtevati, naj se jim prebere in ugovarjati zoper vsebino zapisnika. Kar je treba v zapisniku popraviti ali dodati glede na ugovore strank, ali drugih oseb ali po uradni dolžnosti, se zapiše na koncu zapisnika. Skladno z 285. členom ZPP predsednik senata postavlja vprašanja in skrbi za drug primeren način, da se med obravnavo navedejo vsa odločilna dejstva. Sicer je predsednik senata pooblaščen, da vodi glavno obravnavo, daje besedo članom senata, strankam ter njihovim zakonitim zastopnikom in da skrbi za to, da se sporni predmet vsestransko razišče, da pa se vendar pri tem postopek ne zavlačuje.

Ker so pritožbene navedbe neutemeljene, izpodbijana sodba pa pravilna in zakonita, je pritožbeno sodišče tožničino pritožbo v skladu z določbo 353. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.