Jedro

Trditveno in dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije sta na revidentu.

Ne gre za spor, v katerem bi bila pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, če se izpodbijajo sklep o (ne)priznanju položaja stranke v postopku, sklep o obnovi postopka in sklep o zavrženju predloga za izrek odločbe za nično. Zato revizija iz razloga po 1. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ni dovoljena.

Ker izpodbijana odločitev sodišča prve stopnje temelji na ugotovitvi, da sta predloga za priznanje položaja stranke v postopku izdaje navedene delne odločbe in obnovo tega postopka prepozna, v zvezi s predlogom za izrek ničnosti delne odločbe pa ni bil ugotovljen noben izmed ničnostnih razlogov iz prvega odstavka 279. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), pravno vprašanje, ki ga izpostavlja revident in ki pomeni vsebinski razlog, s katerim utemeljuje, da bi mu moral biti v postopku izdaje navedene delne odločbe priznan položaj stranke, ni pomembno po vsebini obravnavane zadeve. Enako velja tudi za zatrjevani odstop od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede vprašanj razmerja med sodnim in upravnim postopkom oziroma pristojnostjo v zvezi z ugotavljanjem ničnosti pravnih poslov.

Upoštevaje pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu in ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča mora revident navesti konkretne posledice, ki jih ima zanj izpodbijana odločitev, in razloge, zaradi katerih so te posledice zanj zelo hude, ter to tudi izkazati.

Izrek

I. Revizija se zavrže. II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Zoper v uvodu tega sklepa navedeno pravnomočno sodbo je revident po odvetniku vložil revizijo, katere dovoljenost utemeljuje z razlogi iz vseh treh točk drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Priglaša stroške revizijskega postopka.

K I. točki izreka:

2. Revizija ni dovoljena.

3. S pravnomočno sodbo (2. točka izreka sodbe in sklepa), ki jo revident izpodbija z revizijo, je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo njegovo tožbo zoper sklepe Upravne enote Ljubljana, št. 301-137/1993-460 z dne 25. 1. 2011, v zvezi z odločbo tožene stranke, št. 490-11/2008-44-P/DG z dne 3. 5. 2011. Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila revidentovo pritožbo zoper izpodbijane sklepe prvostopenjskega organa, s katerimi je ta zavrgel revidentov predlog, da se mu v postopku izdaje delne odločbe o denacionalizaciji istega prvostopenjskega organa, št. 301-137/1993-304 z dne 23. 4. 2008, prizna položaj stranke, predlog za obnovo navedenega postopka in predlog, da se navedena delna odločba o denacionalizaciji izreče za nično. Z navedeno delno odločbo o denacionalizaciji je prvostopenjski upravni organ med drugim odločil, da se pri 7738/10000 nepremičnine parc. št. 15 stavbišče s stanovanjsko hišo k. o. ..., to je pri deležu, vknjiženem kot družbena lastnina v upravljanju Mestne občine Ljubljana, vzpostavi lastninska pravica v korist tam navedenih denacionalizacijskih upravičencev za vsakega do 337/10000. 4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče začeti in je tudi ne dovoliti. Ustavno sodišče RS je že v več sklepih (npr. Up-858/08 z dne 3. 6. 2008, Up-1124/08 z dne 23. 9. 2008, Up-1057/08 z dne 2. 4. 2009, Up-1186/08 z dne 23. 4. 2009 in Up-1808/08 z dne 17. 9. 2009) ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

5. Po določbi 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta oziroma pravnomočne sodbe, če je sodišče odločilo meritorno, v zadevah, v katerih je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, presega 20.000 EUR.

6. V obravnavani zadevi revident izpodbija sklepe prvostopenjskega organa, s katerimi je ta zavrgel njegove predloge za priznanje položaja stranke v postopku izdaje delne odločbe o denacionalizaciji, za obnovo tega postopka in za izrek navedene odločbe za nično. S temi sklepi torej ni bilo odločeno o pravici ali obveznosti stranke, ki bi bila izražena v denarni vrednosti. Za izraz denarne vrednosti gre namreč le pri pravici do prejema določenega zneska (v denarju ali vrednostnih papirjih) in pri obveznosti plačati določen znesek (enako Ustavno sodišče v sklepu U-I-117/09, Up-501/09 z dne 28. 1. 2010). Zato pogoj za dovoljenost revizije po citirani določbi ZUS-1 ni izpolnjen. Tako stališče je Vrhovno sodišče že zavzelo v številnih odločbah kot npr. X Ips 115/2009, X Ips 100/2008, X Ips 233/2008, X Ips 494/2009, X Ips 407/2009, X Ips 264/2009, X Ips 503/2010, X Ips 182/2011, X Ips 301/2011, X Ips 136/2012. 7. Po določbi 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, na katero se sklicuje revident, je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. Pomembnost pravnega vprašanja je po dikciji ZUS-1 treba presojati glede na vsebino zadeve. Skladno z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 286/2008 z dne 19. 6. 2008, X Ips 433/2007 z dne 23. 10. 2008, X Ips 655/2008 z dne 4. 12. 2008) in določbo prvega odstavka 367. a člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 je dovoljenost revizije iz tega razloga podana le, če je odločitev o tem vprašanju pomembna za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse. Skladno z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 433/2007 z dne 23. 10. 2008, X Ips 69/2009 z dne 19. 3. 2009, X Ips 592/2007 z dne 21. 5. 2009, X Ips 189/2009 z dne 4. 6. 2009) in z določbo četrtega odstavka 367. b člena ZPP mora revident natančno in konkretno navesti sporno pravno vprašanje in pravno pravilo, ki naj bi bilo prekršeno, okoliščine, ki kažejo na njegovo pomembnost, ter na kratko obrazložiti, zakaj je sodišče prve stopnje to vprašanje rešilo nezakonito; zatrjevane kršitve postopka mora opisati natančno in konkretno, na enak način pa mora izkazati tudi obstoj sodne prakse Vrhovnega sodišča, od katere naj bi odločitev odstopala, oziroma neenotnost sodne prakse sodišča prve stopnje.

8. Revident uveljavlja, da gre v tej zadevi za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju, da izpodbijana sodba odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča, oziroma da glede spornih pravnih vprašanj ni enotnosti v sodni praksi, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločilo. V nadaljevanju revizije navaja, da gre za vprašanje: „ali je res mogoče v upravnem postopku, ob vedenju upravnega organa oziroma njegovi seznanjenosti z obstojem pravnomočne sodbe, dopustno odločati brez možnosti sodelovanja prizadete stranke le s sklicevanjem na določbe Zakona o denacionalizaciji, brez upoštevanja drugih splošnih določb upravnega postopka, kdo je oziroma bi moral biti stranka v nekem postopku“, da gre za odstop od sodne prakse Vrhovnega sodišča „glede pristojnosti in posledično varstva prizadetih strank“, pri čemer se sklicuje na sodbe Vrhovnega sodišča X Ips 920/2006, II Ips 295/2007 in II Ips 516/2001 (iz katerih izhaja, da ugotavljanje ničnosti pravnih poslov sodi v sodno pristojnost), ter da gre glede vprašanja „razmerja med sodnim in upravnim postopkom“ še za nerazrešeno pravno vprašanje na nivoju Vrhovnega sodišča, v zvezi s čimer se sklicuje na sklep Vrhovnega sodišča II DoR 535/2010. 9. Po presoji Vrhovnega sodišča revident z navedenim pravnim vprašanjem in sodno prakso Vrhovnega sodišča, na katero se sklicuje, ni izkazal dovoljenosti revizije po določbi 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, saj pravna vprašanja, ki jih izpostavlja, niso pomembna po vsebini obravnavne zadeve.

10. S sodbo, ki jo revident izpodbija s to revizijo, je sodišče prve stopnje zavrnilo njegovo tožbo zoper sklepe prvostopenjskega organa, s katerimi je ta zavrgel njegove predloge za priznanje položaja stranke v postopku izdaje delne odločbe o denacionalizaciji, št. 301-137/1993-304 z dne 23. 4. 2008, za obnovo tega postopka in za izrek te delne odločbe za nično. Izpodbijana odločitev sodišča prve stopnje temelji na ugotovitvi, da sta predloga za priznanje položaja stranke v postopku izdaje navedene delne odločbe in obnovo tega postopka prepozna, v zvezi s predlogom za izrek ničnosti delne odločbe pa ni bil ugotovljen noben izmed ničnostnih razlogov iz prvega odstavka 279. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP). Glede na navedeno pa pravno vprašanje, ki ga izpostavlja revident in ki pomeni vsebinski razlog, s katerim utemeljuje, da bi mu moral biti v postopku izdaje navedene delne odločbe priznan položaj stranke, ni pomembno po vsebini obravnavane zadeve.

11. Enako velja tudi za zatrjevani odstop od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede vprašanj razmerja med sodnim in upravnim postopkom oziroma pristojnostjo v zvezi z ugotavljanjem ničnosti pravnih poslov, ki glede na navedeno, prav tako nista pomembni za odločitev v obravnavani zadevi.

12. Glede neenotnosti sodne prakse sodišča prve stopnje, ki jo revident prav tako uveljavlja, pa Vrhovno sodišče še dodaja, da mora revident, ki se sklicuje na neenotnost sodne prakse sodišča prve stopnje, reviziji priložiti kopije sodnih odločb sodišča prve stopnje, na katere se sklicuje, skladno s trditvenim in dokaznim bremenom (4. in 7. točka te obrazložitve) natančno in konkretno opredeliti pomembno pravno vprašanje po vsebini zadeve, opraviti primerjavo za odločitev v tej zadevi pomembnega pravnega vprašanja in dejanskega stanja iz izpodbijane sodbe in sodb sodišča prve stopnje, s katerimi utemeljuje neenotno sodno prakso sodišča prve stopnje, ter utemeljiti, v čem je zatrjevana neenotnost glede izpostavljenega vprašanja (prim. npr. sklep Vrhovnega sodišča X Ips 144/2011 z dne 1. 9. 2011). Tega pa revident ni storil, saj v reviziji ni navedel nobenih opravilnih številk sodnih odločb sodišča prve stopnje, ni priložil kakšnih kopij takšnih odločb, niti ni glede uveljavljene neenotnosti sodne prakse sodišča prve stopnje izpostavil jasnega in določnega pravnega vprašanja, pomembnega po vsebini te zadeve.

13. Glede na navedeno revident ni izkazal izpolnjenosti pogoja za dovoljenost revizije po določbi 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. 14. Po presoji Vrhovnega sodišča v obravnavani zadevi revizija tudi ni dovoljena po določbi 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, po kateri je revizija sicer dovoljena, če ima odločitev, ki se izpodbija v upravnem sporu, zelo hude posledice za stranko.

15. Revident namreč ni izpolnil trditvenega in dokaznega bremena o obstoju zelo hudih posledic izpodbijane odločitve, saj le na splošno navaja, da gre za vprašanje nepremičnine in pravne varnosti glede razmerja, pristojnosti sodišča in upravnega postopka, hkrati pa za poseg v pravico stranke, ki se jo posledice odločitev tičejo, pa se ji ne da možnosti udeležbe.

16. Zelo hude posledice kot pogoj za dovoljenost revizije so pravni standard, katerega izpolnjevanje je treba ugotavljati v vsakem primeru posebej. Zato mora revident upoštevaje pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu in ustaljeno upravnosodno prakso (X Ips 535/2007, X Ips 97/2009, X Ips 428/2009, X Ips 477/2009, X Ips 168/2010, X Ips 273/2010, X Ips 72/2012) navesti konkretne posledice, ki jih ima zanj izpodbijana odločitev, in razloge, zaradi katerih so te posledice zanj zelo hude, ter to tudi izkazati. Glede na pojasnjeno pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu pa revident s svojimi navedbami zelo hudih posledic izpodbijane odločitve v smislu 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ni izkazal. 17. Glede na to, da revident ni izkazal izpolnjenosti nobenega od uveljavljanih pogojev za dovoljenost revizije iz drugega odstavka 83. člena ZUS-1, je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1. K II. točki izreka:

18. Ker je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo, revident na podlagi določb prvega odstavka 165. člena in prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 sam trpi svoje stroške revizijskega postopka.