Jedro

Organ prve stopnje je priznal udeležbo tistim najemnikom stanovanj v tem denacionalizacijskem postopku, ki so priglasili svoja vlaganja v podržavljeno nepremičnino.

Nepravilnosti, ki imajo za posledico ničnost odločbe, posegajo tako v pravni položaj oseb, ki so imele formalni status stranke v postopku izpodbijane odločbe, kot tudi v pravni položaj tretjih, ki v postopku izdaje izpodbijane odločbe niso bili udeleženi (4. in 2. točka 279. člena ZUP). Vse osebe, na katerih pravice ali pravne koristi vpliva nična odločba, so zato v enakem pravnem položaju, ne glede na to, ali so te osebe imele formalni status stranke v postopku izdaje izpodbijane odločbe. Aktivna legitimacija stranke iz prvega odstavka 280. člena ZUP se mora zato presojati ob vložitvi predloga za izrek ničnosti, ne pa glede na morebitno priznanje statusa v že končanem prejšnjem postopku.

Izrek

Tožba zoper delno odločbo Upravne enote Ljubljana, št. 301-137/1993-304 z dne 23. 4. 2008, se zavrže. Tožba zoper sklepe Upravne enote Ljubljana, št. 301-137/1993-460 z dne 25. 1. 2011, se zavrne.

Stroškovni zahtevek tožnika se zavrne.

Obrazložitev

Prvostopni organ je z delno odločbo, št. 301-137/1993-304 z dne 23. 4. 2008, v 1. točki izreka odločil, da se pri 7738/10000 nepremičnine, parc. št. 2178 – stavbišče s stanovanjsko hišo v izmeri 329 m2, vl. št. 605, k.o. ..., pri deležu, vknjiženem kot družbena lastnina v upravljanju Mestne občine Ljubljana, vzpostavi lastninska pravica v korist denacionalizacijskih upravičencev (z upoštevanjem odgovarjajočega 94,25 % lastniškega deleža na družbi A. d.d.) B.B. do 337/10000 in C.C. do 337/10000, v 2. točki izreka določil kot zavezanko za vrnitev Mestno občino Ljubljana, v 3. točki izreka določil skrbnika za poseben primer, v 4. točki izreka določil vpis v zemljiško knjigo po uradni dolžnosti po pravnomočnosti te odločbe ter v 5. točki izreka ugotovil, da niso bili zaznamovani stroški postopka, ki bi bremenili stranki. V obrazložitvi je povzel potek postopka, ugotovil, da za obravnavano premoženje obstajajo vsi pogoji za vrnitev, da predstavlja stanovanje na naslovu ..., ki ga zaseda najemnik D.D., v obsegu 94,25 % lastnega deleža upravičenca, v zemljiški knjigi pa je vpisana kot lastnica do 7738/10000 Mestna občina Ljubljana. MOL je opozorila organ na sklenitev kupoprodajne pogodbe za nakup stanovanja (točno: obstaja pravnomočna sodba, ki nadomešča to pogodbo), po ugotovitvi, da je vložena zahteva za denacionalizacijo za to stanovanje, pa je vložila tudi predlog za obnovo postopka. Okrajno sodišče v Ljubljani je predmetni postopek prekinilo do pravnomočnega zaključka denacionalizacijskega postopka. Glede na navedeno ter upoštevajoč prvi odstavek 88. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen) je organ s to odločbo vrnil v naravi to stanovanje denacionalizacijskima upravičencema.

S sklepi, št. 301-137/1993-460 z dne 25. 1. 2011, je prvostopni organ v 1. točki izreka odločil, da se predlog tožnika, da se mu prizna položaj stranke v postopku denacionalizacije premoženja podržavljene družbe ''A., d.d.'' v delu, ki se nanaša na vrnitev 674/10000 nepremičnine parc. št. 2178, vl. št. 605, k.o. ... (v naravi 94,25 % delež stanovanja v izmeri 106,42 m2 v III. nadstropju stavbe na naslovu ...) zavrže, v 2. točki izreka, da se predlog tožnika za obnovo postopka denacionalizacije premoženja podržavljene družbe ''A., d.d.'' v delu, ki se nanaša na vrnitev 674/10000 nepremičnine parc. št. 2178, vl. št. 605, k.o. ... (v naravi 94,25 % delež stanovanja v izmeri 106,42 m2 v III. nadstropju stavbe na naslovu ...), ki je bil končan z delno odločbo Upravne enote Ljubljana, št. 301-137/1993-304 z dne 23. 4. 2008 (pravnomočna 10. 5. 2008), zavrže, v 3. točki izreka, da se predlog tožnika, da se delna odločba Upravne enote Ljubljana, št. 301-137/1993-304 z dne 23. 4. 2008 (pravnomočna 10. 5. 2008), izreče za nično, zavrže ter v 4. točki izreka, da z izdajo teh sklepov stroški niso nastali. Drugostopni organ je z odločbo, št. 490-11/2008-44-P/DG z dne 3. 5. 2011, zavrnil pritožbo tožnika. Prvostopni organ je v obrazložitvi tega akta navedel, da je tožnik 17. 10. 2008 vložil vlogo ''priglasitev stranke z interesom in pritožba zoper odločbo št. 301-137/1993-304 z dne 23. 4. 2008''. Organ je uvodoma ugotovil, da ta vloga tožnika po vsebini obsega predlog za priznanje položaja stranke v postopku, predlog za obnovo dela postopka (kot je mogoče glede na stanje konkretnega postopka obravnavati pritožbo zoper delno odločbo z dne 23. 4. 2008) ter predlog za izrek ničnosti navedene prvostopne odločbe. Vsi se nanašajo na zahtevo za denacionalizacijo 94,25 % kapitalskega deleža na zasebnem gospodarskem podjetju ''A. d.d.'', pred podržavljenjem last C.C., st.. Po podatkih listin je v premoženje tega podjetja spadala tudi nepremičnina s prvotno parc. št. 173/4, vl. št. 605, k.o. ..., sedaj k.o. ... (v naravi stavba na naslovu ..., Ljubljana, s pripadajočim zemljiščem). Z delno odločbo z dne 23. 4. 2008 je organ odločil, da se pri 7738/10000 nepremičnine parc. št. 2187 (sedanja označba), vl. št. 605, k.o. ..., pri deležu, vknjiženem kot družbena lastnina v upravljanju Mestne občine Ljubljana, vzpostavi lastninska pravica v korist denacionalizacijskih upravičencev, zavezanki za vrnitev Mestni občini Ljubljana pa naložil predati vrnjeni del nepremičnine skrbniku za posebne primere. Ta odločba je postala pravnomočna 10. 5. 2008. Za presojo izrednih pravnih sredstev se glede na 324. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) uporabljajo določbe ZUP, za presojo priznanja statusa stranke v postopku pa določbe ZUP/86. Organ je glede prvega predloga navedel, da bi tožnik lahko zahteval vstop v postopek po 139. členu ZUP/86 le med postopkom do izdaje konkretne odločbe, kar smiselno določa sedaj veljavni 142. člen ZUP. Ker tega ni storil, je organ predlog zavrgel. Pri obravnavanju predloga za obnovo postopka je organ najprej preizkusil formalne pogoje. Iz razloga po 9. točki 260. člena ZUP, ki jo je navedel tožnik v vlogi, lahko obnovo postopka predlaga oseba, ki bi morala biti v postopku udeležena kot stranka, pa ji ta možnost ni bila dana. V obravnavanem primeru glede na 60. člen Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen) na strani aktivne stranke nastopa vlagateljica E.E. ter kot zavezana stranka za vrnitev Mestna občina Ljubljana. Tožnik pogojev za priznanje položaja stranke ne izpolnjuje, ker ni bil lastnik nepremičnine v času podržavljenja. Iz drugega odstavka 60. člena ZDen izhaja, da je stranka tudi pravna ali fizična oseba, ki je do uveljavitve ZDen vlagala v podržavljeno nepremičnino, tega pa tožnik tudi ne zatrjuje. Na podlagi sodbe Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VI P 9/92 z dne 18. 6. 1996, pa tožnika tudi ni mogoče šteti za stranko tega postopka, saj je šlo v tem primeru za pravico do odkupa predmetnega stanovanja na podlagi Stanovanjskega zakona (v katerem sicer še poteka postopek obnove), zato ne izkazuje položaja stranke z interesom v tem postopku in s tem obstoja pogoja iz 9. točke 260. člena ZUP. Tožnik v vlogi konkretno uveljavlja ta obnovitveni razlog, zaradi česar je predlog vložen po izreku roka iz 263. člena ZUP. Pooblaščenci predlagatelja so bili z izdajo odločbe seznanjeni telefonsko že 27. 8. 2008, kar temelji na ugotovitvah teh pooblaščencev iz vloge z dne 3. 9. 2008, vloga pa je bila vložena 16. 10. 2008. Ker tožnik ni bil stranka v tem postopku, kakor tudi, ker niso podani pogoji, da bi se odločba izrekla za nično po uradni dolžnosti, tožnik pa v vlogi tudi ni navedel nobenega izmed zakonsko določenih razlogov za izrek ničnosti po 279. členu ZUP, niti o obstoju le-teh ni mogoče zaključiti iz vsebine predloga oziroma listin spisa, ga je organ tudi zavrgel. Drugostopni organ je v zvezi s pritožbenimi navedbami še navedel, da je iz dokumentacije razvidno, da je tožnik v času zakonsko določenega roka za vložitev zahtev za denacionalizacijo pri takratni Občini Ljubljana Center podal vlogo za odkup družbenega stanovanja po 125. členu SZ v stavbi na naslovu …. Občina ga je pisno opozorila, da odprodaja stanovanja glede na 88. člen ZDen ni možna oziroma da bo lahko svojo pravico uveljavljal v enem letu po tem, ko bo stanovanje vrnjeno prejšnjemu lastniku, pod pogojem, da se bo lastnik strinjal. Tožnik je nato sodno uveljavljal odkup stanovanja, Okrajno sodišče v Ljubljani je izdalo sodbo, opr. št. VI P 9/92 z dne 18. 6. 1996, ki naj bi nadomestila kupoprodajno pogodbo. Sodba med drugim temelji na pismu Občine Ljubljana Center z dne 23. 5. 1996, iz katerega izhaja, da za to stavbo ni bil vložen zahtevek za denacionalizacijo, kar pa je MOL izvedela naknadno glede na delitev pristojnosti reševanja zadev na prvi stopnji, saj je bila vrnitev te stavbe zahtevana v okviru vračila deleža Prometnega zavoda za premog. MOL je zato pri sodišču vložila predlog za obnovo tega sodnega postopka, ki je prekinjen do pravnomočne rešitve denacionalizacije. Po obvestilu organa o pravnomočnosti odločbe z dne 23. 4. 2008 je sodišče postopek nadaljevalo, zoper sklep sodišča o nadaljevanju postopka pa se je tožnik pritožil iz razloga, ker je vložil vlogo na prvo stopnjo, o kateri je organ odločil z izpodbijanim aktom. Tožnik ni izkazal pravnega interesa ne v priglasitvi, ne v pritožbi, sodba Okrajnega sodišča z dne 18. 6. 1996, pa tudi ne zadostuje za izkaz pravnega interesa. Tožnik, ki skuša uveljaviti svojo pravico do nakupa stanovanja po SZ, nima v postopku denacionalizacije pravnega interesa, ampak materialni interes in zato ne more biti stranka v postopku. Predlog MOL za obnovo sodnega postopka pa tudi ni bil zavržen. Torej je tožnik najmanj od vložitve predloga za obnovo, ki ga je 22. 11. 1996 dal MOL, vedel ali mogel vedeti za ravnanje prvostopnega organa, oziroma, da je stavba in s tem stanovanje, v katerem živi, predmet denacionalizacijskega postopka. V spisni dokumentaciji pa do vložitve vloge ni najti zahteve tožnika po vpogledu v spisno dokumentacijo ali za vstop v postopek. Tožnik torej še ni pridobil lastninske pravice na stanovanju, zato sodba ne zadošča. Njegovega položaja tudi ne gre enačiti z drugimi najemniki, saj so ti svojo udeležbo v postopku priglasili in jim gre status stranke po drugem odstavku 60. člena ZDen. Odločba, ki je dokončna ali celo pravnomočna, pa se v upravnem postopku lahko izpodbija le z izrednimi pravnimi sredstvi. Organ je torej skladno z določbami ZUP/86 pravilno obravnaval njegovo pritožbo kot predlog za obnovo postopka in tudi pravilno odločil, da ne izpolnjuje pogojev za vsebinsko odločanje. Prvostopni organ pa tudi ni vezan na predloge oseb, ki niso upravičeni predlagatelji za izrek ničnosti (kot tudi ni tožnik, ker ni bil stranka v postopku), da bi moral uvesti postopek po uradni dolžnosti.

Tožnik je tožbo vložil iz razloga kršitev materialnega prava, postopka ter ustavno varovanih kategorij zoper delno odločbo, št. 301-137/1993-304 z dne 23. 4. 2008, in sklepe, št. 301-137/1993-460 z dne 25. 1. 2011, v povezavi z drugostopno odločbo z dne 3. 5. 2011. Uvodoma je povzel potek dosedanjega postopka, navedel, da je glede na izrek in obrazložitev delne odločbe z dne 23. 4. 2008 sklepati, da se nanaša na njegovo stanovanje (že iz tega razloga je odločitev nezakonita), vendar pa v postopku, ki je obravnaval to premoženje, ni imel možnosti sodelovanja oziroma o tem postopku ni bil obveščen. Poudaril je, da je toženka razpolagala s podatkom o obstoju pravnomočne sodbe, ki je nadomestila pogodbo o nakupu stanovanja v III. nadstropju na naslovu …. Res je tudi, da je bil vložen predlog za obnovo tega postopka, vendar pa do obnove ni prišlo in še vedno velja pravnomočna sodba, ki nadomešča pogodbo in s tem izkazuje njegovo lastništvo. Ko je tožnik izvedel za to odločbo, je takoj odreagiral ter vložil ustrezno vlogo, o kateri pa je bilo odločeno s sklepi z dne 25. 1. 2011. Zoper sklepe je tožnik vložil pritožbo, drugostopni organ pa je njegovo pritožbo zavrnil. Glede na navedeno in neupoštevana pravna sredstva tožnik sedaj vlaga to tožbo zoper dokončni obe odločbi prvostopnega organa. Netočna je trditev toženke, da ne gre za enako situacijo kot v primeru F.F. Sicer je res, da je sodišče v tem primeru predlog za obnovo že zavrnilo ali zavrglo, vendar se to isto lahko zgodi v primeru tožnika. Pravnomočna sodna odločba še velja. V primeru tožnika je toženka v bistvu posegla v njegovo, s pravnomočno sodbo priznano pravico in se tožnika v bistvu razlasti, zgolj iz razloga vračanja. Način vračanja ne more poseči v obstoječo zasebno lastnino na podlagi pravnomočne sodne odločbe, zaradi česar je zakonodajalec predvidel tudi druge oblike vračanja. S svojo odločitvijo je toženka prevzela sodno oblast, saj je prejudicirala odločitev v sodnem postopku, MOL pa je kot navidezni zavezanec na škodo tožnika podala izjavo s strinjanjem o vračilu stanovanja. Če je že MOL na tak način izrabila svojo voljo na račun tožnika, bi upravni organ moral po uradni dolžnosti tožnika pritegniti v postopek, ne pa da mu odreka sodelovanje v postopku. Iz teh razlogov je odločba z dne 23. 4. 2008 za tožnika nična. Če tega ni hotel ugotoviti upravni organ, pa bo to sedaj storilo sodišče v tem postopku. Da je bilo toženki znan položaj in vloga tožnika, da bi moral biti pritegnjen v postopku, izhaja že iz same odločbe z dne 23. 4. 2008 (isto iz odločbe z dne 21. 4. 2008, ki se nanaša na druge deleže), kar naj sodišče vpogleda. Organ je dolžan sam po uradni dolžnosti pritegniti stranke v postopek. Če je treba, pa naj se vpogleda v spis Okrajnega sodišča v Ljubljani. Tožnik torej vztraja, da toženka ne more in ne sme poseči v pravico tožnika, kot mu je bila priznana in ta še vedno obstaja na podlagi pravnomočne sodbe odločbe, ki še vedno velja. Odločitve toženke so zato nevzdržne in ob takšnih odločitvah, če so oziroma če jih bo več ter v povezavi z drugimi brezpravnostmi, se kaj hitro lahko zgodi tudi ''ulica''. Absurdno tudi je, da se nekaterim drugim stanovalcem udeležba priznava, tožniku pa ne, kar pomeni, da je bil tožnik ponovno obravnavan slabše od ostalih, zlasti ker je tožnikov položaj po pravnomočni sodni odločbi drugačen, vsaj po skromnem prepričanju tožnika in v povezavi tudi z obrazložitvami v napadenih odločbah, da se je drugo stranko z identično pravnomočno sodno odločbo obravnavalo drugače (le iz razloga, ker je imela srečo, da je bilo o predlogu za obnovo že odločeno). Delna odločba brez udeležbe tožnika ne more imeti nikakršnih učinkov, tožnik pa tudi vztraja, da bi morala toženka upoštevati v celoti njegovo vlogo v postopku, kot je že navedel v svojih vlogah oziroma pritožbi, na kar se sedaj sklicuje. Sama delna odločba pa je tudi formalno problematična (izrek je nezakonit, neizvršljiv, nedoločen, solastništvo fizično ni razdeljeno, idr.), saj ni jasno, da se odločba nanaša na to konkretno stanovanje. V okviru postopka pa so odprta še druga vprašanja, še posebej je zanimivo, da v korist upravičencev ni prišlo do vračanja nobenega drugega dela v objektu, razen sedaj za tožnika spornega dela. Tožnik meni, da odločitev toženke predstavlja poseg v njegovo lastnino, kar je ustavno varovana kategorija in vsaka odločba, ki poseže v takšno upravičenje tožnika, mora biti izrečena za nično in je odločitev brez njegovega sodelovanja nezakonita. Procesne določbe, na katere sta se organa sklicevala, so nepravilno in nezakonito uporabljene v nasprotju s širšim namenom in celo ustavo. Predlagal je, da sodišče tožbi ugodi, delno odločbo z dne 23. 4. 2008, sklepe z dne 25. 1. 2011 ter drugostopni akt odpravi in zadevo vrne prvostopnemu organu v ponovni postopek z udeležbo tožnika kot stranke, toženki pa naloži povrnitev njegovih stroškov postopka.

Toženka vsebinskega odgovora na tožbo ni podala, je pa sodišču posredovala upravne spisi.

Stranki z interesom E.E. in Mestna občina Ljubljana odgovora na tožbo nista podali.

K 1. točki izreka: Sodišče je tožbo zoper delno odločbo, št. 301-137/1993-304 z dne 23. 4. 2008, moralo zavreči iz naslednjih razlogov: Po prvem odstavku 17. člena ZUS-1 (Uradni list RS, št. 105/06, 119/08 – odl. US, 107/09 – odl. US in 62/10) je lahko tožnik oseba, ki je bila stranka ali stranski udeleženec v postopku izdaje upravnega akta. To pa je oseba, na katere zahtevo je bil začet upravni postopek, zoper katero teče postopek ali ki ima za varstvo svojih pravic ali pravnih koristi pravico udeleževati se postopka (49. člen ZUP/86 (Uradni list SFRJ, št. 47/86) v zvezi z drugim odstavkom 6. člena ZDen - Uradni list RS, št. 27/91-I, 56/92 – odl. US, 13/93 – odl. US, 31/93, 24/95 – odl. US, 20/97 – odl. US, 65/98, 76/98 – odl. US, 66/00, 66/00 – obv. razl., 11/01 – odl. US, 54-I/02 – odl. US in 18/05 – odl. US)). Oseba, ki ni bila stranka ali stranski udeleženec v upravnem postopku, lahko upravni spor sproži le, če najprej doseže, da ji upravni organ v postopku izdaje upravnega akta prizna položaj stranke, ali pa če ji upravni organ pravico do udeležbe v postopku izdaje upravnega akta zavrne (drugi odstavek 17. člena ZUS-1).

V postopku izdaje delne odločbe, št. 301-137/1993-304 z dne 23. 4. 2008, tožnik ni bil stranka niti stranski udeleženec. To izhaja iz navedene odločbe, podatkov spisa, kakor tudi iz same tožbe, v kateri tožnik navaja, da mu ni bil priznan status stranke upravnega postopka, v katerem je bila izdana izpodbijana odločba, zaradi česar tudi vlaga to tožbo. Če pa tožnik ni imel zahtevanega položaja v upravnem postopku, tudi nima procesne legitimacije za sprožitev upravnega spora zoper to odločbo.

Na drugačno odločitev v zadevi tako tudi ne morejo vplivati obširna tožbena stališča glede po tožnikovem mnenju izkazanega pravnega interesa za sodelovanje v postopku, kot tudi nepravilnosti delne odločbe, saj ima (oziroma je imel) tožnik možnost zahtevati priznanje pravice do udeležbe v obravnavanem upravnem postopku, česar se je tudi poslužil, akt, izdan glede priznanja pravice do udeležbe oziroma priglasitve v postopek, kakor tudi akt, izdan glede tožnikovega predloga za obnovo tega postopka, pa sodišče presoja v nadaljevanju te sodne odločbe.

Sodišče je zato na podlagi 3. točke 1. odstavka 36. člena ZUS-1, po kateri sodišče tožbo zavrže s sklepom, če ugotovi, da tožnik v svoji tožbi ne uveljavlja kakšne svoje pravice ali pravne koristi oziroma, če po tem zakonu ne more biti stranka, tožbo tožnika zoper delno odločbo z dne 23. 4. 2008 zavrglo.

K 2. točki izreka: Tožba zoper sklepe, št. 301-137/1993-460 z dne 25. 1. 2011, ni utemeljena.

Po presoji sodišča je odločitev upravnega organa pravilna in zakonita, za svojo odločitev pa je organ navedel tudi utemeljene razloge, na katere se sodišče v izogib ponavljanju v celoti sklicuje (drugi odstavek 71. člena ZUS-1), v zvezi s tožbenimi navedbami pa še dodaja: Tudi po presoji sodišča je prvostopni organ postopal pravilno in zakonito, ko je vlogo tožnika z dne 16. 10. 2008 (naslovljeno ''priglasitev stranke z interesom in pritožba zoper odločbo prvostopnega organa, št. 301-137/1993-304 z dne 23. 4. 2008'') obravnaval kot predlog tožnika za priznanje položaja stranke v obravnavanem postopku, predlog za obnovo tega postopka ter predlog za izrek delne odločbe, št. 301-137/1993-304 z dne 23. 4. 2008, za nično ter uvodoma preizkusil, ali so za njihovo vsebinsko obravnavanje podani formalni pogoji, kot jih za to določata ZUP/86 ter ZUP (Uradni list RS, št. 80/99 s spremembami in dopolnitvami). In ko je ugotovil, da sta predlog za priznanje položaja stranka v postopku ter predlog za obnovo postopka vložena prepozno ter da tožnik ni upravičen predlagatelj za izrek odločbe za nično, podani pa tudi niso v 279. členu našteti ničnostni razlogi (tožnik v vlogi izrecno ni navedel nobenega od zakonsko določenih razlogov), je tudi pravilno zavrgel vse tri tožnikove predloge. Na drugačno odločitev zato ne morejo vplivati tožnikovi ugovori, ki se nanašajo na nepravilnosti vodenja postopka pri izdaji delne odločbe, št. 301-137/1993-304 z dne 23. 4. 2008, saj je tožnik za izpodbijanje delne odločbe, št. 301-137/1993-304 z dne 23. 4. 2008 (ki je postala pravnomočna 10. 5. 2008), uveljavljal pravna sredstva (priglasitev v postopek ter predlog za obnovo postopka ter predlog za izrek tam navedene odločbe za nično), ki jih zakon daje osebi pod strogo določenimi pogoji zaradi varstva pravic drugih strank v postopku, sicer jih ni možno obravnavati. Prvostopnemu organu pa tudi ni bilo treba ob takem dejanskem in pravnem stanju obravnavane nepremičnine tožnika pritegniti v postopek po uradni dolžnosti (po 140. členu ZUP/86), saj pravno korist oziroma interes oseb, ki imajo pravico udeleževati se postopka, opredeljuje materialni predpis, na podlagi katerega se vodi postopek, to pa je v obravnavanem primeru ZDen. Slednji v 60. členu opredeljuje stranke teh postopkov, med katere pa tožnik (nedvomno) ne sodi. Kot izhaja iz podatkov v upravnih spisih, pa je prvostopni organ priznal udeležbo tistim najemnikom v tem denacionalizacijskem postopku, ki so priglasili svoja vlaganja v podržavljeno nepremičnino (delna odločba, št. 301-137/1993-365 z dne 25. 11. 2008)(drugi odstavek 60. člena ZDen). Glede razlogov prvostopnega organa o zavrženju predloga tožnika, da se izreče delna odločba z dne 23. 4. 2008, za nično, pa sodišče najprej pojasnjuje, da se ne strinja popolnoma s prvo navedenim razlogom organa za zavrženje tega tožnikovega predloga, tj., da ker tožnik ni bil stranka postopka, ni upravičen predlagatelj za uveljavljanje tega izrednega pravnega sredstva, saj lahko nepravilnosti, ki imajo za posledico ničnost odločbe, posegajo tako v pravni položaj oseb, ki so imele formalni status stranke v postopku izpodbijane odločbe, kot tudi v pravni položaj tretjih, ki v postopku izdaje izpodbijane odločbe niso bili udeleženi (glej 4. in 2. točko 279. člena ZUP). Vse osebe, na katerih pravice ali pravne koristi vpliva nična odločba, so zato v enakem pravnem položaju, ne glede na to, ali so te osebe imele formalni status stranke v postopku izdaje izpodbijane odločbe. Aktivna legitimacija stranke iz prvega odstavka 280. člena ZUP se mora zato presojati ob vložitvi predloga za izrek ničnosti, ne pa glede na morebitno priznanje statusa v že končanem prejšnjem postopku. Tako stališče je zavzelo Ustavno sodišče v svoji odločbi, št. Up-666/10-14, Up-1153/10-14 z dne 12. 5. 2011. Ker pa tožnik v svoji vlogi izrecno ni navedel, kateri ničnostni razlog uveljavlja (glede na veljavno upravnosodno prakso pa bi ga moral) ter ob nadaljnji ugotovitvi organa, da ni podan nobeden od ničnostnih razlogov po 279. členu ZUP, je prvostopni organ imel zadostno podlago za sprejeto odločitev. Ugovor, da je podan ničnostni razlog po 3. in 4. točki 279. člena ZUP, pa tožnik sedaj izrecno uveljavlja prvič, kar pomeni, da gre za tožbeno novoto, zaradi česar tega ugovora sodišče ne upošteva (52. člen ZUS-1).

Sodišče je tako ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta pravilen, da je odločba pravilna in zakonita, zaradi česar je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. K 3. točki izreka: Odločitev o stroškovnem zahtevku temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1.