Jedro

Delodajalec kot imetnik nevarne stvari odgovarja svojemu delavcu po pravilih o objektivni odškodninski odgovornosti.

Izrek

Pritožbe se zavrnejo in se potrdita sklep in sodba z dne 20. 8. 2013 in sklep z dne 21. 8. 2013. Pritožniki sami nosijo svoje pritožbene stroške, stroške za odgovor na pritožbo trpijo tožene stranke same.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje dovolilo spremembo tožbe, podane z vlogo z dne 19. 1. 2012 in dovolilo zvišanje tožbenega zahtevka za plačilo nepremoženjske škode, medtem ko je celotni zahtevek za plačilo premoženjske škode zavrglo. Z vmesno sodbo je razsodilo, da obstoji povračilna obveznost toženih strank, da povrnejo tožeči stranki nepremoženjsko škodo, ki je nastala tožniku v prometni nesreči dne 11. 9. 1988 v obsegu 80 %, v preostalem obsegu, torej še do 20 %, pa nosi škodo tožeča stranka sama. S sklepom z dne 21. 8. 2013 pa je odločilo, da se odvetnik I. B. iz T. za vlogo z dne 29. 11. 2012, kaznuje z denarno kaznijo v višini 300,00 EUR, ki jo je dolžan v roku 30 dni plačati na račun Okrožnega sodišča v Celju. Z vmesno sodbo pa je odločilo o podlagi in je zaključilo da so se tožene stranke ukvarjale s profesionalno vožnjo in uporabo tovornih vozil, tožnik je opravil profesionalno vožnjo tovornjaka in zato po oceni sodišča prve stopnje to predstavlja nevarno dejavnost, saj statistično ni mogoče izključiti nastanka škode, kljub ustrezni skrbnosti voznika. Obratovalec je v takšnem primeru delodajalec, torej v konkretnem primeru pokojni toženec, saj se je nevarna dejavnost opravljala predvsem v njegovem interesu. Sodišče je presojalo tudi ravnanje tožnika in odločilo tudi o njegovi soodgovornosti. Pri tem je presojalo merila povprečne skrbnosti. Sodišče je ugotovilo, da je tožnik kršil cestnoprometne predpise, saj je kot voznik tovornega vozila, vozil neprevidno in je z načinom vožnje kršil določbo 27. člena takrat veljavnega Zakona o varnosti cestnega prometa in je s tem prevzel tveganje za škodljive posledice. Sodišče je namreč na podlagi mnenj izvedencev ugotovilo, da je do nesreče prišlo zaradi nekoliko prevelike in neprilagojene hitrosti tožnika, ki zato v kritičnem desnem ovinku ni mogel več obvladovati vozila in je zapeljal na levo stran vozišča, prebil varnostno ograjo in se prevrnil preko podpornega zidu, vendar v celoti tožnik prometne nesreče ni mogel preprečiti. Tožnik je vozil s hitrostjo, ki je bila nekoliko višja od dovoljene. Prav tako je skozi zavoj upravljal vozilo z neprilagojeno vožnjo, kar pa ni nekaj povsem neobičajnega, izrednega in nepričakovanega. Sodišče je ugotovilo, da je vzrok za nastalo nezgodo nepravilna reakcija tožnika glede na potek vozišča, ker je začel že v začetku krivine aktivno zavirati, kar je imelo za posledico, da je vozilo začelo drseti v smeri tangentne krivine in ne po krožnem loku, oziroma krivinskem radiu ovinka. Drugi neposredni vzrok za nastanek takšne neprimerne reakcije voznika pa je nekoliko prevelika hitrost vozila, katera je bila po izračunih izvedenca H. do 44,12 km/h. Sodišče je na podlagi izvedenskega mnenja ugotovilo, da tožnik v kolikor bi vozil s hitrostjo do 40 km/h, kot je bila na tistem odseku dovoljena hitrost na dan škodnega dogodka in je še danes, bi uspel omenjeno krivino zvoziti brez zanašanja in mu ne bi bilo potrebno tako močno zavirati, da ne bi prišlo do drsenja vozila, lahko pa bi uporabil tudi motorno zavoro in prevozil krivine z zgornjo mejo hitrosti, ki jo še dopušča krivina in bi nato zaviral na ravnem delu vozišča, kjer ne bi prišlo do zanašanja in s tem do vožnje izven vozišča. Sodišče je na podlagi teh ugotovitev zaključilo, da je tožnikov prispevek k nastanku škode 20 %. Zato je toženo stranko oprostilo za 20 % odgovornosti, ob uporabi določbe tretjega odstavka 177. člena ZOR. Tožena stranka je zato za nastalo škodo odgovorna z 80 %. S to sodbo je sodišče odločilo v skladu s členom 315 ZPP, le o temelju tožbenega zahtevka, odločitev o višini tožbenega zahtevka in glede zahtevka za povrnitev nastalih stroškov, pa je sodišče pridržalo za končno odločbo. S sklepom z dne 21. 8. 2013 pa je izreklo denarno kazen odvetniku, to je pooblaščencu tožeče stranke, saj je v vlogi z dne 29. 11. 2012 sodišču očital goljufijo zaradi napačnega obračuna prejetega predujma in pa nezakonitost poziva za dodatno plačilo predujma za dopolnitev mnenja in to mimo določb pravilnika. Trditve pooblaščenca, o goljufivem ravnanju sodišča tako temeljijo na objektivno neresničnih dejstvih, ki ogrožajo ugled sodišča in izpodkopavajo njegovo avtoriteto. Upoštevala je naravo, vrsto in težo žalitve in je sodišče pooblaščencu zato izreklo kazen v višini 300,00 EUR.

Zoper sodbo, podaja pritožbo tožeča stranka po svojem pooblaščencu. Uveljavlja vse pritožbene razloge iz člena 338 ZPP. V pritožbi je mnenja, da je tožena stranka oziroma delodajalec tožnika, kot imetnik nevarne stvari, v celoti objektivno odgovoren za prometno nezgodo, saj ni dokazal svoje ekskulpacije, po drugem odstavku 177. člena ZOR. Prav tako meni pritožnik, da oškodovanec ni v ničemer prispeval k nastanku prometne nezgode. Zaradi tega je sodni izrek o deljeni odgovornosti obeh pravdnih strank neutemeljen. Po mnenju pritožbe, tožena stranka ni dokazala, da so zavore delovale pravilno oziroma brezhibno. To pa ni dokazno breme tožeče stranke, ampak tožene stranke. Tehnični pregled na vozilu ni bil nikoli opravljen, čeprav bi moral biti opravljen, saj je šlo za prometno nezgodo s hujšimi posledicami, veliko materialno škodo in hudo telesno poškodbo tožnika. Iz obrazložitve odločbe o prekršku zoper oškodovanca pa izhaja, da naj bi pregled vozil opravila kar policistka, kar pa je smešno, saj policisti sploh nimajo ustreznega znanja in primernih sredstev za takšen pregled. Tudi obstoj samo ene zavorne sledi ne moremo pripisati tangecialni sili teže tovornjaka, ki je bil takrat prazen. Očitno je šlo za slabe zavore, na desni strani tovornjaka. Očitek o napačni reakciji tožnika pri zaviranju, je neutemeljen, kakor tudi očitek o nekoliko preveliki in neprilagojeni hitrosti vožnje tožnika. Če bi tovornjak oziroma zavore delovale brezhibno, potem ne bi bilo niti nekoliko prevelike hitrosti tovornjaka, niti napačnega zaviranja praznega tovornjaka sredi zelo položnega klanca. Priča Š. S. pa je celo izpovedal, da je imel tožnikov kamion v tistem času tudi težave glede menjalnika in volanskega mehanizma, vendar pa zaradi toženčeve opustitve pregleda tovornjaka po nezgodi in posledične odsotnosti materialnih dokazov, ne more zanesljivo ugotoviti kakšna napaka na tovornjaku je bila dejanski vzrok obravnavane prometne nezgode. Tožena stranka torej ni dokazala, da je bil tovornjak ob nezgodi brezhiben, čeprav je to možnost imela in da je za nezgodo delno kriv tudi tožnik. Predlaga spremembo sodbe.

Pritožbo zoper sklep in sodbo podajajo tudi tožene stranke po pooblaščenki. Po mnenju pritožbe je zvišanje tožbenega zahtevka povsem neutemeljeno, saj pritožniku ni nastala nova škoda. Poleg tega v spremembi tožbe z dne 17. 1. 2012, tožnik uveljavlja novo škodo in sicer za sekundarni strah v višini 2.500,00 EUR in za primarni strah v višini 1.500,00 EUR, ter premoženjsko škodo. Toženci so v zvezi s spremembo tožbe nemudoma uveljavljali zastaranja tožbenega zahtevka, saj odškodninska terjatev zastara v treh letih, torej je evidentno, da bi moralo prvostopenjsko sodišče izdati sklep, da se sprememba tožbe ne dovoli, saj je tožnikov zahtevek zastaran tudi iz razloga, ker po mnenju toženca sprememba tožbe po tem, ko je glavna obravnava že končana in je sodišče v prvem postopku pred spremembo tožbe tudi že izdalo sodbo, pa do spremembe tožbe o zvišanju tožbenega zahtevka, sploh ne bi smelo priti. Sodišče prve stopnje je namreč uporabilo določbe prvega odstavka 184. člena ZPP, v zvezi z zahtevki glede izplačil plač, pa je stvarno pristojno delovno sodišče. Toženci nadalje menijo glede pritožbe zoper sodbo, da so tekom postopka uspeli izkazati, da je za obravnavani škodni dogodek izključno odgovoren tožnik in da so podane vse predpostavke oprostitve njihove odgovornosti in je zato sodišče prve stopnje po mnenju pritožbe povsem spregledalo določbo 177. člena ZOR, po katerih je imetnik nevarne stvari oproščen odgovornosti, če dokaže, da je škodo nastala izključno zaradi dejanja oškodovanca, ki ga ni mogel pričakovati in se njegovim posledicam ne izogniti ali jih odstraniti. Sodišče je spregledalo dejstvo, da je tožnik bil na svojem področju strokovnjak in bi v cestnem prometu moral voziti z večjo stopnjo skrbnosti, s profesionalno skrbnostjo oziroma skrbnostjo dobrega strokovnjaka in ne s povprečno skrbnostjo, kar napačno ugotavlja sodišče. Sodišče se je oprlo samo na mnenje izvedenca S. H. Tožnik bi moral na omenjenem ovinku peljati 40 km/h, na kar ga je opozarjal tudi prometni znak. Toženci menijo, da je sodišče nepravilno ugotovilo dejansko stanje s tem, da ni upoštevalo tretjega vzroka nastanka prometne nesreče, to pa je napačna uporaba zavor s strani tožnika, saj bi moral tožnik uporabiti tudi motorno zavoro in ne samo nožne zavore, pa do nesreče sploh ne bi prišlo. Sodišče napačno zaključuje, da bi tožnik lahko uporabil motorno zavoro in bi pri tem lahko prevozil krivino z zgornjo hitrostjo, kajti izvedenec jasno ugotavlja, da do nezgode ne bi prišlo, če bi tožnik uporabil motorno zavoro. Tožniku je tako mogoče očitati protipravnost, saj je kot poklicni voznik vedel, da ne sme prekoračiti s prometnim znakom predpisane hitrosti vožnje, pa jo je, nadalje je vedel oziroma bi moral vedeti, da je potrebno po klancu navzdol v zaporednih ovinkih zavirati z motorno zavoro, pa tega ni storil, vedel pa je tudi, da kot poklicni voznik v krvi ne sme imeti grama alkohola v krvi, v času opravljanja dela. Tovorno vozilo ni imelo okvare zavore. Tožnik v konkretnem primeru ni bil skrben, prekoračil je dovoljeno hitrost vožnje. Napačno je zaviral z nožno zavoro, moral pa bi z motorno in tudi nepravilno je zaviral glede na cesto in krivine, predvsem pa je navedeno cesto in krivine tudi dobro poznal, saj je velikokrat in dlje časa vozil po isti cesti. Poleg vsega navedenega, pa je imel tožnik v krvi tudi alkohol. Oba izvedenca sta potrdila, da ob skrbnem ravnanju tožnika, do prometne nesreče sploh ne bi prišlo. Glede na izvedenski mnenji sodišče ne bi smelo imeti nobenega dvoma o tem, da je škoda nastala izključno zaradi dejanja tožnikov in je torej dokazano, da je za nezgodo izključno odgovoren tožnik in toženci na njegovo vožnjo niso imeli nobenega vpliva. Tožnik je verjetno med vožnjo zaspal in zato ni uporabljal motorne zavore. Toženci so že v odgovoru na tožbo navedli, da je do preutrujenosti prišlo zaradi ponočevanja, na kar jih je opozoril izvid alkoholiziranosti tožnika ali iz drugih vzrokov. Nadalje navajajo, da je tožnik dve leti pred obravnavanim škodnim dogodkom imel prometno nesrečo, pri čemer je dobil udarec v glavo kot v obravnavani, ter so se mu pojavljali epileptični napadi, kar sodišče sploh ni upoštevalo. Po mnenju pritožbe, je sodišče povsem minimaliziralo ravnanje tožnika, kar je v nasprotju z vsemi izvedenimi dokazi in izvedenskim mnenjem in je presoja sodišča, da je podana objektivna odgovornost tožencev nepravilna, zato bi moralo sodišče tožence odgovornosti v celoti oprostiti. Vso odgovornost za nastanek prometne nesreče sta oba izvedenca pripisala tožniku, zato toženci menijo, da je tožnikova odgovornost najmanj 100 %. Predlagajo spremembo sodbe in priglašajo pritožbene stroške.

Zoper sklep z dne 21. 8. 2013, podaja pritožbo odvetnik I. B. Po mnenju pritožnika je sporni sklep prepozen, saj je od očitane žalitve preteklo že več kot devet mesecev, sporni sklep pa je izdan celo po zaključku glavne obravnave. Sodnica je postala užaljena šele dne 21. 8. 2013, se pravi en dan po zaključku glavne obravnave, ki je bila zaključena dne 20. 8. 2013, čeprav iz obrazložitve še izhaja, da gre za nujno procesno disciplino. Subjekt očitane žalitve je bilo sodišče, zato bi lahko le predsednik sodišča, s sklepom sprejel takšno odločitev. Tudi sam besedni izraz sodišče je torej želelo ogoljufati tožnika za 200,00 EUR “je nedorečen” in ne predstavlja takšne hude žalitve, da bi jo bilo potrebno sankcionirati z denarno kaznijo. Priznava, da je bil pri sestavi te vloge glede dosedanjih plačil tožnika površen in je verjel na besedo tožnika, ki mu je prinesel fotokopijo odrezkov. Nikoli še ni bil denarno kaznovan s strani sodišča, zato ga je sklep še posebej prizadel. Priglaša še stroške za sestavo pritožbe.

Pritožbe so bile vročene nasprotnim strankam in tožene stranke so odgovorile na pritožbo. Tožene stranke v odgovoru ponovno poudarjajo, da je bilo dokazno breme o brezhibnosti tovornega vozila, na strani tožeče stranke. Tožnik je moral vedeti, da bi moral zavirat z motorno zavoro, pa tega ni storil. Kot poklicni voznik, je v krvi imel alkohol. Ni bil skrben, saj je prekoračil dovoljeno hitrost vožnje, napačno je zaviral z nožno zavoro, moral pa bi z motorno in je tudi nepravilno zaviral glede na cesto in krivine. Predlagajo, da se zato pritožba tožeče stranke v celoti zavrne in priglašajo stroške za odgovor na pritožbo.

Vse tri pritožbe so neutemeljene.

Neutemeljena je pritožba toženih strank zoper točko 1 izreka sklepa o dovolitvi spremembe tožbe. Sodišče je dovolilo spremembo tožbe le glede višine nepremoženjske škode, ne pa tudi glede premoženjske škode, kot to izhaja iz obrazložitve sodišča prve stopnje. Pri dovolitvi spremembe je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo določbe prvega odstavka 185. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in je spremembo tožbe dovolilo kljub nasprotovanju tožene stranke, saj je ocenilo, da je to smotrno za dokončno ureditev razmerij med pravdnima strankama, obenem je to stališče tudi v skladu z načelom ekonomičnosti postopka in zahtevo po učinkovitem sodnem varstvu. Ker v zvezi s spremembo tožbe, ni bilo potrebno dopolnjevati dokaznega postopka, je sodišče tudi o spremenjenem zahtevku lahko odločalo na podlagi že predlaganih in izvedenih dokazov. Tudi glede napačne uporabe določb ZPP, in sicer določbe prvega odstavka 184. člena ZPP, je pritožnikom potrebno pojasniti, da gre za ponovno glavno obravnavo, saj je Vrhovno sodišče RS s sklepom, opr. št. II Ips 629/2009 z dne 29. 9. 2011 odločilo, da se glede nepremoženjske škode pritožbi ugodi, odločbe nižjih sodišče se v tem obsegu in glede odločitve o pravdnih stroških razveljavijo in se zadeva vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. V skladu s tem sklepom je sodišče prve stopnje šele dne 21. 2. 2012 sprejelo procesni sklep, da se otvori glavna obravnava, ki je javna. Glede zastaranja pa je pritožnikom pojasniti, da določba člena 200 ZOR priznava odškodnino med drugim le za strah kot enotno škodo in je le sodna praksa izoblikovala stališče, da se priznava strah v obliki primarnega in sekundarnega strahu. Z vložitvijo tožbe, pa je prišlo do pretrganja zastaranja (člen 388 ZOR).

V nadaljevanju pa sta neutemeljeni tako pritožbi tožeče in tožene stranke glede odločitve sodišča prve stopnje o objektivni odgovornosti toženih strank in o delnem soprispevku tožnika k nastali škodi. V tej zvezi je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo določbe člena 173 in tretjega odstavka 177. člena ZOR. Že po stališču Vrhovnega sodišča RS, sprejetem v sklepu opr. št. II Ips 629/2009 z dne 29. 9. 2011, stalna raba motornega vozila pri profesionalnem delu predstavlja nevarno dejavnost, izpostavlja se objektivna odškodninska odgovornost delodajalca, po drugem odstavku 154. člena in 173. člena ZOR za škodo, ki nastane delavcu - vozniku pri opravljanju te dejavnosti. Kljub ustrezni skrbnosti voznika, statistično namreč ni mogoče izključiti nastanka škode. Obratovalec je v takšnem primeru delodajalec, saj se nevarna dejavnost opravlja predvsem v njegovem interesu. Sodišče prve stopnje, je takšno stališče z enako vsebino kot VS RS pravilno zavzelo tudi v sedaj izpodbijani sodbi in je to ustrezno tudi obrazložilo. V točki 33 obrazložitve je na koncu te obrazložitve pravilno zaključilo, da profesionalna vožnja tovornjaka, po oceni sodišča nedvomno predstavlja nevarno dejavnost, saj statistično ni mogoče izključiti nastanka škode, kljub ustrezni skrbnosti voznika. Obratovalec je v takšnem primeru delodajalec, torej v konkretnem primeru pokojni toženec, saj se je nevarna dejavnost opravljala predvsem v njegovem interesu.

V nadaljevanju, pa je sodišče prve stopnje tudi pravilno uporabilo določbo tretjega odstavka 177. člena ZOR in sodišče pravilno ni ugotovilo, da bi se tožeča stranka v celoti eskulpirala, kot izvajalec nevarne dejavnosti, po določbi drugega odstavka 177. člena ZOR. V tej zvezi so neutemeljene pritožbene navedbe tožeče stranke, da vozilo ni bilo izpravno. Vozilo je bilo izpravno in sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo na podlagi mnenja izvedencev, zakaj je na vozišču potekala samo ena zavorna sled, torej sled zaviranja le enih koles in ne vseh. Sodišče je v tej zvezi tudi zaključilo, da nobena izmed prič ni potrdila tožnikove navedbe, da je že pred dnevom nesreče kdorkoli opozarjal, da so zavore neizpravne, izvedenec H. pa je potrdil, da vožnja z neizpravnimi zavorami v konkretnem primeru ni možna, saj se sicer sled vožnje oziroma zavorna sled levega para zadnjih koles v dolžini 10,65 metra, ne bi poznala na vozišču. Odsotnost desne zavorne sledi, pa je sodišče obrazložilo na podlagi mnenja izvedenca tako, da je potrebno upoštevati, da je voznik del ovinka že zvozil, kar pomeni, da je bila leva stran bolj obremenjena, čeprav je bilo vozilo prazno, zato se na desni strani niso poznale vidne sledi zaviranja, kar po oceni izvedenca ne pomeni, da ta stran vozila ni zavirala. Tako so ostale tudi nedokazane ostale trditve tožeče stranke o neizpravnosti še preostalih delov tovornega vozila. Sodišče prve stopnje je nato vzrok za delno razbremenitev toženih strank, pravilno obrazložilo v točki 31 obrazložitve. Na podlagi strokovnih zaključkov analize gibanja tožnikovega tovornega vozila, je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je vzrok za nastalo škodo nepravilna reakcija tožnika glede na potek vozišča, ker je začel že v začetku ovinka aktivno zavirati, kar je imelo za posledico, da je vozilo začelo drseti v smeri tangentne krivine in ne po krožnem loku oziroma krivinskem radiju ovinka. Drugi neposredni vzrok za nastanek takšne nepravilne reakcije voznika pa je nekoliko prevelika hitrost, katera je znašala po izračunu izvedenca 44,12 km/h in kar se je sodišče lahko tudi samo prepričalo ob vpogledu v tahografski listič in je ocenilo, da bi tožnik v kolikor bi vozil s hitrostjo do 40 km/h, kot je bila v tistem odseku dovoljena hitrost na dan škodnega dogodka, uspel omenjeno krivino zvoziti brez zanašanja in mu ne bi bilo potrebno tako močno zavirati, da bi prišlo do drsenja vozila, lahko pa bi uporabil tudi motorno zavoro in prevozil krivino z zgornjo mejo hitrosti, ki jo še dopušča krivina in bi nato zaviral v ravnem delu vozišča, kjer ne bi prišlo do zanašanja in s tem do vožnje izven vozišča. S tem je tudi kršil cestnoprometne predpise, kot je to zaključilo sodišče prve stopnje. Ker pa je tožnik le nekoliko prekoračil dovoljeno hitrost in je nepravilno zaviral in ni uporabljal motorne zavore, pa je tudi po stališču sodišča druge stopnje, pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je bilo dejanje oškodovanca sicer neprevidno, ne pa tudi namerno in po presoji sodišča izključuje nepričakovanost dejanja, kakršno je bilo tožnikovo. Zato ni uporabilo določbe drugega odstavka 177. člena ZOR, temveč pravilno določbo tretjega odstavka 177. člena ZOR in je sodišče prve stopnje ob tehtanju teže tožnikovega ravnanja, v razmerju do povečane nevarnosti, ki jo predstavlja profesionalna vožnja tovornjaka kot nevarna dejavnost, sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožniku mogoče očitati le soprispevek k nastanki škode in v tej zvezi je sodišče tudi pravilno uporabilo materialno pravo, ko je ta njegov soprispevek ocenilo z 20 % in ne več. V tej zvezi niso utemeljene pritožbene navedbe obeh pravdnih strank in sicer tožeče, da ni podan soprispevek tožnika in toženih strank, da je soprispevek višji, ker naj bi tožnik med vožnjo zaspal, da je imel zdravstvene težave in da je bil nekoliko pod vplivom alkohola, saj je imel v času nesreče v krvi prisoten etilni alkohol in sicer 0,01 grama na kilogram (promila) alkohola, kljub dejstvu, da bi moral imeti kot poklicni voznik v krvi 0,00 grama na kilogram. Po zaključku sodišča druge stopnje, ne glede na to ali so tožene stranke pravočasno uveljavljale ta nadaljnja dejstva, pa iz sodbe sodišča prve stopnje in pa tudi iz mnenja izvedencev ne izhaja, da bi bile tudi te očitane kršitve v neposredni vzročni zvezi z nastalo nezgodo. Kot že povedano, je sodišče prve stopnje ugotovilo dva vzroka in sicer nepravilna vožnja skozi zavoj in nepravilna uporaba zavor (tudi motorne) in nekoliko prevelika hitrost. Le ti vzroki, so v vzročni zvezi z nastalo nezgodo in s tem tudi za ugotovljen soprispevek tožnika k nastali škodi.

Glede na obrazloženo, je zato sodišče druge stopnje obe pritožbi glede podlage tožbenega zahtevka in soprispevka tožnika k nastali nezgodi, kot neutemeljeni zavrnilo in ob uporabi določbe člena 353 ZPP, potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Ob reševanju pritožbe, sodišče druge stopnje ugotavlja, da so neutemeljeni pritožbeni očitki pravdnih strank glede nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja in kršitve določb ZPP. Sodišču prve stopnje pa se tudi niso pripetile tiste bistvene kršitev določb ZPP, na katere mora paziti sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Sodišče prve stopnje je tudi kot že obrazloženo, pravilno uporabilo materialno pravo.

Neutemeljena je tudi pritožba pooblaščenca tožeče stranke zoper sklep z dne

21. 8. 2013. Po določbi prvega odstavka 109. člena ZPP, pravdno sodišče in ne predsednik sodišča kaznuje stranko, ki v vlogi žali sodišče, stranko ali drugega udeleženca v postopku. Zaključki sodišča prve stopnje so tako pravilni in izražajo grajanje ravnanja pooblaščenca, ki je prekoračil meje dovoljenega izražanja v pisnih vlogah. Trditve pooblaščenca o goljufivem ravnanju sodišča tako temeljijo na objektivnih in neresničnih dejstvih, ki so ogrozile ugled sodišča in so tudi skušale spodkopati njegovo avtoriteto. S svojo izjavo, je pooblaščenec tožeče stranke presegel dopustno izvrševanje pravice do izjave. Pooblaščenec je v vlogi z dne 29. 11. 2012 sodišču očital, da je tožečo stranko poskušalo ogoljufati za 200,00 EUR ter, da za nezakonit poziv na plačilo predujma. Tudi po zaključku sodišča druge stopnje so te navedbe za sodišče objektivno žaljive, torej za sodišče in ne za sodnico, saj izražajo zaničevanje do sodstva ter predstavljajo napad na ugled in avtoriteto sodstva. Neposredno pooblaščenec namiguje na to, da je sodišče tožečo stranko želelo ogoljufati in je zato ravnalo nezakonito. V pritožbi se pooblaščenec ni ogradil do teh svojih izjav, ki objektivno posegajo v ugled sodišča. Pri tem se pooblaščenec vidi le v svoji luči, da je sklep prizadel le njega. S tem pa ne poda ustrezne kritične ocene do svojega ravnanja, s katerim pa je sam, neizzvano zapisal hude obtožbe na račun sodišča. Odločitev sodišča prve stopnje je tako materialnopravno pravilna. Sodišče je izreklo kazen v prenizkem znesku glede na izražene hude obdolžitve, vendar sodišče druge stopnje ne more posegati v izdani sklep, saj se zoper njega pritožuje samo pooblaščenec. Odločitev sodišča druge stopnje v tej zvezi, temelji na določbi 2. točke prvega odstavka 365. člena ZPP.

Ker pritožniki s pritožbo niso uspeli, sami nosijo svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s členom 165 ZPP), stroške za odgovor na pritožbo nosijo tožene stranke same, saj v odgovoru zgolj prepisujejo odločitev sodišča prve stopnje.