Jedro

Pogodbeni stranki sta s pogodbo o nezgodnem zavarovanju časovno omejili rok, v katerem upravičenec še lahko uveljavlja izgubo splošne delovne sposobnosti zaradi nezgode. Ker splošni pogoji kot skrajno časovno točko za presojo invalidnosti določajo rok treh let po nezgodi, zavarovanec pa je oba izpaha v letu 2003 utrpel po tem roku, tožbeni zahtevek ni utemeljen.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 1,229.700 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 4. 2003 in odločilo o pravdnih stroških. Kot nosilni argument je navedlo, da je zavarovalnica z izplačilom zavarovalnine na podlagi sporazuma z dne 31. 5. 1999 v celoti izpolnila svojo obveznost iz zavarovalne pogodbe. Dodatnega poslabšanja zdravstvenega stanja v letu 2003 po mnenju sodišča prve stopnje zaradi neobstoja vzročne zveze ni mogoče pripisati nezgodi, ki se je pripetila 9. 1. 1999. Splošni pogoji za nezgodno zavarovanje oseb NE-93 (v nadaljevanju Splošni pogoji) tožene stranke namreč določajo, da se glede stopnje invalidnosti kot končno vzame stanje po poteku treh let od nezgode.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Kot odločilno je štelo, da tožeča stranka ne more uspešno uveljavljati zavarovalnega jamstva, ker je zavarovalna pogodba prenehala v januarju 2001. Navedbe revidenta

3. Zoper to sodbo v zvezi s sodbo prvostopenjskega sodišča je tožeča stranka vložila revizijo iz vseh revizijskih razlogov s predlogom, naj ji Vrhovno sodišče Republike Slovenije ugodi in sodbi sodišč prve in druge stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa, da sodbi razveljavi, in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je v tožbi in kasnejših pripravljalnih vlogah jasno navedla, da vtožuje dodatno škodo po poškodbi ramenskega sklepa 9. 1. 1999, ki se je pojavila v letu 2003, ko je prišlo do ponovnega izpaha levega ramenskega sklepa, prvič 13. 4. 2003 in drugič 27. 5. 2003. Iz zdravniške dokumentacija izhaja, da gre za habitualni izpah ramenskega sklepa, kar pomeni, da se sklep izpahuje brez nove poškodbe. Ta se po tabeli invalidnosti tožene stranke ocenjuje z 20 % invalidnostjo. Poudarja, da v aprilu in maju 2003 ni šlo za nove škodne dogodke, temveč se je šele takrat izkazala posledica škodnega dogodka 9. 1. 1999. Argumentacija drugostopenjskega sodišča bi bila pravilna le v primeru, če bi se tožnik v letu 2003 ponovno poškodoval. Vzročna zveza je nedvomno podana, sicer pa je tožnik predlagal tudi pritegnitev ustreznega izvedenca specialista medicinske stroke. Terjatev ni zastarala, saj je škoda nastala šele v letu 2003, istega leta pa je bila vložena tudi tožba.

4. Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Bistvene prvine dejanskega stanja v sporni pravdni zadevi so naslednje: - tožnik je imel pri toženki sklenjeno nezgodno zavarovanje v trajanju od 8. 1. 1999 do 8. 1. 2000; - 9. 1. 1999 je utrpel nezgodo, v kateri si je poškodoval levi ramenski sklep; - v skladu z ugotovitvijo, da je podana 3 % invalidnost, mu je bila na podlagi sporazuma z dne 31. 5. 1999 izplačana zavarovalnina v znesku 181.523 SIT; - tožnik si je 13. 4. 2003 in 27. 5. 2003 ponovno izpahnil levi ramenski sklep.

7. Tožeča stranka v zvezi z dogodkoma po prenehanju zavarovalnega razmerja zahteva plačilo 20 % invalidnosti in dnevne odškodnine zaradi nove škode, ki je posledica nezgode 9. 1. 1999. Po ustaljeni sodni praksi je za novo škodo značilno, da ne nastopi kot reden tek dogodkov oziroma da ne gre za redno in pričakovano obnašanje poškodovanega dela telesa zaradi prvotno nastale poškodbe, ampak, z vidika medicinske znanosti, za nepredvidljiv razvoj bolezni oziroma zaplet, ki ga v času sklenitve sporazuma med strankama ni bilo mogoče pričakovati. Za rešitev spornega pravnega razmerja je ključnega pomena, da tožeča stranka, ki je s toženo stranko sklenila pogodbo o nezgodnem zavarovanju, uveljavlja svoje pravice iz te pogodbe, ki je urejena v tretjem oddelku XXVII. poglavja Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR; glej določbe 942. do 965. člena ZOR). Ker gre med strankama za razmerje iz poslovne, ne pa neposlovne (nepogodbene) obveznosti, je treba s tega vidika presojati tudi utemeljenost tožbenega zahtevka tožeče stranke za plačilo 20 % invalidnosti in dnevne odškodnine. Zavarovalnica je dolžna plačati v pogodbi določeno zavarovalno vsoto, če se je pripetila nezgoda, označena v zavarovalni pogodbi, in če so izpolnjeni drugi pogoji, za katere sta se dogovorili pogodbeni stranki oziroma so določeni v Splošnih pogojih.

8. Drugače kot v primeru neposlovne odškodninske odgovornosti, kjer oškodovanec lahko uveljavlja plačilo odškodnine za novo škodo ne glede na to, koliko časa po priznanju prve škode se je pojavila, pa sta pogodbeni stranki s pogodbo o nezgodnem zavarovanju časovno omejili rok, v katerem upravičenec še lahko uveljavlja izgubo splošne delovne sposobnosti zaradi nezgode. V drugem odstavku 14. člena Splošnih pogojev je določeno, da se stopnja invalidnosti določi po končanem zdravljenju, ko se posledice poškodb ustalijo, to je, ko po zdravniški presoji ni mogoče pričakovati, da bi se stanje izboljšalo ali poslabšalo. Če to stanje ne nastopi niti po treh letih po nezgodi, se kot končno vzame stanje po poteku tega roka in po njem določi stopnja invalidnosti. Prav to, da Splošni pogoji kot skrajno časovno točko za presojo invalidnosti določajo rok treh let po nezgodi, zavarovanec pa je oba izpaha v letu 2003 utrpel po tem roku, je po prepričanju Vrhovnega sodišča tisto odločilno dejstvo (ne pa morda prenehanje zavarovalnega razmerja), ki utemeljuje zavrnitev tožbenega zahtevka.

9. Ob takšnem materialnopravnem izhodišču se pokaže, da je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo dokazni predlog s postavitvijo izvedenca medicinske stroke, saj obstoj vzročne zveze med nezgodo 9. 1. 1999 in izpahi v letu 2003 v konkretnem primeru ni pravno relevantno dejstvo. Očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka zato ni podana.

10. Revizijsko sodišče je neutemeljeno revizijo tožeče stranke zavrnilo (378. člen Zakona o pravdnem postopku).