Jedro

Sodišče mora v vsakem konkretnem primeru posebej odločati o tem, kdaj so stroški potrebni. Predlog za nadaljevanje izvršbe z novim izvršilnim sredstvom je potreben izvršilni strošek v smislu V. odstavka 38. člena ZIZ, če je podan dve leti po vložitvi predloga za izvršbo, prvotno predlagana premičninska izvršba pa se sploh še ni začela opravljati.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da je dolžnica dolžna upnici povrniti 6.732,00 SIT nadaljnjih izvršilnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14.12.2004 dalje do plačila, v preostalem delu pa se pritožba zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Dolžnica je dolžna upnici povrniti 10.412,40 SIT stroškov pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom sodišče prve stopnje upnici ni priznalo nadaljnjih stroškov izvršilnega postopka.

Proti takšnemu sklepu se je zaradi zmotne uporabe materialnega prava (3. točka I. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP, v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju, v nadaljevanju ZIZ) pritožila upnica. V pritožbi je navedla, da bi ji prvostopno sodišče v izpodbijanem sklepu moralo odmeriti tudi nadaljnje izvršilne stroške, saj ji mora na podlagi V. odstavka 38. člena ZIZ te stroške povrniti dolžnica, upnica pa lahko kadarkoli med postopkom predlaga nadaljevanje izvršbe z novim izvršilnim sredstvom (34. člen ZIZ). Predlog za nadaljevanje izvršbe z novim izvršilnim sredstvom z dne 17.06.2004 je bil potreben izvršilni strošek, saj dolžnica leto dni po izdaji sklepa o izvršbi svojega dolga ni plačala, dodaten razlog za preusmeritev izvršbe pa je tudi dejstvo, da so v praksi premičninske izvršbe izrazito neekonomične in neuspešne. Upnica je zato predlagala, da sodišče druge stopnje njeni pritožbi ugodi, izpodbijani sklep pa ustrezno spremeni.

Pritožba je delno utemeljena.

Prvostopno sodišče je upničino zahtevo za odmero nadaljnjih izvršilnih stroškov v znesku 13.200,00 SIT s pripadki zavrnilo, ker je štelo, da so bili le-ti nepotrebni. Premičninska izvršba se namreč še ni začela opravljati, zato v tej fazi postopka še ne more biti znano, ali bo uspešna ali ne, upnica pa bi več izvršilnih sredstev lahko predlagala že ob vložitvi izvršilnega predloga.

Takšna presoja prvostopnega sodišča pa ni pravilna. Upnica je predlog za izvršbo vložila maja leta 2002. Izvršba je bila s sklepom prvostopnega sodišča dovoljena šele septembra 2003, do junija 2004, ko je bil podan predlog za nadaljevanje izvršbe z novim izvršilnim sredstvom, pa se, kot je ugotovilo tudi prvostopno sodišče v izpodbijanem sklepu, premičninska izvršba še ni začela izvajati. Ob takih okoliščinah upničin predlog za nadaljevanje izvršbe z novim izvršilnim sredstvom nedvomno predstavlja potreben izvršilni strošek (dve leti od vložitve izvršilnega predloga se izvršba dejansko še ni začela opravljati), medtem ko navedba sodišča, da bi upnica več izvršilnih sredstev lahko predlagala že v samem predlogu za izvršbo, v zakonu nima opore. III. odstavek 34. člena ZIZ namreč upnici daje možnost naknadnega kumuliranja izvršilnih sredstev vse do konca izvršilnega postopka, pri čemer je njeno morebitno izrabljanje te pravice res sankcionirano z določbo V. odstavka 38. člena ZIZ, po kateri dolžnici na upničino zahtevo ni treba povrniti nepotrebno nastalih izvršilnih stroškov, vendar pa je prvostopno sodišče zaradi napačnega zaključka o nepotrebnosti nadaljnjih izvršilnih stroškov citirano določilo v konkretnem primeru napačno uporabilo.

Upnici tako gredo nadaljnji izvršilni stroški, priglašeni v vlogi z dne 21.06.2004, vendar pa ne v celoti. 10 točk za konferenco s stranko, 10 točk za poročilo stranki in 10 točk za pregled listin je namreč upnica priglasila po nepotrebnem, ker so ti stroški že zajeti v postavki sestave vloge za nadaljevanje izvršilnega postopka z novim izvršilnim sredstvom, za katero ji je treba priznati 50 odvetniških točk, ravno tako pa je v previsokem znesku priglasila tudi materialne stroške, za katere ji gre po III. odstavku 13. člena veljavne Odvetniške tarife 2% od skupne vrednosti storitve oziroma v konkretnem primeru 1 odvetniška točka. K temu je treba prišteti še 20% DDV, dolžnica pa mora v primeru zamude od dneva odmere teh stroškov upnici plačati tudi zakonske zamudne obresti.

Nadaljnji izvršilni stroški upnice tako znašajo 6.732,00 SIT, zaradi česar je sodišče druge stopnje njeni pritožbi delno ugodilo in sklep sodišča prve stopnje spremenilo tako, kot izhaja iz izreka tega sklepa (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), v preostalem delu (do priglašenih 13.200,00 SIT nadaljnjih izvršilnih stroškov) pa je pritožbo zavrnilo in v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Pri tem ni zasledilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (II. odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in s 15. členom ZIZ).

Ker je upnica s pritožbo uspela v 50%, ji je dolžnica dolžna povrniti 50% priglašenih in priznanih pritožbenih stroškov (II. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom ZPP in s 15. členom ZIZ). Sodišče druge stopnje ji je kot potrebne priznalo naslednje stroške: 50 točk za sestavo pritožbe, 20 točk za poročilo stranki in 2% za materialne stroške (kar znese 1,4 in ne 10 priglašenih točk), 20% DDV in 11.400,00 SIT takse za pritožbo oziroma skupaj 20.824,80 SIT. Dolžnica je tako upnici dolžna povrniti polovico priznanih pritožbenih stroškov v znesku 10.412,40 SIT.