Jedro

Sodišče določi višino odškodnine za nepremoženjsko škodo s pomočjo ustreznega izvedenca medicinske stroke.

Izrek

I. Pritožba tožene stranke se glede točke I. in II. zavrne in se v tem delu sodba sodišča prve stopnje potrdi, pritožbi glede točke III. izreka pa se delno ugodi tako, da se ″znesek 3.847,37 EUR″ nadomesti ″z zneskom 3.123,26 EUR″, v preostalem še izpodbijanem delu pa se pritožba v tem delu zavrne in se v nespremenjenem delu sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. S sodbo opr. št. P 548/2017 z dne 8. 1. 2020 je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči plačati odškodnino v znesku 2.600,00 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od posameznih zneskov, višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Odločilo je še o pravdnih stroških, nastalih na prvi stopnji. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da se je tožnica telesno poškodovala dne 30. 8. 2014 na domu zavarovanca, ko je padla na stopnicah in je utrpela zlom gležnja. Ker je bil sporen temelj te zadeve je sodišče prve stopnje odločalo o tem ali je podana krivdna odgovornost zavarovanca tožene stranke. Ugotovilo je, da obstaja subjektivna odškodninska odgovornost zavarovanca po prvem odstavku 131. člena OZ, kajti sodišče prve stopnje je prepričano, da zavarovanec ni bil dovolj skrben v zvezi z opozorilom tožnice, da je stopnišče mokro in spolzko glede na to, da iz zavarovančeve izjave izhaja, da se je zavedal, da mokre stopnice postanejo nekoliko spolzke in je zato potrebna previdnejša hoja in bi kot dober gospodar tožnico ob odhodu moral opozoriti na to, da je pravkar zalil rože, zaradi česar so stopnice mokre in je posledično potrebna večja previdnost pri hoji. Sodišče je zaključilo, da je v konkretnem primeru podana krivdna odgovornost zavarovanca za škodo, saj je s prekomernim zalivanjem povzročil, da so stopnice postale mokre in spolzke in s tem nevarne, nato pa tožnice na nastalo nevarnost ni opozoril. Zaključilo je še, da tožnica ni soprispevala k nastali poškodbi in da ji tudi ni bilo potrebno uporabljati ograje ob stopnišču. Odločilo je še o zahtevku po višini in je tožnici iz naslova telesnih bolečin in neugodnosti med zdravljenjem prisodilo 10.000,00 EUR, za strah 1.000,00 EUR, za psihične bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti pa 7.000,00 EUR. Ker pa je zavarovana vsota omejena na 2.600,00 EUR je sodišče ta znesek prisodilo, višji tožbeni zahtevek pa je zavrnilo, ker nima kritja v zavarovalni polici v zvezi s Splošnimi pogoji. Znesek odbitne franšize pa je sodišče prve stopnje odštelo od priznane škode in ker se zaradi 10 % odbitne franšize priznana škoda ni zmanjšala pod zavarovalno vsoto, zato le-te pri prisoji ni upoštevalo. O pravdnih stroških, nastalih na prvi stopnji je odločilo na podlagi uspeha v pravdi (prvi in drugi odstavek 154. člena ZPP).

2. Zoper takšno odločitev se pritožuje tožena stranka. Pritožbo podaja iz vseh pritožbenih razlogov iz člena 338 ZPP. Pritožbo podaja glede jamstva in je mnenja, da bi moralo sodišče prve stopnje priznati jamstvo le v znesku 2.340,00 EUR in ne v znesku 2.600,00 EUR. Naslovno sodišče je po mnenju pritožnice spregledalo, da se po določilih Splošnih pogojev odbitna franšiza oziroma soudeležba zavarovanca odšteje od dajatve zavarovalnice pred odbitkom soudeležbe, dajatev zavarovalnice pa znaša največ toliko, kolikor znaša zavarovalna vsota, saj splošni pogoji tudi določajo, da mora zavarovalnica plačati obračunano škodo v polnem znesku, vendar največ do višine zavarovalne vsote. Zato v primeru, ko dejanska skupna škoda presega višino zavarovalne vsote, se odbitna franšiza odšteje od zavarovalne vsote. Sodišče bi moralo odšteti znesek odbitne franšize od zavarovalne vsote. Pritožbo podaja tudi glede ugotovljene odgovornosti zavarovanca tožene stranke in ne pritrjuje ugotovitvi sodišča, da naj bi obstajala krivdna odgovornost zavarovanca tožene stranke, namreč tožena stranka je ves čas postopka opozarjala, da v omenjenem primeru ne zakoni, niti pravilniki, niti uredbe ne določajo, kakšna mora biti drsnost površin, ki so v privatni lasti, niti ne določajo, da bi morali zasebniki morebitne drsne površine, ko te postanejo bolj zdrsne, čez leta, zamenjati. Tožeča stranka bi lahko pričakovala mokroto na stopnišču, saj gre za zunanje stopnice, ki so lahko v poletnem času mokre zaradi dežja, nanosa mokrote s strani drugih ljudi, zaradi zalivanja rož ali podobnega. Sodišče tako ni v zadostni meri upoštevalo, da je bila ob stopnicah ograja, ki je ustrezala varni uporabi stopnic in dejstva, da na zunanjih površinah nikakor ni mogoče pričakovati, da bodo te vsak trenutek suhe in čiste. Prav tako je nemogoče pričakovati, da bi moral in mogel zavarovanec ob odhodu tožnice le-to opozoriti na morebitne mokre stopnice, saj niti ni bilo tekom postopka izkazano do kakšne mere so stopnice bile mokre, niti ni bilo izkazano, da naj bi G. že večkrat povzročil stanje mokrote stopnic. Lahko je pričakoval, da se bodo stopnice posušile. Zato zalivanje rož, na katerega oškodovanke ni opozoril ni mogoče šteti za okoliščino, ki bi predstavljala opustitev dobrega gospodarja v smislu opozorila, da znajo biti stopnice mokre in spolzke. Do škodnega dogodka tudi ne bi prišlo, če bi se tožnica poprijela za ograjo in bi se po stopnicah spustila previdno, saj je vzrok za zdrs v celoti iskati v njeni neprevidnosti pri sestopanju. Mnenja je tudi, da je sodišče prve stopnje prisodilo previsoko odškodnino po višini in jo je prisodilo ne, da bi pri tem pridobilo mnenje ustreznega izvedenca medicinske stroke, ki bi lahko pojasnil stopnjo bolečin in pa dejstvo ali te bolečine pri tožnici še vedno obstajajo, kajti sodišče ne razpolaga s strokovnim znanjem. Mnenja je, da bi sodišče prve stopnje lahko prisodilo odškodnino le iz naslova telesnih bolečin in neugodnosti v znesku do 5.000,00 EUR in da bi moralo upoštevati, da je tožnica vsaj z 80 % deležem prispevala k nastanku škodnega dogodka pri katerem se je poškodovala in da je tako podan soprispevek tožnice. Pritožbo podaja tudi glede stroškov postopka in je mnenja, da bi sodišče prve stopnje lahko priznalo višino uspeha tožeči stranki le v okviru zneska 2.600,00 EUR, torej v okviru podanega jamstva s strani tožene stranke. Moralo bi ugotoviti, da znaša % uspeha v pravdi tožeče stranke le 7 %. Predlaga, da se pritožbi ugodi in priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba je bila vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila.

4. Pritožba tožene stranke je delno utemeljena le glede višine prisoje pravdnih stroškov katere je sodišče naložilo v plačilo toženi stranki, v preostalem delu pa ni utemeljena.

5. Neutemeljeno pritožba očita, da bi moralo sodišče prve stopnje ob upoštevanju določb Splošnih pogojev odšteti 10 % soprispevek zavarovanca tožene stranke, to je odšteti odbitno franšizo od priznane zavarovalne vsote 2.600,00 EUR, ker tako določajo Splošni pogoji. Takšne razlage Splošnih pogojev, kot jo v pritožbi ponuja glede upoštevanja soprispevka zavarovanca, tožena stranka tekom postopka na prvi stopnji ni ponudila. V odgovoru na tožbo je navajala, da mora sodišče prve stopnje sodišče upoštevati odbitno franšizo v višini 10 % od škode, kajti skladno z 965. členom OZ lahko oškodovanec od zavarovalnice zahteva povrnitev škode največ do zneska njene obveznosti. Sodišče prve stopnje je takšno razlago Splošnih pogojev tudi sprejelo in je to pravilno obrazložilo v točki 28. obrazložitve, kjer je sodišče prve stopnje ugotovilo, da že iz zavarovalne police izhaja dogovor, da se franšiza odšteje od škode, kar pomeni od zneska 19.541,95 EUR, rezultat 17.587,75 EUR pa ne vpliva odločilno na obveznost tožene stranke, zato lahko sodišče toženi stranki kljub vsemu naloži plačilo odškodnine do višine dogovorjene zavarovalne vsote 2.600,00 EUR. Zato sodišče prve stopnje tudi ni angažiralo izvedenca medicinske stroke za ugotavljanje obsega nepremoženjske škode, saj je štelo, da bo že znesek 2.600,00 EUR, v vsakem primeru zadostoval standardu pravične denarne odškodnine. Za izračun, kot se zanj v pritožbi zavzema tožena stranka tako ta stranka nima opore v materialnem pravu. Že iz same zavarovalne police za zavarovanje stanovanjskih premičnin št. PR... izhaja, da se pri vsakem zavarovalnem primeru upošteva odbitna franšiza v višini 10 % od škode, vendar ne na manj kot 100,00 EUR. Tako je tudi opredeljeno v 2. točki četrtega odstavka 23. člena Splošnih pogojev za zavarovanje stanovanjskih premičnin, kjer je opredeljena soudeležba zavarovanca in ta znaša pri vsaki škodi iz odgovornosti 10 % od škode, vendar ne manj kot 100,00 EUR po zavarovalnem primeru. Tako je sodišče prve stopnje pravilno, odbitno franšizo odštelo od ugotovljene višine škode, kajti namen odbitne franšize je zmanjšanje plačila odškodnine zaradi soudeležbe zavarovanca, ni pa namen odbitne franšize zmanjševanje zavarovalne vsote, ki jo je v konkretnem primeru sodišče prve stopnje pritožbeno nesporno opredelilo v višini 2.600,00 EUR. Zato pritožba v tem delu ni utemeljena.

6. Pritožba tudi ni utemeljena glede podanega temelja odškodninske odgovornosti, delno je utemeljena glede soprispevka tožeče stranke. Sodišče prve stopnje je sicer pravilno ugotovilo, da obstaja krivdna odgovornost zavarovanca tožene stranke, ki jo je sodišče prve stopnje ugotovilo v tem, da zavarovanec ni bil dovolj skrben v zvezi z opozorilom tožnici, da je stopnišče mokro in spolzko. Da je stopnišče bilo spolzko je sodišče prve stopnje ugotovilo s pomočjo izvedenca gradbene stroke, ki je odgovoril na glavno vprašanje in sicer ali na sporni pohodni površini v mokrih pogojih drsi. Izvedenec je jasno, v svojem mnenju odgovoril na vprašanje o dejanski drsnosti podesta med stopnicami in je ugotovil, da je glede na rezultate testiranja podlaga glede drsnosti v mokrih pogojih neustrezna in zato površine podesta v primeru mokrote niso varne za uporabo. Izvedenec je mnenje napravil po pravilih stroke, pri tem je uporabil tudi primerljive metode in zato mnenje iz tega razloga ni nepravilno ali napačno. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno odgovorilo na vprašanje, da ne vidi razloga, zakaj bi se v zasebnih prostorih dopuščala bolj ohlapna merila za neprimernost zdrnosti talnih površin v smislu, da se o pogojih zasebne rabe objekta ne bi zahtevala tolikšna stopnja varnosti kot drugod. Pritožnica v pritožbi zgolj navaja, da sodišče prve stopnje ni imelo razlogov, da je sprejelo takšen zaključek, vendar pa pritožnica v pritožbi in tudi na prvi stopnji ne ponudi nobenega dokaza o tem, da takšna odločitev ni pravilna in da se za javne in zasebne prostore uporablja različni kriterij drsnosti tal. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ugotovilo, da že iz same izpovedbe zavarovanca izhaja, da se je zavedal, da je povzročil močno mokroto spornih stopnic s prekomernim zalivanjem rož in da bi na to mokroto, ki je povzročila spolzkost stopnic moral zavarovanko opozoriti, predno je odšla iz stanovanja, saj je vedel, da bo šla po teh stopnicah. V pritožbi tožena stranka neutemeljeno navaja, da je nemogoče pričakovati, da bi zavarovanec tožene stranke moral in mogel ob odhodu tožnice njo opozoriti na mokre stopnice, ker naj ne bi bilo tekom postopka izkazano, do kakšne mere so stopnice bile mokre, niti ni bilo izkazano, da naj bi G. že večkrat povzročil stanje mokrih stopnic, ki bi uporabnikom predstavljale nevarno stvar za uporabo. Sodišče prve stopnje je namreč iz izpovedbe G. zaključilo, da je on povzročil prekomerno zalivanje, da je on prekomerno zalival rože, kar je povzročilo, da se je voda razlila tudi na stopnice, katere pa nato ni ustrezno očistil, ker tega tudi dotedaj ni počel. Tako je sodišče prve stopnje štelo na podlagi izpovedbe G. za dokazano, da je le-ta povzročil prekomeren izliv vode iz korit na stopnišče in čeprav je to počel že večkrat in se je tega zavedal, na to ni opozoril tožeče stranke, kar bi kot dober gospodar bil dolžan storiti, da bi preprečil eventuelen nastanek škode. Domneva, da so se stopnice v vmesnem času, ko sta zavarovanec in tožeča stranka pila kavo posušile, pa je ostalo zgolj na ravni domneve. Tako tožnica kakor zavarovanec sta potrdila obstoj mokrote to je vode na stopnišču, stopnice pa so bile zaradi tega spolzke, kot to izhaja iz mnenja izvedenca. Tako je podana protipravnost ravnanja zavarovanca tožene stranke kot bistveni element krivdne odškodninske odgovornosti njega kot zavarovanca po določbi prvega odstavka 131. in 135. člena OZ. Zato pritožba v tem delu ni utemeljena. Delno pa je utemeljena glede tega, da bi sodišče prve stopnje moralo upoštevati, da je tožnica tudi sama soprispevala k nastanku škodnega dogodka, ker pri sestopu ni uporabljala varovalne ograje ob stopnišču, ki je bila pravilno nameščena in bi jo tožeča stranka morala uporabljati. Zato je sodišče druge stopnje glede na ugotovljeno dejansko stanje in zaradi tega, ker te ograje tožnica pri sestopu ni uporabljala, to materialnopravno opredelilo kot soprispevek tožnice po določbi člena 171 OZ, ocenilo pa ga je v višini 20 %, kar pa glede na to, da je tožena stranka priznala obstoj odškodninske odgovornosti po višini v znesku 5.000,00 EUR, to je v znesku 1.000,00 EUR ne predstavlja odstopa od prisojene odškodnine, v priznani višini 2.600,00 EUR.

7. Res bi sodišče prve stopnje pri prisoji posameznih oblik nepremoženjske škode za pravilno uporabo določb člena 179 zlasti pa 182 OZ, moralo pritegniti pri določanju višine odškodnine ustreznega izvedenca medicinske stroke, ki razpolaga s strokovnim znanjem zlasti glede ugotavljanja bodočih telesnih bolečin in bodočih zmanjšanj življenjske aktivnosti pri tožnici. S tem je sicer storilo relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, ki pa ni vplivala na zakonitost izdane sodne odločbe, kajti kot že obrazloženo je tožena stranka sama v pritožbi priznala, da priznava iz naslova telesnih bolečin in neugodnosti med zdravljenjem tožnici nepremoženjsko škodo v višini vsaj 5.000,00 EUR, kar pa je ob upoštevanju soprispevka tožeče stranke še vedno tista odškodnina, ki presega prisojeni znesek 2.600,00 EUR, zato pritožba tudi v tem delu ni utemeljena.

8. Je pa sodišče druge stopnje upoštevalo 20 % soprispevek tožnice k nastalemu škodnemu dogodku pri izračunavanju takoimenovanega uspeha v pravdi tožeče in tožene stranke pri odločanju o povrnitvi pravdnih stroških, nastalih na prvi stopnji. Glede na 20 % soprispevek tožeče stranke se tako izkaže, da je zato le-ta uspela s 44 % v povprečju, kot je to sicer pravilno glede temelja in višine to upoštevalo sodišče prve stopnje. Zato je sodišče druge stopnje spremenilo izrek o pravdnih stroških, nastalih na prvi stopnji tako, da je tožeči stranki priznalo skupaj njene pravdne stroške, nastale na prvi stopnji v višini 3.150,18 EUR, toženi pa 26,92 EUR, po medsebojnem pobotanju pa se tako izkaže, da je tožena stranka dolžna tožeči povrniti njene pravdne stroške, nastale na prvi stopnji v znesku 3.123,26 EUR.

9. Glede na obrazloženo je zato sodišče druge stopnje ob uporabi določbe člena 353 ZPP pritožbo glede glavne stvari zavrnilo in v izpodbijanih delih v točki I. in II. sodbo sodišča prve stopnje potrdilo. V tej zvezi je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje je tudi pravilno uporabilo vso materialno pravo, razen določb o soprispevku tožeče stranke katere je upoštevalo sodišče druge stopnje pri odločanju o pritožbi tožene stranke. Sodišče prve stopnje ni storilo očitanih bistvenih kršitev določb ZPP in tudi ne tistih, na katere mora paziti sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti. Odločitev o spremembi izreka o pravdnih stroških, nastalih na prvi stopnji, vsebovanih v točki III. izreka sodbe pa temelji na določbi 3. točke prvega odstavka 365. člena ZPP.

10. Tožena stranka je sicer priglasila pritožbene stroške, ker pa s pritožbo glede glavne stvari ni uspela, sama krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 165. členom ZPP).