Jedro

Tožnik je dopustil nenamensko porabo sredstev, ki so bila dana za posamezne raziskovalne projekte in brez pravne podlage naročil pravno mnenje o nekaterih vprašanjih razrešitve dekanje fakultete in imenovanja vršilca dolžnosti ter s tem nenamensko porabil sredstva tožene stranke. S svojim ravnanjem je tožnik kršil svoje obveznosti, zato je bila razrešitev tožnika z mesta direktorja (članice univerze) zakonita.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Stranki krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. S sklepom, ki ni pod pritožbo, je sodišče prve stopnje v I. točki izreka zaradi umika tožbenega zahtevka (pravilno: delnega umika tožbe) ustavilo postopek v delu, ki se nanaša na izpodbijanje odločbe o imenovanju vršilca dolžnosti direktorja A.A. z dne 3. 10. 2012 in v II. točki izreka dopustilo spremembo tožbenega zahtevka (pravilno: tožbe) z dne 14. 4. 2014. 2. Z izpodbijano sodbo pa je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek: - da je predčasna razrešitev tožnika s sklepom tožene stranke št. ... z dne 1. 10. 2012 nezakonita (III/1. točka izreka); - da tožniku funkcija direktorja B. ni prenehala in še traja, tožena stranka pa mu je dolžna priznati vse pravice in obveznosti iz te funkcije (III/2. točka izreka) ter odločilo, da stranki krijeta vsaka svoje stroške postopka (IV. točka izreka).

3. Zoper navedeno sodbo, razen zoper odločitev o stroških postopka tožene stranke, se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava, s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni, tako da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, toženi stranki pa naloži povrnitev stroškov postopka, oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Po mnenju tožnika je zmotno stališče sodišča, da so Pravila tožene stranke B. (v nadaljevanju: Pravila) veljavna zgolj, kolikor ne nasprotujejo Statutu tožene stranke (Ur. l. RS, št. 73/2003 in nadaljnji; v nadaljevanju: Statut). Določila Pravil niso v neskladju z Zakonom o visokem šolstvu (ZViS, Ur. l. RS, št. 67/1993 in nadaljnji), zato bi jih sodišče moralo uporabiti pri presoji zakonitosti razrešitve tožnika s funkcije direktorja. Tožnik navaja, da vabilo na zagovor z dne 24. 8. 2012 in v zvezi s tem podan zagovor ne ustrezata določilom Pravil, saj ga tožena stranka ni seznanila z razlogi za razrešitev niti mu ni dala možnosti, da se izjavi o očitanih kršitvah. Postopka predčasne razrešitve tožena stranka v resnici ni nikoli izpeljala. Ker znanstveni svet ni podal predloga za tožnikovo razrešitev, ni izpolnjena procesna predpostavka po 20. členu Pravil za zakonito vodenje postopka razrešitve. Sodišče prve stopnje navedene določbe ni uporabilo, zato je izpodbijana sodba nepravilna.

Glede prvega razloga za razrešitev - očitka nenamenske porabe sredstev, je sodišče ugotovilo, da je tožnik odredil nenamensko izplačilo sredstev, s tem pa toženi stranki povzročil škodo, pri čemer ni uspelo konkretizirati, kdo naj bi bil v tej zadevi oškodovanec. Ne samo, da škoda z ničemer ni dokazana, temveč sodišče ugotavlja, da naj bi tožnik povzročil škodo toženi stranki, B. pa je pridobilo premoženjsko korist. Sodišče je popolnoma prezrlo ključne značilnosti vodenja računovodstva pri toženi stranki. Računovodstvo se vodi centralno s skupnimi računovodskimi službami. Tako so bili s problematiko knjiženja in razporejanja stroškov na raziskovalne projekte obveščeni vsi odgovorni tudi v strokovnih službah in računovodstvu tožene stranke, ki bi moralo skrbeti za ustrezno ureditev računovodskih izkazov, vodstvo univerze pa bi moralo poskrbeti, da bi bila sprejeta enotna sodila na ravni tožene stranke, kar je v izključni pristojnosti rektorja. Tožnik je na pomanjkljivosti vseskozi opozarjal. Glede na navedeno je presoja sodišča, da je tožnik odrejal nenamensko porabo sredstev, povsem protispisna ter posledica nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. V zvezi z očitkom o nenamenski porabi sredstev je sodišče storilo bistveno kršitev pravdnega postopka s tem, ko v tej zvezi ni izvedlo dokaza z zaslišanjem revizorke C.C.. Sodišče bi moralo postaviti izvedenca, ki bi podal neodvisno mnenje o porabi sredstev. Nihče ni bil oškodovan, kljub temu pa je bil tožnik predčasno razrešen s funkcije direktorja.

Glede drugega razloga za razrešitev v zvezi z naročilom pravnega mnenja na Inštitutu D. tožnik navaja, da je napačen zaključek sodišča, da je bilo pravno mnenje pridobljeno v korist udeležencev drugih sodnih postopkov. Namen naročenega pravnega mnenja je bil predvsem v rešitvi dvomljivih odločitev v notranjih postopkih. Naročilo mnenja naj bi bilo po mnenju tožnika upravičeno in potrebno.

Glede tretjega razloga za razrešitev - očitka glede pritožbe na izbiro raziskovalnih projektov kot posega v svobodo izražanja, je sodišče tožniku odreklo svobodo izražanja in pravico do peticije državnim organom. Sodišče ugotavlja, da je tožena stranka odjavila dva programa in da ji je s tem nastala dejanska škoda, spregleda pa, da tožena stranka sama ni želela, da bi ti projekti prejeli sredstva, saj je odstopila od vlog in s tem sama prispevala k njihovi zavrnitvi. Tožnik se sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča RS št. U-I-34/94 z dne 22. 1. 1998, ki jasno določa, da državna univerza kljub svoji ustavno določeni avtonomiji ni avtonomna na področju financiranja in mora spoštovati Ustavo in zakone RS. Če bi sodišče prve stopnje v zvezi z navedenim pravilno ugotovilo dejansko stanje, bi moralo ugotoviti, da je rektor pri izbiri raziskovalnih projektov za prijavo na javni razpis agencije E. ravnal v nasprotju z veljavnimi predpisi. Tožnik meni, da je sodišče pri izdaji sodbe upoštevalo rektorjeve navedbe ob zaslišanju kot navedbe tožene stranke. Tožnik uveljavlja bistveno kršitev postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je obrazložitev sodbe protispisna in pomanjkljiva, sama s seboj v nasprotju, v nasprotju z listinskimi dokazi in izpovedmi strank. Priglaša pritožbene stroške.

4. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo tožnika predlaga zavrnitev pritožbe. Navaja, da je bilo tožniku pravilno vročeno vabilo na zagovor v postopku razrešitve, tožnik pa se je tudi zagovarjal. V zvezi z očitkom neobstoja predloga znanstvenega sveta za razrešitev navaja, da so določila Pravil v neskladju s Statutom. Predlog znanstvenega sveta za predčasno razrešitev direktorja ni predpostavka za tožnikovo predčasno razrešitev. Sicer pa glede očitanih kršitev navaja, da je tožnik odrejal nenamenska izplačila sredstev. Dokaz z zaslišanjem revizorke C.C. ne bi prispeval k ugotovitvi drugačnega stanja. Za naročilo pravnega mnenja glede razrešitve dekanje Fakultete F. ni bilo podlage in je bilo izdelano zgolj za potrebe vodenja drugega sodnega postopka. Podana je tudi kršitev zaradi vložene pritožbe na izbiro raziskovalnih projektov. Uveljavlja povrnitev stroškov odgovora na pritožbo.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah razlogov, ki jih je uveljavljala pritožba, in skladno z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. list RS, št. 26/99 in nadaljnji; ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 11. točki, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Zlasti ni podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo izrecno uveljavlja pritožba z navedbo, da je obrazložitev sodbe formalno pomanjkljiva ter v nasprotju z listinskimi dokazi in izpovedmi strank. Izpodbijana sodba je ustrezno obrazložena, pritožbeno sodišče pa je sprejeto odločitev lahko preizkusilo. Navedbe o odločilnih dejstvih niso v nasprotju z listinami v spisu. Pritožbene navedbe, kot jih podaja tožnik, v resnici pomenijo nestrinjanje z dokazno oceno in odločitvijo sodišča ter uveljavljanje pritožbenih razlogov nepopolne oziroma zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Sodišče prve stopnje je popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje, izpodbijana odločitev pa je tudi materialnopravno pravilna in zakonita.

7. Statut ureja razrešitev direktorja v določbah četrtega do šestega odstavka 83. člena, nima pa nikakršnih določb o postopku njegove razrešitve. Zato je glede postopka razrešitve potrebno izhajati iz Pravil, ki v sedmem odstavku 20. člena rektorju univerze nalagajo, da mora pred sprejemom sklepa o razrešitvi seznaniti direktorja z razlogi za razrešitev in mu dati možnost, da se v roku osem dni o njih izjavi. Podobno je v primeru razrešitve direktorja, ki je strokovni vodja članice univerze po 24. členu ZVis, določeno v tretjem odstavku 38. člena v povezavi z tretjim odstavkom 42. člena Zakona o zavodih (ZZ, Ur. l. RS, št. 12/91 in nadaljnji). Pravilno je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bil tožnik seznanjen s kršitvami v vabilu na zagovor z dne 14. 8. 2012. Očitane kršitve so bile natančno opredeljene skupaj z navedbo razlogov za razrešitev iz prvega odstavka 20. člena Pravil. Tožnik se je izjavil o očitanih kršitvah, kar je razvidno iz vsebine zapisnika z dne 23. 8. 2012. Iz dejanskega stanja, kot ga je na podlagi zgoraj navedenih in drugih listin v spisu ugotovilo sodišče prve stopnje, izhaja, da je tožena stranka ravnala v skladu z obveznostjo iz sedmega odstavka 20. člena Pravil in tretjim odstavkom 38. člena ZZ. Ni mogoče trditi, da je bila kršena pravica do obrambe, če se je tožnik v vabilu seznanil z očitanimi kršitvami, ki predstavljajo tako razloge za razrešitev kot tudi razloge za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Bistveno je, da mu je tožena stranka omogočila pravico do zagovora in da se je tožnik zagovarjal. 8. Pritožbeno sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da predlog znanstvenega sveta ni procesna predpostavka za zakonito vodenje postopka razrešitve direktorja. Statut v šestem odstavku 83. člena določa, da lahko rektor univerze razreši direktorja pred potekom njegovega mandata tudi na predlog znanstvenega sveta članice, izglasovanega z dvotretjinsko večino vseh članov znanstvenega sveta članice. V drugem odstavku 20. člena Pravil, izdanih na podlagi Statuta, pa je določeno, da lahko rektor predčasno razreši direktorja na predlog znanstvenega sveta, izglasovanega z dvotretjinsko večino vseh članov. Po oceni pritožbenega sodišča je predlog znanstvenega sveta v Pravilih in Statutu določen kot dodatni razlog za razrešitev in ne kot pogoj za vodenje postopka razrešitve, kar pomeni, da navedeni določbi aktov tožene stranke med seboj nista v neskladju. Zmotno je zato stališče pritožnika, da lahko rektor univerze predčasno razreši direktorja le v primeru, če je podan predlog znanstvenega sveta.

9. Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom predčasno razrešila tožnika kot direktorja B. V sklepu o razrešitvi z dne 1. 10. 2012 mu je očitala: - da kot direktor, ki za to, da bi B. pridobilo protipravno korist v skupni višini 591.865,00 EUR, ni zagotovil, da bi bili projekti, obračunani iz javnih sredstev, porabljeni namensko; - da je protipravno in nenamensko porabil sredstva tožene stranke v višini 5.760,00 EUR, ko je kot direktor B. naročil pri Inštitutu D. pri fakulteti G. v H. Mnenje o nekaterih vprašanjih razrešitve dekanje Fakultete F. in imenovanja vršilca dolžnosti dekana z dne 15. 5. 2012 ter - da je kot direktor zoper sklep rektorja tožene stranke o prijavi raziskovalnih programov na javni poziv agencije E. z dne 18. 7. 2012 vložil pritožbo in v njej žaljivo navajal, da jo članica univerze vlaga zaradi arbitrarnega postopka odločanja izbora raziskovalnih programov za prijavo, to pritožbo pa je posredoval v vednost tudi na agencijo E., Ministrstvo za izobraževanje, znanost, kulturo in šport RS ter Direktorat za visoko šolstvo RS ter s tem povzročil toženi stranki tudi večjo nematerialno škodo v smislu izgube oz. zmanjšanja ugleda ter dobrega imena, saj zoper odločitve rektorja, ko ta izjavlja voljo za toženo stranko, ni predvidenega pravnega sredstva.

10. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožena stranka zaradi identičnih kršitev tožniku izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto direktorja B.. Zakonitost te odpovedi je bila ugotovljena s pravnomočno sodbo opr. št. Pd 284/2012 z dne 17. 4. 2013 v zvezi s sodbo pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 703/2013 z dne 15. 11. 2013, s sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 88/2014 z dne 27. 10. 2014 pa je bila revizija tožnika zavrnjena.

11. V tem postopku pa je predmet sodne presoje ugotovitev pristojnega organa v sklepu o predčasni razrešitvi z dne 1. 10. 2012, da zaradi storjenih kršitev, ki so identične kršitvam v izredni odpovedi, obstajajo tudi razlogi za razrešitev po 2., 3. in 4. točki četrtega odstavka 83. člena Statuta ter 2., 3. in 4. alineje prvega odstavka 20. člena Pravil. 12. V zvezi s prvim razlogom predčasne razrešitve - očitkom nenamenske porabe sredstev, je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da očitek, da tožnik ni poskrbel za določitev sodil, ne pomeni utemeljenega razloga za razrešitev, relevanten pa je očitek nenamenske porabe sredstev v višini 591.865,00 EUR in očitek, da je bilo na projektu, ki ga je tožnik vodil, za 61.565,00 EUR nenamenske porabe. Kljub temu, da je očitno problem sistemski, ker bi agencija morala podati usmeritve, kako naj se stroški spremljajo v računovodstvu in na kakšen način naj se jih čim bolj enostavno spremlja, navedeno raziskovalne članice B. ni odvezalo obveznosti evidentiranja namenske porabe sredstev. Tožnik je, zavedajoč se neobstoja ustreznih sodil, v nasprotju s pravili agencije E. dopuščal porabo sredstev projekta, prejetih na podlagi sklenjenih pogodb o izvajanju in financiranju temeljnih raziskovalnih projektov, ter je s tem toženi stranki nastala oziroma utegne nastati škoda. Za nadzor nad namensko porabo sredstev je na podlagi pogodb o izvajanju in financiranju raziskovalnih projektov (tretji odstavek 6. člena) odgovoren vodja projekta - med njimi tudi tožnik. Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da je tožnik vodilne opozarjal na pomanjkljivosti. Dejstvo je, da morebiti neustrezna informacijska podpora ni v vzročni zvezi z ugotovljeno nenamensko porabo sredstev. To izhaja tako iz Poročila o opravljeni notranji reviziji družbe I. z dne 3. 8. 2012, kakor tudi iz izpovedbe rektorja tožene stranke. Dokaz z zaslišanjem priče revizorke C.C., za katero tožnik niti ni navedel v postopku na prvi stopnji, o čem konkretno naj bi izpovedala, tudi po oceni pritožbenega sodišča ne bi prispeval k ugotovitvi drugačnega dejanskega stanja, saj so bila vsa odločilna dejstva pravilno ugotovljena. Z zavrnitvijo tega dokaznega predloga sodišče prve stopnje ni storilo bistvene kršitve določb postopka.

13. Glede druge očitane kršitve, ki jo je tožnik storil z naročilom in plačilom izdelave Mnenja o nekaterih vprašanjih razrešitve dekanje fakultete F. in imenovanja vršilca dolžnosti dekana z dne 15. 5. 2012, je sodišče prve stopnje ugotovilo, da Mnenje ni bilo uporabljeno v korist tožene stranke, ampak v korist razrešene dekanje ter za potrebe vodenja postopka v zvezi z njeno razrešitvijo. Mnenje je namreč tožnik naročil šele po tem, ko je bil delovnopravni status bivše dekanje po njeni razrešitvi že rešen. Pravilna je presoja sodišča, da je tožnik kot direktor B. kršil svoje obveznosti, ker je naročil in odredil plačilo mnenja iz sredstev tožene stranke, to mnenje pa je bilo v sodnih postopkih uporabljeno proti toženi stranki. Taka uporaba sredstev je nenamenska.

14. Glede tretjega razloga za predčasno razrešitev - pritožbe na izbiro raziskovalnih projektov, je sodišče prve stopnje zavzelo stališče, da je bil tožnik na podlagi 7. alineje prvega odstavka 19. člena Pravil pooblaščen za izvrševanje sklepov znanstvenega sveta, ki pa nima pravice vlaganja pravnih sredstev zoper odločitve rektorja (27. člen Pravil). Dejstvo, da je tožnik zoper sklep rektorja vložil pritožbo, čeprav naj bi za take sklepe ne bila predvidena, ne more predstavljati razloga za razrešitev. Tožniku ni mogoče odrekati pravice, da izrazi nasprotovanje prijavi in postopku izbire projektov, zlasti ne, ker je to storil kot direktor ene od članic tožene stranke. Tudi način, na katerega je to storil, ne utemeljuje presoje o dokazanosti kršitve. Očitek v navedeni pritožbi, da je prijava in izbira projektov arbitrarna in brez kriterijev, objektivno ni žaljiv in zaradi tega ugled tožene stranke ni mogel biti okrnjen, kljub temu da je tožnik pritožbo poslal na več naslovov in čeprav je morala zaradi tega tožena stranka narediti nekaj popravkov in (po lastni odločitvi) umakniti dva projekta. Zato je potrebno pritrditi pritožbi, da tožnik pravice do svobodnega izražanja ni uresničeval v škodo tožene stranke, kot je sicer zmotno presodilo sodišče prve stopnje, vendar pa to na pravilnost odločitve o tožbenem zahtevku ni vplivalo.

15. Ne glede na zmotno presojo glede tretjega razloga za razrešitev je namreč pravilna presoja sodišča o tem, da je bila razrešitev tožnika z mesta direktorja zakonita, saj sta dokazani ostali dve očitani kršitvi. Tožnik je dopustil nenamensko porabo sredstev, ki so bila dana za posamezne raziskovalne projekte, in brez pravne podlage pri Inštitutu D. naročil mnenje o nekaterih vprašanjih razrešitve dekanje fakultete F. in imenovanja vršilca dolžnosti, zaradi česar je nenamensko porabil sredstva tožene stranke.

16. Ostale obširne pritožbene navedbe niso odločilnega pomena za odločitev o pritožbi (prvi odstavek 360. člena ZPP).

17. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe.

18. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Tožnik sam krije svoje pritožbene stroške, ker s pritožbo ni uspel (prvi odstavek 154. člena ZPP), tožena stranka pa sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo, ker ni bistveno pripomogla k rešitvi zadeve (155. člen ZPP).