Jedro

Ob dokaznem zaključku sodišč druge in prve stopnje , da mnenje ni bilo naročeno in porabljeno v korist toženke, pač pa v korist in utemeljitev zahtevkov D. D. in tožnika v postopkih zoper toženko, gre za očiten primer nenamenske uporabe sredstev in zato utemeljen razlog za predčasno razrešitev.

Nepomembne so revizijske navedbe o tem, da je bil najprej izveden postopek odpovedi pogodbe o zaposlitvi, šele kasneje pa je bil tožnik tudi razrešen. Vrstni red ukrepov toženke in časovni razmik med izredno odpovedjo in razrešitvijo ne vpliva na zakonitost razrešitve.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe toženi stranki povrniti njene stroške odgovora na revizijo v znesku 1.820,24 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik umaknil zahtevek v zvezi z izpodbijanjem odločbe o imenovanju vršilca dolžnosti E. E. z dne 3. 10. 2012 (I. točka izreka), dopustilo spremembo zahtevka (II. točka izreka) in zavrnilo zahtevek tožnika za ugotovitev, da je njegova razrešitev z dne 1. 10. 2012 nezakonita, da mu funkcija direktorja znanstveno raziskovalnega središča ni prenehala in še traja in da mu je toženka dolžna priznati vse pravice in obveznosti iz te funkcije (III. točka izreka).

2. Sodišče je med drugim ugotovilo, da je bila tožniku 28. 8. 2012 podana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz istih razlogov kot kasnejši sklep o razrešitvi z dne 1. 10. 2012. Zavrnilo je tožnikove navedbe, da naj bi toženka zamudila rok za njegovo razrešitev, saj Statut toženke (v nadaljevanju Statut) in Pravila Univerze na Primorskem, Znanstveno-raziskovalnega središča Koper. (v nadaljevanju Pravila) ne določata roka za izvedbo razrešitve. Nadalje je ugotovilo, da je bil tožnik seznanjen z očitanimi kršitvami. Sklicevalo se je na določbo četrtega odstavka 83. člena Statuta in 20. člena Pravil, ki določajo razloge za razrešitev, presodilo, da je postopek razrešitve potekal v skladu s tem pravili in nato tudi, da je tožnik storil vse tri očitane kršitve - prvo v zvezi z nenamensko uporabo sredstev projektov (pri čemer je ugotovilo, da sicer ni odgovoren za neobstoj sodil oziroma ključev za razporejanje posrednih stroškov na raziskovalnih projektih), protipravno nenamensko uporabo sredstev s tem, ko je kot direktor toženke, Znanstveno-raziskovalnega središča Koper (v nadaljevanju ZRS) naročil pri Inštitutu za javno upravo pri PF v Ljubljani mnenje o nekaterih vprašanjih razrešitve dekanje Fakultete za humanistične študije (v nadaljevanju FHŠ), itd., ter da se je v neskladju s svojimi pristojnostmi pritožil zoper sklep rektorja toženke o prijavi raziskovalnih programov na javni poziv Javne agencije za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije.

3. Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter odločilo, da stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka. Soglašalo je s presojo, da tožniku ni bila kršena pravica do obrambe, da je bil postopek razrešitve zakonit (pri čemer je tako kot sodišče prve stopnje obrazložilo, da predlog znanstvenega sveta ni procesna predpostavka za zakonito vodenje postopka razrešitve direktorja) in v nadaljevanju presodilo, da sta prva dva razloga za razrešitev utemeljena, tretji razlog, ki se nanaša na njegovo pritožbo zoper sklep o prijavi raziskovalnih programov, itd., pa ni utemeljen. Kljub temu je presodilo, da je razrešitev zakonita, saj sta dokazani ostali dve kršitvi.

4. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo, v kateri uveljavlja revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava ter bistvenih kršitev določb postopka. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe in ugoditev njegovemu zahtevku, podrejeno pa razveljavitev sodb sodišč druge in prve stopnje ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

5. V zvezi z očitkom nenamenske uporabe sredstev očita sodišču bistveno kršitev določb postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), saj naj bi bila navedb sodišč, da naj bi bil za razrešitev relevanten le očitek nenamenske uporabe sredstev v nasprotju s samim sklepom o predčasni razrešitvi, v katerem naj mu bi bilo očitano, da kot direktor ZRS ni sprejel ustreznih sodil za razporejanje posrednih stroškov, zaradi česar naj bi ZRS na račun toženke pridobila protipravno premoženjsko korist. Toženka naj bi torej povezala nesprejem sodil in pridobitev protipravne premoženjske koristi, ne pa kot navajata sodišči - da naj bi bil glavni razlog razrešitve le očitek nenamenske porabe sredstev v višini 591.865,00 EUR. Na ta način naj bi sodišči nedopustno dopolnjevali sklep o razrešitvi, kar ni dopustno. Nato uveljavlja kršitev načela kontradiktornosti in nedovoljeno vnaprejšnjo dokazno oceno v zvezi z zavrnitvijo dokaznega predloga za zaslišanje revizorke A. A., zlasti s tem, ker je sodišče druge stopnje zapisalo, da po njegovi oceni njeno zaslišanje ne bi prispevalo k ugotovitvi drugačnega dejanskega stanja. Prav tako naj ne bi držala navedba sodišča druge stopnje o nekonkretiziranosti dokaznega predloga, tožnik pa naj bi na to kršitev pravočasno opozoril in jo uveljavljal tudi v pritožbi. Navaja tudi, kaj bi zaslišana priča lahko povedala v zvezi z verodostojnostjo revizijskega poročila družbe B. d.o.o., itd. V nadaljevanju navaja tudi nekatere od ključnih ugotovitev revizijskega poročila Inštituta za javno finančno pravo , ki očitno izpodbijajo verodostojnost revizijskega poročila družbe B.. d.o.o. Tudi sicer navaja, da izvedensko mnenje revizorja C. C. oziroma revizijske hiše B. d.o.o. lahko služi le kot navedba toženke in ne kot argument utemeljitve njene odločitve; ne more se smatrati kot izvedensko mnenje, itd. Sodišči druge in prve stopnje naj tudi ne bi navedli razumne materialnopravne podlage za odločitev o utemeljenosti prvega razrešitvenega razloga oziroma bi sodišči, če bi pravilno uporabili materialno pravo in izvedli tudi predlagane dokaze, lahko ugotovili, da nenamenske uporabe in tudi oškodovanje toženke ni bilo. V zvezi z drugim očitkom iz sklepa o razrešitvi navaja, da v kolikor dekanja FHŠ ne bi bila nezakonito razrešena, bi morala še ostati na tej fakulteti in ne postati strošek ZRS. Prereka zaključek sodišča, da pravno mnenje, ki ga je naročil, ni bilo pridobljeno v tej zvezi, ker je bilo pridobljeno po sklenitvi nove pogodbe o zaposlitvi. Namen naročenega pravnega mnenja je bil tudi v tem, da v notranjih postopkih poskuša rešiti problematiko. Gre za informacijo javnega značaja, ki v sodnem postopku ne more pomeniti nepremoženjske koristi tožnika in dr. D. D. ter povzročiti škode ZRS. Sodišče naj bi tudi zmotno uporabilo materialno pravo s tem, ko je prezrlo 28. člen Statuta, oziroma se v zvezi s tem sklicuje na 84. člen tega Statuta. Temeljni namen naročila je bilo opozoriti rektorja na njegovo nezakonito ravnanje v zvezi z razrešitvijo dekanje, ki jo je brez predloga tožnika kot direktorja ZRS zaposlil za 67% v tem raziskovalnem zavodu toženke. Naročilo pravnega mnenja naj bi bilo finančno krito s sredstvi, pridobljenimi za izvajanje dejavnosti, kjer članice delujejo samostojno v svojem imenu in za svoj račun, zaradi česar pri tem naročilu ni bilo nenamenske uporabe. To pravno mnenje je bilo kasneje uporabljeno tudi v tožbah proti toženki, nezakonitost delovanja rektorja pa je potrdilo tudi Vrhovno sodišče RS s sodbo VIII Ips 153/2014. Zavrnitev revizije bi pomenila, da je bil tožnik razrešen zato, ker je naročil pravno mnenje s katerim bi opozoril na nezakonitost, ki je bila potrjena s strani revizijskega sodišča. Meni, da je ravnal v korist toženke. Ponovno poudarja, da naj bi mu bila v postopku razrešitve kršena pravica do zagovora in da toženka postopka razrešitve dejansko ni izvedla, saj vabilo in v zvezi s tem podan zagovor ne more zadostiti določbam pravil v zvezi s postopkom razrešitve. Sodišči naj bi prezrli, da je toženka v avgustu izpeljala postopek odpovedi pogodbe o zaposlitvi, nikoli pa ni izpeljala postopka razrešitve.

6. V odgovoru na revizijo toženka prereka revizijske navedbe in predlaga zavrnitev revizije. Med drugim navaja, da je bila zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku ugotovljena v sodnem postopku (sodba Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 88/2014 z dne 27. 10. 2014, v zvezi s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča Pdp 703/2013 z dne 15. 11. 2013 in sodbo Delovnega sodišča v Kopru Pd 284/2012 z dne 27. 4. 2013). V zvezi s prvim razlogom za razrešitev med drugim navaja, da je bilo v vsaki pogodbi o izvajanju in financiranju temeljnega raziskovalnega programa natančno določeno, koliko so izplačana sredstva iz naslova posameznih stroškovnih elementov, iz poročila o opravljeni notranji reviziji pa natančno izhaja, zakaj in v kakšni višini so bila sredstva predvidena in v čem so bila nenamensko uporabljena. Tudi predlagani dokaz tožnika ne bi doprinesel k ugotovitvi drugačnega dejanskega stanja, saj je revizijsko poročilo že v spisu. Glede druge kršitve oziroma razloga za razrešitev navaja, da je bilo mnenje Inštituta za javno upravo pri PF v Ljubljani uporabljeno v več sodnih postopkih proti toženki. Stališču tožnika, da je odredil plačilo mnenja v skladu z 28. členom Statuta toženke ni mogoče slediti tudi zato, ker je bila prof. dr. D. D. odpovedana pogodba o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti s ponudbo nove pogodbe, upoštevajoč kogentne določbe tretjega odstavka 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR) v zvezi z 90. členom tega zakona, po katerih mora delodajalec delavcu ponuditi sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi itd. V zvezi z možnostjo zagovora navaja, da je bil tožnik seznanjen s kršitvami oziroma razlogi za razrešitev, da se je o njih izjavil, vročeno pa naj bi mu bilo tudi vabilo na zagovor v postopku razrešitve. Njegov zagovor naj bi obsegal kar 29 strani.

7. Revizija ni utemeljena.

8. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, oziroma zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan (prvi odstavek 367. člena ZPP in 384. člen ZPP, v povezavi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

9. V 83. členu Statuta toženke in 20. členu Pravil so določeni razlogi za razrešitev direktorja ZRS, ki je članica toženke. Toženka se je v sklepu o razrešitvi sklicevala na več podlag za razrešitev iz navedenih določb (ki jih povzema sodišče prve stopnje) in tožniku očitala tri nepravilnosti oziroma kršitve. Za tretjo očitano kršitev je sodišče druge stopnje ugotovilo, da ni podana, torej sta relevantni le prva in druga. Za zakonitost razrešitve sicer zadošča že ugotovitev ene od očitanih nepravilnosti oziroma kršitev, saj vsaka od njih - kot so opredeljene - predstavlja samostojen in zadosten razlog za razrešitev.

10. Revizijsko sodišče je najprej presojalo zakonitost odločitve sodišč druge in prve stopnje glede druge očitane kršitve, ki naj bi jo tožnik storil z naročilom in izplačilom izdelave mnenja o nekaterih vprašanjih razrešitve dekanje FHŠ in imenovanja vršilca dolžnosti dekana, s tem pa protipravno in nenamensko porabil sredstva toženke oziroma ZRS. Pridobljeno mnenje obravnava nekatera pravna vprašanja razrešitve dekanje FHŠ prof. dr. D. D.. in imenovanja vršilca dolžnosti dekana FHŠ prof. F. F. Iz mnenja izhaja tudi, da je bilo podano v času sporov med toženko in dr. D. D. - v zvezi z njeno razrešitvijo in odpovedjo pogodbe o zaposlitve.

11. Revizijsko sodišče soglaša s presojo, da to mnenje ni bilo uporabljeno v korist toženke, in se tudi sicer ni nanašalo na ZRS kot članico toženke, temveč na razrešitev dekanje druge članice toženke (to je FHŠ) in imenovanje drugega dekana te fakultete - torej ne članice, katere direktor je bil tožnik. Mnenje, ki ga je tožnik naročil, se tudi ne ukvarja z vprašanjem razrešene dekanje v zvezi z njeno kasnejšo zaposlitvijo na ZRS, torej tožnik neutemeljeno izhaja iz tega, da naj bi prav zato lahko naročil pravno mnenje (kot odgovoren za poslovanje in delovanje ZRS). Iz dokaznih zaključkov sodišč druge in prve stopnje izhaja, da je bilo mnenje naročeno šele po sklenitvi njene pogodbe o zaposlitvi na ZRS. Prav zato in glede na zgornjo ugotovitev, da se mnenje ne nanaša na novo zaposlitev prof. dr. D. D., tožnik v reviziji neutemeljeno zatrjuje, da naj bi sodišči s takšnimi stališči zgrešili presojo vzroka in posledice.

12. Sodišči tudi nista spregledali določb 28. in 84. člena Statuta toženke, po katerih rektor vodi, zastopa in predstavlja univerzo, s tem da na predlog dekana oziroma direktorja članice odloča o sklenitvi in prenehanju delovnega razmerja, o delovnih pogojih delavcev zaradi opravljanja javne službe in o soglasjih za njihovo delo pri drugem delodajalcu, direktor pa je sicer pristojen za organiziranje, vodenje in usklajevanje znanstveno - raziskovalnega, izobraževalnega in strokovnega dela ter poslovanje članice ter v skladu s svojimi pooblastili skrbi za zakonitost dela članice. Naročeno mnenje (kot ugotovljeno) nima neposredne povezave z zaposlitvijo oziroma se ne nanaša na zaposlitev v ZRS, temveč na razrešitev in imenovanje pri drugi članici toženke. Revident se tudi neutemeljeno sklicuje na to, da naj bi bil temeljni namen naročila opozoriti rektorja oziroma poskusiti najti rešitve problemov v notranjih postopkih, čeprav so že potekali postopki na sodiščih. Iz 84. člena Statuta oziroma 19. člena Pravil izhajajo pristojnosti direktorja, ki se nanašajo na zakonitost dela ZRS in ne drugih članic toženke. Direktor nima (še posebne) pristojnosti kontrole delovanja rektorja toženke, ki sicer vodi, zastopa in predstavlja univerzo, in za namen kontroliranja oziroma preverjanja zakonitega delovanja rektorja v postopkih, ki se nanašajo na dekanjo druge članice toženke, porabljati sredstva toženke oziroma ZRS - ne glede na to ali so ta ustvarjena na trgu ali ne. Ob dokaznem zaključku sodišč druge in prve stopnje (ki ne more biti predmet revizijske presoje - tretji odstavek 370. člena ZPP), da mnenje tudi ni bilo naročeno in porabljeno v korist toženke, pač pa v korist in utemeljitev zahtevkov D. D. in tožnika v postopkih zoper toženko, gre za očiten primer nenamenske uporabe sredstev in zato utemeljen razlog za predčasno razrešitev (glej 4. točko tretjega odstavka 83. člena Statuta). To je bil tudi utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku.

13. Ker že navedeni zaključki zadoščajo za potrditev zakonitost sklepa o razrešitvi (gre za kršitev, ki tudi ni zanemarljiva), se revizijsko sodišče ni dodatno ukvarjalo z revizijo v zvezi s prvo očitano kršitvijo.

14. Revizijsko sodišče obenem ugotavlja tudi neutemeljenost revizijskih navedb v zvezi s tem, da naj bi prišlo do kršitve tožnikove pravice do zagovora pred razrešitvijo. Iz 20. člena Pravil izhaja, da mora rektor univerze pred sprejemom sklepa o razrešitvi (razen izjem) seznaniti direktorja z razlogi za razrešitev in mu dati možnost, da se v roku 8 dni o njih izjavi. Pravila ne določajo posebnih ali dodatnih zahtev v zvezi s seznanitvijo direktorja z razlogi za razrešitev, ali posebnih postopkov pred razrešitvijo, zaradi česar ni pomembno, če se je tožnik s temi razlogi seznanil že v vabilu na zagovor z dne 14. 8. 2012. Iz tega vabila izhaja, da zajema tako razloge za predčasno razrešitev s funkcije direktorja ZRS in za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi; to je v vabilu izrecno navedeno. Nenazadnje se je tožnik zagovarjal, toženka pa se je v izpodbijanem sklepu o predčasni razrešitvi z dne 1. 10. 2012 tudi opredelila do navedb v njegovem zagovoru. V zvezi z odločitvijo glede možnosti zagovora so nepomembne revizijske navedbe o tem, da je bil najprej izveden postopek odpovedi pogodbe o zaposlitvi, šele kasneje pa je bil tožnik tudi razrešen. Vrstni red ukrepov toženke in časovni razmik med izredno odpovedjo in razrešitvijo ne vpliva na zakonitost razrešitve. Pomembno je, da je bil tožnik seznanjen z vsemi očitanimi kršitvami v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi in razrešitvi, da je imel pravico do zagovora, ki jo je tudi izrabil in se zagovarjal. Takšno stališče sodišč ni formalistično.

15. Glede na navedeno in v skladu s 378. členom ZPP je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo kot neutemeljeno.

16. Toženka je upravičena do povračila stroškov odgovora na revizijo, ki jih je priglasila v skladu z Zakonom o odvetniški tarifi (prvi odstavek 165. člena ZPP in 154. člen ZPP).