Jedro

Tožena stranka se je odločila, da ne bo imela več zaposlenega delavca na delovnem mestu, na katerem je delal tožnik, ampak bo njegovo delo razporedila med dijake in študente. S tem se je spremenila organizacija dela. Redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ki je posledica te spremembe, je zakonita.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožniku dne 28. 1. 2011 in za njeno razveljavitev. Zavrnilo je tudi zahtevek, da se toženi stranki naloži, da tožnika pozove nazaj na delo, mu obračuna bruto plačo, zanj plača davke in prispevke ter mu nato izplača neto plačo z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vsake zamude z mesečnim izplačilom plače ter za vpis delovne dobe v delovno knjižico. Odločilo je, da stranki sami krijeta svoje stroške postopka.

Zoper takšno sodbo se pritožuje tožnik iz vseh treh pritožbenih razlogov navedenih v 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje v celoti spremeni tako, da ugodi zahtevku tožnika oziroma podredno, da sodbo v celoti razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Navaja, da je nepravilna odločitev sodišča prve stopnje, ko zaključuje, da je bil postopek odpovedi pogodbe o zaposlitvi izveden zakonito. Odpoved pogodbe o zaposlitvi je nezakonita že zaradi kršitve določbe 4. odstavka 83. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadaljnji), saj je tožena stranka tožnika obvestila o nameravani redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi istega dne, kot mu je vročila odpoved. Neupoštevanje določil 1. odstavka 84. člena ZDR predstavlja kršitev postopka odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki ima za posledico nezakonitost predmetne odpovedi. Tožena stranka je kot razlog za odpoved navedla, da je prišlo do zmanjšanja obsega dela, sodišče prve stopnje pa se sklicuje na povečanje stroškov oziroma obveznosti, kar ni isto. Tožena stranka ni podala ustrezne trditvene podlage glede zmanjšanja obsega dela in tudi ni predlagala ustreznih dokazov. Vpogledani kontni kartici nista v nikakršni povezavi z obsegom dela na tožnikovem delovnem mestu, razen tega pa iz njiju niti niso razvidni podatki za sporno obdobje. Iz izpovedi zakonitega zastopnika tožene stranke izhaja, da tožena stranka pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi ni preverjala možnosti zaposlitve tožnika pod spremenjenimi pogoji ali na drugih delih oziroma ni preverila, ali bi bilo tožnika mogoče dokvalificirati za delo, ki ga je opravljal oziroma prekvalificirati za drugo delo, kakor to določa 3. odstavek 88. člena ZDR. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev utemeljevalo s tem, da je pri toženi stranki prišlo do upada prometa, kar je skupaj z večjimi stroški, povezanimi z nakupom nepremičnine in ultra zvoka v letu 2010, toženo stranko prisililo, da svoje poslovanje racionalizira. Tožena stranka stroškov v zvezi z nakupom nepremičnin in ultra zvoka ni izkazala oziroma ti v času podajanja odpovedi sploh niso nastali. Tožena stranka je tožniku pogodbo o zaposlitvi odpovedala še preden je sploh začela odplačevati kredit za nepremičnino. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da delodajalec v zameno za investicijo lahko zakonito odpušča zaposlene. Investicija v družbo je lahko zgolj posledica pričakovanega obsega dela in ne obratno. V kolikor bi tožena stranka v resnici imela upad poslovanja, ne bi investirala v nova delovna mesta in nakup nepremičnine. Tako je zmotno stališče sodišča prve stopnje, da je delo tožnika pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi postalo nepotrebno. Tožnik je izpovedal, da obseg dela ni upadel ter da so študentje in dijaki opravljali dela čiščenja prostorov, zlaganja na police, preverjanje datumov, torej so opravljali enaka dela kot on sam. Stališče sodišča prve stopnje, da je v popolni domeni delodajalca, da se odloči za drugačno organizacijo dela in da delovne naloge drugače razporedi med zaposlene, je v nasprotju s stališčem Vrhovnega sodišča RS v sodbi opr. št. VIII Ips 347/2006 z dne 19. 12. 2006. V kolikor bi v resnici bili podani poslovni razlogi za odpoved pogodbe o zaposlitvi, bi tožena stranka najprej morala prekiniti sodelovanje s študenti in dijaki. Zmotne so tudi ugotovitve sodišča prve stopnje glede zmanjšanja prometa tožene stranke, saj je tožnik izpovedal, da glede na število strank in višino prometa ni bilo nobenega upada. Iz poslovnega izida za leto 2010 je razvidno, da so bili čisti prihodki od prodaje v tem letu zgolj za 8.000,00 EUR nižji od leta 2009, pri čemer je letni obseg prihodkov obakrat presegal 1.200.000,00 EUR. Navedeno pomeni, da je šlo za zmanjšanje v višini 666,00 EUR na mesec, kar je zanemarljiv znesek v primerjavi z letnim obsegom poslovanja. Priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno. Navaja, da je delodajalec res dolžan sindikat obvestiti o začetku postopka odpovedi pogodbe o zaposlitvi na zahtevo delavca, vendar tožnik takšne zahteve nikoli ni podal ne pisno ne ustno. Tožnik je izpovedal, da v času podaje odpovedi ni bil član sindikata, zaradi tega so vse navedbe tožnika v smislu kršitve določil 1. odstavka 84. člena ZDR brezpredmetne in ne vplivajo na zakonitost podane odpovedi, kot to pravilno ugotavlja sodišče. Tožena stranka je bila zaradi upada prometa prisiljena izvesti več organizacijskih ukrepov. Zaprla je poslovalnico v Ljubljani, skoraj v celoti ukinila prodajo živali v A., za tretjino je znižala stroške študentskega dela, s tremi delavci je prekinila delovno razmerje in na delovnem mestu tožnika ni zaposlila nikogar. Ob upadu prometa so nastale tudi dodatne obveznosti in nakup nepremičnine je bil potreben zaradi ohranitve konkurenčnosti trga.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in na katere pavšalno opozarja pritožba, ni storilo, in da je na popolno in pravilno ugotovljeno dejansko stanje sprejelo tudi materialnopravno pravilno odločitev.

Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja: – da je tožnik s toženo stranko sklenil pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas za delovno mesto pomožni delavec – svetovalec z dne 23. 7. 2010; – da je tožena stranka tožnika dne 28. 1. 2011 obvestila, da mu namerava redno odpovedati pogodbo o zaposlitvi in mu še istega dne izdala sklep o redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, z obrazložitvijo, da mu odpoveduje pogodbo o zaposlitvi iz razloga, ker je konec meseca decembra 2010 in v mesecu januarju 2011 obseg dela močno upadel, zaradi česar je bila primorana racionalizirati svoje poslovanje, delo tožnika pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi ni več potrebno; – tožena stranka je reorganizirala svoje poslovanje z zmanjšanjem prodaje malih živali v trgovini na sedežu podjetja na minimum (prodaja malih živali oziroma delo v trgovini je bila tožnikova osnovna delovna naloga) in posledično odpovedala pogodbo o zaposlitvi dvema delavcema (tožniku in A.A.), zmanjšala obseg študentskega dela in ukinila poslovalnico v Ljubljani; – tožena stranka za opravljanje tožnikovega dela ni zaposlila nobenega drugega delavca; – tožena stranka je v letu 2010 poslovala z dobičkom, vendar je bil v primerjavi z letom 2009 bistveno manjši; – toženi stranki so se v letu 2010 močno povečali stroški zaradi nakupa nepremičnine in ultra zvoka, v decembru 2010 in januarju 2011 pa je zaznala upad prometa; – obseg dijaškega oziroma študentskega dela se je v letu 2011 zmanjšal za več kot tretjino v primerjavi z letom poprej.

Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da je podan razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi s 1. alinee 1. odstavka 88. člena ZDR. Ta razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi s strani delodajalca določa prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca (poslovni razlog). Tožena stranka je s tem, ko se je odločila, da ne bo imela več zaposlenega delavca na delovnem mestu, ki ga je zasedal tožnik in da bo preostalo njegovo delo razporedila na dijake in študente, spremenila organizacijo dela, kar gotovo predstavlja organizacijski razlog, zaradi katerega je prenehala potreba po opravljanju tožnikovega dela pod pogoji iz njegove pogodbe o zaposlitvi. Zaradi navedenega niti ni bistveno, ali držijo navedbe tožene stranke oziroma njenega direktorja o bistveno nižjem dobičku v letu 2009, prav tako ni bistveno, kako je na poslovanje tožene stranke vplivala nabava ultrazvoka in nakup nepremičnine. Organizacijski razlog za prenehanje potreb po opravljanju določenega dela je lahko podan tudi takrat, ko delodajalec sicer dosega dobre finančne rezultate. Zaradi navedenega ni bistveno, da je tožena stranka slabe finančne rezultate izkazovala s podatkom, da je dobiček padel z zneska 83.214,00 EUR v letu 2009 na znesek 35.470,00 EUR v letu 2010, kar je občutno zmanjšanje; tožnik pa, da so bili čisti prihodki od prodaje v tem obdobju nižji le za 8.000,00 EUR.

Tožnik se v pritožbi neutemeljeno sklicuje na to, da naj bi bilo stališče sodišča prve stopnje o pravici delodajalca, da se odloči za drugačno organizacijo dela in delovne naloge razporedi med zaposlene, v nasprotju s stališčem revizijskega sodišča v sodbi opr. št. VIII Ips 347/2006 z dne 19. 12. 2006. Dejansko stanje je v citirani zadevi povsem drugačno, kot v tem sporu. V navedenem sporu je bilo namreč ugotovljeno, da niso prenehale potrebe po delu na delovnem mestu „pakirec tehničar“, temveč so bile celo povečane, saj je delodajalec na tem delovnem mestu za določen čas zaposlil drugo (novo) delavko. V določbah ZDR ni nobene osnove za pritožbeno stališče, da bi tožena stranka v primeru, če bi res bili podani poslovni razlogi, najprej morala prekiniti sodelovanje s študenti. Sicer pa tožnik in študenti niti niso opravljali povsem istega dela, saj študentje opravljajo tudi delo v ambulanti, za katerega tožnik ni bil kvalificiran, kar izhaja iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje.

Izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi ni nezakonita zgolj zaradi tega, ker je bila podana istega dne, ko je bil tožnik obveščen o nameravani redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Res je sicer, da namen pisnega obvestila pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi (4. odstavek 83. člena ZDR) tak, da se delavcu omogoči, da o nameravani odpovedi obvesti sindikat, katerega član je. Obveščanje sindikata je sicer res oteženo, če delavec istega dne prejme obvestilo in odpoved, vendar pa je potrebno upoštevati, da celo v primeru, če sindikat nasprotuje nameravani odpovedi pogodbe o zaposlitvi, to ne povzroči zadržanja učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi, saj je do takšnega zadržanja pride le v primeru nasprotovanja redni odpovedi iz razloga nesposobnosti ali krivdnega razloga ali pa izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Na zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi tako ni moglo vplivati dejstvo, da je bila podana istega dne, ko je bilo izdano pisno obvestilo o nameravani odpovedi. Nenazadnje delodajalcu z odpovedjo ni potrebno čakati, da mine rok 8 dni, v katerem lahko sindikat poda svoje mnenje o nameravani redni ali izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi v skladu s 84. členom ZDR. Sicer pa je tožnik sam izpovedal, da v času podaje odpovedi niti ni bil član sindikata.

Ni mogoče slediti pritožbeni navedbi, da naj bi iz izpovedi direktorja tožene stranke izhajalo, da tožena stranka sploh ni preverila možnost za tožnikovo zaposlitev pod spremenjenimi pogoji oziroma na drugih delih. Iz izpovedbe zakonitega zastopnika na prvem naroku (list. št. 27) izhaja, da je tožena stranka pred odpovedjo poskušala najti možnost za prerazporeditev tožnika. V poštev bi prišlo delo pomočnika v trgovini v poslovalnici v Ljubljani. V Ljubljano so premestili zaposleno z izkušnjami v prodaji, z namenom dviga prodaje, posledično pa bi v to enoto lahko premestili tudi tožnika. Kljub temu se je padec obsega prodaje v Ljubljani nadaljeval in je bila tožena stranka primorana zapreti poslovalnico v Ljubljani (zaprli so jo v mesecu maju 2011, ker so imeli zaradi najema lokala trimesečni odpovedni rok). Zakoniti zastopnik je pojasnil, da toženka ni imela drugih del, ki bi jih lahko ponudila tožniku. Tudi tožnikova izobrazba (zaključena osnovna šola) ni ustrezala pogojem za delo tako v trgovini, kot tudi v ambulanti, saj so se odločili, da v podjetju ostanejo zaposleni, ki imajo ustrezno izobrazbo za delo v ambulanti kot tudi v trgovini. Po sistemizaciji (ki so jo sprejeli po odpovedi pogodbe o zaposlitvi), tako niso imeli več delovnih mest, za katere bi se zahtevala osnovnošolska izobrazba. V letu 2011 so obseg študentskega dela zmanjšali za tretjino in ob samem študentskem delu so si pomagali predvsem z dijaki iz Srednje ... šole, ki so bili napoteni na obvezno prakso, za kar so tudi prejeli sredstva šole. Tudi v sami redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi je dovolj jasno zapisano, da tožniku ni možno ponuditi zaposlitve pod spremenjenimi pogoji ali drugega dela pri delodajalcu in da tudi ni potrebe po prekvalifikaciji oziroma dokvalifikaciji. Očitno je, da teh možnosti pri toženi stranki dejansko ni, saj tožena stranka posluje z manjšim številom zaposlenih, zmanjšala pa so se tudi sredstva za plačilo študentskega in dijaškega dela, kar prav gotovo kaže tudi na manjši obseg dela.

Poslovni razlog je dejansko obstajal, zato ni možno slediti pritožbenim navedbam, da naj bi tožena stranka tožniku pogodbo o zaposlitvi odpovedala iz razloga, ker je tožnik delodajalca prijavil inšpektorju za delo. Po izpovedbi direktorja, je inšpekcija ugotovila le manjše kršitve, razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi pa je bil poslovni, saj so takrat odpustili dva zaposlena (tožnika in A.A.), opravili reorganizacijo in eno delavko premestili v poslovalnico v Ljubljano z namenom dviga prodaje (list. št. 41 in 42).

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljeni razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu.

Tožnik s pritožbo ni uspel, zato v skladu z načelom odgovornosti za uspeh sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP).