Jedro

Sodišče pri presoji zakonitosti o odpovedi pogodbe o zaposlitvi delodajalca izhaja iz dejanske (lahko tudi pravne) obrazložitve odpovednega razloga, na katerega se v odpovedi sklicuje sam delodajalec. Le ta v sodnem postopku ne more razširjati dejansko opredeljenih razlogov za odpoved pogodbe o zaposlitvi oziroma navajati in uveljavljati drugih ali dodatnih razlogov, ki naj utemeljujejo odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga in za vrnitev na delo s priznanjem vseh pravic iz delovnega razmerja od 28. 1. 2011 dalje, ker je ugotovilo, da je obstajal utemeljen odpovedni razlog. Pri toženi stranki se je zmanjšal obseg poslovanja, kar je imelo za posledico racionalizacijo poslovanja in reorganizacijo.

2. Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Presodilo je, da je tožena stranka s tem, ko se je odločila, da ne bo imela več zaposlenega delavca na delovnem mestu, ki ga je zasedal tožnik, in da bo preostalo delo razporedila na dijake in študente, spremenila organizacijo dela, kar gotovo predstavlja organizacijski razlog, zaradi katerega je prenehala potreba po opravljanju tožnikovega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je pravočasno revizijo vložil tožnik, ki poleg zmotne uporabe materialnega prava zatrjuje tudi bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Navaja, da je odpovedni razlog iz odpovedi pogodbe o zaposlitvi jasen: močan upad dela v decembru 2010 in januarju 2011. Tekom sodnega postopka je tožena stranka obstoj odpovednega razloga utemeljevala še z drugimi dejstvi, ki jih je sodišče prve stopnje upoštevalo, čeprav v odpovedi niso bila navedena. Meni, da je sodišče vezano na vsebino odpovedi in v njej navedenega odpovednega razloga, ter da ne more poslovnih razlogov utemeljevati z drugimi dejstvi in to celo mimo trditvene podlage. Sodišče druge stopnje je sprejelo drugačno stališče od sodišča prve stopnje in sicer, da razdelitev tožnikovega dela med študente pomeni spremembo organizacije dela. Dejansko stanje je torej ugotovljeno drugače, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, ne da bi se opravila obravnava na pritožbeni stopnji. Nadalje je tožena stranka utemeljevala odpoved pogodbe o zaposlitvi z zmanjšanjem prodaje malih živali, o čemer ni predložila prav nobene listine. Sodišče prve stopnje je odločitev oprlo le na direktorjevo izpoved, ki naj bi bila podprta z listinami, pri čemer pa ne pove, s katerimi. Revident je prepričan, da je dobil odpoved pogodbe o zaposlitvi, ker je toženo stranko prijavil inšpektorju za delo, saj se je to zgodilo na isti dan, ko je bil na Inšpektoratu opravljen narok. Sodišče druge stopnje se do tega ni opredelilo, niti do drugih pritožbenih navedb glede možnosti zaposlitve na drugih delih. Bistveno pa je, da odpovedni razlog, kot je bil naveden v odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ni dokazan. Zato predlaga spremembo izpodbijane sodbe z ugoditvijo zahtevku, podredno pa razveljavitev in vrnitev zadeve v novo sojenje.

4. Revizija je utemeljena.

5. Po prvem odstavku 371. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 in naslednji) revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotno ali nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP).

6. Predmet presoje v konkretni zadevi je pravnomočna odločitev o zakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku, reintegraciji in reparaciji. Gre za odpoved iz poslovnega razloga, ki ga Zakon o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS št. 42/2002 in naslednji) v prvi alineji prvega odstavka 88. člena opredeljuje kot prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca. Prenehanje potreb po opravljanju določenega dela je torej opredeljeno kot prenehanje zaradi različnih razlogov. Po določbi drugega odstavka 81. člena ZDR delodajalec lahko redno odpove pogodbo o zaposlitvi, če obstaja utemeljen razlog za redno odpoved, v takšnem primeru pa je tudi dokazno breme (torej breme dokazovanja utemeljenega razloga za izredno odpoved) na njegovi strani (prvi odstavek 82. člena ZDR). Pri presoji zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi je sodišče vezano na opredelitev razloga za odpoved, na katerega se sklicuje oziroma ga obrazloži delodajalec. Pri tem dolžnost pisne obrazložitve odpovednega razloga izhaja iz drugega odstavka 86. člena ZDR.

7. Sodišče druge stopnje je odločitev sodišča prve stopnje utemeljilo z ugotovitvijo, da porazdelitev tožnikovega dela med dijake in študente pomeni organizacijski razlog. V zvezi s tem mu revizija neutemeljeno očita bistveno kršitev. Tega dejstva ni ugotavljalo samo, brez opravljene obravnave, ampak ga je ugotovilo že sodišče prve stopnje (9. točka obrazložitve), le da je to dejstvo izpostavilo kot eno od odločilnih, ne pa kot glavno odločilno dejstvo, kot je to storilo sodišče druge stopnje.

8. Sodišče pri presoji zakonitosti o odpovedi pogodbe o zaposlitvi delodajalca izhaja iz dejanske (lahko tudi pravne) obrazložitve odpovednega razloga, na katerega se v odpovedi sklicuje sam delodajalec. Le ta v sodnem postopku ne more razširjati dejansko opredeljenih razlogov za odpoved pogodbe o zaposlitvi oziroma navajati in uveljavljati drugih ali dodatnih razlogov, ki naj utemeljujejo odpoved pogodbe o zaposlitvi. Sodišče dodatnih razlogov ne more upoštevati, temveč presoja le obstoj in zakonitost odpovedi tistega razloga, iz katerega je pri podani pisni odpovedi izhajal in ga obrazložil sam delodajalec.

9. Iz obvestila o nameravani redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 28. 1. 2011 izrecno izhaja le to, da je obseg dela „konec meseca decembra 2010 in v mesecu januarju 2011 močno upadel, zaradi navedenega pa je delodajalec primoran racionalizirati svoje poslovanje, zaradi česar tožnikovo delo po pogojih iz pogodbe o zaposlitvi žal ni več potrebno.“ Enaka opredelitev izhaja tudi iz redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 28. 1. 2011. Navedeno pomeni, da odpovedni razlog temelji le na ugotovitvi delodajalca „o močnem upadu obsega dela“ pri toženi stranki v dveh zaporednih mesecih (decembru in januarju, pa še to le v delu teh mesecev, saj je izrecno govora o koncu decembra leta 2010 in januarju 2011), prav zaradi takšnega upada, oziroma v vzročni zvezi s takšnim upadom, pa naj bi bil delodajalec primoran racionalizirati (in ne reorganizirati) poslovanje.

10. V tožbi je tožnik navedel, da se obseg dela v kratkem času njegove zaposlitve ni zmanjšal, tožena stranka pa je v odgovoru na tožbo (med drugim) navedla, da se je obseg dela zmanjšal in v ta namen navedla le podatke o prihodkih avgusta in decembra 2010 (ne da bi za te predložila listinski dokaz). Naprej pa navedbe obeh strank niso bile več v tem okviru, enako dokazni postopek, saj je ta v glavnem potekal v ugotavljanju in primerjavi prihodkov tožene stranke v letih 2009 in 2010, primerjavi dobička, dela tožene stranke s študenti (tudi v letu 2011), itd. Sodišče prve stopnje je primerjalo te podatke in nanje oprlo sodbo. Pri tem je sicer pravilno povzelo opredelitev odpovednega razloga v odpovedi, navedlo tudi izpoved tožnika (da po njegovem mnenju obseg dela ni upadel), nato pa ob podatkih o prihodkih in dobičku v letih 2009 in 2010, itd. med drugim navedlo, da se je zmanjšala prodaja malih živali na minimum in se je tudi skupni promet v trgovini zmanjšal, zaradi česar so v letu 2011 zaprli trgovino za male živali v Ljubljani (tožnik je z B. B., ki ji je bila tudi odpovedana pogodba o zaposlitvi iz istega razloga, sicer delal v trgovini v G.).

11. Tožnik v reviziji pravilno opozarja na to, da upada prometa oz. močnega upada dela, na katerem temelji odpoved (konec meseca decembra 2010 in januarja 2011) sodišče sploh ni ugotavljalo (sodba v tem delu torej ne temelji na izvedenih dokazih) in obrazložilo, temveč je obrazložilo druge aspekte oz. druge časovne okvire poslovanja tožene stranke. Z vidika razloga, zaradi katerega je bila podana odpoved pogodbe o zaposlitvi, izpodbijane sodbe ni mogoče preizkusiti. Pravilno opozarja tudi na to, da je v pritožbi izrecno uveljavljal pomanjkanje utemeljitve o zmanjšanem obsegu dela, tudi mimo trditvene podlage tožene stranke ter v nasprotju z izvedenimi dokazi. Pravilno opozarja tudi na to, da sodišče druge stopnje njenih pritožbenih navedb o tem ni presojalo, temveč je pravilnost odločitve sodišča prve stopnje utemeljilo z drugim razlogom – reorganizacijo, ki je bila v porazdelitvi tožnikovega dela študentom.

12. Ker je ugotovitev o obstoju ali neobstoju dejstev, na katerih temelji odpoved, odločilna za presojo zakonitosti te odpovedi, teh dejstev pa sodišče prve stopnje ni ugotavljalo in obrazložilo (ampak je ugotavljalo druga dejstva, ki v odpovedi pogodbe niso navedena), gre za bistveno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo je s tem, da je ni odpravilo, in da je tudi samo utemeljevalo zakonitost odpovedi z razlogi, ki v odpovedi niso bili navedeni, zagrešilo tudi sodišče druge stopnje.

13. Glede na navedeno in v skladu z drugim odstavkom 379. člena ZPP je Vrhovno sodišče ugodilo reviziji, razveljavilo sodbi sodišč druge in prve stopnje in zadevo vrača sodišču prve stopnje v novo sojenje, pri čemer se odločitev o stroških revizije pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

14. V ponovljenem postopku naj sodišče prve stopnje upošteva relevanten okvir presoje zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, pri čemer naj se tudi jasno opredli do revizijskih navedb o dejanskem odpovednem razlogu in nato ponovno odloči.