Jedro

Pritožbeno stališče, da brez zahteve toženke za vpis NZP v register do ustanovitve NZP sploh ne more priti, je pravno zmotno; NZP se ustanovi (in učinkuje med strankami) že s samo sklenitvijo notarskega sporazuma (171. člen SPZ), ki se šteje kot razpolagalni posel, vknjižba v register pri AJPES pa je drugi pogoj za njen nastanek.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 1.119,96 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne poteka paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine 98.569,38 EUR s pripadki iz naslova odškodninske odgovornosti notarke, saj je ugotovilo, da odgovornost toženke ni podana.

2. Zoper sodbo se pravočasno pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. Med drugim navaja, da bi toženka morala po sklenitvi notarskega zapisa brez izrecnega dodatnega predloga zahtevati vpis neposestne zastavne pravice (v nadaljevanju NZP) na premičninah v register pri AJPES. Iz četrtega odstavka 171. člena Stvarnopravnega zakonika1 izhaja, da v primerih, ko so predmet zastave premičnine, za katere se vodi register iz 177. člena SPZ, nastane zastavna pravica z vpisom v register, ki ga pristojni organ opravi na zahtevo notarja. Ne drži stališče sodišča, da se v obravnavani zadevi 142. člen SPZ ne more uporabiti. 21. člen Uredbe o registru neposestnih zastavnih pravic in zarubljenih premičnin2 ne določa, kdo je upravičen vložiti zahtevo za vpis NZP, temveč le, katere listine so podlaga za vložitev take zahteve. Za pridobitev in ustanovitev registrske NZP je vpis v register konstitutivnega pomena. Toženka je dobila predlog za vložitev zahteve za vpis NZP že s tem, ko so jo pogodbene stranke notarskega zapisa pooblastile za ustanovitev NZP. Brez zahteve toženke za vpis NZP na obeh betonarnah do ustanovitve NZP sploh ne more priti, to pomeni, da toženka svojega dela, za katerega so jo pogodbene stranke pooblastile, ni opravila. Pogodbene stranke se niso dogovorile, da toženka ne vloži zahteve za vpis NZP. Pritožnik obširno graja dokazno oceno sodišča prve stopnje (te navedbe bodo povzete v nadaljevanju, ko bo pritožbeno sodišče nanje odgovarjalo). Ni relevantno, ali je bila plačana pristojbina za vpis v register AJPES ali ne. Stroški notarskega zapisa in tudi strošek pristojbine je bil strošek dolžnika in zastavitelja.

3. Toženka je na pritožbo odgovorila, predlaga njeno zavrnitev in priglaša stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V zadevi ni sporno naslednje dejansko stanje: leta 2013 so tožnik kot upnik ter družbi X., d. d., in X. A., d. o. o., kot dolžnika in zastavitelja, pri toženki sklenili notarski sporazum (priloga A2) o zavarovanju terjatev z ustanovitvijo zastavnih pravic na več premičninah in nepremičninah, pri čemer je predmet spora neposestna zastavna pravica (170. do 177. člen SPZ) na opremi dveh betonarn. Toženki nihče ni dal izrecnega naročila, da NZP na opremi betonarn vpiše v register NZP pri AJPES, toženka tega ni storila, tako da NZP na teh premičninah nikoli ni bila vpisana v register. Pozneje sta oba X. končala v stečaju, kjer tožnik ni uspel uveljaviti svoje ločitvene pravice na opremi obeh betonarn, zato iz tega zastavljenega premoženja ni bil poplačan in to uveljavlja kot škodo, ki naj bi jo utrpel zaradi protipravne opustite toženke, ki bi potrditvah tožnika bila dolžna kot notarka vpisati NZP v register pri AJPES.

6. Pritožbeno sodišče soglaša s sodiščem prve stopnje, da noben zakon notarju izrecno ne nalaga, da mora samoiniciativno in nemudoma vpisati NZP v register NZP pri AJPES, kot to sicer določa 142. člen SPZ za hipoteko. Sodišče prve stopnje se je do tega vprašanja opredelilo (primerjaj 9. točko obrazložitve sodbe), zato se sodišče druge stopnje na te pravilne razloge (podprte tudi s citirano ustrezno pravnoteoretično podlago) v izogib ponavljanju v celoti sklicuje. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da se kljub nekaterim podobnostim med hipoteko in NZP oba instituta pomembno razlikujeta, ena bistvenih razlikovalnih okoliščin je ta, da zemljiška knjiga ne služi zgolj vpisu stvarnih zavarovanj, temveč je tudi sicer edina konstitutivna in vseobsežna evidenca lastništva in drugih stvarnih pravic na nepremičninah, medtem ko za premičnine tak javni register oziroma knjiga ne obstaja.3 Pritožnik z vsemi temi strokovno utemeljenimi in pravnoteoretično podprtimi stališči sodišča prve stopnje sploh obrazloženo ne polemizira, temveč le ponavlja svojo tezo, da se za vpis NZP uporablja pravilo tretjega odstavka 142. člena SPZ4, zato bi morala toženka kot notarka samoiniciativno predlagati vpis NZP v register. Pravilno je tudi sklicevanje prvostopenjskega sodišča na 20. in 21. člen Uredbe. Četudi 21. člen Uredbe res določa predvsem vsebino listin, ki so podlaga za vložitev zahteve za vpis, pa je po oceni sodišča druge stopnje tudi besedilo: »... vložijo notarji zahtevo za vpis […] na predlog vsake osebe ...« pomembno, saj iz njega jasno izhaja, da se vpis NZP v register opravi na predlog.5 Skratka, noben predpis ne nalaga notarju, da bi samoiniciativno in obvezno moral vložiti predlog za vpis NZP vedno, ko je pri njem sporazum o ustanovitvi NZP sestavljeNZP

7. Prav tako so neutemeljene pritožbene navedbe (ki v pretežnem delu le ponavljajo trditve iz postopka na prvi stopnji), da toženka ni izpolnila svoje pojasnilne dolžnosti (42. člen Zakona o notariatu6), ker ni izrecno opozorila tožnika, da se vpis NZP v register ne bo opravil, in kakšne so posledice tega. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tako opozorilo vsebovano na 15. strani notarskega zapisa, ko je govora o tem, da se bo vpis NZP opravil (še)le, ko bo plačana pristojbina. Pojasnilna dolžnost notarja se ne razteza tako daleč, da bi moral notar poučiti (in v notarski sporazum izrecno zapisati) prav o vseh možnih posledicah in vidikih spornega razmerja. Notar mora predvsem paziti, da se odstranijo zmote in dvomi ter poskrbeti za nevešče in neizkušene stranke, da ne bodo zaradi tega v slabšem položaju. Notar mora spoštovati tudi avtonomijo strank in hkrati svojo nevtralnost in nepristranskost.7 Notarjeva dolžnost je oblikovanje pravnih okvirov posla, ne pa sprejemanje gospodarskih odločitev. Pojasnilna dolžnost notarja je nujna, kadar upravičenec pouk potrebuje, kadar pa so udeleženci poslov posebej usposobljeni za posamezno vrsto pravnih poslov, notar ni dolžan pojasnjevati okoliščin pravnega posla, ki spadajo med pravila njihove stroke.8 Notar mora opozoriti le na najpomembnejše pravne posledice posla, vsebino pouka mora prilagoditi znanjem in sposobnostim strank.9 Notar tudi ni dolžan zapisovati vseh svojih pojasnil in poukov po 42. členu ZN, temveč je to dolžan storiti zgolj v primeru, ko strankam odsvetuje nejasne, nerazumljive ali dvoumne izjave, stranke pa njegovega nasveta ne upoštevajo.10 Pritožbeno sodišče tako ugotavlja, da je notarka v konkretnem primeru zadostila svoji pojasnilni dolžnosti, saj je na 15. strani sporazuma izrecno zapisano, da se bo vpis NZP v AJPES opravil šele potem, ko bo plačana pristojbina, stranke je tudi opozorila na posledice, pri čemer je glede na profesionalno skrbnost udeležencev (gospodarske družbe) bilo mogoče pričakovati in zahtevati, da so razumeli posledice dejstva, če NZP ne bo vpisana. Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno analiziralo in interpretiralo zapis na 15. strani, da sta stranki »opozorjeni na posledice neplačila pristojbine« za vpis NZP v register; edina smiselna interpretacija te določbe je, da je notarka stranke notarskega sporazuma opozorila, da bo vpis izveden (še)le, ko bo plačana pristojbina; če ta ne bo plačana, vpis NZP pač ne bo izveden.

8. Že te ugotovitve, v povezavi z nespornim dejstvom, da zahteve (naročila) notarki za vpis ni dala nobena od strank notarskega sporazuma, zadoščajo za zavrnitev zahtevka.

9. Poleg tega je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bilo v konkretnem primeru med strankami celo izrecno dogovorjeno, da se vpis NZP ne bo opravil takoj po sklenitvi notarskega sporazuma, temveč šele pozneje. To izhaja že iz 5. člena notarskega sporazuma (»vpis zastavne pravice po tej pogodbi je upravičen predlagati upnik ali njegov pooblaščenec, na svoje stroške«); ta zapis tudi povsem jasno negira pritožbeno trditev, da naj bi vse stroške zavarovanja nosil dolžnik oziroma zastavitelj. Nadalje je na 15. strani notarskega sporazuma izrecno zapisano, da bo predlog za vpis v register NZP vložen takoj, ko bo plačana notarska pristojbina. Tako je več kot očitno, da (vsaj v konkretnem primeru) vpis NZP v register ni bil avtomatizem, ki bi ga bila dolžna opraviti toženka, temveč se bo ta vpis opravil šele nekoč v prihodnosti, ko (če) bo plačana pristojbina. Ta ob sestavljanju notarskega zapisa nesporno ni bila plačana, temveč je bila plačana zgolj pristojbina za sestavo notarskega zapisa in za vknjižbo hipotek.

10. Sodišče prve stopnje je obe citirani določbi pravilno analizirano in umestilo (primerjaj 10. in 12. točko obrazložitve sodbe), pritožnik pa s ponavljanjem svoje interpretacije posla in besedila notarskega sporazuma ne more omajati jasnih zaključkov prvostopenjskega sodišča. Pritožbeno sodišče tako ne dvomi v zaključek sodišče prve stopnje, da je bilo med strankama dogovorjeno, da se bo zastavna pravica na premičninah vpisala šele, ko in če se bo upnik tako odločil. 11. Pritožbene navedbe, da je toženka dobila nalog za vložitev zahteve za vpis že s tem, ko so jo pogodbene stranke pooblastile za ustanovitev NZP, je pritožbena novota, saj tožnik tega v postopku pred sodiščem prve stopnje ni zatrjeval (primerjaj 337. člen Zakona o pravdnem postopku11), poleg tega pa je ta trditev tudi v nasprotju z ugotovitvami prvostopenjskega sodišča, da so se stranke v konkretnem primeru dogovorile, da se zastavna pravica na premičninah (zaenkrat še) ne vknjiži. Nedopustna pritožbena novota so tudi navedbe, da se 5. člen pogodbe nanaša na pogodbo o zastavi premičnin in nepremičnin, ki so jo sklenile stranke kot zasebno listino že pred sklenitvijo sporazuma o ustanovitvi NZP, saj tožnik navedb o tem, da naj bi šlo za dve pogodbi, pred sodiščem prve stopnje ni podal; sodišče prve stopnje pa je pravilno ugotovilo, da so stranke pred sklenitvijo notarskega sporazuma dogovorile, uskladile in zapisale osnutek pogodbe (ki jo je notarka nato le spravila v ustrezno obliko), kar pa še ne pomeni, da bi bila že pred sklenitvijo notarskega sporazuma sklenjena neka druga pogodba.12

12. Pritožbeno stališče, da brez zahteve toženke za vpis NZP v register do ustanovitve NZP sploh ne more priti, je pravno zmotno; NZP se ustanovi (in učinkuje med strankami) že s samo sklenitvijo notarskega sporazuma (171. člen SPZ), ki se šteje kot razpolagalni posel, vknjižba v register pri AJPES pa je drugi pogoj za njen nastanek.13 Tudi ni mogoče pritrditi pritožbi, da bi moral biti sklenjen izrecen pisni dogovor o tem, da se ustanovljena NZP ne bo vknjižila. Noben predpis česa takega ne nalaga (zahteva, da bi morale stranke izrecno v pogodbah zapisati, česa vsega ne bodo naredile, je tudi očitno neživljenjska in nesmiselna), saj je tak (ustni) dogovor povsem v skladu s svobodnim urejanjem obligacijskih razmerij.

13. Pritožba tudi neutemeljeno graja dokazno oceno prvostopenjskega sodišča, ki je po ugotovitvah pritožbenega sodišča sistematična in logična. Sodišče prve stopnje je poudarilo, da se je od vseh zaslišanih edino tožnica zanesljivo spomnila okoliščin sklepanja konkretnega posla, pri čemer je glede na časovno oddaljenost povsem razumljivo, da se vseh podrobnosti ni več spominjala. Pritožba napačno in iz konteksta iztrgano povzema izjave priče A. A., ki je kot bistveno izpovedal, da se podrobnosti konkretnega posla ne spomni (16. stran prepisa zapisnika z dne 22. 1. 2019, list. št. 99). Tudi izpovedba A. A., da »mora upnik sam poskrbeti za to, da se vpišejo pravice iz pogodbe oziroma da se notarki da naročilo, da se to vpiše« (17. stran prepisa zvočnega posnetka glavne obravnave z dne 22. 1. 2019) govori v prid toženkini tezi, da je bilo vsem udeležencem spornega posla jasno, da se NZP ne bo avtomatično vpisana v register. Ne drži, kot navaja pritožba, da naj bi A. A. povedal, da on tega naročila (za vpis) toženki ni dal; A. A. je izpovedal (16. stran zapisnika), da se ne spomni, da bi to naročil. 14. Tudi priča B. B. ni jasno zanikal obstoja dogovora o tem, da se NZP (še) ne vpiše v register, temveč je iz vse njegove izpovedbe razvidno, da se podrobnosti ne spominja, za kar je dal tudi prepričljivo in logično pojasnilo – da se kot generalni direktor s takimi podrobnostmi ni ukvarjal, temveč je bila izvedba zavarovanj stvar pravnikov (primerjaj 9. in 10. stran prepisa zvočnega posnetka z dne 22. 1. 2019). Tudi pavšalno sklicevanje pritožbe, da »enako velja« za C. C. (v spornem času direktorja X. A., d. o. o.), je neutemeljeno in terja pravzaprav enak odgovor pritožbenega sodišča – tudi C. C. je izpovedal, da o samih podrobnostih zavarovanja ne ve praktično ničesar (ker se je vse podrobnosti dogovarjala matična družba, torej X., d. d.); prav tako ni vedel nič konkretnega (o vprašanju, ali je bilo izrecno dogovorjeno ali ne, da se NZP vknjiži ali ne vknjiži) povedati niti D. D. Vse te priče je sodišče prve stopnje pravilno dokazno ocenilo (11. točka obrazložitve), ko je ugotovilo, da se priče dogovora niso spominjale. Iz izpovedb vseh navedenih prič (ko se jih bere celovito in ne zgolj posameznih iztrganih stavkov ali delov stavkov), je razvidno, da se te osebe konkretnih podrobnosti spornega posla niso spominjale, tako, da na vprašanje, ali je bilo res dogovorjeno, da se ustanovljena NZP (še) ne vpiše v register, niso mogle odgovoriti niti pritrdilno niti nikalno. To pa je nekaj povsem drugega kot decidirano zanikanje takega dogovora.

15. Neutemeljene (in tudi pavšalne) so pritožbene navedbe, da je toženka izrazito pristransko izpovedala in da je dokazni postopek pokazal zadevo »v povsem drugačni luči.« Očitek, da je zaključek sodišča »povsem napačen in odpira vprašanje pristranskosti sodišča,« je zgolj navržen in vsebinsko prazen. Tako se izkaže kot pravilna dokazna ocena prvostopenjskega sodišča, da glede na to, da zaslišane priče (ki so bile pritegnjene z obeh strani udeležencev spornega notarskega zapisa) ne vedo nič konkretnega, torej je njihovo pričevanje s stališča dokazne vrednosti nevtralno, pokloni vero prepričljivi izpovedbi toženke, pri čemer se toženkina izpovedba tudi v bistvenem sklada z besedilom notarskega zapisa.

16. Pritožbeno sodišče glede na vse povedano ugotavlja, da je odločitev prvostopenjskega sodišča pravilna, pritožba pa je ni uspela omajati. Ker sodišče druge stopnje tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano prvostopenjsko sodbo.

17. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, mora sam nositi svoje pritožbene stroške, toženki pa mora povrniti stroške odgovora na pritožbo, ki obsegajo nagrado za odgovor (tar. št. 21/1 OT, 1500 odvetniških točk ali 900,00 EUR), 2 % materialnih stroškov (18,00 EUR) in 22 % DDV na odvetniške storitve (201,96 EUR).

1 Uradni list RS, št. 87/2002 in nadaljnji, v nadaljevanju SPZ. 2 Uradni list RS, št. 23/2004 in nadaljnji, v nadaljevanju Uredba. 3 Poleg že v prvostopenjski sodbi citiranega komentarja dr. Mihe Juharta sodišče druge stopnje opozarja še na članek Nine Plavšak in Renata Vrenčurja (Neposestna zastavna pravica in pomen njenega vpisa v register neposestnih zastavnih pravic, Podjetje in delo, 3-4/2018), ki zagovarja stališče, da je razlika med hipoteko in NZP še bistveno večja in pomembnejša, kot pa jo opisuje Juhart. Glej tudi: Matjaž Tratnik, Neposestna zastavna pravica na premičninah, 1. del, Pravna praksa 39-40/2012, priloga. 4 Ki določa, da mora vknjižbo hipoteke in zaznambo izvršljivosti nemudoma po sklenitvi posla predlagati notar. 5 Sicer bi bilo zapisano: »... notar vloži zahtevo za vpis na podlagi naslednjih listin ...« ali kaj podobnega. 6 Uradni list RS, št. 2/2007 – uradno prečiščeno besedilo, in nadaljnji, v nadaljevanju ZNZP 7 Vesna Rijavec, Civilnopravna odgovornost notarjev, Pravna praksa 11/98, priloga. 8 Prav tam. 9 Bojan Podgoršek, Odgovornost notarja, Pravni letopis Inštituta za primerjalno pravo Pravne fakultete Univerze v Ljubljani, 2008, stran 159. 10 Podgoršek, navedeno delo, stran 160. 11 Uradni list RS, št. 73/2007 – UPB-3 in nadaljnji, v nadaljevanju ZPP. 12 To bi bilo povsem nesmiselno, saj neposestna zastavna pravica nastane šele s sklenitvijo notarskega zapisa, torej gre za konstitutiven akt (171. člen SPZ). 13 Primerjaj M. Juhart, komentar 171. člena SPZ v: Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV založba, Ljubljana 2004, str. 741. Nekateri avtorji (Plavšak in Vrenčur, nav. delo) zagovarjajo stališče, da NZP med strankami sporazuma veljavno nastane že s samo sklenitvijo sporazuma, ne glede na vknjižbo, ki zagotavlja le publicitetne učinke.