Jedro

Ugotavljanje vsebine pogodbene volje po ustaljeni sodni praksi spada v polje ugotavljanja dejanskega stanja, zato na revizijski stopnji po določbi tretjega odstavka 370. člena ZPP ni več izpodbojno. Revident s tem, ko odločitev pritožbenega sodišča izpodbija z vztrajanjem pri svojem razumevanju pomena spornega pogodbenega določila, torej nedovoljeno izpodbija dejansko stanje, s čimer ne more uspeti.

Izrek

Revizija zoper pravnomočno odločitev o zahtevku po tožbi se zavrže. Sicer se revizija zavrne.

Tožena stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti tožeči stranki revizijske stroške v višini 3.511,16 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Tožnik je v tožbi zatrjeval, da je s tožencem dne 14. 8. 2008 sklenil pogodbo o nakupu plovila in mu plačal prvi obrok kupnine v višini 29.737,20 EUR. Kasneje je skladno s pogodbo zaradi težav pri financiranju posla odstopil od pogodbe in s tožbenim zahtevkom zahteval vračilo plačanega prvega obroka kupnine. Toženec se je postavil na stališče, da tožnik pogodbe ne more veljavno odpovedati pred ugotovitvijo in plačilom stroškov odpovedi. Z nasprotno tožbo je zahteval plačilo preostalih obrokov po sklenjeni pogodbi v skupni višini 267.634,80 EUR.

2. Sodišče prve stopnje je ugodilo zahtevku po tožbi in tožencu naložilo plačilo 29.737,20 EUR ter v celoti zavrnilo zahtevek po nasprotni tožbi za plačilo 267.634,80 EUR. Sodišče druge stopnje je zavrnilo toženčevo pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. V reviziji zoper sodbo sodišča druge stopnje je toženec zatrjeval, da sta sodišči nižjih stopenj napačno ugotovili dejansko stanje glede okoliščin in pogojev za prekinitev pogodbe in v posledici napačno uporabili materialno pravo. Vztrajal je, da je za veljaven odstop od pogodbe potrebna ugotovitev in plačilo stroškov, ki bi bili posledica odstopa od pogodbe. Poudaril je, da sodišče pogodbenega namena strank sploh ni ugotavljalo, zato ni ustrezne podlage za ugotovitev, da namen strank za veljavnost odpovedi ni bil v ugotovitvi in plačilu stroškov. Obrazložitev je zaradi tega pomanjkljiva in sodbe ni mogoče preizkusiti. Toženec je enako trdil že v pritožbi, vendar se pritožbeno sodišče do te trditve ni opredelilo. Pogodbeno določilo o prekinitvi pogodbe je jasno in je odraz svobodne volje pogodbenih strank. Vsak povprečno razgledan človek lahko to določilo razume le tako, kot ga razlaga toženka. V okviru dispozitivnega ravnanja sta stranki jasno določili pogoje za veljavnost odpovedi pogodbe. Da morajo biti vse predpostavke za veljavnost odpovedi podane kumulativno, vključno z ugotovitvijo in plačilom stroškov, je logično že zato, ker sicer takšnega določila stranki ne bi vnesli v pogodbo, saj bi veljala splošna določila obligacijskega prava. Ker stranki nista posegli v kogentna pravila, je takšen dogovor zanju obvezujoč. Da je tožnik pogodbo razumel enako kot toženec, dokazuje tožnikov dopis z dne 20. 11. 2008, v katerem je toženca pozval, naj sporoči dejanske stroške, s čimer je ovržen vsak dvom v to, kakšen namen sta pogodbeni stranki zasledovali. Toženec je tožniku sporočil višino stroškov in jih opredelil dovolj konkretno. Nasproten zaključek sodišča ni pravilen.

4. Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) vročena tožniku, ki je nanjo obrazloženo odgovoril in predlagal njeno zavrnitev.

5. Revizija delno ni dovoljena, sicer pa ni utemeljena.

a. Glede dovoljenosti revizije:

6. Po drugem odstavku 367. člena ZPP je v premoženjskih sporih revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 40.000,00 EUR (dovoljena revizija). Če se vrednost revizijsko izpodbijanega dela pravnomočne sodbe giblje v razponu med 2.000,00 EUR in 40.000,00 EUR, je revizija dovoljena le, če jo dopusti sodišče (dopuščena revizija).(1)

7. Z izpodbijano sodbo je bilo pravnomočno odločeno o zahtevkih denarne narave po tožbi in po nasprotni tožbi. Nasprotna tožba ima status samostojne tožbe, zato sta za ugotovitev vrednosti izpodbijanega dela sodbe sodišča druge stopnje in s tem za dovoljenost revizije odločilni vrednosti, ki sta ju pravdni stranki označili v tožbi in nasprotni tožbi. Zaradi samostojne narave nasprotne tožbe seštevanje vrednosti spornih predmetov po določbi petega odstavka 367. člena ZPP kljub povezanosti pravnih vprašanj ne pride v poštev.(2)

8. Ker vrednost spornega predmeta glede pravnomočne odločitve po tožbi ne presega revizijskega praga, predhodno pa revizija ni bila dopuščena, jo je revizijsko sodišče v tem obsegu zavrglo kot nedovoljeno (drugi odstavek 374. člena ZPP v zvezi s 377. členom ZPP).

b. O utemeljenosti revizije:

9. Ugotovljeno dejansko stanje, na katerega je revizijsko sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP), je naslednje: - Tožnik kot kupec in toženec kot prodajalec sta dne 14. 8. 2008 sklenila pogodbo o nakupu plovila. Tožnik je tožencu plačal prvi obrok kupnine v višini 29.737,20 EUR.

- Pogodbeni stranki sta se v drugem odstavku 8. člena pogodbe o nakupu plovila dogovorili za možnost prekinitve pogodbenega razmerja.

- Pogodbeni namen strank ni bil v tem, da je mogoče pogodbo veljavno odpovedati šele po ugotovitvi in plačilu stroškov, ki so nastali zaradi odpovedi. Ugotovitev in plačilo stroškov, nastalih zaradi odpovedi, je šele posledica odpovedi in ne njen pogoj.

10. Odločitev o reviziji je glede na dejansko podlago spora in vsebino revizijskih trditev odvisna izključno od materialnopravnega zaključka, ali je tožnik veljavno odstopil od sklenjene pogodbe o nakupu plovila z dne 14. 8. 2008. Ker je bil ob zgoraj ugotovljeni vsebini pogodbe odgovor sodišč nižjih stopenj pritrdilen, sta zavrnili revidentov zahtevek po nasprotni tožbi na izpolnitev prodajne pogodbe.

11. Pogodbenemu določilu drugega odstavka 8. člena pogodbe o nakupu plovila,(3) s katerim sta se stranki dogovorili za možnost odpovedi pogodbe, sta pravdni stranki pripisovali različen pomen, zato sta ga sodišči nižjih stopenj pravilno opredelili za spornega(4) in na tej podlagi uporabili interpretativno pravilo iz drugega odstavka 82. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ)(5), po katerem sta morali pri razlagi spornega določila iskati skupen namen pogodbenikov in določilo razumeti tako, kot ustreza načelom obligacijskega prava. Revidentovo stališče, da omenjeno pogodbeno določilo ni sporno, torej ni utemeljeno.

12. Ugotavljanje vsebine pogodbene volje po ustaljeni sodni praksi spada v polje ugotavljanja dejanskega stanja, zato na revizijski stopnji po določbi tretjega odstavka 370. člena ZPP ni več izpodbojno.(6) Revident s tem, ko odločitev pritožbenega sodišča izpodbija z vztrajanjem pri svojem razumevanju pomena spornega pogodbenega določila, torej nedovoljeno izpodbija dejansko stanje, s čimer ne more uspeti. Revizijska izvajanja, ki s podrobno analizo pogodbenih določil kot pravilno ponujajo svojo verzijo pomena tega določila, dodatnega odgovora iz nanizanih razlogov ne terjajo. Revizija zmotne uporabe materialnega prava v zvezi z uporabo razlagalnih metod iz drugega odstavka 82. člena OZ obrazloženo ne uveljavlja. Drži sicer stališče revizije, da sporni dogovor o možnosti odpovedi prodajne pogodbe ni omejen s kogentnimi pravili obligacijskega prava, vendar to ne pomeni, da je v primeru spornosti takšnega pogodbenega določila uporaba interpretacijskega pravila iz 82. člena OZ izključena. Ob vsebini pogodbene volje, kot sta jo ugotovili sodišči nižjih stopenj, so materialnopravni zaključki o veljavnosti odpovedi od pogodbe pravilni, vprašanje, ali je toženec stroške, nastale zaradi odpovedi pogodbe, opredelil dovolj specificirano in natančno, pa se izkaže za pravno povsem nepomembnega.

13. Prepovedi revizijskega izpodbijanja dejanskega stanja ni mogoče obiti niti z navideznim konstruiranjem bistvenih kršitev določb postopka. Revident se v reviziji sklicuje na kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj bi sodišči nižjih stopenj ne ugotavljali skupnega namena pogodbenih strank pri spornem pogodbenem določilu. Za kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP gre v primeru, ko zaradi pomanjkanja razlogov sodbe objektivno ni mogoče preizkusiti. Že površen pregled obeh sodb sodišč nižjih stopenj pokaže na neutemeljenost takšne trditve, saj je sodišče prve stopnje v zvezi s tem izvedlo dokazni postopek, ki mu je sledila izčrpna dokazna ocena. Tako ugotovljenemu dejanskemu stanju je pritožbeno sodišče pritrdilo. Prav tako ne drži, da se sodišče druge stopnje ni izreklo do pritožbenega izpodbijanja zaključkov o vsebini pogodbene volje, s čimer revizija smiselno uveljavlja poseg v pravico do izjave oziroma kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče druge stopnje je pritožbene trditve revidenta zavrnilo s sklicevanjem na ugotovitve in zaključke sodišča prve stopnje glede vsebine pogodbenega razmerja, s čimer je izpolnilo zahteve, ki izhajajo iz njegove pravice do izjave.

14. Ker uveljavljani revizijski razlogi niso podani, je Vrhovno sodišče revizijo v dovoljenem delu zavrnilo (378. člen ZPP).

15. Toženec mora po prvem odstavku 165. člena ZPP in prvem odstavku 154. člena ZPP tožniku povrniti njegove stroške odgovora na revizijo, ki jih je sodišče na podlagi prehodne določbe drugega odstavka 20. člena sedaj veljavne Odvetniške tarife (Ur. l. RS, št. 2/2015) odmerilo po Zakonu o odvetniški tarifi (v nadaljevanju ZOdvT). Sodišče je tožniku, upoštevajoč vrednost spornega predmeta po nasprotni tožbi, priznalo nagrado za sestavo odgovora na revizijo v višini 2.858,00 EUR (tar. št. 3300 ZOdvT), pavšalno nadomestilo za poštne in telekomunikacijske storitve v višini 20,00 EUR (tar. št. 6002 ZOdvT) ter 22 % DDV v višini 633,16 EUR, skupaj torej 3.511,16 EUR.

Op. št. (1): Tretji in četrti odstavek 367. člena ZPP.

Op. št. (2): Odločbe Vrhovnega sodišča II Ips 104/2013, II Ips 9/2015, II Ips 111/2012, II Ips 201/2012...

Op. št. (3): Nobena od pogodbenih strank ne more zahtevati prekinitve pogodbe brez navedbe vzrokov in ugotovitvi ter poravnavi dejansko nastalih stroškov, ki bi bile posledica take prekinitve (drugi odstavek 8. člena pogodbe o nakupu plovila).

Op. št. (4): Odločba Vrhovnega sodišča II Ips 572/2008; Plavšak, N.: Obligacijski zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2003, 1. knjiga, stran 493. Op. št. (5): Pri razlagi spornih določil se ni treba držati dobesednega pomena uporabljenih izrazov, temveč je treba iskati skupen namen pogodbenikov in določilo razumeti tako, kot ustreza načelom obligacijskega prava, ki so določena v tem zakoniku (drugi odstavek 82. člena OZ).

Op. št. (6): Odločbi Vrhovnega sodišča III Ips 100/2007, II Ips 361/2009.