Jedro

Ob nespornem dejstvu, tj. času priklopa tožničinega na kanalizacijsko omrežje v februarju oziroma marcu 2013, ni mogoče šteti, da je bila odmera komunalnega prispevka za priklop na to vrsto komunalne opreme (zaradi izboljšanja komunalne opremljenosti) z izpodbijano odločbo (izdano dne 18. 5. 2021) opravljena v razumnem času od trenutka zakonitega priklopa. Od trenutka priklopa do izdaje izpodbijane odločbe je namreč poteklo že več kot 8 let. Ker gre za namensko javno dajatev, namenjeno izgradnji oziroma izboljšanju komunalne opremljenosti zemljišča, sodišče glede na pretečen čas od trenutka priklopa do izdaje odmerne odločbe sodi, da ni (več) podane vzročne zveze med izgradnjo oziroma izboljšanjem komunalne opremljenosti stavbnega zemljišča in posledično podlagi za odmero komunalnega prispevka kot enemu izmed finančnih virov za točno to izgradnjo oziroma za izboljšanje komunalne opremljenosti zemljišča z javnim kanalizacijskim omrežjem.

Izrek

I. Tožbi se ugodi tako, da se odločba Občine Cerknica, št. 410-22/2018 (2) z dne 18. 5.2021, odpravi in se postopek ustavi.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 469,70 EUR, v roku 15 dni od vročitve te sodbe toženi stranki, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

III. Stroškovni zahtevek tožene stranke se zavrne.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo za enostanovanjsko hišo na naslovu A., ki stoji na zemljišču s parc. št. 4011, k.o. ..., v naselju ..., lastniški delež do celote, tožnici odmeril komunalni prispevek za priklop na javno kanalizacijsko omrežje (izboljšanje komunalne opremljenosti) v višini 1.581,90 EUR, ugotovil, da ima tožnica po odpravljeni odločbi, št. 410-22/2018 z dne 4. 4. 2018, poravnano odmero v znesku 1.187,17 EUR, in je dolžna plačati še 394,03 EUR komunalnega prispevka, določil način plačila, tudi v primeru zamude, odločil, da upravni organ izda potrdilo o plačanem komunalnem prispevku po plačilu celotnega odmerjenega prispevka, z morebitnimi zamudnimi obrestmi in stroški, ter še, da stroškov postopka ni.

2. V obrazložitvi je navedel, da je Upravno sodišče RS s sodbo, I U 1249/2019-3 z dne 10. 2. 2020, odpravilo odločbo prvostopenjskega organa z dne 4. 4. 2018 in jo vrnilo v ponovni postopek. Pri izdaji ponovne odločbe je organ upošteval stališča iz citirane sodbe. Ugotovil je, da je v času od 12. 1. 2013 do 11. 10. 2013 zakonita podlaga za odmero komunalnega prispevka Pravilnik o podlagah za odmero komunalnega prispevka na osnovi povprečnih stroškov opremljanja stavbnih zemljišč s posameznimi vrstami komunalne opreme (Pravilnik), ki je bil sprejet na podlagi 11. točke (točno: enajstega odstavka - op. sod.) 79. člena Zakona o prostorskem načrtovanju (ZPNačrt). Predmetni objekt je bil pred uveljavitvijo programa opremljanja, ki je bil podlaga za izdajo prve odločbe, priklopljen na javno kanalizacijo od junija 2013 (glej sodbo, I U 1249/2019). V naselju ..., kjer se nahaja objekt, je bila na novo zgrajena kanalizacija (1. faza) v letih 2011 in 2012, ki je bila zaključena v z izdanim uporabnim dovoljenjem z dne 1. 2. 2013. Organ je pridobil podatke za obravnavani objekt za odmero KP. Za izračun je uporabil določbe Pravilnika. Pred izdajo odločbe je bila tožnica z dejstvi seznanjena. Tožnica se moti, da bi moral biti KP odmerjen na podlagi Odloka/2010, kot tudi, da ni dolžna plačati dajatve, saj to iz sodbe ne izhaja. Organ je navedbe tožnice, vključno z dokaznim predlogom za zaslišanje bivšega župana, zavrnil. 3. Drugostopenjski organ je pritožbo tožnice v delu, ki se nanaša na zamudne obresti, zavrgel, v preostalem zavrnil. V zvezi z zavrženjem pritožbe je navedel, da pobotni ugovor ni predmet odločanja v upravnem postopku. V zvezi z zavrnitvijo pritožbe je še navedel, da se Upravno sodišče ni opredelilo do tega, katero pravno podlago je treba za odmero uporabiti, temveč le, da Odlok o programu opremljanja stavbnih zemljišč na območju Občine Cerknica (Odlok/2013) ni ustrezna pravna podlaga in ne, da je treba uporabiti Odlok o programu opremljanja stavbnih zemljišč na območju Občine Cerknica (Odlok/2010). ZPNačrt je jasno in nedvoumno določil posledice, če nov program opremljanja ni bil sprejet, tj. uporabo Pravilnika. Dokazni predlog za preveritev, ali je organ še kakemu drugemu zavezancu odmeril KP na podlagi Pravilnika, je prepozen (tretji odstavek 238. člena ZUP). Sklicevanje na odločitvi Vrhovnega sodišča RS v zadevah, X Ips 93/2013 in, X Ips 4/2014, ni utemeljeno, ker gre za drugačno dejansko stanje - v tem primeru je v času priklopa namreč že veljal ZPNačrt in Pravilnik 2007. Tudi na sodbo Vrhovnega sodišča RS, X Ips 26/2019, se tožnica neutemeljeno sklicuje. Iz te sodbe namreč izhaja, da je Pravilnik 2007 (sprejet na podlagi drugega odstavka 82. člena ZPNačrt - torej za primere, ko program opremljanja ni bil sprejet pravočasno) zadostna podlaga za odmero KP. Novoto predstavlja tudi sklicevanje na sodbo, I U 1277/2016, ob tem, da so te navedbe tudi pavšalne in jih tudi zato ni mogoče preizkusiti.

4. Tožnica je tožbo vložila iz razlogov napačne uporabe materialnega prava, bistvene kršitve določb postopka ter zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Gre za odločbo, izdano v ponovljenem postopku, po sodbi, I U 1249/2019. 5. Tožnica je navedla, da je bil obravnavani objekt priklopljen na javno kanalizacijsko omrežje marca 2013. V času priklopa je veljal Odlok/2010. V času pričetka veljave Odloka/2013 je bila tožnica že zakonito priklopljena na omrežje, zato ne gre več za izboljšanje opremljenosti stavbnega zemljišča in ji zato že iz tega naslova ni mogoče odmeriti KP po Odloku/2013. Temu je pritrdilo tudi Upravno sodišče v sodbi, I U 1249/2019. Ob tem iz celotnega postopka izhaja, da je bila med strankama sporna uporaba Odloka/2010 ali Odloka/2013 kot podlage za odmero. Odlok/2010 je bil celo noveliran (UL RS, št. 54/2012), hkrati mu je toženka izrecno odvzela veljavnost v 15. členu Odloka/2013. Tožnici tako ni jasno, kako lahko toženka leta 2021 zavzame stališče, da je Odlok/2010 prenehal veljati po preteku 6 mesecev po uveljavitvi OPN dne 12. 1. 2013 in ne z uveljavitvijo Odloka/2013. To je privedlo do odločitve s povsem novo pravno podlago. Gre za ''odločbo presenečenja''. Po vedenju tožnice je toženka prvič uporabila Pravilnik kot pravno podlago za odmero. Z odločitvijo je bilo kršeno načelo prepovedi reformatio in peius. Poslabšal se je namreč pravni položaj tožnice, ki je edina vložila pritožbo. Zadeva tudi ni primerljiva s sodbo, I U 1273/2011. S tem je toženka arbitrarno odločila, kar kaže na njeno odškodninsko odgovornost po 26. členu Ustave. Tožnica je predlagala sodišču, da toženki naloži, da v okviru edicijske dolžnosti (227. člen Zakona o pravdnem postopku - ZPP) predloži vsaj eno odločbo, iz katere bo razvidna odmera KP na podlagi Pravilnika. S tem dokaznim predlogom tudi ni prepozna. Toženka je z uporabo nove pravne podlage povzročila, da je morala tožnica tej pravni podlagi prilagoditi pravne in dejanske navedbe. V svoji opredelitvi je tožnica izrecno oporekala uporabi te podlage, pri čemer je tudi očitala, da uporaba te podlage ni obrazložena in je upala, da bo toženka v odločbi te navedbe upoštevala. Poleg tega tožnica ni bila opozorjena v dopisu, da mora navesti vsa dejstva in dokaze v svojo korist, obravnave pa organ ni izvedel, zato tega dokaznega predloga tožnica ni mogla predlagati (glej tretji odstavek 238. člena ZUP). V odločbi ni nikjer navedeno, da naselje ... sodi v obračunsko območje za to vrsto komunalne opreme, za katero se odmerja KP, kateri predpis ga v to uvršča. Odločba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Tožnica vztraja, da naselje ... v času priklopa njenega objekta na kanalizacijsko omrežje s čistilno napravo ni bilo uvrščeno v obračunsko območje glede kanalizacije odpadnih vod in kanalizacije mešanih odpadnih komunalnih ter padavinskih vod ter glede čistilnih naprav. Zato ji toženka tudi ob uporabi Pravilnika tega KP ne more odmeriti, saj tudi Pravilnik tega naselja ni uvrščal v obračunsko območje za posamezno vrsto komunalne opreme. Hkrati odmera KP brez sprejetih podlag z Odlokom ni dopustna, zato Pravilnik ni samostojna podlaga za odmero (X Ips 26/2019).

6. Tudi sicer toženka v letu 2018 ni imela podlage za odmero KP, za priklope izvedene v letu 2013. Razlika petih let kaže na to, da odmera KP ni bila namenjena sami izgradnji in izboljšavi komunalnega omrežja. Zakon sicer ne določa roka za odmero, vendar mora biti ta vseeno v razumnih časovnih rokih glede na čas priključitve. Vezanost na samo priključitev kaže na vzročnost in namenskost instituta KP. V razdobju petih let te namenskosti po naravi stvari ne more biti več, na toženki pa je dokazno breme, da dokaže nasprotno. Tožnica že od prve vloge trdi, da pobrani KP ni bil namenjen pokritju stroškov gradnje komunalne opreme. Programa opremljanja, kjer bi bilo to razvidno, pa toženka ni sprejela. Gre za namensko javno dajatev, obstoj ter višina prispevka je odvisna od okoliščin primera. O tem tudi sodna praksa (X Ips 93/2013 in X Ips 4/2014). Enako tudi v I U 1277/2016. Več kot očitno je, da je šlo pri odmeri KP v letu 2018 za priključke iz leta 2013 za nenamensko zbiranje denarnih sredstev s strani občine. Sodišče naj zato pozove toženko, da v skladu z edicijsko dolžnostjo predloži načrt financiranja za investicijo v komunalno omrežje za naselje ..., iz katerega bo razviden finančni razrez in predviden priliv iz naslova pobranega KP. Nekdanji župan B. B. je občanom na sestanku, ki je potekal pred pričetkom gradnje javnega kanalizacijskega omrežja dne 25. 10. 2010 zatrdil, da vaščanom za izgradnjo ne bo treba nič plačati. Podana je tudi kršitev pravil postopka. Sodišče je v 21. točki obrazložitve sodbe, I U 1249/2019, izrecno zapisalo, da bi moral biti župan izločen iz postopka, pa ni bil. Četudi bi šteli, da je Pravilnik pravilna pravna podlaga, pa je KP odmerjen previsoko glede na 3. in 5. člen Pravilnika o merilih za odmero komunalnega prispevka. Tožnica je predlagala, da sodišče tožbi ugodi, odločbo odpravi ter postopek ustavi, toženki naloži povrnitev stroškov upravnega postopka in upravnega spora.

7. Toženka je v odgovoru na tožbo prerekala vse tožbene navedbe. Iz sodbe nikjer ne izhaja, da bi moral biti župan izločen, tudi razlogi za izločitev niso podani. Toženka je spoštovala stališča in napotke Upravnega sodišča. Na podlagi teh izhodišč je uporabila predpise, ki so veljali v aktualnem obdobju ter na tej podlagi odmerila KP (Odlok/2013, katerega osnova je bil izdelan Program opremljanja stavbnih zemljišč, sprejetega na podlagi ZNPNačrt). Napačne so tudi navedbe o odsotnosti pravne podlage za izdajo odločbe za odmero KP. Odlok natančno opredeljuje skupne stroške, obračunske stroške in obračunska območja. Neutemeljeno je torej trditi, da ne gre za izboljšanje komunalne opremljenosti. Sodišče pa je že navedlo, da je v prvem postopku uporabljena pravna podlaga napačna, zato se tožnica neutemeljeno sklicuje, da je bila ''presenečena'' ob uporabljeni novi pravni podlagi. Ne gre za primer iz 253. člena ZUP. Postopke v zvezi z izračunom KP so vodile strokovne službe in ne župan. Predlagala je zavrnitev tožbe in naložitev stroškov postopka tožnici.

8. Sodišče uvodoma navaja, da je senat sodišča s sklepom, I U 1357/2021 z dne 24. 1. 2023, odločil, da v zadevi sodi sodnik posameznik (tretja alineja drugega odstavka 13. člena ZUS-1). Gre za vprašanje zakonitosti odločbe o odmeri komunalnega prispevka, izdane v ponovljenem postopku, po sodbi, I U 1249/2019 z dne 10. 12. 2020, tožnica pa uveljavlja ugovore, o katerih se je izrekla že sodna praksa, zaradi česar je senat sklenil, da so v zadevi pogoji za odločanje po sodniku posamezniku podani.

9. Sodišče je v zadevi opravilo narok za glavno obravnavo. Naroka sta se udeležili obe stranki po svojih pooblaščencih. Na naroku sta stranki vztrajali pri povedanem, toženka je v zvezi z izločitvijo župana še navedla, da bi se z uvedbo izločitve župana v takih primerih dejansko poseglo v sistem lokalne samouprave, uporaba pravne podlage po napotilih sodbe, I U 1249/2019 z dne 10. 12. 2020, pa je privedla do odmere KP v višjem znesku.

10. Sodišče je na naroku sprejelo dokazni sklep. Vpogledalo je v izpodbijano odločbo, drugostopenjsko odločbo ter ostale listine v upravnem spisu. Vpogledalo je tudi v spis, I U 1249/2019, vključno s sodbo, I U 1249/2019 z dne 10. 12. 2020. Slednje je izvedlo na podlagi drugega odstavka 20. člena ZUS-11. Tožnica je namreč podala tak dokazni predlog tudi v tožbi, vendar ga ni predlagala že v upravnem postopku. Po 52. členu ZUS-1 lahko tožnik v tožbi navaja nova dejstva in nove dokaze, vendar mora obrazložiti, zakaj jih ni navedel že v postopku izdaje upravnega akta; nova dejstva in novi dokazi se lahko upoštevajo kot tožbeni razlogi le, če so obstajali v času odločanja na prvi stopnji postopka izdaje upravnega akta in če jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oziroma navesti v postopku izdaje upravnega akta. Tožnica v tožbi ni upravičila, zakaj tega ni predlagala že v upravnem postopku, vendar pa, ker sodišče ocenjuje, da bo vpogled v citirani spis in sodbo pripomoglo k pravilni in zakoniti odločitvi, je dokaz izvedlo.

11. Sodišče je zavrnilo dokazni predlog za vpogled v odločbo Občinske uprave Občine Cerknica, št. 410-22/2018 z dne 4. 4. 2018, kot nerelevantnega. Sodišče odloča o pravilnosti izpodbijane odločbe in iz nje izhajajoča dejstva so relevantna, pri čemer dejstva, s katerimi tožnica uveljavlja svoj ugovor v zvezi s prvo odločitvijo, izhajajo tudi iz izpodbijane odločbe, glede na to, da gre za odločanje v ponovljenem postopku.

12. Sodišče je zavrnilo dokazni predlog za pridobitev odločbe o odmeri KP za drugega zavezanca na območju Občine Cerknica za relevantno obdobje od 12. 1. 2013 do 11. 10. 2013 kot prepoznega. Tožnica namreč ne v pritožbi v upravnem postopku, ne v tožbi v upravnem sporu ni upravičila, zakaj tega dokaznega predloga ni podala že pred izdajo izpodbijane odločbe. Po oceni sodišča neizvedba ustne obravnave ne predstavlja utemeljenega razloga, glede na to, da je tožnica imela možnost izjave pred izdajo izpodbijane odločbe, ki jo je tudi izkoristila, in bi lahko v tej vlogi (''opredelitev glede ugotovljenih dejstev v postopku odmere komunalnega prispevka, ki se vodi pod št. 410-33/2018-2 z dne 17. 2. 2021'') tak dokazni predlog tudi podala. Iz enakih razlogov je sodišče zavrnilo tudi dokazni predlog za pridobitev finančnega načrta izgradnje komunalnega omrežja za naselje ... za leti 2012 in 2013. 13. Sodišče je zavrnilo še dokazni predlog za zaslišanje bivšega župana B. B. Kot tožnica navaja, naj bi ta priča izpovedala o gradnji obravnavane komunalne opreme in o tem, da prebivalci naselja ne bi nosili stroškov njene izgradnje. Glede na sporna dejstva in materialnopravno podlago v tej zadevi (tj. ali je bil tožnici z izpodbijano odločbo zakonito odmerjen KP zaradi priklopa na javno kanalizacijo omrežje na podlagi Pravilnika) to pričanje za odločanje ni relevantno.

14. Sodišče je zavrnilo tudi dokazni predlog za vpogled v informativni izračun z dne 7. 2. 2018 in sklep Občinskega sveta Občine Cerknica, 410-22/2018 z dne 14. 2. 2019, kot nepotrebna. Ni namreč sporno, da je župan sodeloval v predhodnem postopku, temveč, ali bi moral biti - glede na sodbo, I U 1249/2019, izločen iz postopka odločanja v tej zadevi.

15. Tožnica zavrnitvi dokaznih predlogov ni ugovarjala.

**K I. točki izreka:**

16. Tožba je utemeljena.

17. Predmet spora je zakonitost odločitve o odmeri komunalnega prispevka tožnici za priklop na javno kanalizacijsko omrežje (izboljšanje komunalne opremljenosti) v višini 1.581,20 EUR. Odločitev je organ utemeljil na 79. in 80. členu ZPNačrt ter Pravilniku.

18. Po sedmem odstavku 79. člena ZPNačrt, kadar se komunalni prispevek odmerja zaradi izboljšanja opremljenosti stavbnega zemljišča s komunalno opremo, izda pristojni organ občinske uprave odločbo po uradni dolžnosti. Enajsti odstavek istega člena še določa, da občina, ki v šestih mesecih po uveljavitvi občinskega prostorskega načrta ne sprejme programa opremljanja vključno s podlagami za odmero komunalnega prispevka za vso obstoječo komunalno opremo na območju celotne občine, odmerja komunalni prispevek na podlagah, ki jih s pravilnikom določi minister, pristojen za prostor. Podlage iz prejšnjega odstavka se določijo na osnovi povprečnih stroškov opremljanja stavbnih zemljišč s posameznimi vrstami komunalne opreme (dvanajsti odstavek). Občina, ki za odmero komunalnega prispevka uporablja podlage iz enajstega odstavka tega člena, lahko odmerja komunalni prispevek na podlagi programa opremljanja le, če je že sprejela program opremljanja s podlagami za odmero komunalnega prispevka za vso obstoječo komunalno opremo na območju celotne občine (trinajsti odstavek).

19. 80. člen ZPNačrt določa zavezanca za komunalni prispevek, ki je investitor oziroma lastnik objekta, ki se na novo priključuje na novo komunalno opremo, ali ki povečuje neto tlorisno površino objekta ali spreminja njegovo namembnost. 20. Uvodoma sodišče pojasnjuje tožnici, da ni mogoče šteti, da je v obravnavanem primeru prišlo do kršitve prepovedi načela reformatio in peius. V primeru, kadar sodišče izpodbijani upravni akt odpravi in vrne zadevo v ponovno odločanje (tretji odstavek 64. člena ZUS-1), ta nima več nobenih pravnih učinkov (281. člen ZUP). Upravni organ je vezan pri ponovnem odločanje na navodila sodišča (četrti odstavek 64. člena ZUS-1), sicer pa mora odločiti v skladu z načelom zakonitosti (6. člen ZUP) in načelom materialne resnice (8. člen ZUP). Če pri tem zaradi druge uporabljene pravne podlage in ugotovljenega dejanskega stanja pride do drugačne odločitve (oziroma kot v tem primeru do naložitve večje obveznosti stranki) kot v prvem postopku, to (še) ne pomeni odločanja v škodo stranke, kot to zatrjuje tožnica.

21. Ali je bila izpodbijana odločitev pravilna v materialnopravnem pogledu, pa se sodišče izreka v nadaljevanju te sodbe.

22. Kot izhaja iz sodbe, I U 1249/2019, in čemur toženka ne ugovarja tudi v tem upravnem sporu, so med strankama nesporna naslednja dejstva: - da je bil tožničin objekt priključen na kanalizacijsko omrežje na podlagi soglasja upravljavca tega omrežja (pri čemer zakonitost priklopa ni bila nikoli vprašljiva - op. sod.), in - da so bila vsa opravila v zvezi s tem priklopom opravljena v februarju in marcu 2013. Iz sodbe, I U 1249/2019, je tudi razvidno, da je toženka v prvotnem postopku za odmero KP uporabila napačno pravno podlago - Odlok/2013, ki je pričel veljati 12. 10. 2013, torej po tem, ko je bil njen objekt že zakonito priklopljen na komunalno opremo, za katero je bil odmerjen ta komunalni prispevek, zaradi česar je bila prvotna odmerna odločba odpravljena in vrnjena prvostopenjskemu organu v ponovni postopek.

23. Kot je navedlo že sodišče v I U 1249/2019, je o uporabi oziroma razlagi ZPNačrt v primerljivih situacijah zavzelo stališče v sklepu X Ips 93/2013. Stališča iz navedene zadeve upošteva tudi nadaljnja sodna praksa, tako naslovnega sodišča kot Vrhovnega sodišča Republike Slovenije2. Po teh stališčih iz ZPNačrt ni razvidno, da bi bila odmera komunalnega prispevka kot javne dajatve po uradni dolžnosti na podlagi sedmega odstavka 79. člena ZPNačrt časovno omejena, vendar pa je glede na značilnosti te dajatve mogoče ugotoviti, da njena zakonita odmera ne posega v pravno varnost zavezancev za njeno plačilo.

24. V tem smislu pa je za pravilno razlago ZPNačrt treba ustrezno povezati določbe 79. in 80. člena tega zakona. Lastnik obstoječega objekta je lahko zavezanec le v primeru, ki jih določa zgoraj citirani 80. člen ZPNačrt. Razlog za izdajo odločbe po sedmem odstavku 79. člena ZPNačrt je torej za lastnika obstoječega objekta podan le v primerih, navedenih v 80. členu ZPNačrt. Ker so taki primeri vezani na konkretno investicijo, ni mogoče ugotoviti, da bi s pravilno uporabo te zakonske ureditve prišlo do posega v pravno varnost lastnika zemljišča: izboljšanje komunalne opremljenosti zemljišča je predvsem v njegovo korist, zato je morebitna naložitev plačila komunalnega prispevka temu ustrezna.

25. Odmera komunalnega prispevka po uradni dolžnosti na podlagi sedmega odstavka 79. člena ZPNačrt je torej vezana na izboljšanje opremljenosti stavbnega zemljišča s komunalno opremo in je dopustna ob tem izboljšanju ali v razumnem času po njem, če v trenutku tega dejstva (torej tega izboljšanja) že obstoji dolžnost plačila komunalnega prispevka, določena s predpisi. To pa pomeni tudi, da zavezanci za plačilo komunalnega prispevka niso tisti lastniki objektov, ki so ob uveljavitvi (novih) pravnih podlag za odmero komunalnega prispevka že zakonito priključeni na komunalno opremo, saj tedaj ne gre (več) za izboljšanje opremljenosti stavbnega zemljišča s komunalno opremo, kar je zakonski pogoj za izdajo odločbe in odmero komunalnega prispevka po uradni dolžnosti. Trenutek nastopa navedene obveznosti je torej glede na povedano jasen in predvidljiv, s tem pa tudi omejitve za uporabo pooblastila pristojnega organa občine, da odločbo o tem izda po uradni dolžnosti (sedmi odstavek 79. člena ZPNačrt).

26. Ob nespornem dejstvu, tj. času priklopa tožničinega na kanalizacijsko omrežje v februarju oziroma marcu 2013, tudi po presoji sodišča ni mogoče šteti, da je bila odmera KP za priklop na to vrsto komunalne opreme (zaradi izboljšanja komunalne opremljenosti) z izpodbijano odločbo (izdano dne 18. 5. 2021) opravljena v razumnem času od trenutka zakonitega priklopa. Od trenutka priklopa do izdaje izpodbijane odločbe je namreč poteklo že več kot 8 let (od marca 2013 do 18. 5. 2021). Res je bila ta odločba izdana v ponovljenem postopku po sodbi, I U 1249/2019 z dne 10. 12. 2020, s katero je bilo odpravljena prvostopenjska odločba, št. 410-22/2018 z dne 4. 4. 2018, vendar (kot že povedano zgoraj) odpravljena odločba nima več pravnih učinkov, torej se šteje, kot da ni bila (sploh - op. sod.) izdana (281. člen ZUP). Četudi pa bi sodišče štelo, da je prišlo do izdaje odmerne odločbe že z odločbo z dne 4. 4. 2018, bi to pomenilo, da je od trenutka zakonitega priklopa do izdaje odmerne odločbe preteklo že več kot 5 let (od marca 2013 do 4. 4. 2018), kar tudi ni šteti kot ''razumni čas'' po priklopu na komunalno opremo.

27. Po 77. členu ZPNačrt je namreč občina tista, ki zagotavlja gradnjo komunalne opreme, ki se financira iz komunalnega prispevka, proračuna občine, proračuna države in drugih virov (prvi in drugi odstavek). KP je torej plačilo dela stroškov izgradnje komunalne opreme, ki ga zavezanka ali zavezanec plača občini (prvi odstavek 79. člena ZPNačrt) in ne edini vir financiranja stroškov izgradnje komunalne opreme. In ker gre za namensko javno dajatev, torej namenjeno izgradnji oziroma izboljšanju komunalne opremljenosti zemljišča, sodišče glede na pretečen čas od trenutka priklopa do izdaje odmerne odločbe sodi, da ni (več) podane vzročne zveze med izgradnjo oziroma izboljšanjem komunalne opremljenosti stavbnega zemljišča in posledično podlagi za odmero KP kot enemu izmed finančnih virov za točno to izgradnjo oziroma za izboljšanje komunalne opremljenosti zemljišča z javnim kanalizacijskim omrežjem.

28. Ob tem sodišče še pripominja, da drži (kot to opozarja toženka), da se sodišče v sodbi, I U 1249/2019, ni postavilo na stališče, da komunalnega prispevka tožnici sploh ni mogoče odmeriti, temveč (le - op. sod.), da je bil odmerjen na napačni pravni podlagi, vendar pa se sodišče v prejšnji sodbi s tem vprašanjem (kaj pomeni ''razumni čas'' od trenutka priklopa do odmere KP) sploh ni ukvarjalo.

29. Pri svoji presoji v tem primeru ne (več) zakoniti oziroma dopustni odmeri KP zaradi izboljšanja komunalne opremljenosti zemljišča zaradi poteka razumnega časa se sodišče navezuje tudi na kasneje sprejeti Zakon o urejanju prostora (ZUreP-2). Ta je v tretjem odstavku 222. člena določil, da lahko občina komunalni prispevek iz prvega odstavka tega člena (tj. zaradi izboljšanja komunalne opremljenosti stavbnega zemljišča) odmeri najpozneje v dveh letih od izboljšanja opremljenosti stavbnega zemljišča. Zakonodajalec je torej (za razliko od prej veljavnega ZPNačrt) ocenil, da je odmero te javne dajatve v tovrstnih primerih, kot je obravnavani, treba točno časovno omejiti in predpisal obdobje dveh let od trenutka izboljšanja oziroma možnosti priklopa do odmere KP, torej ko lahko pristojni občinski organ še naloži zavezancu plačilo KP v tovrstnih primerih. Enako časovno obdobje določa tudi sedaj veljavni Zakon o urejanju prostora (ZUreP-3) v šestem odstavku 234. člena.

30. Izpodbijana odločba je tako nezakonita že iz zgoraj povedanega razloga, zato je treba tožbi tožnice ugoditi in odločbo odpraviti. Ker pa - kot navedeno zgoraj - po presoji sodišča odmera KP ob med strankama nesporno ugotovljenem dejanskem stanju in glede na uporabljene določbe ZPNačrt ter sodno prakso sploh ni več možna, je sodišče hkrati postopek odmere KP za javno kanalizacijsko omrežje (ki se je začel po uradni dolžnosti na podlagi sedmega odstavka 79. člena ZPNačrt) ustavilo. Ugotovilo je namreč, da so pravno relevantne okoliščine med strankama nesporne (trenutek priklopa in odmera KP), kot tudi, da narava stvari to dopušča (uvedba postopka za odmero KP po uradni dolžnosti) (prvi odstavek 65. člena ZUS-1).

31. Z odpravo prvostopenjske odločbe je de ipso iure prenehala učinkovati tudi drugostopenjska odločba, zato je sodišče ni posebej odpravilo.

32. Ker je sodišče presodilo, da odmera KP v tem primeru ni več možna, se ni spuščalo v vprašanje pravilne uporabe Pravilnika kot podlage za odmero KP. Iz enakega razloga sodišče tudi ni obravnavalo ostalih ugovorov tožnice, saj je bilo že zgoraj navedeno zadostna podlaga za odločitev sodišča. 33. Sodišče je odločilo na podlagi opravljene glavne obravnave (51. člen ZUS-1).

**K II. točki izreka:**

34. Odločitev o ugoditvi stroškovnega zahtevka tožnice temelji na tretjem odstavku 25. člena ZUS-1 in na njegovi podlagi izdanega Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (četrti odstavek 3. člena), po katerem se tožniku v primeru, če je bila zadeva rešena na glavni obravnavi in je tožnika v postopku zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, priznajo stroški v višini 385 EUR, povečani za 22 % DDV, ker je odvetnik zavezanec za plačilo DDV.

**K III. točki izreka:**

35. Sodišče je stroškovni zahtevek toženke zavrnilo smiselno ob uporabi 154. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) (načelo uspeha v pravdi)) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 in četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, saj je tožbi ugodilo, toženka pa je zasledovala nasprotno odločitev (zavrnitev tožbe), kar pomeni, da s svojim zahtevkom ni uspela.

1 Sodišče ni vezano na dokazne predloge strank in lahko izvede vse dokaze, za katere meni, da bodo prispevali k razjasnitvi zadeve in k zakoniti ter pravilni odločitvi. 2 poleg že navedene sodne prakse še npr. sklep Vrhovnega sodišča RS, X Ips 4/2014 z dne 27. 1. 2016;