Jedro

Po določbi 18. člena ZDR v imenu delodajalca, ki je pravna oseba, nastopa njegov zastopnik, določen z zakonom ali aktom o ustanovitvi, ali od njega pisno pooblaščena oseba. Tožnik v času postopka in podaje izredne odpovedi ni bil več predsednik uprave, ker je njegov mandat prenehal z odpoklicem, zato je bil njegov položaj enak položaju vseh drugih zaposlenih delavcev. To pa pomeni, da bi mu glede na citirano določbo ZDR izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi lahko podal le novi začasni predsednik uprave, kot zastopnik tožene stranke, ali od njega pisno pooblaščena oseba. Ker je izredno odpoved podala neupravičena oseba, je izredna odpoved že iz tega razloga nezakonita

Izrek

Pritožba se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe delno razveljavi v I. točki izreka glede trajanja delovnega razmerja ter v 1. odstavku II. točke izreka sodbe in se v tem obsegu zadeva vrne sodišča prve stopnje v novo sojenje.

V preostalem se pritožba zavrne in se potrdi nerazveljavljeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (nerazveljavljeni del I. točke in III. točka izreka sodbe).

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo: - da odpoved pogodbe o zaposlitvi tožene stranke tožeči stranki z dne 15. 11. 2011 ni zakonita in delovno razmerje med strankama na njeni podlagi ni prenehalo in še traja (I. točka izreka); - da je tožena stranka dolžna tožnika pozvati nazaj na delo in mu od 17. 11. 2011 dalje priznati vse pravice in obveznosti iz delovnega razmerja ter mu obračunati bruto plačo v znesku 6.143,88 EUR, od bruto zneskov odvesti vse prispevke in davke, tožeči stranki pa plačati neto znesek, vse v roku 8 dni pod izvršbo, kar je zahteval več (povrnitev razlike do polnega zneska plače od 2. 11. 2011 do 17. 11. 2011), pa je zavrnilo (II. točka izreka); - da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 1.791,00 EUR (tisoč sedemsto enaindevetdeset 00/100 EUR), v roku 15 dni, po tem roku pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi (od zapadlosti do plačila) (III. točka izreka sodbe).

Tožena stranka vlaga pritožbo zoper sodbo v ugodilnem delu, iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP, to je zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da Višje delovno in socialno sodišče pritožbi tožene stranke ugodi, izpodbijani del sodbe spremeni, tako da tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne, podrejeno pa, da izpodbijani del sodbe spremeni, tako da sodno razveže pogodbo o zaposlitvi po uradni dolžnosti, glede odločanja o odškodnini po 118. členu ZDR pa zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, ali da razveljavi izpodbijani del sodbe ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi zmotno uporabilo materialno pravo, ker je sledilo tožnikovi pravni interpretaciji določila prvega odstavka 18. člena ZDR. Pri tem je spregledalo določila Zakona o gospodarskih družbah, ki predstavlja lex specialis v razmerju do ZDR, in sicer določbo 283. člena, ki določa, da predsednik nadzornega sveta zastopa družbo proti članom uprave. Navedena določba se nanaša na urejanje vseh razmerij med članom uprave in družbo, torej tako na sklepanje vseh pogodb kot tudi razreševanje razmerij v zvezi s prenehanjem teh pogodb. Izpodbijana sodba tako nima razlogov o odločilnih dejstvih, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. V 18. členu ZDR je na splošno urejeno, kdo nastopa v imenu delodajalca. V zvezi s poslovodnimi osebami 3. odstavek tega člena določa, da nastopa v imenu delodajalca pri sklepanju pogodbe o zaposlitvi organ, določen z zakonom, statutom ali aktom o ustanovitvi ali lastnik. V konkretnem primeru Statut tožene stranke v 32. členu določa, da družbo proti upravi zastopa predsednik nadzornega sveta. Tako je v konkretnem primeru jasno, da je za zastopanje delodajalca pooblaščen predsednik nadzornega sveta na podlagi izrecne določbe Statuta družbe. Enako določilo kot za sklepanje pogodbe velja tudi za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Nelogično, nesmiselno in neživljenjsko bi bilo, da bi po razrešitvi poslovodnega delavca s funkcije o delovnopravnih elementih pogodbe o zaposlitvi odločal novo imenovani zakoniti zastopnik družbe, o korporacijskopravnih elementih (npr. pravici do odpravnine na podlagi razrešitve) pa predsednik nadzornega sveta družbe. V skladu s 283. členom ZGD-1 predsednik nadzornega sveta zastopa družbo proti članom uprave, torej tudi sklepa z njim pogodbe in razrešuje pogodbena razmerja oziroma odpoveduje takšne pogodbe, ki vsebujejo tudi korporacijskopravne elemente. Sodišče prve stopnje se v izpodbijani sodbi napačno sklicuje na judikat Vrhovnega sodišča VIII Ips 272/2010. Navedeni judikat obravnava drugačen primer - v tem primeru je delavcu delovno razmerje prenehalo zaradi izteka mandata, torej ni bil razrešen iz krivdnih razlogov pred iztekom mandata, zasedal pa je položaj direktorja družbe z omejeno odgovornostjo in ne predsednika uprave delniške družbe. V citirani zadevi je šlo za vprašanje zastopanja družbe potem, ko je mandat direktorju prenehal in je bil „le“ še delavec v družbi. V predmetnem sporu pa je šlo za istočasno razrešitev in odpoved pogodbe poslovodnemu delavcu, za kar je bil skladno z 18. členom ZDR v povezavi z 283. členom ZGD-1 in 32. členom Statuta tožene stranke pristojen predsednik nadzornega sveta.

Sodišče v 9. točki obrazložitve izpodbijane sodbe zaključuje, da A. A. kot predsednik nadzornega sveta tožene stranke ni imel pisnega pooblastila za podajo izredne odpovedi tožniku. Sodišče je podvomilo v dejstvo, da je A. B. v soglasju z dne 19. 10. 2011 pisno pooblastil A. A. kot predsednika nadzornega sveta za izvedbo postopka izredne odpovedi, ker se priči nista spomnili, če je bilo soglasje podpisano dne 19. 10. 2011. Takšen zaključek sodišča je v nasprotju z izvedenimi dokazi, zlasti pa v izpodbijani sodbi obstaja glede odločilnih dejstev nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in prepisov zvočnih posnetkov in med samimi temi listinami in prepisi. S tem je sodišče storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje sploh ni konkretno navedlo, v čem listina (pooblastilo) ni pristna. V kolikor bi opravilo skrbno dokazno oceno, bi ugotovilo, da obstoji več argumentov v prid pristnosti in verodostojnosti listine kot argumentov proti. Obe priči sta na zaslišanju dne 18. 4. 2012 potrdili, da je soglasje z dne 19. 10. 2011 v osmi alineji, kjer je podeljeno pooblastilo s strani A. B. A. A. za izvedbo postopka izredne odpovedi tožniku, odraz in zapis resničnega dogovora med njima. Po mnenju tožene stranke ni prav nič spornega v tem, da se priči nista spominjali natančnega časa podpisa soglasja z dne 19. 10. 2011, saj sta isti dan tako na seji nadzornega sveta kot po seji nadzornega sveta morali podpisati številne dokumente in pooblastila. Zaključek sodišča, češ da je bila seja nadzornega sveta, na kateri so razreševali predsednika uprave – tožnika, tako pomembna, da bi se vsebine take listine priči kot člana nadzornega sveta vsekakor morala spominjati, je popolnoma v neskladju z izvedenimi dokazi in izjavami prič v postopku. Obe priči sta potrdili, da sta dejansko ves postopek izredne odpovedi tožniku izpeljali skupaj, z ustrezno pomočjo pravnih in drugih strokovnjakov. Popolnoma nelogičen je zato zaključek sodišča prve stopnje, da naj A. A. ne bi imel pisnega pooblastila predsednika uprave A. B. za izvedbo celotnega postopka odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku (z vsemi pripadajočimi dokumenti vključno z izredno odpovedjo). Sodišče nesubstancirano in kontradiktorno utemeljuje svojo odločitev v izpodbijani sodbi s tem, da „ni logično, da bi A. B. podal takšno pooblastilo v soglasju k imenovanju v funkcijo začasnega predsednika uprave, še preden je prevzel vodenje družbe“. Razlogi, zakaj je bilo to pooblastilo, kakor tudi npr. izjava iz devete alineje soglasja, zapisano v predmetni dokument, so popolnoma irelevantni. Dejstvo je, da soglasje z dne 19. 10. 2011 to pooblastilo vsebuje. Sodišče nadalje prav tako povsem zgrešeno zaključuje, da „ni logično, da bi A. B. takšno pooblastilo dal, ker mu je bilo obrazloženo, da je tožnik podpisal pogodbo o zaposlitvi z nadzornim svetom in jo zato mora razdreti predsednik nadzornega sveta“. Prav tako je glede na izvedene dokaze napačen in kontradiktoren zaključek, da je bilo pooblastilo podano zgolj za izvedbo postopka izredne odpovedi, ne pa tudi za samo izdajo izredne odpovedi. Že na prvi pogled je iz besedila pooblastila očitno, da pooblastilo za izvedbo postopka izredne odpovedi vsebuje tudi pooblastilo za podpis izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. A. B. je za sodelovanje na zagovoru dne 10. 11. 2011 posebej pooblastil tudi Odvetniško družbo D, kar pomeni, da je vedel, da lahko svoja pooblastila, izhajajoča iz funkcije zakonitega zastopnika družbe, prenaša tudi na svoje pooblaščence, in da je torej kot zakoniti zastopnik tožene stranke pristojen za vodenje postopka izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku. Ni pravilen zaključek sodišča, da bi moralo pooblastilo v soglasju z dne 19. 10. 2011 vsebovati tudi posebno pooblastilo za izdajo izredne odpovedi. Sodišče je napačno povzelo izpovedbe prič, o odločilnih dejstvih pa obstaja nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in zvočnih posnetkov in samimi temi listinami in prepisi, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Prav tako ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče zavzema neutemeljeno oziroma nepravilno stališče, da naknadna odobritev dejanj začasnega predsednika uprave z dne 19. 12. 2011 ne more nadomestiti pisnega pooblastila, kar je kršitev materialnega prava, in sicer določila prvega odstavka 73. člena Obligacijskega zakonika, ki določa, da pogodba, ki jo sklene nekdo drug kot pooblaščenec v imenu drugega brez njegovega pooblastila, zavezuje neupravičeno zastopanega samo, če jo ta pozneje odobri. V skladu z 11. členom ZDR se glede sklepanja, veljavnosti, prenehanja in drugih vprašanj pogodbe o zaposlitvi smiselno uporabljajo splošna pravila civilnega prava, če ni s tem ali z drugim zakonom drugače določeno. Namen določila 18. člena ZDR, ki določa, da mora biti za nastopanje v imenu delodajalca v pravnem prometu pisno pooblastilo delodajalca podano, je v tem, da se zagotavlja red in preprečuje prekoračitve pooblastil ali neupravičeno zastopanje delodajalca, ne pomeni pa ovire za to, da naknadna odobritev dejanj ne bi mogla biti veljavna.

V II. točki izreka izpodbijane sodbe je sodišče razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožnika pozvati nazaj na delo in mu od 17. 11. 2011 dalje priznati vse pravice in obveznosti iz delovnega razmerja ter mu obračunati bruto plačo v znesku 6.143,88 EUR, odvesti vse prispevke in davke, tožeči stranki pa plačati neto znesek. V skladu z drugim odstavkom 118. člena ZDR lahko sodišče ugotovi trajanje delovnega razmerja, vendar najdalj do odločitve sodišča prve stopnje, če upoštevaje vse okoliščine in interese obeh pogodbenih strank ugotovi, da nadaljevanje delovnega razmerja ne bi bilo več mogoče. Tožena stranka je že v odgovoru na tožbo pod točko 5 navajala, da razlogi, ki so botrovali izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku, predstavljajo utemeljene razloge za izredno odpoved in hkrati razloge, zaradi katerih ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja niti do poteka mandatnega obdobja, niti ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja za nedoločen čas na drugem delovnem mestu. Iz opisanih kršitev izhaja, da je tožnik ravnal v škodo in zoper interese tožene stranke, kar onemogoča nadaljevanje delovnega razmerja zaradi porušenega zaupanja. Sodišče bi moralo v primeru morebitne ugotovite nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku zavrniti tožnikov zahtevek glede poziva nazaj na delo in tožniku eventualno priznati odškodnino v skladu s prvim odstavkom 118. člena ZDR. Sodišče navedb tožene stranke o tem, da nadaljevanje delovnega razmerja med strankama ni več mogoče, ni upoštevalo, kar pomeni, da ni uporabilo določb materialnega prava, ki bi jih moralo uporabiti, t.j. določila 118. člena ZDR, poleg tega pa sploh ni ugotavljalo, ali je bil tožnik v vmesnem obdobju od 17. 11. 2011 dalje do dne izdaje sodbe prve stopnje kjerkoli zaposlen oziroma ali je prejemal kakršnekoli osebne prejemke na Zavodu za zaposlovanje. V 12. točki obrazložitve izpodbijane sodbe sodišče navaja, da tožnik ne zahteva reintegracije nazaj na delovno mesto predsednika uprave, ampak poziv nazaj na delo, kar pomeni da mu bo tožena stranka do ponovne vzpostavitve delovnega razmerja morala priznati in izplačati plačo v višini, kot je določena s pogodbo o zaposlitvi za predsednika uprave. Tožena stranka prilaga še nov dokaz in sicer sklep Okrožnega sodišča v Mariboru, opr. št. I Pg 1617/2011 z dne 7. 6. 2012, iz katerega izhaja, da je sklep nadzornega sveta z dne 19. 10. 2011, ki vsebuje tudi sklep o razrešitvi tožnika s funkcije predsednika uprave, ostal v veljavi. Reintegracija tožnika na delovno mesto predsednika uprave tako res ni več mogoča, čeprav je izrek izpodbijane sodbe v točki II, ki se nanaša na dolžnost tožene stranke, da pozove tožnika nazaj na delo in ne pojasnjuje na katero delovno mesto, izredno nejasen in zato neizvršljiv.

Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev pravilno oprlo na 18. člen ZDR. Po določbi 32. člena ZGD-1 družbo zastopajo osebe, ki so določene z zakonom ali aktom o ustanovitvi družbe na podlagi zakona. 283. člen istega zakona določa, da proti članom uprave družbo zastopa predsednik nadzornega sveta, vendar pa ta člen v konkretnem primeru ne pride v poštev, ker tožnik v spornem času ni bil več predsednik uprave tožene stranke, saj mu je mandat zaradi razrešitve prenehal. Njegov položaj je bil od tega trenutka dalje enak položaju vseh drugih zaposlenih. Nikakor ne vzdrži pritožbeni očitek, da je 283. člen ZGD-1 lex specialis glede na 18. člen ZDR, saj velja obratno. Tožnik izrecno ugovarja pritožbenim očitkom toženca v zvezi s trditvijo, da je bil v konkretnem primeru predsednik nadzornega sveta pooblaščen že na podlagi izrecne določbe Statuta družbe, saj le-ti predstavljajo nedopustno pritožbeno novoto, ki je sodišče druge stopnje po prvem odstavku 337. člena ZPP pri odločanju ne sme upoštevati, saj toženec ni izkazal, zakaj se na to dejstvo ni mogel sklicevati že v postopku na prvi stopnji. V postopku na prvi stopnji se je namreč toženec branil le z ugovori in trditvami v smeri, da je bilo podano zahtevano pisno soglasje za izredno odpoved, v pritožbenem postopku pa ugovor gradi na povsem drugačni dejanski trditveni podlagi, kar je nedopustno. Sodišče je glede na izvedene dokaze točno zaključilo, da A. A. kot predsednik nadzornega sveta tožene stranke ni imel pisnega pooblastila za podajo odpovedi. Izpovedbi prič A. A. in A. B. je sodišče kritično ocenilo in glede obeh pravilno zaključilo, da jima ni mogoče verjeti in da ne drži, da je A. B. res pisno pooblastil A. A. za izvedbo postopka izredne odpovedi. Tak zaključek narekuje zlasti dejstvo, da se obe priči nista spomnili, ali je bilo soglasje res podpisano 19. 10. 2011, čeprav bi se tega – glede na to, da je šlo za izredno pomembno vprašanje razrešitve predsednika uprave – zagotovo spominjali. Zatrjevani bistveni kršitvi določb pravdnega postopka po 14. in 15. točki 2. odstavka 339. člena ZPP prav tako nista podani. Izpodbijana sodba ima vse razloge o odločilnih dejstvih, pravilno je sodišče prve stopnje povzelo izpovedbe zaslišanih prič, sodba nima pomanjkljivosti, ki bi narekovale njeno spremembo ali razveljavitev.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) in na pravilno uporabo materialnega prava.

Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, zlasti ne bistvene kršitve po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, ki jo izrecno uveljavlja tudi pritožba, vendar neutemeljeno. V okviru tega pritožbenega razloga tožena stranka v bistvu uveljavlja svoje nestrinjanje z zaključki in odločitvijo, zlasti pa s pravno presojo sodišča prve stopnje, torej druge pritožbene razloge. Izpodbijana sodba vsebuje jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih, ki med seboj niso v nasprotju, tako da jo je vsekakor mogoče preizkusiti. Zlasti neutemeljeni pa so očitki, da naj se sodišče ne bi opredelilo do trditev in stališč tožene stranke, saj iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja nasprotno.

Neutemeljeni so tudi očitki o kršitvi določb postopka iz 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje izpovedb prič (zlasti A. B. in A. A.) nikakor ni napačno povzelo, med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in zvočnih posnetkov in samimi temi listinami in prepisi, pa ni nikakršnega nasprotja. Prvostopenjsko sodišče je sprejelo korektno in natančno dokazno oceno, tudi v delu, ki se nanaša na izpovedbi obeh navedenih prič in na tej podlagi napravilo pravilne zaključke. Če se tožena stranka z dokazno oceno ne strinja, kar je očitno bistven razlog za uveljavljanje te absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, to še ne pomeni, da naj bi bila podana bistvena kršitev po citirani 15. točki 2. odstavka 339. člena ZPP.

Sodišče prve stopnje je v zvezi z zahtevkom za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in sprejelo materialno pravno pravilno odločitev. Le v delu, v katerem je odločilo o reparacijskem in reintegracijskem tožbenem zahtevku, je zaradi deloma zmotne pravne presoje (v zvezi z uporabo 118. člena Zakona o delovnih razmerjih – Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami in dopolnitvami, ZDR) deloma nepopolno ugotovilo dejansko stanje in iz tega razloga sprejelo napačno oz. vsaj preuranjeno odločitev.

Tožnik, zaposlen pri toženi stranki za nedoločen čas kot predsednik uprave na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 13. 4. 2010 in aneksov z dne 26. 2. 2010 ter 30. 12. 2010, je bil dne 19. 10. 2011 s strani nadzornega sveta odpoklican s funkcije predsednika uprave zaradi hujših kršitev obveznosti, ki jih članu ali predsedniku uprave nalaga Zakon o gospodarskih družbah (Ur. l. RS, št. 42/2006 in nasl. - ZGD-1). Nadzorni svet je po razrešitvi tožnika in imenovanju novega začasnega predsednika uprave pooblastil predsednika nadzornega sveta, da izvede postopek izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, sklenjene s tožnikom (priloga A 5). Po opravljenem postopku pred odpovedjo (pisni obdolžitvi, zagovoru) je bila tožniku s strani predsednika nadzornega sveta dne 16. 11. 2009 podana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi na podlagi 2. alinee 1. odstavka 111. člena ZDR zaradi naslednjih kršitev: - hujših nepravilnosti pri dveh postopkih javnega naročanja, ker postopki niso bili vodeni v skladu s predpisi o javnem naročanju, določena dela, ki so bila predmet javnih razpisov, pa so se v času, ko se je opravljala presoja pred Državno revizijsko komisijo oz. pred nadzornim svetom, bila že izvedena, določena gradbena dela pa so se drobila na številne postopke v vrednostno manjših obsegih, s čimer se je družba izognila uporabi pravil o postopkih za oddajo javnih naročil; - „nesledenja“ ključnim ciljem gospodarskega načrta za leto 2011 glede predvidenega dobička iz poslovanja družbe v višini 3,1% in dviga donosnosti ROE na 2%, katerih nedoseganje je bila posledica neaktivnosti tožnika kot predsednika uprave; - objave prostega vodilnega delovnega mesta izvršnega direktorja za organiziranje in vodenje službe investicij pri Zavodu za zaposlovanje E, h kateri bi moral podati soglasje nadzorni svet, ker gre za spremembo organiziranosti.

Iz dejanskih ugotovitev v izpodbijani sodbi izhaja, da je tožena stranka upoštevala zakonska določila o postopku, vsebini in pravočasnosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ter da je podala izredno odpoved po opravljenem zagovoru v pisni obliki z ustrezno obrazložitvijo. Sodišče prve stopnje se je oprlo zlasti na določbe 86., 110. in 111. člena ZDR.

V obravnavani zadevi je bilo med strankama sporno, ali je izpodbijano odpoved podala upravičena oseba. Prvostopenjsko sodišče je glede tega vprašanja izhajalo iz pravilne pravne podlage – določbe 18. člena ZDR, po kateri v imenu delodajalca, ki je pravna oseba, nastopa njegov zastopnik, določen z zakonom ali aktom o ustanovitvi, ali od njega pisno pooblaščena oseba. Zavzelo je pravilno stališče, da tožnik v času postopka in podaje izredne odpovedi ni bil več predsednik uprave, ker je njegov mandat prenehal z odpoklicem z dne 19. 10. 2011, zato je bil njegov položaj enak položaju vseh drugih zaposlenih delavcev. To pa pomeni, da bi mu glede na citirano določbo ZDR izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi lahko podal le novi začasni predsednik uprave A. B., kot zastopnik tožene stranke, ali od njega pisno pooblaščena oseba.

S tem v zvezi se sodišče prve stopnje sklicuje na sodno prakso Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, in sicer na sodbi opr. št. VIII Ips 274/2009 z dne 7. 12. 2010 ter opr. št. VIII Ips 272/2010 z dne 9. 1. 2012. V zadevi opr. št. VIII Ips 272/2010 je Vrhovno sodišče RS med drugim zapisalo, da so neutemeljene revizijske navedbe, da bi o odgovornosti tožnika za očitane kršitve, ki naj bi jih storil kot direktor družbe, lahko odločal le organ, ki ga je imenoval. Po prenehanju mandata je bil mandat tožnika enak položaju vseh drugih zaposlenih, vključno s tem, kdo odloča o njegovi odgovornosti za kršitve pogodbenih ali drugih obveznostih iz delovnega razmerja, pri čemer na to ne vpliva okoliščina, da gre morda za kršitve, storjene v času opravljanja direktorske funkcije. Organ, ki je tožnika imenoval, bi lahko odločal o njegovi razrešitvi. Po določbi 1. odstavka 18. člena ZDR nastopa v delovno pravnih razmerjih v imenu delodajalca njegov zastopnik, po 32. členu ZGD-1 pa družbo zastopajo osebe, ki so določene z zakonom ali aktom o ustanovitvi družbe na podlagi zakona, pri čemer po 9. členu Družbene pogodbe (tožene stranke) toženo stranko zastopa in predstavlja (vsakokratni) direktor. Iz navedene sodne odločbe torej izhaja, da je bil za podajo izredne odpovedi prejšnjemu direktorju po izteku mandata pooblaščen novi direktor družbe. Podobno stališče kot v omenjeni zadevi opr. št. VIII Ips 272/2010 je bilo zavzeto tudi v odločbi pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 892/2008 z dne 29. 1. 2009, v kateri je pritožbeno sodišče presodilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, ker je tožniku izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po tem, ko ni več opravljal funkcije direktorja (ker je bil pred tem razrešen oziroma odpoklican s funkcije glavnega direktorja), podal nadzorni svet, čeprav za to ni bil pristojen, saj je za izredno odpoved tožnika bil v skladu z 18. členom ZDR pristojen novi direktor tožene stranke oziroma od njega pisno pooblaščena oseba. Res pa je, da je pritožbeno sodišče v enem primeru zavzelo tudi drugačno stališče (Pdp 998/2010), da je za podajo izredne odpovedi poslovodni osebi po odpoklicu pristojen nadzorni svet, vendar v sodni praksi prevladuje nasprotno stališče. Pravno zmotno je stališče pritožbe, da naj bi bil za podajo izredne odpovedi tožniku – predčasno razrešenemu (odpoklicanemu) predsedniku uprave – pristojen predsednik nadzornega sveta skladno z 18. členom ZDR v povezavi z 283. členom ZGD-1 in 32. členom Statuta tožene stranke zato, ker naj bi šlo za istočasno razrešitev in odpoved pogodbe poslovodnemu delavcu. Iz tega razloga naj bi se po mnenju tožene stranke obravnavani primer bistveno razlikoval od primera, na katerega se je sklicevalo prvostopenjsko sodišče, to je od zadeve opr. št. VIII Ips 272/2010 (kjer naj bi, kot navaja, delavcu delovno razmerje prenehalo zaradi izteka mandata, in ni šlo za razrešitev iz krivdnih razlogov pred iztekom mandata, poleg tega pa je zasedal položaj direktorja družbe z omejeno odgovornostjo in ne položaj predsednika uprave delniške družbe). Položaj direktorja po izteku mandata (v zadevi opr. št. VIII Ips 272/2010) in po predčasnem odpoklicu (v obravnavani zadevi) se v ničemer ne razlikujeta – v obeh primerih je položaj bivšega direktorja (predsednika uprave) enak položaju drugih delavcev, tudi ko gre za postopke ugotavljanja odgovornosti za kršitve pogodbenih in drugih obveznosti, čeprav se odpoveduje individualna pogodba o zaposlitvi. Tudi dejstvo, da gre v prvem primeru za družbo z omejeno odgovornostjo, v obravnavani zadevi pa za delniško družbo, v ničemer ne vpliva niti na položaj direktorja po odpoklicu niti na presojo, kdo je pooblaščen za odločanje o odpovedi pogodbe o zaposlitvi zoper odpoklicanega direktorja (poslovodno osebo). Prav iz tega razloga, ker ima odpoklicani predsednik uprave položaj delavca družbe in ni več poslovodna oseba, za obravnavani primer ne pride v poštev določba 283. člena ZGD-1, ki določa, da predsednik nadzornega sveta zastopa družbo proti članom uprave (niti 32. člen Statuta tožene stranke, na katerega se sklicuje pritožba), zato prvostopenjsko sodišče ni zmotno uporabilo materialnega prava, ko te določbe pri presoji, ali je izredno odpoved tožniku (ki po odpoklicu ni bil več poslovodna oseba oz. predsednik uprave! ) podala upravičena oseba, ni upoštevalo.

Pritožba po eni strani zatrjuje, da je za zastopanje in podajo izredne odpovedi odpoklicanemu predsedniku uprave pristojen predsednik nadzornega sveta (po določbah ZGD-1 in Statuta tožene stranke), po drugi strani pa navaja, da je A. B. zato, ker je odvetniško družbo pooblastil za izvedbo zagovora, „vedel, da je kot zakoniti zastopnik družbe pristojen za vodenje postopka izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku.“ Sodišče prve stopnje je v zvezi s pisnim pooblastilom začasnega predsednika uprave predsedniku nadzornega sveta v soglasju z dne 19. 10. 2011 (priloga B8) razčiščevalo okoliščine, v katerih naj bi bilo pooblastilo dano, z zaslišanjem prič A. B. in A. A.. Pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da sta izpovedi obeh prič neprepričljivi, zlasti ker se nista spomnili, kdaj naj bi bilo pooblastilo podpisano (na sami seji, pred sprejetimi sklepi nadzornega sveta ali po njem ali kasneje). Obe pa sta izpovedali, da jima je bilo obrazloženo, da je tožnik podpisal pogodbo o zaposlitvi z nadzornim svetom in jo mora tudi razdreti predsednik nadzornega sveta (A. A. je izpovedal, da ga je za izpeljavo postopkov odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku pooblastil nadzorni svet, A. B. pa, da postopka in podaje izredne odpovedi ni izvedel zato, ker je tak sklep sprejel nadzorni svet in mu je bilo razloženo, da je tožnik podpisal pogodbo s predsednikom nadzornega sveta, in da jo zato mora tudi razdreti predsednik nadzornega sveta). Upoštevajoč navedeno je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da ni logično, da bi podal takšno pooblastilo v soglasju k imenovanju v funkcijo začasnega predsednika uprave, še preden je prevzel vodenje družbe, in da bi tako pooblastilo sploh dal, če je predsednika nadzornega sveta pooblastil že nadzorni svet (ker je očitno štel, da je za to pristojen). Ne nazadnje je potrebno upoštevati tudi dejstvo, da je tudi v sami izredni odpovedi navedeno, da je nadzorni svet na 24. redni seji dne 19. 10 2011 sprejel sklep o razrešitvi tožnika s funkcije predsednika uprave ter „na isti seji pooblastil predsednika nadzornega sveta za izvedbo postopka izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ...“.

Pritožba neutemeljeno oporeka tudi stališču sodišča prve stopnje, da je bilo pooblastilo predsedniku nadzornega sveta, tudi če bi ga štelo za pristno, dano le za izvedbo postopka izredne odpovedi, ne pa tudi za samo podajo izredne odpovedi. Ni mogoče šteti, da bi pojem „izvedba postopka odpovedi“ že sam po sebi vključeval tudi „izdajo izredne odpovedi“. Pooblastilo v smislu 18. člena ZDR mora biti jasno in določno, njegove vsebine pa ni mogoče razlagati širše kot izhaja iz zapisane izjave. Že dejstvo, da je bila s strani začasnega predsednika uprave Silva Ropoše dne 19. 12. 2011 (to je po prejemu tožbe v odgovor v obravnavani zadevi) podana izjava o odobritvi dejanj predsednika nadzornega sveta v zvezi z izvedbo postopka izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi A. C. (B 9), kaže na to, da se je tožena stranka pomanjkljivosti pooblastila v soglasju k imenovanju v funkcijo zastopnika družbe z dne 19. 10. 2011 (priloga B 8) zavedala, saj je v njem zapisano, da začasni predsednik uprave izjavlja, da odobrava vsa dejanja predsednika nadzornega sveta, ki je izvedel postopek izredne odpovedi.... ter izdajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi A. C. z dne 15. 11. 2011. Tudi naknadna odobritev dejanj začasnega predsednika uprave z dne 19. 12. 2011 (priloga B9) morebitnih pomanjkljivosti glede pooblastila ni mogla „sanirati“. Po izrecni določbi 1. odstavka 18. člena ZDR mora biti pooblastilo za odločanje, ki ga zastopnik pravne osebe, ki nastopa v imenu delodajalca, da drugi osebi, pisno. Določbe ZDR glede pooblastila za odločanje v imenu delodajalca, ki mora biti s strani zastopnika delodajalca podano v pisni obliki, so lex specialis glede na določbe OZ, zato določbe 1. odstavka 73. člena OZ, na katere se sklicuje pritožba, ni mogoče uporabiti. To izhaja prav iz določbe 11. člena ZDR, na katero se prav tako sklicuje pritožba, vendar jo interpretira drugače, kot je zapisana. Ker je po 18. členu ZDR pogoj za veljavnost pooblastila pisna oblika pooblastila (kar pomeni, da ne velja npr. ustno pooblastilo), ne pride v poštev smiselna uporaba splošnih pravil civilnega prava (ki se uporabljajo le, če ni z ZDR ali z drugim zakonom drugače določeno).

Pritožbeno sodišče pritrjuje stališču prvostopenjskega sodišča, da je izpodbijana izredna odpoved nezakonita že iz formalnih razlogov, to je zato, ker ni bila podana s strani pooblaščene osebe. Pooblastilo za podajo izredne odpovedi tožniku, dano predsedniku nadzornega sveta na seji nadzornega sveta z dne 19. 10 2011 (sklep št. 3.3.), ni veljavno, ker nadzorni svet ni pristojen za podajo izredne odpovedi predsedniku uprave po odpoklicu in zato tudi pooblastila predsedniku nadzornega sveta ne more veljavno podati. Pooblastilo, podano v soglasju začasnega predsednika uprave A. B. k imenovanju v funkcijo zastopnika družbe z dne 19. 10. 2011, pa se, tudi če štejemo, da ga je začasni predsednik uprave res podpisal na dan prevzema funkcije, nanaša le na „izvedbo postopka izredne odpovedi v imenu in za račun delodajalca“, ne pa na podajo izredne odpovedi. Naknadne odobritve dejanj predsednika nadzornega sveta v postopku izredne odpovedi ter izdaje izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 15. 11. 2011 pa že iz navedenih razlogov prav tako ni mogoče upoštevati. Prvostopenjsko sodišče je torej pravilno odločilo o nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku z dne 15. 11. 2011, zato so pritožbene navedbe s tem v zvezi neutemeljene.

Delno pa je utemeljena pritožba tožene stranke, v kolikor opozarja, da bi sodišče prve stopnje moralo presoditi, ali so v obravnavanem primeru izpolnjeni pogoji za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi po 2. odstavku 118. člena ZDR, saj se je tožena stranka, čeprav ni izrecno podala predloga za sodno razvezo po tej določbi, med postopkom res sklicevala na to, da obstajajo okoliščine, zaradi katerih nadaljevanje delovnega razmerja ne bi bilo več mogoče. Glede na to, da gre za izredno odpoved, podano po odpoklicu predsednika uprave iz krivdnih razlogov, za katero je bilo ugotovljeno, da je nezakonita iz formalnih (ne pa vsebinskih) razlogov, je potrebno pritrditi pritožbi, da bi bilo potrebno upoštevati dejstvo, da je zaradi kršitev, ki so privedle do odpoklica in odpovedi pogodbe o zaposlitvi, porušeno zaupanje do tožnika. Ker sodišče prve stopnje ni preverjalo, ali so podani pogoji za sodno razvezo po 118. členu ZDR, je vsaj preuranjeno ugodilo reintegracijskemu in reparacijskemu zahtevku.

Ker so uveljavljani pritožbeni razlogi v navedenem obsegu podani, je pritožbeno sodišče delno razveljavilo izpodbijano sodbo v delu, v katerem je prvostopenjsko sodišče odločilo o trajanju delovnega razmerja, reintegraciji in reparacijskem zahtevku, ter v tem obsegu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, saj je zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje (v zvezi z reparacijskim in reintegracijskim zahtevkom) nepopolno ugotovljeno. V preostalem pa je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v nerazveljavljenem izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Odločilna dejstva v zvezi z uporabo določb ZDR o sodni razvezi se v postopku pred sodiščem prve stopnje doslej niti niso ugotavljala, zato dopolnjevanje postopka v pritožbenem postopku ne pride v poštev, tako da z vrnitvijo zadeve v ponovno odločanje sodišču prve stopnje ni kršena prepoved iz 355. člena ZPP. Odločitev pritožbenega sodišča (delna potrditev in delna razveljavitev izpodbijane sodbe) temelji na določbah 353. ter 355. člena ZPP.

V ponovnem postopku naj prvostopenjsko sodišče dopolni dokazni postopek v zvezi z navedenimi vprašanji (pri čemer naj tožnik opredeli tudi morebitni zahtevek za plačilo odškodnine po 118. členu ZDR) in nato ponovno odloči o utemeljenosti tožbenega zahtevka v delu, v katerem je bila sodba razveljavljena.