Jedro

Za čas od 1. 8. 2008, ko je bila opravljena prevedba plače, tožniku (vojaku) ne pripada več dodatek za stalnost v višini 0,5 % osnovne plače, ampak v višini 0,33 % osnovne plače za vsako izpolnjeno leto dela na vojaški dolžnosti.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe: - razveljavi v 1. odstavku 1. točke izreka, od 1. do vključno 30. alinee ter tožba v tem delu zavrže; - delno spremeni v 67. alinei 1. točke 1. odstavka izreka tako, da je tožena stranka dolžna za mesec avgust 2008 obračunati dodatek za stalnost v znesku 27,90 EUR bruto, višji zahtevek pa se zavrne; - spremeni v točki 2 in v 1. odstavku točke 3 izreka tako, da se v tem delu v celoti glasi: „2. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki pri vsakomesečni plači obračunati dodatek za stalnost, ki na dan 18. 2. 2008, ob upoštevanju delovne dobe, opravljene v Jugoslovanski ljudski armadi od 15. 2. 1985 do 14. 7. 1991 znaša 8.5 % ga povečati za vsako nadaljnje izpolnjeno leto dela na vojaški dolžnosti za 0,33 %, od tega zneska odvesti vse pripadajoče davke in prispevke ter dobljeni znesek izplačevati tožniku, višji zahtevek pa se zavrne;

3. Vsaka stranka krije sama svoje stroške tega postopka.“ V ostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem in nerazveljavljenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka je dolžna plačati toženi stranki stroške pritožbe v znesku 87,00 EUR, v roku 15 dni od prejema te sodbe in sklepa, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila, sama pa krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika za izplačilo premalo obračunanega dodatka za stalnost za obdobje od februarja 2003 dalje, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od pripadajočih neto mesečnih zneskov dodatka za stalnost do plačila, po predhodnem obračunu in odvodu pripadajočih davkov in prispevkov od posamičnih vtoževanih bruto zneskov dodatka za stalnost, kot so razvidni iz izreka (1. odstavek 1. točke izreka). Višji tožbeni zahtevek, ki se nanaša na zamudne obresti od zapadlosti posameznih mesečnih zneskov do 17. 2. 2005 je zavrnilo (2. odstavek 1. točke izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožniku pri vsakomesečni plači obračuna dodatek za stalnost, ki na dan 18. 12. 2008 ob upoštevanju delovne dobe, opravljene v JLA od 15. 2. 1985 do 14. 7. 1991 znaša 8,50 %, ga povečati za vsako nadaljnje izpolnjeno leto dela na vojaški dolžnosti za 0,5 % od tega zneska odvesti vse pripadajoče davke in prispevke ter dobljeni znesek plačati tožniku (točka 2 izreka). Toženi stranki je naložilo v plačilo pravdne stroške tožnika v skupnem znesku 803,35 EUR, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, višji zahtevek, ki se nanaša na povrnitev stroškov postopka tožeče stranke, ki so nastali pri delodajalcu, je zavrnilo (točka 3 izreka).

Zoper navedeno sodbo se glede ugodilnega dela pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, naj tožbo v celoti zavrže oz. podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi v delu, ki se nanaša na tožbeni zahtevek za plačilo razlike v dodatku za stalnost za čas od februarja 2003 do 17. 12. 2007 in tožbo zavrže, v delu, ki se nanaša na tožbeni zahtevek za plačilo razlike v dodatku za stalnost za čas od 18. 12. 2007 dalje in na določitev višine dodatka za stalnost po 1. 8. 2008 ter na odločitev o stroških postopka pa vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da uveljavljanje dodatka za stalnost kot sestavnega dela plače ni čista denarna terjatev, ki bi jo bilo možno uveljaviti z neposredno tožbo pred sodiščem, na podlagi 204. člena Zakona o delovnih razmerjih. O tej pravici mora delodajalec odločiti z odločbo. Tako je bilo tudi v tem sporu. Dodatek za stalnost je bil tožniku prvič priznan z odločbo z dne 27. 11. 2002 in sicer od 13. 6. 2002 dalje, ko je začel veljati Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o obrambi (ZObr-C, Ur. l. RS, št. 47/02). Tožnik zoper to odločbo ni vložil ugovora, kot ga predvideva 100.a člen Zakona o obrambi. Prvo pravno sredstvo, ki ga je tožnik uveljavljal v zvezi z priznanjem službovanja v JLA pri določitvi višine dodatka za stalnost, je bila njegova zahteva za varstvo pravic dne 5. 3. 2007. Kasneje je vložil še eno zahtevo in sicer 18. 12. 2007, tožbo je vložil 18. 2. 2008. Tožniku je bila 16. 8. 2005 izdana še ena odločba, zoper katero prav tako ni vložil ugovora. Ker ni uveljavil svojih pravic iz delovnega razmerja v skladu s postopkom, ki ga predvideva 100.a člen Zakona o obrambi, bi moralo sodišče tožbo zavreči na podlagi 2. odstavka 42. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih. Ker tega sodišče ni storilo, je bistveno kršilo določbe pravdnega postopka po 1. odstavku 339. člena Zakona o pravdnem postopku.

Ni sporno, da tožniku pripada dodatek za stalnost. Plača se določa z individualno odločbo. Odločbi, ki sta bili tožniku izdani leta 2002 in 2005 sta postali dokončni in pravnomočni. Tožniku je tožena stranka izplačala vse, kar mu je bila na podlagi navedenih odločb dolžna, najmanj do vložitve njegove zahteve za varstvo pravic 18. 12. 2007. Dodatek za stalnost je bil prvič uveden z novelo Zakona o obrambi in sicer v 98.f členu, po katerem se je tožniku ugotavljala njegova delovna doba na dan 13. 6. 2002. Posledično mu je od tega datuma dalje pripadal tudi dodatek za stalnost. Tožnik z zahtevo za uveljavljanje pravic iz delovnega razmerja dejansko zahteva retroaktiven poseg v navedeni dokončni in pravnomočni odločbi. Res je tožnik oblikoval tožbeni predlog kot denarni zahtevek vendar dejansko izpodbija navedeni odločbi, to pa pomeni, da ni spremenjena dejanska narava tožbenega zahtevka.

Tožnik je prvo zahtevo za varstvo pravic vložil 5. 3. 2007, drugo pa 18. 12. 2007. Po stališču pritožbe gre za identični zahtevi, ker pa je sodišče prve stopnje štelo, da gre za spor o denarni terjatvi, ni ugotavljalo, ali je tožba vložena pravočasno in ali med zahtevama za varstvo pravic obstaja identičnost zahtevkov in bi bilo v tem primeru že iz tega razloga potrebno tožbo zavreči. Če pa ne gre za identičnost zahtevkov bi bilo treba šele od dneva vložitve druge zahteve za varstvo pravic, to je od 18. 12. 2007, priznati tožniku obdobje službovanja na vojaški dolžnosti v nekdanji JLA pri določanju višine dodatka za stalnost. Pritožba glede tega ugotavlja, da je v zvezi z določitvijo višine dodatka za stalnost za vsako začeto leto delovne dobe na vojaški dolžnosti sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo. Z začetkom obračunavanja plač v skladu z Zakonom o sistemu plač v javnem sektorju je namreč s 1. 8. 2008 višina tega dodatka zmanjšana in določena v višini 0,33 % od osnovne plače za vsako zaključeno leto delovne dobe. Na dodatek za delovno dobo pa se veže tudi določitev višine dodatka za stalnost. Pravica do dodatka za stalnost ostaja določena v 98.f členu Zakona o obrambi, njegovo višino pa po novem določa 52. člen Zakona o sistemu plač v javnem sektorju, ki jo veže na višino dodatka za delovno dobo. To pomeni, da znaša dodatek za stalnost 0,33 % osnovne plače za vsako začeto leto dela na vojaški dolžnosti nad 5 let. Iz tega razloga je sodišče prve stopnje zaradi zmotne uporabe materialnega prava v zadnji alinei 1. točke izreka navedlo napačen znesek, ki naj ga tožena stranka za mesec avgust 2008 izplača tožeči stranki. Napačna je tudi odločitev v 2. točki izreka in sicer v tem smislu, da znaša višina dodatka za stalnost od 1. 8. 2008 dalje 0,33 % osnovne plače za vsako začeto leto dela na vojaški dolžnosti nad 5 let. V tem smislu bi torej moralo pritožbeno sodišče spremeniti sodbo sodišča prve stopnje, v kolikor ne bo ugotovilo, da je potrebno tožbo kot prepozno zavreči. Tožeča stranka v odgovoru na tožbo predlaga zavrnitev pritožbe tožene stranke in potrditev izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da gre v tem sporu za uveljavljanje denarne terjatve, ki jo je možno uveljavljati s tožbo neposredno na sodišču in da ni potrebno predhodno vlagati nobene zahteve za uveljavljanje pravic iz delovnega razmerja. Uveljavljanje dodatka za stalnost kot sestavnega dela plače ni t.i. čista denarna terjatev, ki bi jo bilo mogoče uveljavljati neposredno pred sodiščem. O tej pravici odloči delodajalec z odločbo, s katero na podlagi ugotovitve o letih dela na vojaški dolžnosti ter o obdobju poklicnega opravljanja vojaške službe v formacijah Teritorialne obrambe oz. v drugih sestavah, ki so izenačene z njo, odloči o višini tega dodatka. V obravnavanem sporu je tožena stranka odločila z odločbo z dne 27. 11. 2002 (priloga A2), s katero mu je na podlagi 1. odstavka 100.a člena Zakona o obrambi (ZObr, Ur. l. RS, št. 82/94 in nasl.) določila dodatek za stalnost v višini 3.0 % osnovne plače za obdobje od 13. 6. 2002 in v višini 3,5 % osnovne plače za obdobje od 15. 7. 2002 dalje. Zoper navedeno odločbo tožnik ni vložil ugovora v skladu z določbami 100.a člena ZObr, zato je odločba postala dokončna in pravnomočna. V odločbi pri določitvi višine dodatka za stalnost ni bila upoštevana delovna doba, ki jo je tožnik pridobil v JLA.

Dodatek na stalnost ne predstavlja čiste denarne terjatve, zato bi moral tožnik, ki s tožbo uveljavlja razliko med izplačanim dodatkom za stalnost, kot mu je bila določena z odločbo z dne 27. 11. 2002 in dodatkom za stalnost, do katerega bi bil upravičen ob upoštevanju delovne dobe, prebite v JLA, med drugim tudi za obdobje od februarja 2003 do vključno julija 2005, v skladu s pravnim poukom v tej odločbi, vložiti ugovor v skladu s 100.a členom ZObr in kasneje, v zakonskem roku vložiti tožbo na spremembo navedene odločbe glede višine dodatka na stalnost z upoštevanjem delovne dobe v JLA. Ker tožnik ugovora ni vložil, tožbo pa je vložil šele 18. 2. 2008 je v tem delu utemeljena pritožba tožene stranke, da bi moralo za navedeno obdobje tožbo zavreči že sodišče prve stopnje. Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče v tem delu ugodilo pritožbi tožene stranke ter na podlagi 2. odstavka 42. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in nasl.), v zvezi s 1. odstavkom 339. člena ZPP razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje glede odločitve iz 1. odstavka 1. točke izreka, od 1. do vključno 30. alineje ter tožbo v tem delu zavrglo.

Neutemeljena je pritožba v delu, ki se nanaša na obdobje od avgusta 2005 do vključno julija 2008, za katero je sodišče prve stopnje ugodilo tožbenemu zahtevku. Iz izvedenih dokazov izhaja, da je tožena stranka z odločbo z dne 16. 8. 2005 (priloga A5), od 1. 8. 2005 dalje odločila, da pripada tožniku dodatek za stalnost v višini 0,5 % osnovne plače za vsako začeto leto dela na vojaški dolžnosti nad 5 let. Gre torej za drugačno situacijo, kot v primeru odločbe z dne 27. 11. 2002. Tožnik sicer zoper navedeno odločbo prav tako ni vložil ugovora, vendar izhaja iz izreka odločbe z dne 16. 8. 2005, da je tožena stranka tožniku določila dodatek za stalnost drugače kot mu je bil določen v odločbi z dne 27. 11. 2002. Na ta način se je spremenila tudi pravna narava tožnikove terjatve iz naslova dodatka za stalnost. Višina tožnikovega dodatka za stalnost namreč ni bila več določena v absolutnem odstotku glede na njegovo osnovno plačo, ampak opisno, to je 0,5 % osnovne plače za vsako začeto leto dela na vojaški dolžnosti nad 5 let. Glede na to je potrebno tožbeni zahtevek za obdobje od avgusta 2005 dalje obravnavati kot denarni tožbeni zahtevek, ki se nanaša na premalo obračunani in izplačani dodatek za stalnost glede na delovno dobo, ki se pri obračunavanju dodatka upošteva glede na 1. in 2. odstavek 98.f člena ZObr. Tako predstavlja doseženo število let delovne dobe dejansko vprašanje, ki se lahko ugotavlja neposredno s tožbo v sodnem postopku. Odločitev sodišča prve stopnje, ki se nanaša na navedeno obdobje je torej pravilna, pritožbeno sodišče se v tem delu strinja z utemeljitvijo glede priznanja delovne dobe iz 1. odstavka 98.f člena ZObr glede vštevanja poklicnega opravljanja vojaške službe v formacijah Teritorialne obrambe Republike Slovenije oz. v drugih sestavah, ki so izenačene s Teritorialno obrambo Republike Slovenije. Pravilno je sklicevanja na določbe 14. člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (UZITUL, Ur. l. RS/I, št. 1-6/91). Na tej podlagi je sodišče pravilno priznalo pri izračunu dodatka za stalnost tudi delovno dobo v času tožnikovega dela v JLA. Trajanje te dobe med strankama ni bilo sporno, prav tako ne tožnikov izračun razlike med obračunanim in izplačanim dodatkom za stalnost in tem dodatkom z upoštevanjem delovne dobe, pridobljene pri JLA, zato je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Delno je utemeljena pritožba v delu, ki se nanaša na vtoževano obdobje od avgusta 2008 dalje in glede odločitve o stroških postopka, ki jih je tožena stranka dolžna povrniti tožniku. Sodišče prve stopnje je v tem delu deloma zmotno uporabilo materialno pravo, ko je tožniku prisodilo obračunavanje dodatka za stalnost za vsako začeto leto dobe na vojaški dolžnosti v višini 0,5 % osnovne plače. Za tožnika kot javnega uslužbenca (1. člen Zakona o javnih uslužbencih, Ur. l. RS, št. 56/2002 in nasl.) se namreč na podlagi 2. odstavka 52. člena Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS, Ur. l. RS, št. 56/2002 in nasl.), v zvezi z 2. odstavkom 25. člena ZSPJS, v zvezi 1. odstavkom 35. člena Kolektivne pogodbe za javni sektor (KPJS, Ur. l. RS, št. 57/2008) in v zvezi z 18. členom Kolektivne pogodbe za državno upravo, upravo pravosodnih organov in upravo samostojnih lokalnih skupnosti - tarifni del (Ur. l. RS, št. 60/2008), opravi prvi obračun plač v skladu z določbami ZSPJS od 1. 8. 2008 dalje. Iz navedenih določb izhaja, da za javne uslužbence ne velja več določba 238. člena ZDR, ki prav tako ureja dodatek za delovno dobo, glede na to, da je šteti ZSTJS za kasnejši in specialnejši predpis, ki določa sistem plač funkcionarjev in javnih uslužbencev v javnem sektorju.

Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče delno ugodilo utemeljeni pritožbi tožene stranke, ki se nanaša na obdobje od avgusta 2008 dalje ter v tem delu delno spremenilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje tako, da je tožena stranka dolžna za mesec avgust 2008 obračunati tožniku dodatek za stalnost v znesku 27,90 EUR bruto (namesto prisojenih 42,28 EUR bruto), nadalje pa obračunavati tožniku dodatek za stalnost v višini 0,33 % osnove plače za vsako nadaljnje izpolnjeno leto dela na vojaški dolžnosti, višji zahtevek pa je zavrnilo, kot je razvidno iz 2. in 3. alineje 1. odstavka izreka te sodbe (5. alineja 358. člena ZPP).

Ker se je z delno razveljavitvijo in spremembo sodbe sodišča prve stopnje spremenil tudi uspeh strank v postopku, je pritožbeno sodišče v skladu s tem ugodilo pritožbi tožene stranke tudi v delu, ki se nanaša na odločitev o stroških postopka. Glede na delni uspeh vsake od strank v sporu je v skladu z določbo 2. odstavka 154. člena ZPP v skladu z doseženim uspehom odločilo, da krije vsaka stranka svoje stroške postopka.

V preostalem delu je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo in v nespremenjenem ter nerazveljavljenem izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj je ugotovilo, da niso podani s pritožbo uveljavljani pritožbeni razlogi pa tudi ne tisti, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (353. člen ZPP).

Glede na dosežen uspeh tožene stranke s pritožbo je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki polovico potrebnih stroškov s pritožbo (1. odstavek 155. člena ZPP), to je znesek 87,00 EUR (187,5 odvetniških točk za pritožbo, polovica materialnih stroškov), v roku 15, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zamude dalje do plačila in pod izvršbo.