Jedro

V tej zadevi predmet spora ni odločitev tožene stranke v tistem delu, ki priznava tožniku dodatek za stalnost, temveč le odločitev glede višine tega dodatka. Ne gre torej za spor o pravici do dodatka kot pravici iz delovnega razmerja, temveč za premoženjski spor.

Izrek

Revizija se zavrže. Tožeča stranka krije sama svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je naložilo toženi stranki, da tožniku izplača dodatek na stalnost za čas od februarja 2003 dalje, upoštevaje pri določitvi višine tega dodatka delovno dobo, ki jo je pred 14. 7. 1991, ko se je zaposlil pri toženi stranki, napolnil v JLA. Za vsak mesec mu je prisodilo razliko, za katero ga je tožena stranka prikrajšala, ker delovne dobe, napolnjene v sestavu JLA, ni upoštevala.

2. Sodišče druge stopnje je sodbo sodišča prve stopnje delno razveljavilo in tožbo zavrglo v tistem delu, v katerem je tožnik zahteval plačilo razlike v dodatku, ne da bi pred tem izpodbijal vsakokratno odločbo tožene stranke, s katero je bila določena višina. V ostalem delu, ki se nanaša na čas od avgusta 2005 – od tega obdobja dalje je odločba z dne 16. 8. 2005 opisno določila višino dodatka (“0,5% za vsako začeto leto dela na vojaški dolžnosti“), pa je sodbo sodišča prve stopnje potrdilo z razlago, da je od tedaj dalje tožnikov zahtevek treba šteti kot čisto denarno terjatev, ki jo je mogoče uveljavljati pri sodišču neposredno. Delno je spremenilo le opisni izrek sodbe sodišča prve stopnje v tistem delu, ki nalaga toženi stranki povečanje dodatka za 0,5% za vsako začeto leto dela tudi od 1. 8. 2008 dalje, ker ni bilo upoštevano, da od tedaj dalje po Zakonu o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS, Ur. l. RS št. 56/2002 in naslednji) dodatek za vsako leto dela znaša le 0,33%.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje (vsebinsko le zoper ugodilni del) je vložila revizijo tožena stranka, ki meni, da je sodišče druge stopnje določbi 98. f člena in 100. a člena Zakona o obrambi (Zobr, Ur. l. RS št. 103/2004, UPB) zmotno uporabilo. Predvsem meni, da bi moral tožnik tudi za zahtevke, ki se nanašajo na obdobje od avgusta 2005 dalje, pred vložitvijo tožbe uveljavljati varstvo pravic pri delodajalcu.

4. Tožnik v odgovoru na revizijo navaja, da revizija ni dovoljena, po njegovem mnenju pa tudi ni utemeljena. Zato predlaga zavrženje, podredno pa zavrnitev.

5. Revizija ni dovoljena.

6. V tej zadevi predmet spora ni odločitev tožene stranke v tistem delu, ki priznava tožniku dodatek za stalnost, temveč le odločitev glede višine tega dodatka. Ne gre torej za spor o pravici do dodatka kot pravici iz delovnega razmerja, temveč za premoženjski spor (1). S tem ko sta sodišči druge in prve stopnje o tožnikovih tožbenih zahtevkih za čas od avgusta 2005, ko je bilo o tožnikovi pravici do dodatka za stalnost odločeno z odločbo, ki dodatek opredeljuje le opisno (“0,5% za vsako začeto dela na vojaški dolžnosti“), odločali meritorno, sta postopali skladno s citiranim stališčem VS RS, na podlagi katerega ima tožnik glede postavljenih tožbenih zahtevkov pravico do direktnega sodnega varstva. Določba 100.a člena Zobr ne pokriva primerov uveljavljanja denarnih terjatev iz delovnega razmerja (2).

7. Zakon o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) v drugem odstavku 367. člena omogoča revizijo v premoženjskih sporih, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 40.000,00 EUR (sodba sodišča prve stopnje je bila izdana po uveljavitvi novele ZPP-D, Ur. l. RS 45/2008). Če revizija po dej določbi ni dovoljena, je dovoljena le, če jo v skladu s 367. a členom ZPP dopusti sodišče (dopuščena revizija).

8. Vrednost spornega predmeta ne dosega navedenega zneska, revizija pa tudi ni bila dopuščena oziroma predlog za dopustitev revizije ni bil vložen. Zato revizija ni dovoljena.

9. Ker revizija ni dovoljena, jo je sodišče na podlagi prvega odstavka 374. člena ZPP zavrglo.

10. Tožnik na podlagi prvega odstavka 155. člena ZPP krije sam svoje stroške odgovora na revizijo.

Op. št. (1): Enako sklep VS RS VIII Ips 302/2006 z dne 26. 6. 2007 Op. št. (2): Enako sklep VS RS VIII Ips 189/2007 z dne 8. 4. 2008