Jedro

Sodišče prve stopnje res ni ugotavljalo tega, ali je tožnik tudi oškodoval toženo stranko (le-ta se je sklicevala na več primerov oškodovanja in nepravilnega dela tožnika), vendar to za presojo po drugem odstavku 118. člena ZDR ni odločilno. Bistveno je namreč, da je bil tožnik vodja prodaje tožene stranke v Sloveniji in obenem njen prokurist, direktor tožene stranke pa ni bil prisoten v Sloveniji. Vse te okoliščine zahtevajo veliko stopnjo zaupanja tožene stranke v tožnikovo delo. Prav v takšnih okoliščinah je objektivno razumljivo, da ob številnih sumih v pravilnost dela delavca od delodajalca ni mogoče pričakovati nadaljnjega zaupanja, še posebej ker je do tega prišlo že v kratkem obdobju (sedem mesecev) po sklenitvi pogodbe o zaposlitvi.

Ker je do odločanja sodišča o prenehanju veljavnosti pogodbe o zaposlitvi in tudi datuma prenehanja pogodbe o zaposlitvi na podlagi sodbe sodišča prišlo 11. 1. 2008, je pri priznanju in odmeri odškodnine treba uporabiti ZDR-A. Delavčeva večja starost le načeloma lahko pomeni tudi težjo zaposljivost, vendar pa je zaposljivost odvisna od okoliščin vsakega primera – upoštevajoč izobrazbo, druga znanja in sposobnosti delavca, izkušnje, itd. Možnost nadaljnje zaposlitve, torej sklenitve delovnega razmerja pri drugem delodajalcu, tudi sicer ne more biti edina odločilna okoliščina, saj lahko delavec svoje nadaljnje angažiranje in s tem pridobivanje dohodka uresničuje tudi na druge načine, npr. s podjetniško aktivnostjo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožena stranka krije sama svoje stroške odgovora na revizijo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku z dne 31. 5. 2007 ter ugotovilo trajanje delovnega razmerja do 11. 1. 2008 (datuma zadnje obravnave pred sodiščem prve stopnje). Toženi stranki je naložilo, da tožniku (sicer avstrijskemu državljanu) od prenehanja delovnega razmerja do 11. 1. 2008 prizna vse pravice iz dela vključno s plačo, ki bi jo prejel, če bi delal, z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter naložilo toženi stranki, da tožniku plača odškodnino v višini 14.000 EUR ter mu povrne stroške postopka. Zavrnilo je tožbeni zahtevek v delu, ki se nanaša na poziv na delo, ugotovitev obstoja delovnega razmerja po 11. 1. 2008 in priznanje pravice iz delovnega razmerja po tem datumu.

Po izvedenem dokaznem postopku je ugotovilo nezakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku, ker mu tožena stranka pred odpovedjo ni omogočila zagovora kot to določa drugi odstavek 83. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Uradni list RS, št. 42/2002). Sodišče pa je tožniku priznalo trajanje delovnega razmerja le do 11. 1. 2008, saj je bil prokurist tožene stranke in vodilni delavec v Sloveniji, ki je bi pristojen za prodajo in finance, za kar pa ni bilo več zaupanja s strani tožene stranke. V skladu s 118. členom ZDR mu je prisodilo odškodnino v višini 5-kratnika njegove plače oziroma 14.000 EUR, pri tem pa je upoštevalo kratkotrajno delovno razmerje in starost tožnika, ki je običajno povezana s težjo zaposljivostjo.

2. Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je z dokaznim zaključkom sodišča prve stopnje, da je glede na sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za opravljanje dela vodje prodaje in prokuro, ki zahteva polno zaupanje med delavcem in delodajalcem, pomembno, ali takšno zaupanje še vedno obstoji, posebno, ker direktor tožene stranke ni prisoten v Republiki Sloveniji. Višina odškodnine je primerna glede na to, da je bila razvezana pogodba o zaposlitvi sklenjena šele 1. 11. 2006 in je tako delovno razmerje do nezakonite izredne odpovedi trajalo komaj sedem mesecev. Pri tem ni mogoče upoštevati predhodnega poslovnega sodelovanja med strankama, ki ni predstavljalo delovnega razmerja. Sodišče je upoštevalo tudi starost tožnika, kot neutemeljene pa je zavrnilo njegove pritožbene navedbe, da bi moral zaradi nove zaposlitve pridobiti še delovno dovoljenje (kar naj bi bil razlog za višjo odškodnino).

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je revizijo vložil tožnik. Predlaga spremembo te sodbe tako, da se toženi stranki naloži, da ga pozove na delo in mu za ves čas ko ni delal, prizna pravice iz dela, vključno s plačo, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, podrejeno pa, da se spremeni odločitev o odškodnini, tako da mu sodišče prisodi 50.400 EUR. Navaja, da sodišče prve stopnje ni izvajalo posebnega dokaznega postopka glede okoliščin, navedenih v prvem in drugem odstavku 118. člena ZDR. Odločitev, da nadaljevanje delovnega razmerja ni več mogoče, sta sodišči utemeljili z razlogi, ki nimajo podlage v izvedenih dokazih, temveč le v navedbah. Pritožbeno sodišče je sicer poudarilo pomen zaupanja v delo tožnika, vendar ni navedlo nobenega dejstva ali dokaza, ki bi to izgubo potrjeval. Takšnih ugotovitev ni najti niti v sodbi sodišča prve stopnje, saj je sodišče povzelo nedokazano navedbo tožene stranke, da si na podlagi razgovora s tožnikom ne more predstavljati takšne možnosti. Sodba torej ne zdrži iz razloga, ker bi moralo sodišče o okoliščinah iz 118. člena ZDR izvesti dokazni postopek. Opozarja tudi na to, da je tožena stranka trdila, da naj bi tožnik povzročil škodo v višini 250.000 EUR, nato pa pred zadnjo obravnavo vložila nasprotno tožbo za povračilo škode v višini 7.514 EUR, med postopkom tožbo umaknila za 1.089 EUR, sodišče prve stopnje pa se je v postopku pod opravilno številko Pd 5/2008 izreklo za nepristojno za odločanje o zahtevku v višini 5.912 EUR, preostal del zahtevka pa je zavrnilo. Očitki tožene stranke so torej nedokazani. Razlogov za uporabo instituta prenehanja pogodbe o zaposlitvi po 118. členu ZDR sodišče ne sme presojati v korist delodajalca, temveč jih mora uporabljati v izjemnih primerih, kar pa obravnavani primer ni. Tudi prisojena odškodnina je prenizka, saj tožnik ni zaposlen, glede na starost 57 let pa je to praktično nemogoče. Je v slabšem položaju kot delavec, ki mu je bila nezakonito odpovedana pogodba o zaposlitvi iz poslovnega razloga, saj bi imel slednji pravico do nadomestila iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti. V primeru, ko sodišče oceni, da je utemeljena uporaba drugega odstavka 118. člena ZDR, bi s tako možnostjo moralo seznaniti tožnika, ki bi lahko podal navedbe in predlagal dokaze ter imel možnost utemeljevati višino morebiti dosojene odškodnine. Takšna opustitev nedvomno posega tudi v ustavno zavarovano pravico tožnika.

4. V odgovoru na revizijo tožena stranka prereka revizijske navedbe in predlaga zavrnitev revizije. Tožnik ne navaja, katera od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka je podana, pri tem pa ugotovitev, da nadaljevanje delovnega razmerja ni mogoče, predstavlja dejansko ugotovitev, do katere je sodišče prišlo po izvedbi in presoji dokazov. Sklicevanje tožnika na odločitev sodišča v postopku Pd 5/2008 potrjuje ravno nasprotno, kot navaja tožnik, namreč da je dejansko prišlo do porušenega zaupanja tožene stranke do tožnika. Interes tožnika ni vrnitev na delo k toženi stranki ter nadaljevanje dela, temveč povzročanje problemov toženi stranki. Pri tem ni mogoče mimo dejstva, da je tožnik v času tega spora ustanovil družbo H. d.o.o., s sedežem v Kopru (izpisek iz registra je priložen), pri kateri je že iz imena razvidno, da gre za družbo, s katero želi tožnik konkurirati toženi stranki. Ta družba je v Sloveniji prevzela prodajo izdelkov neposrednega konkurenta tožene stranke, katerega ciljni kupci so isti, kot so kupci izdelkov tožene stranke. To predstavlja dodaten razlog, zaradi katerega bi bila morebitna reintegracija popolnoma nesprejemljiva. Iz tega jasno izhaja tudi, da so neutemeljene trditve tožnika, da je le-ta brezposeln in da je zaradi njegove starosti nemogoče, da bi prišel do zaposlitve. Odškodnina po 118. členu ZDR ni kazen za delodajalca – kot jo ponuja tožnik, češ da naj bi mu šla višja odškodnina iz razloga, ker je tožena stranka o odpovedi obvestila vse poslovne partnerje.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, oziroma zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan (prvi odstavek 367. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP, Uradni list RS, št. 16/99 in nadalj. in prvi odstavek 384. člena ZPP, v povezavi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih – ZDSS-1, Uradni list RS, št. 2/2004). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP).

7. Delodajalec sodne razveze pogodbe o zaposlitvi neposredno ne more uveljavljati s tožbo, lahko pa navede okoliščine in dejstva, ki kažejo na to, da nadaljevanje delovnega razmerja ne bi bilo več mogoče in s tem „predlaga“ sodišču, da odloči o razvezi pogodbe o zaposlitvi ne glede na predlog delavca. Sodišče mora pri takšni odločitvi, ki ima podlago v drugem odstavku 118. člena ZDR, upoštevati vse okoliščine in interese obeh pogodbenih strank.

8. Sodišči druge in prve stopnje sta ugotovili, da okoliščine primera in interes delodajalca predstavljajo ustrezno podlago za takšno odločitev. Tožena stranka jo je v postopku pred sodiščem prve stopnje večkrat predlagala in navajala več razlogov zanjo, pred sprejemom te odločitve pa je sodišče zaslišalo tudi tožnika, direktorja tožene stranke in vodjo marketinga tožene stranke. Iz njunega zaslišanja jasno izhaja, da je zaupanje do tožnika povsem porušeno. Direktor tožene stranke je med drugim izpovedal, da si ne more predstavljati nadaljevanja delovnega razmerja s tožnikom, itd. Zato ne drži revizijski očitek, da sodišče prve stopnje ni izvedlo nobenih dokazov v tej smeri. Sodišče prve stopnje res ni ugotavljalo tega, ali je tožnik tudi oškodoval toženo stranko (le-ta se je sklicevala na več primerov oškodovanja in nepravilnega dela tožnika), vendar to za presojo po drugem odstavku 118. člena ZDR ni odločilno. Bistveno je namreč, da je bil tožnik vodja prodaje tožene stranke v Sloveniji in obenem njen prokurist, direktor tožene stranke pa ni bil prisoten v Sloveniji. Vse te okoliščine zahtevajo veliko stopnjo zaupanja tožene stranke v tožnikovo delo. Prav v takšnih okoliščinah je objektivno razumljivo, da ob številnih sumih v pravilnost dela delavca od delodajalca ni mogoče pričakovati nadaljnjega zaupanja, še posebej ker je do tega prišlo že v kratkem obdobju (sedem mesecev) po sklenitvi pogodbe o zaposlitvi. Interes delodajalca, da s takšnim delavcem ne nadaljuje več delovnega razmerja, je veliko močnejši in tudi objektivno bolj izražen kot v primeru delavca brez posebnih pooblastil in odgovornosti.

9. Porušen odnos med strankama in izgubo zaupanja nenazadnje potrjuje že tožnik sam z navedbami o tem, da je med strankama tekel tudi postopek po tožbi tožene stranke za plačilo odškodnine. Tudi v tem primeru ni odločilnega pomena, kako se je postopek končal, saj že sam postopek potrjuje navedbe tožene stranke o konfliktu oz. izgubi zaupanja med strankama. V nastalih razmerah zato ni mogoče ugotoviti upravičenega interesa za nadaljevanje delovnega razmerja tožnika pri toženi stranki.

10. V zvezi z dosojeno odškodnino gre za odmero v primeru prenehanja pogodbe o zaposlitvi na podlagi sodbe sodišča, kot posebnega primera prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi (118. člen ZDR v povezavi s 75. členom ZDR). Ker je do odločanja sodišča o prenehanju veljavnosti pogodbe o zaposlitvi in tudi datuma prenehanja pogodbe o zaposlitvi na podlagi sodbe sodišča prišlo 11. 1. 2008, je pri priznanju in odmeri odškodnine treba uporabiti že Zakon o spremembah in dopolnitvah ZDR (ZDR -A – Uradni list Republike Slovenije, št. 103/2007), po katerem ustrezna denarna odškodnina znaša največ 18 mesečnih plač delavca, izplačanih v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi.

11. Glede narave te odškodnine je Vrhovno sodišče že pojasnilo, da se ta povezuje z nadaljevanjem izpolnjevanja obveznosti obeh strank iz pogodbe o zaposlitvi, ki je bila nezakonito odpovedana in predstavlja odškodnino kot odmero oziroma nadomestilo za reintegracijo delavca k delodajalcu – torej za izgubo zaposlitve kljub predhodni ugotovitvi nezakonite odpovedi delodajalca in vzpostavitvi delovnega razmerja najdlje do odločitve sodišča prve stopnje. Odmere odškodnine po prvem odstavku 118. člena ZDR si ni mogoče predstavljati brez trditev, ustreznega zahtevka delavca ter ustreznega dokaznega postopka, v primeru drugega odstavka 118. člena ZDR pa brez upoštevanja načela odprtega sojenja in ustreznih ugotovitev o škodi in njeni višini (glej npr. odločbe VIII Ips 26/2007, VIII Ips 548/2007 in VIII Ips 198/2009).

12. V obravnavani zadevi možnost odločitve sodišča po drugem odstavku 118. člena ZDR tožniku ni bila neznana, saj (kot navedeno) je tožena stranka večkrat predlagala takšno odločitev, za to navedla razloge, tožnik pa je takšni odločitvi večkrat nasprotoval. Odločitev po drugem odstavku 118. člena ZDR tudi ne pomeni le odločitev o prenehanju pogodbe o zaposlitvi po sodbi sodišča, temveč tudi odločitev o odškodnini. Tožnik v pritožbi bistvenih kršitev določb postopka v zvezi s tem ni uveljavljal, saj je izrecno nasprotoval le višini odškodnine (1). Glede na to, in ker tudi v reviziji s tem v zvezi ne uveljavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ni utemeljen njegov očitek, da naj bi prišlo do posega v njegove ustavno zavarovane pravice.

13. Višina prisojene odškodnine v 5-kratniku tožnikove plače ni prenizka. Pri tem sta se sodišči druge in prve stopnje pravilno oprli na čas delovnega razmerja tožnika pri toženi stranki, ki je bil zelo kratek, upoštevali, da je bilo s sodbo sodišča tožniku priznano delovno razmerje s pravicami iz delovnega razmerja do 11. 1. 2008, ter upoštevali tudi dejstvo tožnikove starosti. Delavčeva večja starost le načeloma lahko pomeni tudi težjo zaposljivost, vendar pa je zaposljivost odvisna od okoliščin vsakega primera – upoštevajoč izobrazbo, druga znanja in sposobnosti delavca, izkušnje, itd. Možnost nadaljnje zaposlitve, torej sklenitve delovnega razmerja pri drugem delodajalcu, tudi sicer ne more biti edina odločilna okoliščina, saj lahko delavec svoje nadaljnje angažiranje in s tem pridobivanje dohodka uresničuje tudi na druge načine, npr. s podjetniško aktivnostjo. Tožnik je že pred sklenitvijo delovnega razmerja s toženo stranko sodeloval le poslovno (pred tem je bil tudi ustanovitelj druge družbe), v delovnem razmerju pri toženi stranki pa je bil zelo kratek čas. Zato le dejstvo njegove starosti (55 let v času odpovedi pogodbe o zaposlitvi) še ne zadošča za odločitev o višji odškodnini (2).

14. Tudi sicer so neutemeljene navedbe o tem, da je v slabšem položaju kot delavec, ki bi mu bila nezakonito odpovedana pogodba o zaposlitvi iz poslovnega razloga, saj je bil v skladu z Zakonom o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti (ZZZPB, Uradni list RS, št. 5/91 in nadalj.) upravičen do prejemanja nadomestila za primer brezposelnosti. Iz 4c. člena tega zakona namreč izhaja, da so državljani držav članic Evropske unije v pravicah in dolžnostih, določenih s tem zakonom, izenačeni s slovenskimi državljani, iz 19. člena zakona pa, da pravice do denarnega nadomestila ne more uveljavljati le tisti zavarovanec, ki sam ne želi nadaljevati delovnega razmerja - kljub ugotovitvi, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi delavcu v sodnem postopku nezakonita (7. točka prvega odstavka 19. člena ZZZPB). To pomeni, da do takšnega nadomestila ni upravičen le zavarovanec, ki sam predlaga sodno razvezo in odškodnino, to pa je v primeru odločitve o razvezi po prvem in ne drugem odstavku 118. člena ZDR. Tudi primerjava z delavcem, ki mu preneha delovno razmerje iz poslovnega razloga glede višine odpravnine in prisojene odškodnine ni utemeljena, saj bi delavcu z delovno dobo tožnika pri delodajalcu sploh ne pripadala odpravnina, ker do prenehanja pogodbe o zaposlitvi ni bil zaposlen niti eno leto, oziroma bi mu v primeru upoštevanja s sodno odločbo priznane delovne dobe pripadala le odpravnina v višini 1/5 povprečne mesečne plače, ki jo je prejel v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo (109. člen ZDR).

15. Glede na navedeno in v skladu s 378. členom ZPP je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo kot neutemeljeno. Ker je bil odgovor na revizijo vložen v sporu o prenehanju delovnega razmerja, delodajalec pa v takšnem sporu krije svoje stroške postopka ne glede na izid postopka (peti odstavke 41. člena ZDSS-1), je revizijsko sodišče o stroških tožene stranke odločilo, kot izhaja iz izreka. Tožnik, ki z revizijo ni uspel, krije sam svoje revizijske stroške.

Op. št. (1): Z razlogi, da mora za zaposlitev pridobiti delovno dovoljenje, kar je praktično nemogoče in da je v bistvu na slabšem položaju kot delavec, ki mu je bila odpovedana pogodbena o zaposlitvi iz poslovnega razloga, saj ni upravičen do nadomestila in naslova zavarovanja za primer brezposelnosti.

Op. št. (2): Tožena stranka sicer v odgovoru na revizijo pravilno opozarja na to, da iz podatkov sodnega registra izhaja, da je tožnik oktobra 2008 ustanovil družbo z omejeno odgovornostjo in je tudi direktor te družbe.