Jedro

Ker delo na tožnikovem delovnem mestu vodje prodaje zahteva popolno zaupanje tožene stranke, je na podlagi dejstva, da je bilo to porušeno v taki meri, da nadaljevanje delovnega razmerja ni bilo več mogoče, sodna razveza pogodbe o zaposlitvi utemeljena.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodišča prve stopnje.

Tožnik nosi sam svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo nezakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 31. 5. 2007 in da je delovno razmerje med strankama trajalo do 11. 1. 2008. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožniku od prenehanje delovnega razmerja do 11. 1. 2008 priznati vse pravice iz dela vključno s plačo, ki bi jo prejel, če bi delal z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakokratne zapadlosti posameznega zneska plače do plačila, to je od 20. dne v mesecu za pretekli mesec, v roku 15 dni pod izvršbo. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožniku plačati odškodnino v višini 14.000,00 EUR, v roku 15 dni pod izvršbo, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Tožbeni zahtevek je v delu, ki se nanaša na poziv nazaj na delo, ugotovitev obstoja delovnega razmerja po 11. 1. 2008 in priznanje pravice iz delovnega razmerja po 11. 1. 2008 zavrnilo. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 870,81 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka 15-dnevnega paricijskega roka.

Zoper zgoraj navedeno sodbo se v delu prvega odstavka izreka sodbe glede ugotovitve, da je delovno razmerje trajalo do 11. 1. 2008 in drugi odstavek izreka sodbe v delu, v katerem je bil zavrnjen zahtevek o priznanju pravic iz delovnega razmerja po 11. 1. 2008 ter zoper četrti in peti odstavek izreka sodbe, podrejeno pa zoper tretji odstavek izreka sodbe glede prenizko dosojene odškodnine, pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Višjemu delovnemu in socialnem sodišču predlaga, da sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi v celoti, podredno pa, da tožniku prisodi odškodnino v višini 50.400,00 EUR. Meni, da je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo, da nadaljevanje delovnega razmerja ne bi bilo več mogoče in pri tem tudi napačno uporabilo določbo 118. člena ZDR. Razlog za nezaupanje direktorja tožniku, je njegovo prepričanje, da ga je tožnik okradel. Gre za izmišljene očitke na račun tožnikovega „prisvajanja“ sredstev tožene stranke. To je razvidno iz navedb tožene stranke, ki je na poravnalnem naroku navedla, da naj bi ji tožnik povzročil škodo najmanj v višini 250.000,00 EUR, na predzadnji obravnavi pa je vložila nasprotno tožbo, s katero uveljavlja povračilo škode v znesku 7.514,00 EUR. Tudi ta zahtevek je povsem neutemeljen. Gre za primer neopravičenih očitkov na račun dela tožnika. Sodišče lahko določbo 118. člena ZDR uporabi le v izjemnih primerih. V kolikor bi sodišče samo ugotavljalo utemeljenost očitkov, bi ugotovilo, da so vsi neutemeljeni. Če je očitek objektivno neresničen, ne more imeti za posledico porušenega zaupanja. Pravno zmotno je stališče sodišča, ki pomembnost zaupanja med strankama veže na prokuro. Prokurist je pooblaščenec po določbah Zakona o gospodarskih družbah in ne gre za delovno mesto, ki bi ga nekdo opravljal na podlagi pogodbe o zaposlitvi. Tožnik je sklenil pogodbo za delovno mesto vodja prodaje s kolektivno prokuro in vsebina njegovega dela torej ni bila „prokura“, temveč vodja prodaje. Tudi prisojena odškodnina v višini petkratnika plače je prenizka, saj sta stranki začeli poslovno sodelovati že v začetku leta 2004. Tožnik je star 56 let in glede na to, da mora za zaposlitev pridobiti delovno dovoljenje, je praktično nemogoče, da bi prišel do zaposlitve. Je tudi v bistveno slabšem položaju, kot delavec, ki mu je bila odpovedana pogodba o zaposlitvi iz poslovnega razloga, saj ta po zakonu uživa ustrezno zaščito. Tako je tožnik ostal brez službe in socialne varnosti. Meni, da je odločitev sodišča izigravanje inštituta 118. člena ZDR, saj pomeni, da je za delodajalca enostavneje, če delavca lažno obtoži hudih kršitev, kot pa, da utemeljuje npr. odpoved iz poslovnega razloga. Tožnik se pritožuje tudi zoper stroškovni del izreka sodbe, saj mu sodišče ni priznalo stroškov oziroma nagrade za pripravljalno vlogo z dne 11. 1. 2008 in svoje odločitve ni obrazložilo. Navedena vloga je bila potrebna, saj je predstavljala odgovor na pripravljalno vlogo z dne 13. 12. 2007. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu v okviru pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in absolutno bistvene kršitve pravil postopka, kot mu to nalaga določba 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji). Na podlagi navedenega preizkusa je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje in na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo ter da v postopku ni zagrešilo bistvenih kršitev pravil postopka, katere očita pritožba in na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

Sodišče prve stopnje je v tem individualnem delovnem sporu ugotovilo, da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 31. 5. 2007 nezakonita, kar med strankama v pritožbenem postopku ni več sporno. V posledici ugotovljene nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi pa je ob uporabi 118. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR – Ur. l. RS, št. 42/2002) razvezalo pogodbo o zaposlitvi z dnem zadnje glavne obravnave, to je 11. 1. 2008. Tožnik se pritožuje zoper to odločitev sodišča prve stopnje in zoper, po njegovem mnenju, prenizko dosojeno odškodnino po isti zakonski določbi. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka presodilo, da je zaupanje med strankama tako porušeno, da nadaljevanje delovnega razmerja ni več mogoče in da je zato potrebno uporabiti določbo 118. člena ZDR. Po navedeni zakonski določbi sodišče v primeru, da ugotovi, da je odpoved delodajalca nezakonita in upoštevaje vse okoliščine in interes obeh pogodbenih strank, ugotovi, da nadaljevanje delovnega razmerja ne bi bilo več mogoče, razveže pogodbo o zaposlitvi. V takem primeru sodišče prizna delavcu tudi delovno dobo in druge pravice iz delovnega razmerja do odločitve sodišča in odškodnino po pravilih civilnega prava. Pritožbeno sodišče se strinja z dokaznim zaključkom sodišča prve stopnje, da je glede na sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za opravljanje dela vodje prodaje s kolektivno prokuro, ki zahteva popolno zaupanje med delavcem in delodajalcem, pomembno, da tako zaupanje še vedno obstoji. Bistveno je namreč, da direktor tožene stranke ni prisoten v Republiki Sloveniji in je tako potrebno večje zaupanje med toženo stranko in tožnikom, ki je bil vodja prodaje in v okviru tega delovnega mesta odločal o pomembnih poslih za toženo stranko in med drugim tudi o delovnih razmerjih podrejenih delavcev. Pravilno sicer opozarja tožnik, da je potrebno ločiti pogodbo o zaposlitvi od funkcije prokurista po določbah Zakona o gospodarskih družbah (ZGD – Ur. l. RS, št. 30/93 in naslednji), vendar po zaključku pritožbenega sodišča tudi samo opravljanje dela po pogodbi o zaposlitvi, vodja prodaje, zahteva popolno zaupanje tožene stranke glede na ugotovljene pristojnosti vodje prodaje v konkretnem primeru. Pri odločanju o utemeljenosti uporabe določbe drugega odstavka 118. člena ZDR ni pomembno, kakšne pravice ima delavec po sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi, temveč je pravno-relevantno le vprašanje, ali je mogoče nadaljevanje delovnega razmerja ali pa so tako porušeni odnosi med strankama, da le-to ni več mogoče. Pri tem mora sodišče upoštevati vse okoliščine in interes obeh pogodbenih strank. To pa seveda ne pomeni, da sodna razveza ni mogoča v primeru, kadar tožnik želi vrnitev nazaj na delo. V primeru uporabe določbe drugega odstavka 118. člena ZDR namreč tožnik zmeraj zahteva vrnitev nazaj na delo, saj je v primeru, da tožnik tega ne zahteva, potrebno uporabiti določbo prvega odstavka 118. člena ZDR. Zato je zmotno stališče tožnika, da je njegov interes po vrnitvi na delo močnejši in da pomeni uporaba določba drugega odstavka 118. člena ZDR obid zakona.

Sodišče prve stopnje je tudi pravilno določilo višino odškodnine zaradi sodne razveze, opredeljeno v prvem odstavku 118. člena ZDR. Upoštevalo je dogovorjeno mesečno plačo v pogodbi o zaposlitvi in višino odškodnine določilo v višini petkratnika le-te, kar je po oceni pritožbenega sodišča ustrezno glede na to, da je bila razvezana pogodba o zaposlitvi sklenjena 1. 11. 2006 in je tako do nezakonite izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi trajala komaj sedem mesecev. Pri tem ni mogoče upoštevati predhodnega poslovnega sodelovanja med strankama, saj le-to ni predstavljalo delovnega razmerja in iz tega razmerja tožnik ne more pridobiti pravic v delovnem razmerju. Od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja 31. 5. 2007 do odločitve sodišča 11. 1. 2008 bo tožena stranka tožniku morala izplačati tudi plačo, ki bi jo prejemal v tem obdobju. Zato je prisojena odškodnina v višini petkratnika plače ustrezna odškodnina glede na določbe 118. člena ZDR. Tudi upoštevaje starost tožnika. Neutemeljene pa so pritožbene navedbe, da bi sodišče moralo upoštevati, da mora tožnik pridobiti delovno dovoljenje, kar ne drži in je v zvezi s tem podalo ustrezno obrazložitev že sodišče prve stopnje. Pri odmeri odškodnine je potrebno upoštevati vse okoliščine primera, ki pa jih je sodišče prve stopnje ustrezno upoštevalo in priznalo primerno odškodnino. Zato so pritožbene navedbe v zvezi z višino odškodnine neutemeljene.

Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe v zvezi z odločitvijo o stroških postopka, saj je sodišče prve stopnje tožniku priznalo vse potrebne stroške postopka. Zmotno pa je stališče tožeče stranke, da bi sodišče prve stopnje moralo kot potrebne stroške postopka priznati tudi stroške pripravljalne vloge z dne 11. 1. 2008, ki jo je pooblaščene tožeče stranke vložil šele na glavni obravnavi, na kateri je sodišče zadevo tudi zaključilo. Tako te pripravljalne vloge ni mogoče šteti kot potrebne za rešitev tega spora, saj se je dejansko stanje v zvezi z navedbami in dokaznimi predlogi iz pripravljalne vloge obravnavalo na glavni obravnavi, na kateri je bila le-ta vložena. Zato pa ni bila potrebna pripravljalna vloga, temveč le navedbe in predlogi na sami glavni obravnavi.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, za kar je imelo podlago v določbi 353. člena ZPP.

Pritožbeno sodišče je sklenilo, da tožnik nosi sam svoje stroške pritožbenega postopka iz razloga, ker s pritožbo ni uspel.