Jedro

Invalidska pokojnina je kot pravica iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja neodtujljiva osebna pravica, ki je ni mogoče prenesti na drugega in ne podedovati. Ker je tožnik, ki je v socialnem sporu uveljavljal višjo invalidsko pokojnino, med sodnim postopkom umrl, je sodišče postopek zakonito ustavilo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom postopek ustavilo.

Zoper sklep je pritožbo vložil tožnikov pooblaščenec zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP), zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. Navaja, da se je predmetni postopek začel 19. 11. 2010 s tožbo, ki je bila potrebna, ker je tožena stranka z dokončno odločbo z dne 18. 10. 2010 tožniku določila prenizko invalidsko pokojnino in napačen začetek izplačevanja pokojnine. Tožena stranka pri izračunu tožnikove pokojninske osnove ni upoštevala podatkov o njegovih plačah za obdobje od leta 1986 do leta 1988, ki je bilo za tožnika ugodnejše, kot njegove plače v obdobju od 1996 do 1998. Po navedbah tožene stranke le-ta ne razpolaga s podatki o tožnikovih plačah za obdobje od 1986 do 1988, saj se ti naj ne bi nahajali v matični evidenci. Slednje naj bi bilo posledica tega, ker tožnikov takratni delodajalec podjetje A. naj ne bi predložil podatkov o izplačanih plačah zaposlenih na pravilen način. Resničnost slednjih navedb tožene stranke je zelo vprašljiva, saj je tožena stranka v predmetnem postopku sama predložila dokaze za to, da dejansko razpolaga s podatki o plačah za nekatere zaposlene v tem podjetju. V kolikor to podjetje podatkov ne bi ustrezno predložilo kot trdi tožena stranka, potem tožena stranka ne bi razpolagala s podatki o plačah za nobenega izmed zaposlenih v tem podjetju. Ne glede na očitno malomarno ravnanje tožene stranke pa je po navedbah pritožbe bistveno, da je tožnik v postopku predložil dokaze o plačah dveh njegovih sodelavcev, ki sta bila pri omenjenem podjetju v spornem obdobju 1986 do 1988 zaposlena na enakem delovnem mestu kot on. Skladno s predloženo sodno prakso Vrhovnega sodišča RS, ki toženi stranki nalaga dolžnost, da za določitev tožnikove invalidske pokojnine uporabi čim natančnejše podatke o njegovih plačah, bi morala tožena stranka ob upoštevanju predloženih plač tožnikovih sodelavcev, na novo odmeriti višino tožnikove invalidske pokojnine, vendar je temu nasprotovala. Takšnega ravnanja tožene stranke ne gre razumeti drugače, kot da je to počela z očitnim namenom zavlačevanja postopka, saj je sodna praksa v takšnih primerih popolnoma jasna. Zaradi navedenega ravnanja tožene stranke in sodišča, so tako minila skoraj tri leta, da je zadeva sploh prišla v obravnavo na sodišču. Med postopkom sodnega varstva je tožnik, ki je bil invalidsko upokojen zaradi diagnosticirane bolezni – kronične limfne levkemije, umrl. Glede na dejstvo, da je tožnik zbolel in bil posledično invalidsko upokojen zaradi takšne nevarne bolezni in da je bila sodna praksa, kar zadeva ugotavljanja, čim natančnejše višine plač zavarovanca na podlagi podatkov o takratnih plačah njegovih sodelavcev zelo jasna, bi bilo pričakovati, da bo tožena stranka ravnala skladno s priloženo sodno prakso, predvsem pa, da bo sodišče v konkretnem postopku postopalo hitreje. Meni, da tožniku zaradi takega ravnanja ni bila dana možnost (pravočasnega) obravnavanja pred sodiščem, kar predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sedaj, ko je tožnik umrl, se tožena stranka v zvezi z ustavitvijo postopka sklicuje na sodno prakso, potem, ko je pred tem to isto sodno prakso popolnoma ignorirala. Ne samo, da je takšno ravnanje tožene stranke moralno sporno, temveč je tudi nezakonito. Tako bi morala, takoj, ko je bila s strani tožnika na to opozorjena, pri določitvi tožnikove pokojninske osnove, upoštevati podatke o plačah tožnikovih sodelavcev in izdati odločbo, s katero bi določila ustrezno (višjo) višino tožnikove invalidske pokojnine. Glede na sodno prakso je nedvomno, da bi tožnik z uveljavitvijo svojega tožbenega zahtevka v predmetnem postopku uspel in bi mu tako bila priznana višja invalidska pokojnina in sicer za nazaj od 23. 12. 2009 dalje. Tožnik je za čas od začetka izplačevanja pokojnine pa do svoje smrti dne 1. 3. 2013, bil upravičen do izplačila višjih zneskov pokojnine od dejansko izplačanih. Zaradi tega bi se v tem času njegovo premoženje povečalo za razliko med zneski premalo izplačanih pokojnin in višino zakonito določene pokojnine, ki bi se jo izračunalo ob upoštevanju plač tožnikovih sodelavcev. Za to razliko, ki na podlagi tožnikovih tožbenih izračunov znaša mesečno približno 120 EUR, bi se povečalo njegovo premoženje za okoli 4.560,00 EUR. To povečano tožnikovo premoženje bi postalo del dediščine, ki je po tožnikovi smrti pripadala njegovim dedičem. Vztraja, da se tožbeni zahtevek nanaša na podedljivo pravico, zato bi moralo sodišče postopek nadaljevati z dediči pokojnega tožnika. Pravica do prejemanja invalidske pokojnine je bila tožniku priznana, sporna je bila le njena višina. Zato je po mnenju tožeče stranke treba določilo prvega odstavka 5. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-1) razumeti tako, da je možno dedovati tudi denarne zneske, za katere se v postopku za sodno varstvo, ki ga je začel zavarovanec, ki je potem med postopkom umrl, ugotovi, da bi morali biti pokojnemu zavarovancu priznani in izplačani za nazaj. Sodišče zato postopka ne bi smelo ustaviti, temveč bi moralo konkretni postopek v socialnem sporu, ki teče zaradi uveljavljanja premoženjskih pravic iz obveznega zavarovanja, ki se lahko podedujejo, nadaljevati s tožnikovimi dediči ter ugotoviti, ali je tožbeni zahtevek, ki ga je vložil pokojni zavarovanec, utemeljen.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno odločilo. Pri tem pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti do očitanih kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Po tej določbi je bistvena kršitev določb ZPP podana, če kakšni stranki z nezakonitim postopanjem, zlasti pa z opustitvijo vročitve, ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem. Kršitev nastane takrat, kadar je opuščena vročitev in stranka zato nima možnosti obravnavanja pred sodiščem.

Sodišču ni mogoče očitati, da tožniku z nezakonitim postopanjem ali z opustitvijo vročitve, ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem. Sodišče je pravilno vabilo tožnika po svojih pooblaščencih in skladno s sodnim redom obravnavalo zadevo po vrstnem redu ter v zvezi z urgenco tožnikovim pooblaščencem posredovalo ustrezno pojasnilo (dopis z dne 17. 4. 2012, list. št. 17).

Tožnik je po svojih pooblaščencih vložil tožbo, s katero je izpodbijal dokončno odločbo toženca št. ... z dne 18. 10. 2010 in uveljavljal pravico do višje invalidske pokojnine v znesku 894,61 EUR na mesec od 6. 11. 2009 z vsemi uskladitvami, izplačilo neizplačanih zneskov pokojnine od 6. 11. 2009 do 23. 12. 2009 ter razliko med že izplačanimi zneski pokojnine.

Gre za spor, ki se nanaša na invalidsko pokojnino, konkretno na to, do kakšne invalidske pokojnine in od kdaj je tožnik upravičen. Po svoji naravi gre za spor iz obveznega zavarovanja.

Invalidska pokojnina je v prvem odstavku točke a 4. člena določena kot pravica iz obveznega zavarovanja. Na podlagi prvega odstavka 5. člena ZPIZ-1 so pravice iz obveznega zavarovanja neodtujljive osebne pravice, ki jih ni mogoče prenesti na drugega in ne podedovati. Podedujejo se le zapadli denarni zneski, ki niso bili izplačani do smrti uživalca. Invalidska pokojnina pa je v 8. členu ZPIZ-1 opredeljena kot pokojninski prejemek, ki pripada zavarovancu ob nastanku invalidnosti, če izpolnjuje pogoje v skladu s tem zakonom.

V konkretnem primeru toženec tožniku ni priznal uveljavljene pravice do višje invalidske pokojnine. Enako mu tudi sodišče te pravice ni priznalo v sodnem postopku, saj je še pred zaključkom postopka dne 1. 3. 2013 umrl. Ker je pravica do invalidske pokojnine, pravica iz obveznega zavarovanja, gre za osebno, neprenosljivo in nepodedljivo pravico. To pomeni, da s smrtjo zavarovanca pravica do uveljavljanja pravice do (višje) invalidske pokojnine ugasne in je v imenu pokojnega zavarovanca ne more uveljavljati nihče. Ker je tožnik umrl, tožbeni zahtevek pa se nanaša na nepodedljive pravice, je potrebno postopek ustaviti.

Ker so pritožbene navedbe, da gre za podedljive pravice in da bi sodišče moralo postopek nadaljevati, neutemeljene, izpodbijani sklep pa pravilen in zakonit, je pritožbeno sodišče tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v skladu z 2. točko 365. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje. Glede na to, da tožnik s pritožbo ni uspel, je v skladu z določbo 165. člena v zvezi z 154. členom ZPP sklenilo, da tožnik sam trpi svoje stroške pritožbe.