Jedro

Odsotnosti z dela ni mogoče opravičiti le s potrdilom o začasni zadržanosti z dela oziroma z odločbo ZZZS, ampak je treba ugotoviti, ali je delavec delo sposoben opravljati. Ker je bilo v konkretnem primeru ugotovljeno, da je bila tožnikova odsotnost z dela, ki jo je tožena stranka opredelila kot razlog za odpoved, posledica bolezni, izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi ni zakonita.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo nezakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 12.9.2005. Toženi stranki je naložilo, da tožnika vrne nazaj na delo, mu za obdobje od 22.9.2005 do vrnitve na delo vpiše delovno dobo v delovno knjižico, mu za isto obdobje obračuna bruto nadomestilo plače, ki bi jo prejel, če bi delal, odvede za tožnika predpisane dajatve ter mu izplača neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 18. v mesecu za pretekli mesec do plačila ter mu povrne stroške postopka v višini 1.255,82 EUR z zakonskim zamudnimi obrestmi. Odločilo je, da tožena stranka krije sama svoje stroške postopka.

Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je postopek izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi zoper tožnika sprožila na podlagi odločbe imenovanega zdravnika ZZZS, OE ... z dne 17.8.2005. Iz te odločbe izhaja, da je bil tožnik v času od 1.7.2005 do 24.8.2005 zmožen za delo. Glede na to, da tožnik za to obdobje ni predložil nobene listine, ki bi izkazovale njegovo upravičeno odsotnost, je podala odpoved pogodbe o zaposlitvi pri čemer je ravnala v skladu s 110. in 111. členom Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002). Pritožba se ne strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da so tožnikova ravnanja rezultat njegove bolezni in da je zato krivda za navedena ravnanja izključena. V času od 1.7.2005 dalje tožnik ni imel nobene podlage za to, da je svoje delovno mesto zapuščal po 4 urah dela. Zgolj predlog osebnega zdravnika imenovanemu zdravniku za skrajšan delovni čas ni nobeno zagotovilo, da bo imenovani zdravnik sledil predlogu osebnega zdravnika. Če se tožnik dejansko ni čutil sposobnega za delo, bi lahko do prejema ustrezne odločbe ZZZS koristil pripadajoči letni dopust. Vendar ga je izkoristil samo dva dni, čeprav mu ga je pripadalo 36 dni. O krivdnem ravnanju tožnika priča tudi okoliščina, da je bil najpozneje 19.8.2005 seznanjen z odločbo imenovanega zdravnika, pa kljub temu ni pričel delati s polnim delovnim časom, ampak je še naprej svoje delovno mesto zapuščal po 4 urah dela. Kot delavec z dolgoletnimi izkušnjami je zagotovo vedel, da je uveljavljanje začasne nezmožnosti za delo možno le na podlagi odločbe ZZZS. Tožena stranka si v kolektivu z več kot 200 zaposlenimi delavci enostavno ne more privoščiti, da bi opravičila neupravičene izostanke, oziroma predčasne odhode z dela v trajanju več kot mesec in pol, saj ni socialna ustanova, ampak pravna oseba, ki nastopa na trgu zaradi pridobivanja dobička. Edini izkaz za začasno nezmožnost za delo oziroma delo s skrajšanim delovnim časom je za toženo stranko kot za pristojne davčne službe odločba ZZZS oziroma potrdilo o začasni zadržanosti z dela. Ker tega za sporno obdobje ni, predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99, 96/2002, 2/2004, 52/2007) po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v tej določbi ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni bistveno kršilo določb postopka, dejansko stanje je pravilno in popolno ugotovilo in pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožba ne konkretizira absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, ki naj bi jih zagrešilo sodišče prve stopnje, ampak samo pavšalno navaja, da so bile storjene. Ob preizkusu po uradni dolžnosti pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo nobene od bistvenih kršitev, navedenih v 2. odstavku 350. člena ZPP.

Iz izpodbijane sodbe izhaja, da je tožena stranka tožniku izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi, ker je v času od 1.7.2005 do 24.8.2005 izostal z dela skupaj 144 delovnih ur, čeprav je bil v tem času po odločbah ZZZS zmožen za delo. Kot temeljno si je sodišče prve stopnje v tem delovnem sporu zastavilo vprašanje, ali je tožnik odgovoren za kršitve pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja. Tožena stranka je namreč ugotovila, da neupravičeno izostajanje z dela predstavlja odpovedni razlog iz 2. točke 1. odstavka 111. člena ZDR in je ob obstoju pogojev iz 1. odstavka 110. člena ZDR, tožniku izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje postopek vodilo v pravi smeri. Pridobilo je izvedeniško mnenje Medicinske fakultete – Univerze v Ljubljani, iz katerega izhaja, da so specialisti – sodni izvedenci, ki so pregledali tožnika: prof. dr. M.K. – psihiater, prof. dr. D.B.V. – nevrolog in prim. prof. dr. M.B. – medicina dela, prometa in športa podali mnenje, da tožnik od 1.7.2005 do 30.9.2005 ni bil sposoben opravljati dela na delovnem mestu „100% kontrola – kontrolor“, kar so utemeljili s tem, da je pri tožniku pik strupene ribe povzročil sicer le blago nevrološko prizadetost, ki sama po sebi ni zmanjševala njegove delazmožnosti. Je pa ta dogodek povzročil zelo obsežne in trajne posledice v tožnikovem psihološkem funkcioniranju. Nezgodo, ki se mu je primerila, je doživel kot izjemno hudo in od tedaj dalje je ves zazrt v dogajanje v svojem telesu in skrbno beleži vsako senzacijo ter si jo razlaga kot novo posledico bodisi samega dogodka, bodisi dosedanjega zdravljenja. Ob tem je povsem nekritičen do razkoraka med subjektivnim doživljanjem in objektivnimi izvidi.

Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da so tožnikova ravnanja, ki jih je tožena stranka opredelila kot razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, rezultat njegove bolezni, kar pomeni, da je njegova krivda za ravnanje izključena. V zvezi s pritožbenimi navedbami pa je potrebno poudariti, da tožnikove odsotnosti z dela ni mogoče opravičiti le na podlagi potrdila o začasni zadržanosti z dela, oziroma odločbe ZZZS, ampak je bilo potrebno ugotoviti ali je bil tožnik delo sposoben opravljati. Sodna praksa glede tega vprašanja je povsem jasna. Vrhovno sodišče RS je v zadevi opr. št. VIII Ips 201/2006 z dne 13.3.2007 zavzelo stališče, da je ugotavljanje bolezni, potrebnega zdravljenja in v tej zvezi tudi ugotavljanje vpliva zdravstvenega stanja na delovno zmožnost posameznika strokovno medicinsko vprašanje. Sodišče v delovnem sporu ni vezano na (negativno) ugotovitev organov zdravstvenega zavarovanja in morebitne odločbe socialnega sodišča o začasni zadržanosti z dela zaradi bolezni, temveč lahko za potrebe odločitve v delovnem sporu v okviru določb 8. člena ZPP (načelo proste presoje dokazov) tudi samo ugotavlja okoliščine o upravičenosti odsotnosti z dela z vidika dejanske zdravstvene zmožnosti. Podobno je Vrhovno sodišče RS odločilo tudi v zadevi opr. št. VIII Ips 236/2004 z dne 5.4.2005. Iz navedene sodbe izhaja, da mora sodišče presoditi obstoj odpovednega razloga oziroma zakonitega razloga za prenehanje delovnega razmerja. V tem smislu mora na zahtevo strank samo ugotavljati sporne razloge za delavčevo odsotnost in se opredeliti do utemeljenosti teh razlogov z vidika opravičenosti delavca do odsotnosti.

Sodišče prve stopnje je svoj zaključek na podlagi mnenja sodnih izvedencev jasno in pravilno obrazložilo. V obravnavani zadevi je bistvena dejanska ugotovitev, da tožnik v času od 1.7.2005 do 24.8.2005 kljub temu, da za to obdobje ni imel odobrenega bolniškega staleža, nesposoben za delo. Zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato na podlagi 1. odstavka 154. člena ZPP v povezavi s 1. odstavkom 165. člena ZPP krije sama svoje stroške pritožbenega postopka. Le-te bi sama krila tudi v primeru, če bi s pritožbo uspela, saj gre za spor v zvezi s prenehanjem delovnega razmerja, v katerem na podlagi 5. odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004) delodajalec krije sam svoje stroške, ne glede na izid.