Jedro

Po določbi 244. člena Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja so sklepi imenovanega zdravnika oziroma zdravstvene komisije za zavarovance in njihove osebne zdravnike obvezni. Vprašanje tožnikove krivde je odvisno od njegovega zavedanja, kaj pomenijo te odločbe in sposobnosti oblikovanja ravnanj glede na te odločbe in ne le splošnih ugotovitev o njegovi nesposobnosti za delo.

Odločba zdravniške komisije iz katere izhaja, da je tožnik od 1. 7. 2005 zmožen za delo, je postala pravnomočna, saj zoper njo ni uveljavljal sodnega varstva. To tudi pomeni, da v obdobju, ki ga zajema ta pravnomočna odločba, tožnik v individualnem delovnem sporu ne more več uveljavljati dejstva upravičene odsotnosti z dela z zdravstvenimi razlogi, lahko pa bi uveljavljal, da so obstajali drugi razlogi za upravičeno odsotnost oziroma predčasno odhajanje z dela.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo nezakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku z dne 12. 9. 2005 ter naložilo toženi stranki, da tožnika pozove na delo, mu obdobje od 22. 9. 2005 vpiše kot delovno dobo v delovno knjižico, mu za isto obdobje obračuna bruto zneske nadomestila plače za delo na delovnem mestu „100 % kontrola – kontrolor“, ter plača predpisane dajatve, tožniku pa izplača neto znesek mesečnih nadomestil, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi in stroški postopka.

Pri presoji zakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku zaradi predčasnega odhajanja z dela oziroma izostanka za polni delovni čas je sodišče izhajalo iz pojma krivde in pri tem zavesti o nedopustnosti ravnanja. Iz izvedenskega mnenja Medicinske fakultete Univerze v Ljubljani z dne 24. 10. 2006, ki je bilo izdelano v socialnem sporu Ps 2737/2005, je sodišče povzelo ugotovitev izvedencev, da tožnik od 1. 7. do 30. 9. 2005 ni bil sposoben opravljati dela na svojem delovnem mestu. Glede na to je presodilo, „da so bila v konkretnem primeru tožnikova ravnanja, ki so za toženo stranko predstavljala kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja, rezultat njegove bolezni, kar pomeni, da je njegova krivda za navedena ravnanja izključena“. Presodilo je, da v konkretnem primeru tudi niso bili izpolnjeni pogoji za izredno odpoved po prvem odstavku 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002), torej da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja. Ta zaključek je povezalo z delovno dobo tožnika pri toženi stranki, dejstvom, da mu predhodno ni bila očitana kršitev pogodbenih ali drugih obveznosti in s tem, da so bile kršitve rezultat tožnikove bolezni in ne krivde za očitana ravnanja.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tako kot sodišče prve stopnje se je oprlo predvsem na izvedensko mnenje Medicinske fakultete Univerze v Ljubljani in presojo, da so tožnikova ravnanja, ki naj bi bila razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, „rezultat njegove bolezni, kar pomeni, da je njegova krivda za ravnanje izključena“. Tožnikove odsotnosti ni mogoče opravičiti le s potrdilom o začasni zadržanosti z dela oziroma z odločbami Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije, temveč je treba ugotavljati sposobnost delavca, da opravlja delo. Pri tem se je sklicevalo na odločbi Vrhovnega sodišča VIII Ips 201/2006 z dne 13. 3. 2007 in VIII Ips 236/2004 z dne 5. 4. 2005. 3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo zaradi bistvenih kršitev določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da sodišči druge in prve stopnje nista pravilno odgovorili na vprašanje tožnikove odgovornosti za kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja. Spregledali sta prav sodbi, ki ju sodišče druge stopnje citira in sodbo Vrhovnega sodišča VIII Ips 91/2006, iz katerih izhaja, kako je treba presojati o krivdi delavca. V nadaljevanju revizije tožena stranka opisuje potek dogajanj v zvezi s priznavanjem začasne nezmožnosti tožnika v odločbah Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije in zaključuje, da ji tožnik ni nikoli predložil medicinske dokumentacije, na podlagi katere bi lahko sklepala, da dejansko ni bil sposoben opravljati svojega dela po pogodbi o zaposlitvi. Pri presoji o tožnikovi krivdi sta sodišči prezrli 8. člen ZPP o dolžnosti vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj in se tudi nista opredelili do navedb tožene stranke, da tožnik dne 1. 7. 2005 ni imel odločbe, po kateri bi bil upravičen delati skrajšan delovni čas. Predlog osebnega zdravnika imenovanemu zdravniku ni bil zagotovilo, da bo imenovani zdravnik sledil predlogu za ugotovitev tožnikove nezmožnosti za delo, sicer pa je osebni zdravnik takšen predlog (za delo s skrajšanim delovnim časom) imenovanemu zdravniku posredoval šele 12. 8. 2005 – torej več kot en mesec in pol po tem, ko je tožnik toženi stranki dejal, da mu bo zagotovo odobreno delo s skrajšanim delovnim časom. Od 1. do 12. 8. 2005 tožnik ni imel nobene podlage za izostanek polni delovni čas. Najpozneje dne 19. 8. 2005 je bil tudi seznanjen z odločbo imenovanega zdravnika z dne 17. 8. 2005, s katero mu je bila priznana začasna nezmožnost za delo šele od 25. 8. 2005 dalje, in iz katere je izhajalo, da predlog za skrajšani delovni čas od 1. 7. 2005 ni utemeljen. Kljub temu ni pričel delati s polnim delovnim časom, temveč je svojo delovno mesto še naprej zapuščal po štirih urah dela. Iz tega in upoštevajoč odločbi Vrhovnega sodišča VIII Ips 91/2006 in VIII Ips 201/2006, iz katerih izhaja, „da je za pravilno presojo o krivdi delavca bistveno, ali je bil temu s strani pristojnih organov zdravstvenega zavarovanja znan datum, do kdaj mu je odobren bolniški stalež“, je očitno, da sodišči druge in prve stopnje nista sprejeli pravilne odločitve. Tožnik bi moral torej od 1. 7. do 24. 8. 2005 delati polni delovni čas in je od 19. 8. 2005 zagotovo podana njegova krivda, da je svoje delovno mesto zapuščal po štirih urah dela, podan pa je tudi utemeljen razlog za izredno odpoved po prvem odstavku 110. člena ZDR.

4. Revizija je utemeljena.

5. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji oziroma zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan (prvi odstavek 367. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj., ter prvi odstavek 384. člena ZPP, v povezavi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih – ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP).

6. Tožena stranka se v uvodu revizije sklicuje na revizijski razlog bistvenih kršitev določb postopka, ki pa ga v nadaljevanju ne konkretizira. Omenja sicer, da sta sodišči prezrli 8. člen ZPP o dolžnosti vestne presoje dokazov, vendar ne navede dovolj konkretno, katero oziroma kakšno bistveno kršitev določb postopka naj bi to sploh predstavljalo. Zato revizijsko sodišče v tej smeri izpodbijane sodbe ni moglo in smelo preizkusiti.

7. Iz dokaznih ugotovitev sodišč druge in prve stopnje izhaja, da je bil tožnik dalj časa v bolniškem staležu in da so v zvezi z ugotavljanjem njegove zmožnosti za delo večkrat odločali pristojni organi Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije. Zlasti je pomembna odločba imenovanega zdravnika z dne 4. 7. 2005 o začasni nezmožnosti tožnika za delo od 10. 5. 2005 do 12. 5. 2005 in odločba zdravstvene komisije Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije z dne 2. 8. 2005, s katero je bilo delno ugodeno tožnikovi pritožbi zoper odločbo imenovanega zdravnika z dne 4. 7. 2005 ter ugotovljeno, da je bil tožnik začasno nezmožen za delo od 21. 5. do 30. 6. 2005. Vendar pa je bilo odločeno tudi, da je od 1. 7. 2005 dalje zmožen za delo. Tožnik zoper to odločbo ni uveljavljal sodnega varstva in je postala dokončna in pravnomočna. Njegov lečeči zdravnik je podal nov predlog za ugotovitev začasne nezmožnosti šele 12. 8. 2005 (tudi za priznanje začasne nezmožnosti za 4 ure od 1. 7. 2005), imenovani zdravnik pa je na podlagi tega predloga izdal odločbo 17. 8. 2005 in odločil, da je tožnik od 25. 8. do 31. 8. 2005 začasno nezmožen za delo in da je od 1. 9. 2005 zmožen za delo. Zoper to odločbo se je tožnik dne 22. 8. 2005 pritožil, zdravstvena komisija Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije pa je to pritožbo zavrnila. Zoper ti dve odločbi je tožnik uveljavljal sodno varstvo v zadevi Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani Ps 2737/2005, vendar o tožbenem zahtevku v socialnem sporu še ni bilo pravnomočno odločeno pred pravnomočnostjo sodbe v tem individualnem delovnem sporu. Kljub temu je sodišče izvedlo tudi dokaz z vpogledom v izvedensko mnenje za potrebe navedenega socialnega spora, ki ga je izdelala Komisija za fakultetna izvedenska mnenja Univerze v Ljubljani, Medicinske fakultete. Naloga izvedencev v socialnem sporu je bila ugotoviti, ali je bil tožnik v času od 1. 7. do 30. 9. 2005 sposoben opravljati delo „kontrolorja – 100 % kontrola“, in sicer kot invalid III. kategorije invalidnosti ali ne. Iz izvedenskega mnenja, ki je sestavljeno iz treh mnenj, izhaja, da iz vidika nevrološke prizadetosti od 1. 7. do 30. 9. 2005 ni imel okrnjene delazmožnosti, da je bil z vidika presoje izvedenca s področja medicine dela, prometa in športa v tem obdobju zmožen za svoje delo v 4-urnem delovnem času in da z vidika psihiatrične obravnave v tem obdobju ni bil zmožen za nobeno delo.

8. Iz druge alineje prvega odstavka 111. člena ZDR, na katero se je v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku oprla tožena stranka, izhaja možnost takšne odpovedi, če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja. Pogoja za odpoved po tej določbi sta torej obstoj kršitve pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja in krivda v obliki naklepa ali hude malomarnosti.

9. Pri opredelitvi naklepa ali hude malomarnosti v zvezi s kršitvijo pogodbenih obveznosti se je treba opreti na splošna pravila civilnega prava, saj ZDR o tem nima posebnih določb, v prvem odstavku 11. člena pa napotuje na smiselno uporabo splošnih pravil civilnega prava. Po teh pravilih s krivdo razumemo osebno sposobnost oškodovalca (kršitelja), da spozna nedopustnost svojega ravnanja ali opustitve in po tem spoznanju uravnava svoje obnašanje. Za krivdo sta torej značilna dva elementa, in sicer razumski oziroma zavestni, ki se nanaša na možnost spoznavanja dejstev, in voljni, ki predstavlja voljo za to, da neko dejstvo nastane. Za oblikovanje krivde je pogoj tudi oškodovalčeva oziroma kršiteljeva prištevnost, saj je kriv lahko samo tisti, ki je sposoben pravilno zaznavati svet okoli sebe in imeti samega sebe v oblasti. Le ob takšnem stanju oškodovalca oziroma kršitelja lahko govorimo o zavestni in voljni sestavini krivde. Naklep ali namen v civilnem pravu je lahko direkten ali eventualen in se presoja po konkretnih merilih, medtem ko se malomarnost presoja po abstraktnem merilu standarda vedenja človeka. Huda malomarnost predstavlja skrajno nepazljivost, kar predstavlja zanemarjanje tiste pazljivosti in skrbi, ki se pričakuje od vsakega človeka.

10. Sodišči druge in prve stopnje se nista opredelili do tega, ali je tožnik v spornem obdobju predčasno odhajal oziroma izostajal upravičeno, temveč sta presodili, da ni bil kriv za očitane izostanke oziroma, „da je njegova krivda izključena, ker so izostanki rezultat njegove bolezni.“ Ta presoja temelji le na navedenem izvedenskem mnenju (oziroma treh mnenjih), ki se glede na vprašanje sodišča v socialnem sporu opredeljujejo le do tega, ali je bil tožnik od 1. 7. do 30. 9. 2005 sposoben za opravljanje svojega dela. V ničemer pa iz tega mnenja ne izhajajo strokovne opredelitve do dejanskih ugotovitev, od katerih je odvisno vprašanje krivde tožnika za predčasno odhajanje iz dela oziroma izostanke v obdobju od 1. 7. 2005 dalje. Tožnikova bolezen in dejstva v zvezi s to boleznijo oziroma tožnikovimi težavami, kot jo povzemata sodišči druge in prve stopnje iz izvedenskega mnenja in zaradi katere ni bil sposoben za delo, namreč sama po sebi še ne pomeni, da tožnik ni bil sposoben pravilno razumeti in oblikovati svojih ravnanj v zvezi z odločbami imenovanega zdravnika z dne 4. 7. 2005, zdravstvene komisije z dne 2. 8. 2005 ter imenovanega zdravnika z dne 17. 8. 2005, iz katerih izhaja, da je bil zmožen za delo. Po določbi 244. člena Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja (Uradni list RS, št. 30/2003 in nadalj.) so sklepi imenovanega zdravnika oziroma zdravstvene komisije za zavarovance in njihove osebne zdravnike obvezni. Vprašanje tožnikove krivde je odvisno od njegovega zavedanja, kaj pomenijo te odločbe in sposobnosti oblikovanja ravnanj glede na te odločbe in ne le splošnih ugotovitev o njegovi nesposobnosti za delo. Šele ob takšnih ugotovitvah, za katere pa tožnik ni postavil trditev in dokazov (in tudi ne izhajajo iz dokaznih zaključkov), bi lahko presodili o nesposobnosti pravilnega zaznavanja oziroma volje in s tem krivdi za kršitve, ki se tožniku očitajo. Tudi iz ugotovitev izvedenca psihiatra, da tožnik v času od 1. 7. 2005 ni bil sposoben za delo, torej ni mogoče potegniti materialnopravnega zaključka o izostanku njegove krivde za to, da ni spoštoval navedenih odločb imenovanega zdravnika oziroma zdravniške komisije in je kljub tem odločbam predčasno odhajal iz dela (1. 7. 2005, 20. 7. do 22. 7. 2005, 25. 7. do 29. 7. 2005, 16. do 19. 8. 2005 in 22. 8. do 24. 8. 2005) ter neupravičeno izostal 8 ur (1. do 12. 8. 2005).

11. V zvezi z navedeno ugotovitvijo je treba poudariti, da je odločba zdravniške komisije z dne 2. 8. 2005, iz katere izhaja tudi, da je tožnik od 1. 7. 2005 zmožen za delo, postala pravnomočna, saj tožnik zoper njo ni uveljavljal sodnega varstva. To tudi pomeni, da v obdobju, ki ga zajema ta pravnomočna odločba, tožnik v individualnem delovnem sporu ne more več uveljavljati dejstva upravičene odsotnosti z dela z zdravstvenimi razlogi, lahko pa bi uveljavljal, da so obstajali drugi razlogi za upravičeno odsotnost oziroma predčasno odhajanje z dela.

12. Glede na navedeno revizijsko sodišče ugotavlja, da sta sodišči druge in prve stopnje zmotno uporabili materialno pravo. Kljub temu niso izpolnjeni pogoji za spremembo izpodbijane sodbe, saj sodišči druge in prve stopnje nista presojali zakonitosti odpovedi glede vprašanja njene pravočasnosti in obstoja očitanih kršitev ter ugotovili dejstev v zvezi s tem. Revizijsko sodišče je izpodbijano sodbo in sodbo sodišča prve stopnje zato razveljavilo in vrača zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje (drugi odstavek 380. člena ZPP).

13. Sodišče prve stopnje bo v nadaljnjem postopku morala ponovno ugotoviti in presoditi (sedaj že z upoštevanjem pravnomočne odločbe v socialnem sporu Ps 2737/2005), ali je bil tožnik v celotnem spornem obdobju sploh neupravičeno odsoten in kdaj se je tožena stranka seznanila s tem, da je v posameznih obdobjih (ki niso neprekinjena celota) neupravičeno predčasno odhajal z dela oziroma neupravičeno izostajal. Šele po tako izvedenem dokaznem postopku bo sodišče lahko preizkusilo pravočasnost odpovedi (drugi odstavek 110. člena ZDR), obstoj razlogov za izredno odpoved po 111. členu ZDR in ali gre za kršitve, zaradi katerih ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja niti do izteka odpovednega roka (prvi odstavek 110. člena ZDR).

14. Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).