Jedro

Po izrecni določbi zakona se v primeru, ko se spremeni namembnost zemljišča zaradi gradnje objekta, za katerega je zahtevano gradbeno dovoljenje, odškodnina obračuna po višini, ki velja na dan, ko je bila vložena popolna vloga za izdajo gradbenega dovoljenja. Zato je treba po stanju na ta dan revalorizirati tudi vrednost točke za izračun odškodnine.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

V 3. točki izreka izpodbijane odločbe je Ministrstvo za okolje in prostor Republike Slovenije naložilo investitorju, Družbi za avtoceste v Republiki Sloveniji, d.d. (v nadaljevanju DARS d.d.), da mora tožnici na bančni račun plačati 338.278,72 EUR, kar predstavlja neplačani del revalorizirane odškodnine za zemljišča v k.o. … Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je ministrstvo odškodnino za spremembo namembnosti kmetijskih zemljišč in gozdov odmerilo že z odločbo št. 351-16-2/2005 HČ z dne 19. 1. 2005, s katero je investitorju, družbi DARS d.d., naložilo, da mora tožnici zaradi spremembe namembnosti kmetijskega zemljišča in gozda v zvezi z gradnjo avtoceste A5 plačati odškodnino. Na podlagi sklepa Vrhovnega sodišča Republike Slovenije opr. št. X Ips 131/2007 z dne 1. 6. 2010 pa je Upravno sodišče Republike Slovenije s sodbo opr. št. II U 232/2010-19 z dne 25. 8. 2010 razveljavilo (pravilno odpravilo) 3. točko navedene odločbe in zadevo vrnilo ministrstvu v ponovni postopek. Po mnenju Vrhovnega sodišča Republike Slovenije je v drugem odstavku 13. člena Zakona o kmetijskih zemljiščih (v nadaljevanju ZKZ) s samim zakonom zagotovljena letna revalorizacija vrednosti točke v skladu z indeksom cen življenjskih potrebščin, kot ga ugotavlja Statistični urad Republike Slovenije. Ministrstvu, pristojnemu za kmetijstvo, pa je dana naloga, da glede na ta kriterij letno objavlja vrednost točke, ki velja za določeno leto. Če minister revalorizirane vrednosti točke ne objavi, to po mnenju Vrhovnega sodišča Republike Slovenije ne pomeni, da revalorizacije ni, saj je obvezna letna revalorizacija določena v drugem odstavku 13. člena ZKZ, njena višina pa je tudi predpisana in je enaka indeksu cen življenjskih potrebščin, ki ga ugotavlja Statistični urad Republike Slovenije. To izhaja že iz samega besedila določbe, pa tudi iz namena odškodnine, ki naj bi varovala kmetijska zemljišča, zlasti najboljša, pred pozidavo. V primeru, ko je pozidava nujna, pa naj bi investitor zagotovil določena sredstva, s katerimi bi se za kmetijsko proizvodnjo lahko izboljšala druga, slabša kmetijska zemljišča, s katerimi se nadomesti izpad kmetijske predelave. Brez zagotavljanja stabilne vrednosti take odškodnine pa je njen namen po mnenju Vrhovnega sodišča Republike Slovenije nedosegljiv. Ministrstvo je zato po mnenju sodišča zmotno presodilo, da zaradi ministrove opustitve objave revalorizirane vrednosti točke za določitev odškodnine še vedno velja vrednost točke iz leta 1996. Upravno sodišče Republike Slovenije je tako razveljavilo (pravilno odpravilo) 3. točko odločbe ter vrnilo zadevo ministrstvu v ponovni postopek z navodilom, da v ponovnem postopku pri izračunu odškodnine, ki pripada tožnici za kmetijska zemljišča, katerih namembnost se je spremenila, izračuna in upošteva revalorizirano vrednost točke po določbi drugega odstavka 13. člena ZKZ. Kot ugotavlja ministrstvo, je investitor, DARS d.d., tožnici na podlagi odločbe z dne 19. 1. 2005 že plačal odškodnino zaradi spremembe namembnosti kmetijskega zemljišča in gozda v znesku 107,513.412,00 SIT za zemljišča v k.o. …, upoštevaje vrednost točke ob uveljavitvi ZKZ (40,00 SIT). Upravni organ je zato v ponovljenem postopku izračunal še revalorizirano vrednost točke, pri tem pa je uporabil dinamični preračun kazalnikov, kot je objavljen na spletnih straneh Statističnega urada Republike Slovenije. Pri izračunu je upošteval obdobje od uveljavitve ZKZ dne 26. 10. 1996 pa do dneva izdaje odločbe z dne 19. 1. 2005. Po izračunu revalorizirana vrednost točke znaša 70,16 SIT. Glede na navedeno tožnici po ugotovitvi ministrstva pripada odškodnina v znesku 188.578.524,65 SIT, neplačani del, ki je bil tožnici v ponovljenem postopku priznan v izpodbijani 3. točki odločbe, pa znaša 81,065.112,65 SIT oz. 338.278,72 EUR.

V tožbi tožnica izpodbija 3. točko odločbe, saj meni, da bi morala biti pri izračunu odškodnine za spremembo namembnosti kmetijskih zemljišč in gozdov upoštevana vrednost točke, izračunana do dne izdaje izpodbijane odločbe, to je do dne 28. 3. 2011. Revalorizirana vrednost točke znaša tako po mnenju tožnice 0,35 EUR, kar pomeni, da bi moral investitor tožnici plačati še 150.744,89 EUR. Takšen zaključek izhaja tako iz sklepa Vrhovnega sodišča Republike Slovenije opr. št. X Ips 131/2007 z dne 1. 6. 2010 kot tudi iz sodbe Upravnega sodišča Republike Slovenije opr. št. II U 232/2010 z dne 25. 8. 2010. Pri odločanju bi namreč bilo treba upoštevati namen odškodnine, ki varuje kmetijska zemljišča (zlasti najboljša) pred pozidavo. Brez zagotavljanja stabilne vrednosti točke namreč odškodnina ne more doseči namena, za katerega naj bi bila po zakonu izplačana. Ker je v obravnavani zadevi od izdaje odločbe z dne 19. 1. 2005 pa do izdaje izpodbijane odločbe preteklo 6 let, bi se pri izračunu odškodnine zaradi upoštevanja revalorizirane vrednosti točke na dan izdaje prve odločbe izničil namen odškodnine, ki mora biti realna. Realnost odškodnine pa je dosežena, če se revalorizacija opravi na dan, ko se odškodnina odmeri in v primernem roku tudi plača. Glede na obrazloženo tožnica sodišču predlaga, da njeni tožbi ugodi in odpravi 3. točko odločbe z dne 28. 3. 2011 ter vrne zadevo ministrstvu v ponovni postopek. Zahteva pa tudi povračilo stroškov postopa s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Toženka na tožbo ni odgovorila.

Družba DARS d.d. kot prizadeta stranka v odgovoru na tožbo opozarja na vprašanje pravočasnosti vložene tožbe. Sodišče je namreč tožbo prejelo šele dne 25. 7. 2011. Kolikor je bila tožba vložena po preteku tridesetdnevnega roka, je treba tožbo kot prepozno zavreči. Pri odločitvi pa bi bilo treba v obravnavani zadevi po mnenju prizadete stranke upoštevati 1. alinejo drugega odstavka 14. člena ZKZ, ki določa, da se odškodnina za gradnje, za katere se vloži vloga za predpisano dovoljenje za graditev oz. priglasi dela, obračuna po višini, ki velja na dan, ko je bila vložena popolna vloga. Iz obrazložitve odločbe št. 351-09-2 /2005 HČ izhaja, da je DARS d.d. kot investitor dne 3. 11. 2004 vložil vlogo z dne 2. 11. 2004, s katero je Ministrstvo za okolje in prostor Republike Slovenije zaprosil za izdajo gradbenega dovoljenja za gradnjo avtoceste A5 Pesnica - Lendava - madžarska meja na odseku AC Lenart - Beltinci, pododsek Cogetinci - Vučja vas, iz česar izhaja, da je treba za dan obračuna odškodnine vzeti dan 2. 11. 2004 in upoštevati na ta dan izračunano revalorizirano vrednost točke, ki znaša 70,36 SIT.

Tožba ni utemeljena.

Kot ugotavlja sodišče, je bila tožba v obravnavani zadevi vložena pravočasno. Iz vročilnic, ki se nahajajo v upravnem spisu, namreč izhaja, da je bila izpodbijana odločba tožnici, kljub temu, da je bila ta v upravnem postopku zastopana po odvetnici, dne 5. 4. 2011 vročena neposredno. Po izrecni zahtevi tožničine pooblaščenke z dne 24. 6. 2011 pa je ministrstvo odločbo vročilo še pooblaščenki tožnice, ki je odločbo prejela dne 7. 7. 2011. Ker se po četrtem odstavku 88. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) v primeru, ko ima stranka pooblaščenca, vročitev odločbe šteje za opravljeno tistega dne, ko je odločba vročena strankinemu pooblaščencu, je treba v obravnavani zadevi šteti, da je bila tožnici izpodbijana odločba vročena šele dne 7. 7. 2011. Tega dne je začel teči tridesetdnevni rok za vložitev tožbe v upravnem sporu, iz česar izhaja, da je bila tožba dne 22. 7. 2011 vložena pravočasno.

Med strankama v postopku je sporno vprašanje pravilne revalorizacije vrednosti točke, po kateri je bil tožnici z izpodbijano 3. točko izreka odločbe v ponovljenem postopku obračunan še neplačani znesek odškodnine za spremembo namembnosti kmetijskih zemljišč in gozdov zaradi gradnje avtoceste A5 Pesnica - Lendava - madžarska meje, na odseku AC Lenart - Beltinci, pododsek Cogetinci - Vučja vas.

Po določbah ZKZ, ki jih je treba v tej zadevi uporabiti glede na odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije št. U-I-1/03-15 z dne 20. 5. 2004, se odškodnina zaradi spremembe namembnosti določi v znesku na kvadratni meter ob upoštevanju lege in kakovosti zemljišč. Kakovost in lega kmetijskega zemljišča se ovrednotita s številom točk na kvadratni meter glede na katastrsko kulturo, katastrski razred ter katastrski okraj. Vrednost točke je znašala na dan uveljavitve zakona 40,00 SIT, minister, pristojen za kmetijstvo, pa je bil po zakonu dolžan letno revalorizirati to vrednost v skladu z indeksom cen življenjskih potrebščin, kot jih ugotavlja Statistični urad Republike Slovenije (13. člen ZKZ). Po določbi 1. alineje drugega odstavka 14. člena ZKZ se odškodnina za gradnje, za katere se vloži vloga za predpisano dovoljenje za graditev oziroma priglasi dela, obračuna po višini, ki velja na dan, ko je bila vložena popolna vloga.

Iz obrazložitve odločbe z dne 19. 1. 2005 izhaja, da je bil v obravnavani zadevi postopek odmere odškodnine zaradi spremembe namembnosti zemljišč začet na podlagi vloge družbe DARS d.d za izdajo dovoljenja za gradnjo avtocestnega odseka na avtocesti A5. Ker se po izrecni določbi zakona v primeru, ko se spremeni namembnost zemljišča zaradi gradnje objekta, za katerega je zahtevano gradbeno dovoljenje, odškodnina obračuna po višini, ki velja na dan, ko je bila vložena popolna vloga za izdajo gradbenega dovoljenja (1. alineja drugega odstavka 14. člena ZKZ), je treba po presoji sodišča po stanju na ta dan revalorizirati tudi vrednost točke za izračun odškodnine. Glede na opisano zakonsko ureditev ni utemeljen tožbeni očitek, da bi bilo treba pri obračunu odškodnine upoštevati vrednost točke na dan izdaje odločbe, s katero je bila tožnici v ponovljenem postopku odmerjena odškodnina.

Ker iz obrazložitve odločbe izhaja, da je bila v obravnavani zadevi pri obračunu odškodnine upoštevana revalorizirana vrednost točke v obdobju do dne 19. 1. 2005, čeprav bi moralo ministrstvo glede na določbo ZKZ odškodnino obračunati po vrednosti točke na dan 3. 11. 2004 (to je na dan, ko je bila po podatkih upravnega spisa vložena vloga za izdajo gradbenega dovoljenja), odškodnina z izpodbijano odločbo ni bila obračunana v škodo tožnice.

Glede na obrazloženo je sodišče tožbo na podlagi 1. alineje drugega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo.

Zahtevek tožnice za povrnitev stroškov postopka pa je bilo treba zavrniti na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, ki določa, da v primeru, ko sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.