Jedro

Vrhovno sodišče v revizijskem postopku ne sme spremeniti sodbe sodišča prve stopnje v škodo stranke, ki je vložila revizijo, če je vložila revizijo samo ona.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje v zvezi s sklepom Vrhovnega sodišča Republike Slovenije X Ips 131/2007 z dne 1. 6. 2010 (s katerim je reviziji ugodilo, sodbo prvostopenjskega sodišča U 146/2005-10 z dne 28. 11. 2006 razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje) na podlagi prve alineje drugega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper 3. točko izreka odločbe tožene stranke, št. 351-16-2/2005 HČ z dne 28. 3. 2011. Z navedeno odločbo je tožena stranka v izreku pod točko 3 odločila, da mora investitor Družba za avtoceste v Republiki Sloveniji d. d., Celje (DARS, stranka z interesom), plačati Občini S. 338.278,72 EUR na tam navedeni račun; navedeno predstavlja neplačani del revalorizirane odškodnine za zemljišča v k. o. A., B., C. in D. 2. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe navaja, da je bila v obravnavani zadevi pri obračunu odškodnine upoštevana revalorizirana vrednost točke v obdobju do dne 19. 1. 2005, čeprav bi morala biti odškodnina glede na določbe Zakona o kmetijskih zemljiščih (v nadaljevanju ZKZ) obračunana po vrednosti točke na dan 3. 11. 2004 (to je na dan, ko je bila po podatkih upravnega spisa vložena vloga za izdajo gradbenega dovoljenja), vendar odškodnina z izpodbijano odločbo ni bila obračunana v škodo tožeče stranke (v nadaljevanju revidentka). Sodišče prve stopnje se sklicuje na določbe 13. in 14. člena ZKZ.

3. Revidentka utemeljuje dovoljenost revizije s 1. točko drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da Vrhovno sodišče reviziji ugodi, razveljavi izpodbijano sodbo in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, toženi stranki pa naloži plačilo stroškov z zamudnimi obrestmi. V reviziji navaja, da bi morala tožena stranka revalorizirati vrednost točke do dneva izdaje izpodbijane odločbe, to je do 28. 3. 2011. V tem primeru bi znašala revalorizirana vrednost točke 0,35 EUR, odškodnina, ki bi jo moral investitor še plačati, pa 150.744,89 EUR. Po odločbi z dne 19. 1. 2005 je bilo že nakazano 107,513.412,00 SIT oziroma 448.645,52 EUR, po odločbi z dne 28. 3. 2011 pa 338.278,72 EUR. Tako je ostalo za izplačilo še 150.744,89 EUR na dan 28. 3. 2011. V tožbi je izpostavila, da je za presojo sporne zadeve treba ugotoviti, za katero obdobje je treba revalorizirati vrednost točke, ali za obdobje, za katerega jo je revaloriziral upravni organ, torej za čas od 26. 10. 1996, ko je bil uveljavljen ZKZ, do 19. 1. 2005, ko je bila izdana prvotna odločba tožene stranke, ali pa za obdobje od 26. 10. 1996 do dneva izdaje odločbe o odmeri odškodnine, torej 28. 3. 2011 oziroma do izdaje nove odločbe, če bo odpravljena 3. točka odločbe z dne 28. 3. 2011. Meni, da bi se morala upoštevati revalorizirana vrednost točke na dan izdaje nove odločbe 28. 3. 2011. Tožena stranka je izdala napačno odločbo dne 19. 1. 2005, saj je odmerila prenizko odškodnino, novo odločbo pa je izdala šele 28. 3. 2011, odškodnino pa odmerila na dan 19. 1. 2005. Gre za škodo, ki jo je utrpela revidentka, ker ji v letu 2005 ni bila pravočasno odmerjena in plačana celotna odškodnina, temveč se je to zgodilo šele na podlagi odmerne odločbe z dne 28. 3. 2011. 4. Tožena stranka in stranka z interesom na revizijo nista odgovorili.

K I. točki izreka:

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizija je v obravnavani zadevi dovoljena na podlagi 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, ki določa, da je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta oziroma pravnomočne sodbe, če je sodišče odločilo meritorno, v zadevah, v katerih je pravica oziroma obveznost izražena v denarni vrednosti, presega 20.000,00 EUR. Vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta v tem primeru presega 20.000,00 EUR, zato je Vrhovno sodišče revizijo dovolilo.

7. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Revizija se lahko vloži le zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 (1. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (2. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1), za razliko od pritožbe, s katero se glede na 2. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1 lahko izpodbija tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem obsegu je bil izveden sodni preizkus utemeljenosti revizije v obravnavani zadevi.

8. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje sledilo napotkom Vrhovnega sodišča v njegovem sklepu X Ips 131/2007 in tožbi ugodilo ter odpravilo 3. točko izreka odločbe tožene stranke z dne 19. 1. 2005, s katero je bila določena višina odškodnine zaradi spremembe namembnosti kmetijskega zemljišča in gozda v zvezi z gradnjo avtoceste na v odločbi navedenih zemljiščih. Tožena stranka je nato v ponovljenem postopku izdala novo odločbo, s katero je obračunala odškodnino po revalorizirani vrednosti točke v obdobju od uveljavitve ZKZ do 19. 1. 2005, ko je bila izdana prvotna odločba o odmeri odškodnine.

9. V obravnavani zadevi je sporno, za kakšno obdobje je treba revalorizirati vrednost točke in posledično obračunati odškodnino, ki jo mora plačati DARS kot investitor tožeči stranki zaradi spremembe namembnosti kmetijskega zemljišča v zvezi z gradnjo avtoceste.

10. Presoja sodišča prve stopnje v upravnem sporu se nanaša na pravno in dejansko stanje v času odločanja tožene stranke, zato je treba upoštevati takrat veljavne določbe ZKZ. Kdo je zavezanec za plačilo nadomestila zaradi spremembe namembnosti kmetijskega zemljišča in kako se obračuna ta odškodnina je določeno v določbah 11., 13. in 14. člena ZKZ, ki so veljale v času odločanja tožene stranke. Po takrat veljavni določbi 11. člena ZKZ plača odškodnino zaradi spremembe namembnosti kmetijskega zemljišča in gozda tisti, kdor spremeni namembnost tega zemljišča na podlagi predpisanega dovoljenja ali drugega upravnega akta. Po takrat veljavni določbi 13. člena ZKZ se odškodnina zaradi spremembe namembnosti določi v znesku na m2 ob upoštevanju lege in kakovosti zemljišča. Kakovost in lega kmetijskega zemljišča se ovrednotita s številom točk na m2 glede na katastrsko kulturo, katastrski razred ter katastrski okraj. Vrednost točke na dan uveljavitve ZKZ je (bila) 40,00 SIT. Minister, pristojen za kmetijstvo, letno revalorizira to vrednost v skladu z indeksom cen življenjskih potrebščin, kot jih ugotavlja Statistični urad Republike Slovenije. Po takrat veljavni določbi prve alineje drugega odstavka 14. člena ZKZ pa se odškodnina zaradi spremembe namembnosti kmetijskih zemljišč in gozda obračuna za gradnje, za katere se vloži vloga za predpisano dovoljenje za graditev oziroma priglasi dela, po višini, ki velja na dan, ko je bila vložena popolna vloga.

11. Kot izhaja iz predloženih spisov, je v obravnavani zadevi investitor vložil vlogo za izdajo gradbenega dovoljenja, na podlagi katerega se plačuje odškodnina zaradi spremembe namembnosti kmetijskega zemljišča, dne 3. 11. 2004. Glede na zgoraj citirano določbo 14. člena ZKZ bi morala biti obračunana sporna odškodnina po vrednosti točke na dan 3. 11. 2004, torej na dan, ko je bila po podatkih upravnega spisa vložena vloga za izdajo gradbenega dovoljenja. Ker pa je tožena stranka v ponovljenem postopku obračunala vrednost odškodnine po revalorizirani vrednosti točke za obdobje od uveljavitve ZKZ (26. 10. 1996) do 19. 1. 2005, torej do dneva, ko je bila izdana prvotna odločba tožene stranke, je bila obračunana višja odškodnina od tiste, ki bi revidentki glede na citirano določbo prve alineje drugega odstavka 14. člena ZKZ pripadala. To odškodnino je po navedbah same revidentke slednja že tudi prejela v navedeni višini. Sodišče prve stopnje zaradi zmotne uporabe materialnega prava (določbe 14. člena ZKZ) ni spremenilo odločbe tožene stranke revidentki v škodo.

12. Ker za izplačilo višje odškodnine v tem postopku glede na citirane določbe ZKZ ni pravne podlage, na drugačno odločitev Vrhovnega sodišča ne more vplivati revizijski ugovor o tem, da bi morala biti revidentki priznana višja odškodnina od odmerjene.

13. Vrhovno sodišče v revizijskem postopku ne sme spremeniti sodbe sodišča prve stopnje v škodo stranke, ki je vložila revizijo, če je vložila revizijo samo ona (81. člen ZUS-1, 359. in 383. člen ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1). Zato Vrhovno sodišče izpodbijane sodbe ni spremenilo, kljub višji odmeri odškodnine od predpisane, s katero je soglašalo sodišče prve stopnje z zavrnitvijo tožbe.

14. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče na podlagi 92. člena ZUS-1 revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.

K 2. točki izreka:

15. Ker revidentka z revizijo ni uspela, v skladu s prvim odstavkom 154. člena in prvim odstavkom 165. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.