Jedro

Tožena stranka je pri podaji redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga postopala v skladu s takrat veljavnimi določbami ZDR (prvi odstavek 83. člena in 88. člen). Naknadno sprejeta odločba Ustavnega sodišča U-I-45/07, ki ugotavlja neskladnost prvega odstavka 83. člena ZDR z Ustavo, ne more vplivati na zakonitost odpovedi, ki je bila dana celo dve leti pred sprejemom ustavne odločbe.

Vrhovno sodišče v novem sojenju svoje odločitve ni oprlo na odločbo Ustavnega sodišča U-I-45/07 na tak način, da bi pravnomočno sodbo razveljavilo ali spremenilo zgolj zato, ker odpoved ni bila sprejeta v roku enega leta po opozorilu na podlagi 83. člena ZDR. Delodajalec v letu 2005 ni mogel računati na rok, določen šele v letu 2007, zato mu nezakonitega ravnanja v tem delu ni mogoče očitati.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožena stranka krije sama svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, ki je bila dana tožniku dne 19. 12. 2005, nezakonita in da je tožena stranka dolžna tožnika pozvati nazaj na delo (reintegracija) in mu za nazaj priznati vse pravice iz delovnega razmerja, kot če bi delal, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi in stroški postopka. Ugotovilo je, da je tožnik s samovoljno premaknitvijo video kamere, ki je nadzirala del proizvodnega procesa pri toženi stranki, kršil svoje delovne obveznosti iz pogodbe o zaposlitvi, kljub predhodnemu pisnemu opozorilu po prvem odstavku 83. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/02, v nadaljevanju ZDR). Presodilo je tudi, da predstavlja tožnikova kršitev resen in utemeljen razlog, ki onemogoča nadaljevanje delovnega razmerja.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožnika in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je vložil revizijo tožnik zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Meni, da je kljub pomanjkljivi ureditvi instituta pisnega opozorila iz prvega odstavka 83. člena ZDR potrebno upoštevati določena pravila z vidika varstva delavca. Sodišče ni upoštevalo dejstva, da je od pisnega opozorila, do storitve dejanja dne 1. 12. 2005, ki je povzročilo odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, minilo leto in pol, kar pomeni, da je razumen rok, v katerem naj bi opozorilo učinkovalo, že potekel. Meni, da je zaradi poteka tako dolgega obdobja pisno opozorilo izgubilo svoj učinek oziroma je tožnik „habilitiran“ za storjene kršitve. Zato predlaga, da se reviziji ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi.

4. Revizija je bila v skladu z določbami 375. člena ZPP vročena toženi stranki, ki je nanjo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev. V odgovoru je navedla, da ZDR razen pisne oblike opozorila z ustrezno vsebino ne določa drugih formalnih pogojev.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, v katerem se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (določba 371. člena ZPP).

7. O vloženi reviziji Vrhovno sodišče odloča drugič. Prvič je revizijo tožnika s sodbo VIII Ips 360/2007 z dne 6. 4. 2009 zavrnilo. Zoper ta sodbo je tožnik vložil ustavno pritožbo. Ustavno sodišče je ustavni pritožbi z odločbo Up-803/09-16 z dne 9. 12. 2010 ugodilo, razveljavilo sodbo Vrhovnega sodišča in zadevo vrnilo Vrhovnemu sodišču v novo odločanje, z obrazložitvijo, da je Vrhovno sodišče odločalo o tožnikovi reviziji potem, ko je bila odločba Ustavnega sodišča U-I-45/07 in Up-249/06 z dne 17. 5. 2007, ki se nanaša na prvi odstavek 83. člena ZDR, objavljena v Uradnem listu in je torej morala biti Vrhovnemu sodišču znana.

8. Vrhovno sodišče je ob sprejemu odločitve s sodbo VIII Ips 360/2007 z dne 6. 4. 2009 imelo pred očmi tudi navedeno odločbo ustavnega sodišča, vendar prejkoslej meni, da ta odločba v obravnavani zadevi ne more biti uporabljiva.

9. Tožniku je bila pogodba o zaposlitvi odpovedana 19. 12. 2005. V sodnem postopku je bil tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti te odpovedi zavrnjen s pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje z dne 13. 4. 2007. Sodba je torej postala pravnomočna pred odločitvijo Ustavnega sodišča v zadevi U-I-45/07 z dne 17. 5. 2007 (objavljeni v Uradnem listu RS, št. 46/2007 z dne 29. 5. 2007).

10. Sodišče v delovnem sporu presoja zakonitost odločitve delodajalca o odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Presoja torej, ali je bila odločitev delodajalca v skladu z zakonom, ki je veljal v trenutku sprejema izpodbijane odločitve. Kasnejše spremembe zakona na odločitev ne morejo vplivati, četudi bi bile za delavca ugodnejše. 11. Po določbi prvega odstavka 83. člena ZDR v besedilu, ki je veljalo v času odpovedi, je moral delodajalec pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga pisno opozoriti delavca na izpolnjevanje obveznosti in možnost odpovedi v primeru ponovitve kršitve. Razen pisne oblike ZDR ni določal nobenih drugih pogojev (1). To pomeni, da ni bil določen rok, v katerem mora delodajalec delavca opozoriti po storjeni kršitvi, niti ni bil določen rok, v katerem je mogoče na podlagi pisnega opozorila delavcu redno odpovedati pogodbo o zaposlitvi iz krivdnega razloga.

12. Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

13. Sodniki so pri sojenju vezani na Ustavo in zakon (125. člen Ustave in 3. člen Zakona o sodiščih), kar pomeni tudi, da so dolžni zakon uporabljati in razlagati v skladu z Ustavo. Če sodišče meni, da je zakon, ki bi ga moralo uporabiti, protiustaven, mora postopek prekiniti in začeti postopek pred Ustavnim sodiščem (156. člen Ustave). V primerih pa, ko veljavni zakon nekega vprašanja ne ureja, pride najprej v poštev uporaba predpisov, ki urejajo podobne primere. Če je rešitev zadeve kljub temu pravno dvomljiva, odloči sodišče v skladu s splošnimi načeli pravnega reda v državi, pri čemer ravna v skladu s pravnim izročilom in z utrjenimi spoznanji pravne vede (3. člen Zakona o sodiščih).

14. V obravnavani zadevi veljavni ZDR ni imel posebnih in izrecnih določb o vprašanjih, ki jih (kot sicer povsem relevantna) postavlja tožnik: glede roka v katerem mora delodajalec podati pisno opozorilo in roka, v katerem lahko (mora) po pisnem obvestilu zaradi nove kršitve odpove pogodbo o zaposlitvi. Glede na drugačen koncept delovnih razmerij, ki temeljijo na pogodbi o zaposlitvi, je skladno s tem tudi drugače urejena odgovornost delavcev za izpolnjevanje pogodbenih in drugih obveznosti. Disciplinska odgovornost ne more imeti za posledico odpovedi pogodbe o zaposlitvi (drugi odstavek 175. člena ZDR). Delavcu se lahko izrečejo le disciplinske sankcije, ki ne spreminjajo trajno njegovega delovno pravnega položaja. Odpoved pogodbe o zaposlitvi pa je eden od primerov oziroma načinov prenehanja pogodbe o zaposlitvi, zato določb ZDR o zastaranju uvedbe in vodenja disciplinskega postopka (181. člen) ni mogoče uporabiti.

15. Že zaradi narave pogodbe o zaposlitvi se tudi glede njenega prenehanja splošna pravila civilnega prava uporabljajo le smiselno (prvi odstavek 11. člena ZDR) in le, če določena vprašanja niso z ZDR (ali drugim zakonom) drugače urejena. V zvezi z vprašanjem roka, v katerem lahko delodajalec po pisnem obvestilu odpove pogodbo o zaposlitvi smiselna uporaba pravil civilnega prava ne pride v poštev, ker OZ tovrstnih določb nima. Določb, ki bi jih bilo mogoče uporabiti pri razlagi 83. člena ZDR tudi nimata Konvencija MOD 158 o prenehanju delovnega razmerja na pobudo delodajalca in Priporočilo 166. Iz Priporočila izhaja le napotek za ureditev pisnega opozorila (točka 7 Priporočila) in roka za odpoved (točka 10 Priporočila) - slednje ZDR ureja v 88. členu.

16. V dokaznem postopku je bilo ugotovljeno, da je tožena stranka tožnika dne 24. 6. 2004 pisno opozorila na izpolnjevanje obveznosti v skladu s prvim odstavkom 83. člena ZDR; in sicer iz razloga, ker naj bi tožnik trikrat zamudil na delo (11. 3., 20. 3. in 7. 5. 2004) ter zaradi neupoštevanja navodila za varno delo dne 23. 5. 2004. V pisnem opozorilu je bilo navedeno, da v kolikor se bo kakšno dejanje ponovilo, mu bo odpovedana pogodba o zaposlitvi. Dne 19. 12. 2005 je tožena stranka tožniku podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov na podlagi 83. člena v zvezi s 3. alinejo prvega odstavka 88. člena ZDR, z očitkom, da je dne 1. 12. 2005 samovoljno premikal nadzorno kamero, nameščeno v prostorih tožene stranke.

17. Utemeljenost pisnega opozorila je po določbah ZDR vedno možno presojati v sporu o nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki sledi izdaji takšnega opozorila. Pravica do učinkovitega sodnega varstva na podlagi 23. člena Ustave ne bi bila zagotovljena le v primeru, če bi bilo pisno opozorilo toliko časovno odmaknjeno, da bi bilo dokazovanje utemeljenosti le-tega bistveno oteženo. V konkretnem primeru je od izdaje pisnega opozorila na izpolnjevanje obveznosti (z očitkom, da je tožnik zamujal na delo ter, da ni spoštoval navodil za varnost pri delu), do nove kršitve pogodbe o zaposlitvi, ki je povzročila redno odpoved pogodbe o zaposlitvi, minilo leto in pol, kar po mnenju Vrhovnega sodišča ni tako dolgo obdobje, ki bi onemogočalo učinkovito sodno presojo utemeljenosti pisnega opozorila. Tožnik pa same utemeljenosti pisnega opozorila v sporu niti ni izpodbijal. 18. Glede na to, da je bilo v postopku ugotovljeno, da je tožnik kljub predhodnemu pisnemu opozorilu po prvem odstavku 83. člena ZDR kršil pogodbene in zakonske obveznosti s področja varstva pri delu (in je bil zaradi podobne kršitve že opozorjen), kar predstavlja utemeljen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi, sta sodišči nižje stopnje pravilno zavrnili tožnikov zahtevek na ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, saj je bila tožniku odpoved dana zakonito in v skladu s takrat veljavnimi določbami ZDR.

19. Iz odločbe Ustavnega sodišča U-I-45/07 izhaja, da ni v skladu z Ustavo, „da ZDR ne določa, koliko časa po izdaji pisnega opozorila in nove kršitve lahko delodajalec delavcu redno odpove pogodbo o zaposlitvi“ (2). Zaradi tega naj bi bila „možnost sodne presoje opozorila lahko zagotovljena šele po preteku zelo dolgega obdobja od izdaje tega opozorila“ (3). Vendar pa Ustavno sodišče tudi ugotavlja, „da samo dejstvo časovne odmaknjenosti možnosti izpodbijanja opozorila še ne pomeni, da je takšno sodno varstvo vedno neučinkovito“. Takšno bi bilo „le v primeru, če bi ta časovna odmaknjenost trajala tako dolgo, da bi bilo dokazovanje neutemeljenosti pisnega opozorila bistveno oteženo“. Ker tožnik utemeljenosti pisnega opozorila sploh ni izpodbijal – torej je tudi sam smatral, da ni neutemeljeno – se v obravnavani zadevi vprašanje niti ne zastavlja na tak način.

20. Iz odločbe Ustavnega sodišča Up-803/09 izhaja (točka 6 obrazložitve), da naj bi bila odločitev Vrhovnega sodišča v sodbi VIII Ips 360/2007 z dne 6. 4. 2009 v neskladju (nasprotju) z odločbo Ustavnega sodišča U-I-45/07. To odločbo je Ustavno sodišče sprejelo na podlagi 48. člena ZUstS. Ugotovitveno odločbo sprejme ustavno sodišče v primeru, ko presodi, da je zakon protiustaven zato, ker določenega vprašanja, ki bi ga moral urediti, ne ureja ali ga ureja na način, ki ne omogoča razveljavitve oziroma odprave. O polni realizaciji ugotovitvene odločbe ki jo teorija imenuje „gola“ ugotovitvena odločba (4) lahko govorimo šele takrat, kadar je v skladu z njo spremenjena zakonska ureditev, za katero je ustavno sodišče ugotovilo, da je v neskladju z ustavo. To je bilo v primeru 83. člena ZDR storjeno v roku s sprejemom novele ZDR-A (Uradni list RS, št. 103/2007). Temeljna značilnost prakse Ustavnega sodišča in rednih sodišč v zvezi z vprašanjem neposredne učinkovitosti „golih“ ugotovitvenih odločb je, da ni jasna in nesporna (5).

21. Ne ustava, ne ZUstS ne poznata odločitve Ustavnega sodišča o neustavnosti zakona, ki bi učinkovala za nazaj, kar je razumljivo in v skladu z ustavnim načelom o prepovedi povratne veljave pravnih aktov iz prvega odstavka 155. člena Ustave RS, saj bi nasprotno pomenilo nedopustno spreminjanje že pravnomočnih sodnih odločb, ki se sicer lahko spremenijo ali razveljavijo le na podlagi izrednega pravnega sredstva (6). Ker že razveljavitev zakona po ustavnem sodišču v skladu z določilom prvega odstavka 161. člena Ustave in na podlagi 43. člena ZUstS, ne učinkuje za nazaj, ampak samo za naprej (ex nunc) od naslednjega dne po objavi odločbe ustavnega sodišča o razveljavitvi oziroma, po poteku roka, ki ga določi ustavno sodišče, velja to pravilo toliko bolj za ugotovitvene odločbe Ustavnega sodišča, ki protiustavno določbo zakona celo pustijo v veljavi. V primeru razveljavitve se razveljavljeni predpis ne uporablja za razmerja, nastala pred dnem učinka razveljavitve, če do tega dne o njih ni bilo pravnomočno odločeno (44. člen ZUstS).

22. Tožena stranka je pri podaji redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov postopala v skladu z takrat veljavnimi določbami ZDR (prvi odstavek 83. člena in 88. člen). Naknadno sprejeta odločba ustavnega sodišča, ki ugotavlja neskladnost prvega odstavka 83. člena ZDR z Ustavo, ne more vplivati na zakonitost odpovedi, ki je bila dana celo dve leti pred sprejemom ustavne odločbe. Nasprotno razlogovanje bi pomenilo, da je potrebno odločbe Ustavnega sodišča uporabiti časovno neomejeno za vsa razmerja, ki temeljijo na posameznem določilu zakona, za katerega je bilo naknadno ugotovljeno, da je v neskladju z ustavo, in ta razmerja vedno znova presojati v novi luči, pač glede na stališča, izražena v odločbah Ustavnega sodišča. To pa bi bilo v nasprotju z načeli pravne varnosti in pravne države, ki je kot temeljno načelo opredeljeno v 2. členu Ustave.

23. Ustavno sodišče je na podlagi drugega odstavka 40. člena ZUstS določilo tudi način izvršitve svoje odločbe U-I-45/07. Zakonodajalcu je naložilo odpravo ugotovljenega neskladja in mu določilo rok za to. Način izvršitve je v primeru zakonske praznine jasen: z ustrezno dopolnitvijo ZDR. S tretjo točko izreka odločbe pa je odločilo, da „do odprave ugotovljenega neskladja lahko delodajalec delavcu redno odpove pogodbo o zaposlitvi iz krivdnih razlogov na podlagi pisnega opozorila, ki je bilo izdano v obdobju največ enega leta pred novo kršitvijo.“ Ne gre za način izvršitve temveč dejansko za dopolnitev zakona za čas do odprave neustavnosti.

24. Dikcija, da “delodajalec lahko odpove pogodbo o zaposlitvi“, se po jezikovni in teleološki razlagi lahko nanaša le na bodoča razmerja, torej velja le za tiste delodajalce, ki bodo šele podali odpoved pogodbe o zaposlitvi delavcu. Iz obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča je razvidno, da gre za „provizorično“ normodajno ureditev, ki pušča zakonodajalcu proste roke, da vprašanje lahko uredi tudi drugače in ki velja le v šestmesečnem uskladitvenem roku oziroma do odprave ugotovljenega neskladja z novelo ZDR-A (Ur. l. RS, št. 103/2007) in je zavezovala, le tiste delodajalce, ki so v uskladitvenem obdobju podali redno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

25. Z drugačnim tolmačenjem uporabe odločbe U-I-45/07 Ustavnega sodišča bi Vrhovno sodišče ravnalo v nasprotju z načelom prepovedi retroaktivne veljave pravnih aktov iz prvega odstavka 155. člena Ustave in načelom pravnomočnosti iz 158. člena Ustave. Po svoji naravi so abstraktne pravne norme, ki jih vsebujejo zakoni, drugi predpisi in splošni akti (širše gledano tudi ugotovitvena odločba ustavnega sodišča, s katero to poskuša začasno odpraviti neskladnost zakona, in ustavno sodišče dejansko prevzame vlogo zakonodajalca), pravila ravnanja, ki lahko veljajo le za naprej in obsegajo tista pravna razmerja, ki obstojajo ali nastanejo potem, ko so norme začele veljati. Smiselno je mogoče zahtevati od ljudi določeno ravnanje le za vnaprej. Proti možnosti retroaktivnega delovanja pravnih norm govori tudi zahteva po pravni varnosti in zahteva po varovanju pridobljenih pravic kot elementov pravne države iz 2. člena Ustave (7). Z drugačnim razlogovanjem, bi lahko prišlo do situacije, ko bi bila vzpostavljena bi bila negotovost ravnanja, kar pa je v nasprotju z načeli pravne varnosti.

26. Zaradi vsega navedenega Vrhovno sodišče tudi v novem sojenju svoje odločitve ni oprlo na odločbo Ustavnega sodišča U-I-45/07 na tak način, da bi pravnomočno sodbo razveljavilo ali spremenilo zgolj zato, ker odpoved ni bila sprejeta v roku enega leta po opozorilu na podlagi 83. člena ZDR. Delodajalec v letu 2005 ni mogel računati na rok, določen šele v letu 2007, zato mu nezakonitega ravnanja v tem delu ni mogoče očitati.

27. Pač pa je Vrhovno sodišče Ustavno odločbo upoštevalo tako, da je presojalo, ali bi bila glede na dejanski potek časa tožnikova možnost učinkovitega izpodbijanja opozorila v sodnem postopku lahko kakorkoli ovirana oziroma neučinkovita. Tako možnost je sodišče imelo ves čas ne glede na to, ali je (bil) v zakonu izrecno določen rok. Kot že navedeno pa tožnik neutemeljenosti opozorila sploh ni zatrjeval in zato seveda tudi ne, da je potek časa med opozorilom in odpovedjo kakorkoli vplival na njegovo pravico do učinkovitega sodnega varstva. Ob tem Vrhovno sodišče še ugotavlja, da je v času sprejema odločitve v zadevi VIII Ips 360/2007 že veljala novela ZDR-A in ne več določba 3. točke odločbe Ustavnega sodišča U-I-45/07. Spremenjena določba prvega odstavka 83. člena ZDR pa kot maksimalno možen rok določa dve leti.

28. Glede na navedeno revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava ni podan. Zato je sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

29. Tožena stranka krije sama stroške odgovora na revizijo glede na določbo prvega odstavka 155. člena ZPP.

Op. št. (1): Tako tudi sodba VIII Ips 308/2005 z dne 6. 12. 2005 Op. št. (2): Rok za odpoved zaradi nove kršitve ZDR sicer ves čas določa v 88. členu.

Op. št. (3): Razlaga, da delavec nima sodnega varstva zoper opozorilo in ga lahko izpodbija v postopku glede odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni v neskladju z Ustavo.

Op. št. (4): Testen, F.; Komentar Ustave Republike Slovenije, str. 1128 Op. št. (5): Več o tem glej Nerad, S.: Interpretativne odločbe ustavnega sodišča, str. 275 Op. št. (6): Sodba III Ips 163/99 z dne 8. 12. 1999 Op. št. (7): L. Šturm, Komentar Ustave Republike Slovenije, str. 1039