Jedro

Glede na to, da je tožena stranka v zvezi z video nadzorom zaposlenih ravnala zakonito, da je ustrezno utemeljila razloge, zaradi katerih je video nadzor uvedla in da je tožnika s tem seznanila ob podpisu pogodbe, njegovo ravnanje s samovoljno premaknitvijo video kamere predstavlja kršitev obveznosti iz delovnega razmerja in predstavlja utemeljen razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka krije sama svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnika pri toženi stranki, iz krivdnega razloga, ki je bila dana tožniku dne 19.12.2005 (točka 1. izreka), na reintegracijo in vpis delovne dobe od poteka odpovednega roka do vrnitve nazaj na delo, v tožnikovo delovno knjižico (točka 2. in 3. izreka), zavrnilo je tudi reparacijski zahtevek na izplačilo mesečnih neto plač za čas od poteka odpovednega roka do vrnitve tožnika nazaj na delo, skupaj s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka 4. izreka). Odločilo je, da tožeča stranka sama krije svoje stroške postopka.

Zoper navedeno sodbo se pravočasno pritožuje tožeča stranka. Uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja v smislu 3. in 2. točke 1. odstavka 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi v celoti, podrejeno pa, naj sodbo razveljavi in vrne zadevo v ponovno odločanje prvostopnemu sodišču. V pritožbi navaja, da je prvostopno sodišče zmotno uporabilo določbo 83. člena ZDR, saj je napačno tolmačilo pisno opozorilo tožene stranke tožniku z dne 24.6.2004, ko je presodilo, da tega opozorila ni mogoče razumeti le v tem smislu, da bo tožniku dana odpoved pogodbe o zaposlitvi v primeru, če bo storil istovrstno kršitev. Po stališču pritožbe je opozorilo namreč potrebno razumeti le v tem smislu, da bo dana odpoved samo v primeru, če bo tožnik ponovil istovrstno kršitev. Pritožba nadalje graja stališče prvostopnega sodišča, da je imela tožnikova kršitev obveznosti iz delovnega razmerja tako težo, da je utemeljevala odpoved pogodbe o zaposlitvi. Tožniku se je namreč očitalo, da je samovoljno premikal kamero št. 10, ki je nadzirala delovni proces. Po stališču pritožbe je tožena stranka uvedla video nadzor delovnega procesa v nasprotju z Zakonom o varstvu osebnih podatkov, ki v 77. členu opredeljuje, v katerih primerih je dovoljeno izvajanje video nadzora znotraj delovnih prostorov. Tožena stranka je zakonski tekst tega člena sprejela v svoj Pravilnik o uvedbi video nadzora, pri tem pa ni natančneje opredelila razloga, zakaj je video nadzor sploh potreben. Glede na določbo 77. člena Zakona o varstvu osebnih podatkov je namreč šteti, da je video nadzor dovoljen samo v izjemnih primerih, ko je to nujno za varnost ljudi, ali premoženja, ali za varovanje tajnih podatkov ter poslovne skrivnosti in tega cilja ni mogoče doseči z drugimi, milejšimi ukrepi. V nasprotnem primeru gre za nedopusten poseg v osebne pravice delavcev. Sodišče prve stopnje bi torej moralo ugotoviti, da je tožena stranka uvedla video nadzor s kamero št. 10 v nasprotju z navedeno zakonsko določbo, zato bi moralo upoštevati tudi tožnikovo pravico do samopomoči, oz. bi moralo kot element izključitve protipravnosti tožnikovega ravnanja upoštevati skrajno silo. Tožnikovo ravnanje ima sicer objektivne znake kršitve delovnih obveznosti, ni pa protipravno in torej ne gre za kršitev, zaradi katere bi bila utemeljena odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga. Sodišče prve stopnje je zmotno ugotovilo dejansko stanje v zvezi z obveščenostjo tožnika o uvedenem video nadzoru na njegovem delovnem mestu, pa tudi glede vprašanja, ali je bil video nadzor nujen zaradi reševanja reklamacij, saj ni ugotavljalo, ali je tožena stranka s pomočjo video nadzora v resnici varovala svoje premoženje.

Tožena stranka je odgovorila na pritožbo. V odgovoru se sklicuje na pravilno presojo in odločitev sodišča prve stopnje in predlaga, naj pritožbeno sodišče zavrne pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, pri tem je po uradni dolžnosti v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradno prečiščeno besedilo, Ur. l. RS, št. 36/2004 – ZPP) pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da je sodišče prve stopnje, pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje glede odločilnih dejstev in je na tej podlagi sprejelo pravilno materialnopravno odločitev. Pri tem ni storilo tistih kršitev postopka, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Zaradi tega pritožbeno sodišče sprejema dejanske in pravne razloge iz izpodbijane sodbe, v zvezi s pritožbenimi navedbami pa dodaja naslednje: Po določbi 1. odstavka 83. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 – ZDR), mora delodajalec pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga pisno opozoriti delavca na izpolnjevanje obveznosti in možnost odpovedi v primeru ponovitve kršitve. Tožena stranka je to svojo obveznost izpolnila s pisnim opozorilom z datumom 24.6.2004 (priloga A2), ko je tožnika zaradi kršitev pogodbenih obveznosti (večkratno zamujanje na delo, neupoštevanje navodil za varno delo) v maju 2004 opozorila, da bo v primeru ponovitve kakšnega dejanja odpovedana pogodba o zaposlitvi iz krivdnih razlogov, v skladu s 83. členom ZDR ter 62. in 63. členom Pravilnika tožene stranke o notranji organizaciji, pravicah in obveznostih delavcev v delovnem razmerju.

Zmotno je stališče pritožbe, da je navedeno pisno opozorilo tožene stranke možno razlagati tako, da bo tožniku odpovedana pogodba o zaposlitvi iz krivdnih razlogov le v primeru, če bo ponovil kršitve, zaradi katerih mu je bilo opozorilo dano, to je če bo ponovno zamudil na delo in če ne bo upošteval navodil za varno delo. Besedilo „v kolikor se bo kakšno dejanje ponovilo, vam bo odpovedana pogodba...“ je namreč povsem v skladu z določbo 1. odstavka 83. člena ZDR, ki predvideva možnost odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga v primeru ponovitve kršitve delovnih obveznosti, ki je seveda lahko tudi drugačna od tiste, zaradi katere je bilo opozorilo dano.

Neutemeljena je pritožba tudi v tistem delu, ko smiselno uveljavlja, da tožnik z nepooblaščenim premikanjem kamere št. 10 ni kršil pogodbene obveznosti v smislu 3. alineje 1. odstavka 88. člena ZDR. Tožnik je v zagovoru pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi izjavil, da je kamero preusmeril zaradi tega, ker je imel občutek, da je med delom ves čas nadzorovan, kamera ga je motila. Zaradi tega jo je premaknil v smer vhoda v skladišče, kamor bi po njegovem mnenju kamera morala biti usmerjena glede pravilnega nadzora.

Zakon o varstvu osebnih podatkov (Ur. l. RS, št. 86/2004 – ZVOP-1) določa v svojem 77. členu izvajanje video nadzora znotraj delovnih prostorov. Tak nadzor se lahko izvaja le v izjemnih primerih, kadar je to nujno potrebno za varnost ljudi ali premoženja, ali zavarovanja tajnih podatkov ter poslovne skrivnosti, tega namena pa ni možno doseči z milejšimi sredstvi. Video nadzor se lahko izvaja le glede tistih delov prostorov, kjer je potrebno varovati interese, zaradi katerih je video nadzor dovoljen. Prepovedano je izvajati delovni nadzor v delovnih prostorih izven delovnega mesta, zlasti v garderobah, dvigalih in sanitarnih prostorih. Zaposleni morajo biti pred začetkom izvajanja video nadzora po tem členu vnaprej pisno obveščeni o njegovem izvajanju. Pred uvedbo video nadzora v osebi javnega ali zasebnega sektorja se mora delodajalec posvetovati z reprezentativnim sindikatom pri delodajalcu.

Kot je razvidno iz izvedenega dokaznega postopka, je tožena stranka navedene obveznosti iz 77. člena ZVOP-1 izpolnila, zakoniti zastopnik tožene stranke pa je tudi po stališču pritožbenega sodišča ustrezno utemeljil razloge, zaradi katerih je bil video nadzor v proizvodnih prostorih tožene stranke uveden (varstvo pri delu, kontrola kvalitete, preprečitev nastanka materialne škode). Tožena stranka je uvedla video nadzor v svojih proizvodnih prostorih tudi v skladu s svojimi internimi akti (priloga B2, B3 in B4) in v skladu s 5. odstavkom 77. člena ZVOP-1 opravila posvetovanje s sindikatom. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane sodbe pravilno opozorilo, da je tožnik podpisal pogodbo o zaposlitvi z dne 30.9.2005, v kateri je soglašal, da lahko delodajalec zaradi interesov varovanja premoženja in zagotavljanja tehnične in požarne varnosti, uvede video nadzor nad določenimi delovnimi prostori (12. člen pogodbe o zaposlitvi).

Sklicevanje pritožbe na določbe Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2001 – OZ), ki se nanašajo na ravnanje v skrajni sili in primere dovoljene samopomoči (člen 138 in člen 139 OZ), predstavlja pritožbeno novoto v smislu 1. odstavka 337. člena ZPP, v zvezi z 2. odstavkom 286. člena ZPP, ki ni dovoljena. Tožeča stranka namreč ni navedla razlogov, zaradi katerih že v postopku do izdaje prvostopne sodbe ni navajala dejstev in predlagala dokazov v smeri trditve, da je tožnik storil očitano kršitev delovne obveznosti iz pogodbe o zaposlitvi v skrajni sili, oz. kot dovoljeno samopomoč. Zaradi tega pritožbeno sodišče pritožbenih navedb v tem delu ni upoštevalo.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopno sodišče na podlagi izvedenih dokazov pravilno ugotovilo, da je tožnik s samovoljno premaknitvijo video kamere kršil svoje delovne obveznosti iz pogodbe o zaposlitvi, kljub predhodnemu obvestilu in opozorilu o možnosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Pravilna je ugotovitev, da predstavlja tožnikova kršitev resen in utemeljen razlog v smislu 2. odstavka 88. člena ZDR, ki onemogoča nadaljevanje delovnega razmerja tožnika pri toženi stranki, da je tožnik s ponavljanjem kršitev svojih delovnih obveznosti povzročil, da je tožena stranka izgubila vanj zaupanje, da bi še naprej sodeloval v delovnem procesu, da torej ne more več nadaljevati delovnega razmerja. Zaradi tega je bila sporna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnika pri toženi stranki, ki mu je bila dana 19.12.2005, vročena pa dne 23.12.2005, zakonita.

Ker pritožbeni razlogi niso podani, prav tako ne tisti, na katere je dolžno pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo tožeče stranke zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato krije sama svoje stroške pritožbe (1. odstavek 165. člena ZPP, v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP). Tožena stranka stroškov za odgovor na pritožbo ni priglasila, zato pritožbeno sodišče o teh stroških ni odločalo.