Jedro

Izpodbijani sodbi sodišč prve in druge stopnje pravilno temeljita na določilu 1. odstavka 59. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Uradni list SRS, št. 15/76 in 14/89 - v nadaljevanju ZZZDR). Po navedenem določilu je treba pri delitvi skupnega premoženja najprej ugotoviti njegov obseg, nato pa še idealne deleže vsakega od zakoncev na tem premoženju. Pri tem je treba izhajati iz zakonske domneve, da sta deleža zakoncev na skupnem premoženju enaka, vendar pa lahko zakonca dokažeta, da sta k skupnemu premoženju, bodisi z delom ali pa s posebnim premoženjem prispevala v drugačnem razmerju. Dokazno breme večjega prispevka je na tistem zakoncu, ki ga zatrjuje.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je stanovanjska hiša, stoječa na parc.št. 4010/4, vpisana v vl.št. 2167 k.o. z zemljiščem parcele št. 4010/4 kot funkcionalnim zemljiščem, skupno premoženje tožnice in prvega toženca in da znaša solastninski delež tožnice na tem premoženju 413/1000, solastninski delež prvega toženca pa 587/1000. Tožencem je naložilo, da so dolžni izstaviti tožnici listino, na podlagi katere bo lahko v zemljiški knjigi vknjižila svojo solastninsko pravico na navedeni nepremičnini. Hkrati je ugotovilo, da ne spada v skupno premoženje kuhinjska posoda italijanske izdelave in 200 kg orehov ter da je to tožničina izključna last. Ugotovilo je tudi katere premičnine spadajo v skupno premoženje tožnice in prvotoženca ter da so njuni deleži na teh premičninah do ene polovice. Višji tožbeni zahtevek je to sodišče zavrnilo.

Sodišče druge stopnje je pritožbo prvotožene stranke S.V. zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Prvotoženec vlaga proti sodbi sodišča druge stopnje pravočasno revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Revizijskemu sodišču predlaga, da razveljavi izpodbijani sodbi sodišč prve in druge stopnje ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V reviziji navaja, da bi moralo sodišče pri izračunu lastniškega deleža tožnice na sporni parceli upoštevati, da je cela parcela last tožene stranke, izrek sodbe pa se nanaša le na 7/12, ki so last prvotožene stranke. Preostalih 5/12 sodišče sploh ne šteje kot last tožene stranke, čeprav vsem tožencem nalaga izstavitev listine primerne za vpis v zemljiško knjigo. Takšen izrek je zato sam s seboj v nasprotju. Zmotno uporabo materialnega prava vidi v napačnem izračunu deleža tožnice na skupnem premoženju. Tako sodišče ni upoštevalo prispevka revidentovih sodelavcev, ki so pri gradnji hiše sodelovali izključno zaradi njega. Prispevek revidenta in drugih tožencev v obliki parcele in stare hiše bi moralo sodišče upoštevati na strani tožene stranke. Ni mogoče razumeti, da parcela in stara hiša predstavljata tako majhen odstotek prispevka tožene stranke. Navaja tudi, da bi moralo sodišče glede stroškov odločiti, da vsaka stranka trpi svoje stroške pravdnega postopka.

Revizija je bila vročena Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil, in tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila (3. odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Revizija ni utemeljena.

Izpodbijani sodbi sodišč prve in druge stopnje pravilno temeljita na določilu 1. odstavka 59. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Uradni list SRS, št. 15/76 in 14/89 - v nadaljevanju ZZZDR). Po navedenem določilu je treba pri delitvi skupnega premoženja najprej ugotoviti njegov obseg, nato pa še idealne deleže vsakega od zakoncev na tem premoženju. Pri tem je treba izhajati iz zakonske domneve, da sta deleža zakoncev na skupnem premoženju enaka, vendar pa lahko zakonca dokažeta, da sta k skupnemu premoženju, bodisi z delom ali pa s posebnim premoženjem prispevala v drugačnem razmerju. Dokazno breme večjega prispevka je na tistem zakoncu, ki ga zatrjuje. Sodišči prve in druge stopnje sta tako ugotovili, da stanovanjska hiša št. 8 z zemljiščem, na katerem stoji, in zemljiščem, ki služi njeni redni uporabi, oboje parc.št. 4010/4, vl.št. 2167 k.o. , predstavlja skupno premoženje razvezanih zakoncev oziroma tožnice in prvotoženca. Navedeni objekt sta zgradila v času trajanja zakonske skupnosti z enakim prispevkom v delu in s posebnim premoženjem prvotoženca - revidenta. Njegovo posebno premoženje predstavlja gradbeni material, ki ga je imel revident že pred poroko, pesek in mivko s posestva ter uporabljen material iz stare hiše (les kot opažni material za ostrešje in letve) in 7/12 funkcionalnega zemljišča s komunalno opremo. Posebno premoženje prvotoženca sta sodišči ovrednotili v razmerju s celotno vrednostjo objekta, ga prišteli njegovemu deležu in na tej podlagi določili deleže obeh zakoncev na navedeni nepremičnini v razmerju 587/1000 (prvotoženec) : 413/1000 (tožnica).

Preostalih 5/12 parcele št. 4010/4, ki predstavlja zemljišče na katerem hiša stoji in zemljišče, ki služi njeni redni uporabi (ne pa tudi preostali del bivše parcele št. 58, ki ga imajo toženci še vedno v solasti), je po izpodbijani odločitvi všteto v skupno premoženje tožnice in revidenta. Takšna odločitev je pravilna. Prvotoženec namreč nikoli ni zatrjeval niti dokazoval, da je le on dobil 5/12 te parcele od ostalih tožencev, npr. kot darilo. Ostali toženci (ki te odločitve niso izpodbijali) pa tudi nikoli niso zatrjevali, da so se sporazumeli, da njihov idealni delež te parcele dobi le prvotoženec ali pa, da na njej kljub gradnji obdržijo svoj solastni delež. Pravilna je zato tudi odločitev, da morajo toženci, ki so v zemljiški knjigi še vedno vpisani kot solastniki sporne parcele, izstaviti tožnici primerno listino za vpis njene solastninske pravice v zemljiško knjigo.

Uveljavljana kršitev določb pravdnega postopka češ, da ima taka sodba pomanjkljivosti, ker naj bi bil izrek sam s seboj v nasprotju (13. točka 2. odstavka 354. člena ZPP), zato ni podana. Ob vsebinski presoji revizijskih trditev prvotožene stranke, iz katerih izvaja revizijski razlog kršitev določb pravdnega postopka, pa se izkaže, da pravzaprav izpodbija dejanske ugotovitve sodišč na prvi in drugi stopnji. Enako velja tudi za revizijske trditve, s katerimi utemeljuje zmotno uporabo materialnega prava (upoštevanje delovnega prispevka revidentovih sodelavcev le njemu v korist, nezadovoljstvo z oceno prispevka v parceli in stari hiši). Ene in druge se namreč nanašajo na grajo izračuna tožničinega deleža na skupnem premoženju in vrednotenje revidentovega prispevka k skupnemu premoženju. Izpodbijanje dejanskega stanja pa ni revizijski razlog, zato ga revizijsko sodišče tudi ne sme preizkušati (3. odstavek 385. člena ZPP).

Glede na navedeno reviziji ni bilo mogoče ugoditi. Zato jo je revizijsko sodišče potem, ko je ugotovilo, da tudi razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti (386. člen ZPP) niso podani, zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen ZPP).

Stroškovnega dela odločitve revizijsko sodišče ni moglo presojati. Odločitev o stroških postopka se namreč ne šteje za sklep v smislu 1. odstavka 400. člena ZPP, in ki je lahko predmet revizije.