Jedro

Stvar toženca je, da dokaže, da je k pridobitvi skupnega premoženja prispeval več kot tožnica ob dejstvu, da tožnica s tožbo uveljavlja delež v višini, kot ji pripada po zakonski domnevi.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je stanovanjska hiša, stoječa na parc.št. 4010/4, vpisana v vl.št. 2167 k.o. K. z zemljiščem parcele št. 4010/4 kot funkcionalnim zemljiščem, skupno premoženje tožnice A.K. in toženca S.V. ter da znaša solastninski delež tožnice na tem premoženju 413/1000, solastninski delež toženca S.V. pa 587/1000. Tožencem je naložilo, da so tožnici dolžni izstaviti listino, na podlagi katere bo lahko v zemljiški knjigi vknjižila solastninsko pravico na navedeni nepremičnini.

Nadalje je napram tožencu S.V. ugotovilo, da je tožnica izključna lastnica kuhinjske posode italijanske izdelave ter da v skupno premoženje tožnice in prvega toženca ne spada 200 kg orehov. Poleg tega je napram tožencu S. V. ugotovilo obseg posameznih premičnih stvari, ki spadajo v skupno premoženje ter da je delež na teh stvareh za vsako stranko do 1/2. Tožencem je še naložilo, da so nerazdelno dolžni plačati tožnici stroške pravdnega postopka v znesku 139.361,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi. Razen tega je višji in drugačen tožbeni zahtevek zavrnilo.

Proti sodbi se pritožuje prvi toženec S.V. ter uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odst. 353. čl. ZPP. Sodišču druge stopnje predlaga, da razveljavi izpodbijano sodbo in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da prvo sodišče ni razčistilo, kolikšna je vrednost toženčevih vlaganj v sporno nepremičnino glede na to, da je prispeval celotno staro hišo in komunalno opremljeno parcelo in ni mogoče, da je njegov prispevek le za 9 % večji od prispevka tožnice. Izračun izvedenca ing. M.V. temelji na napačnih predpostavkah, saj bi moral izračunati vrednost stare hiše, ki jo je toženec moral podreti, da je začel z novogradnjo. Tudi sodelavci toženca so povedali, kako so mu pomagali po nesreči in sodelovali pri gradnji hiše. Na strani tožnice pa je nastopal le njen oče, ki ni odtehtal pomoči sorodnikov toženca in njegovih sodelavcev. Prvo sodišče tudi ni raziskalo okoliščine glede prispevka bratov toženca A.V. in J.V., ki sta nesporno poslala v času gradnje 5.000 USA dolarjev. Napačen je tudi zaključek prvega sodišča, da se obračuna v korist toženca le 7/12 komunalnega zemljišča in opreme, ne pa v celoti, saj je taka obrazložitev v nasprotju z izrekom, ki velja napram vsem tožencem. Nadalje se toženec pritožuje tudi glede odločitve o kuhinjski posodi in zaradi orehov. Kuhinjsko posodo je kupil oče za družino, orehi pa so bili pri hiši in jih je tožnica odnesla ob svojem odhodu. Posebej toženec pripominja, da se je tožnica v času gradnje več let šolala in je zaradi tega sam moral skrbeti za oba otroka. Pritožba izpodbija tudi odločitev o stroških postopka, ker toženec meni, da je glede na skrčen zahtevek vsaka od strank uspela približno enako v tej pravdi.

Pritožba ni utemeljena.

Po 1. odst. 59. čl. Zakona o zakosnki zvezi in družinskih razmerjih (Ur.l. RS št. 15/76 in 14/89 - ZZZDR) se šteje, da sta deleža zakoncev na skupnem premoženju enaka, zakonca pa lahko dokažeta, da sta prispevala k skupnemu premoženju v drugačnem razmerju. Nesporno je, da je bilo vtoževano nepremično in premično premoženje (razen pod tč. 3 izreka sodbe) pridobljeno v času trajanja zakonske zveze. Že po zgoraj navedeni zakonski določbi na tem premoženju pripada tožnici polovični delež. Stvar toženca bi bila, da bi dokazal, da je k pridobitvi skupnega premoženja prispeval več kot tožnica. V izvedenem dokaznem postopku je prvo sodišče ugotovilo, da je toženec več prispeval le pri pridobitvi stanovanjske hiše, vendar le na račun svojih posebnih sredstev, ne pa iz naslova skupnega pridobivanja v času trajanja zakonske zveze. Taka prvostopna ugotovitev pa temelji na izčrpno ugotovljenem dejanskem stanju o vseh odločilnih dejstvih.

Na podlagi zaslišanja strank in prič ter izvedenskega mnenja je prvo sodišče prepričljivo ugotovilo vrednost toženčevih posebnih vlaganj v sporno nepremičnino. Prvo sodišče je upoštevalo vrednost pretežnega dela materiala, ki ga je toženec imel pred sklenitvijo zakonske zveze in ki ga je vložil v gradnjo hiše. Poleg te vrednosti pa je bil upoštevan tudi material, ki je bil pridobljen pri rušenju stare hiše. Zato ne more biti upoštevana pritožbena navedba, da bi moral izvedenec izračunati vrednost stare hiše, ki jo je bilo potrebno podreti zaradi gradnje nove hiše. Prvo sodišče je tudi pravilno ravnalo, ko je v toženčevo korist obračunalo le 7/12 komunalnega zemljišča in komunalne opreme, ne pa v celoti. Dejstvo je, da je prvi toženec solastnik zemljišča le do 5/12, ne pa do celote. Glede preostalih 7/12, ki so v solasti preostalih tožencev, sta tožnica in prvi toženec v enakem položaju, saj sta na podlagi istega temelja pridobila solastnino tudi na tem delu zemljišča. Pavšalna in zato neupoštevna je tudi pritožbena navedba, da izračun izvedenca ing.

M.V., na katerega je prvo sodišče tudi oprlo svojo odločitev, temelji na napačnih predpostavkah. V postopku pred prvim sodiščem se je toženec strinjal z izvedenskim mnenjem, navedel je le, da so njegova posebna vlaganja prenizko ocenjena, vendar v tej zvezi ni podal nobenih konkretnih predlogov, zaradi česar se je prvo sodišče utemeljeno oprlo na izvedenčeve ugotovitve in ocene. Toženec tudi v pritožbi ne navaja nobenih konkretnih dejstev, zaradi katerih bi bilo mogoče dvomiti v pravilnost in objektivnost izvedenskega mnenja. Po oceni pritožbene stopnje je prvo sodišče tudi v zadostni meri raziskalo okoliščine glede toženčeve trditve o dolarskih prispevkov bratov A.V. in J.V. Sprejemljiva je prvostopna ugotovitev in ocena, da denarna sredstva toženčevih bratov niso bila porabljena za gradnjo hiše, pač pa za druge namene. Te prvostopne presoje toženec v pritožbi ne izpodbija z nobenimi dejstvi, ki bi lahko kazala na drugačno sklepanje, kot ga je sprejelo prvo sodišče. Tudi pomoč, ki so jo strankama nudili njuni sorodniki, znanci in toženčevi sodelavci je prvo sodišče pravilno štelo v korist obeh pravdnih strank. Zato pri tem ni pomembno vprašanje, ali je pomoč, ki jo je nudil tožničin oče, odtehtala pomoč toženčevih sorodnikov in njegovih sodelavcev.

Sodišče druge stopnje tudi sprejema kot pravilno prvostopno presojo glede kuhinjske posode, o kateri je prvo sodišče odločilo, da je izključna tožničina last. Povsem izkustveno utemeljena je prvostopna presoja glede te posode, da jo je zgolj za tožnico kupil njen oče. V postopku pred prvim sodiščem toženec tudi ni izkazal, da naj bi v skupno premoženje spadalo 200 kg orehov. Toženec glede njih svojih izpovedb ni objektiviziral z nobenim dokazom in je zato prvo sodišče utemeljeno sledilo tožničini izpovedbi, da je bilo ob razvezi teh orehov okrog 20 kg, ki so bili uporabljeni za pecivo, ki ga je tožnica spekla skupnima otrokoma. Pri ocenjevanju prispevkov posameznega bivšega zakonca k pridobitvi skupnega premoženja je prvo sodišče tudi v polni meri upoštevalo dejstvo, da se je tožnica več let šolala, vendar je pri tem pravilno ugotovilo, da iz tega razloga tožničin prispevek k skupnemu premoženju ni manjši, saj je ves čas zakonske skupnosti vsa gospodinjska opravila pretežno sama opravljala in prav tako tudi v pretežni meri skrbela za nego, vzgojo in oskrbo otrok. Končno je prvo sodišče pravilno odločilo tudi o stroških postopka. V razlogih izpodbijane sodbe je natančno navedlo, v kakšnem razmerju sta pravdni stranki uspeli v pravdi. Pri tem pa ne more biti odločilnega pomena vrednost avtomobila, saj glede njega ni bil postavljen poseben tožbeni zahtevek, pač pa le v okviru zahtevka, ki se nanaša na premičnine. Poleg tega pa je tožnica postavila glede vseh premičnin in tudi glede avtomobila zahtevek šele ob koncu postopanja, na glavni obravnavi dne 18.2.1993 pa je zahtevek glede avtomobila umaknila. Zato v zvezi z avtomobilom niso nastali nobeni posebni stroški.

Ker je glede na povedano sodišče druge stopnje ugotovilo, da uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, je zato na podlagi 368.čl. ZPP zavrnilo pritožbo kot neutemlejeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.