Jedro

Presoja višine odškodnin neposrednega in posrednih oškodovancev za nepremoženjsko škodo.

Od dne, ko je prvi tožnik pri tožencu podal odškodninski zahtevek (konec leta 2001 – od tedaj dalje je slednji torej v zamudi), pa do plačila akontacije odškodnine so minila več kot tri leta. Ves ta čas je toženec dolgoval ves znesek odškodninske odmere oziroma bil v zamudi s celoto dolgovanega. Ko je nato plačal del tega zneska kot akontacijo odškodnine, je postal prost dela obveznosti za naprej, nikakor pa ne za nazaj. Temu morajo slediti tudi zakonske zamudne obresti. Nobenega razloga ni, da bi bil toženec zaradi plačila odškodninske akontacije med pravdnim postopkom privilegiran glede zakonskih posledic lastne zamude. Kolikor je v kakšnem obdobju zamudno dolgoval, toliko ga mora zadeti temu ustreznih zamudnih obresti.

Izrek

Revizija tožene stranke se zavrne.

Reviziji tožeče stranke se delno ugodi in se ob delni ugoditvi njeni pritožbi izpodbijana sodba v delu, ki se nanaša na odškodnino za nepremoženjsko škodo prvega tožnika, tako spremeni, da tečejo zakonske zamudne obresti v obdobju med

1. 1. 2002 in 14. 9. 2004 od zneska 47.511,36 €

, od 15. 9. 2004 naprej pa od zneska 30.036,81 €

Sicer se revizija tožeče stranke zavrne.

Vsaka stranka sama krije stroške svoje revizije, tožena stranka pa mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti tožeči stranki stroške odgovora na revizijo v znesku

1.679,94

€ .

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenim zahtevkom tožnikov za plačilo odškodnin za nepremoženjsko in premoženjsko škodo. Prvemu tožniku, neposrednemu oškodovancu iz prometne nesreče, ki jo je povzročil voznik avtomobila, registriranega v tujini, je prisodilo 30.036,81 € zadoščenja (od odškodninske odmere za telesne bolečine, strah in duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti v skupni višini 47.511,36 € je odštelo znesek na dan sojenja valorizirane akontacije odškodnine), posrednim oškodovancem, drugi tožnici, tretji tožnici in četrtemu tožniku, pa je prisodilo 20.864,63 € oziroma dvakrat po 12.518,78 € zadoščenja, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2002 naprej. Prvemu tožniku je iz naslova premoženjske škode prisodilo tudi mesečno denarno rento v višini 90,56 €. Višje tožbene zahtevke je zavrnilo. Odločilo je tudi o pravdnih stroških.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo obe pritožbi, tako pritožbo tožeče kot pritožbo tožene stranke, in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Sklenilo je, da vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

3. V reviziji, ki jo vlagajo iz razlogov zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, tožniki najprej izpodbijajo odmero višine odškodnin za nepremoženjsko škodo vsakemu od njih. Trdijo, da ne drži zaključek prvostopenjskega sodišča, da prvi tožnik ni utrpel primarnega strahu, in da je bila posledično odškodnina za strah odmerjena prenizko. Prenizka, nadaljujejo, je tudi odškodnina, ki je bila prvemu tožniku odmerjena za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. To potrjujejo primeri iz sodne prakse, na katere se sklicuje samo sodišče druge stopnje. Menijo tudi, da načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine ne more utemeljevati odločitve o enako visoki odškodnini za oba prvotožnikova otroka, saj je vsak posameznik enkraten in drugačen, z drugimi besedami, vsakdo je edinstvena celota telesne in duševne biti, zaradi česar specifično doživlja svojo telesno in duševno celovitost ter posege vanjo. Pomembne so zato lastnosti vsakega od njiju, kar bi moralo sodišče upoštevati v okviru načela individualizacije višine odškodnine in jima prisoditi višjo odškodnino. Ne strinjajo se tudi s stališčem pritožbenega sodišča, da ni nikakršne podlage, da bi sodišče denarno rento, prisojeno prvemu tožniku, sàmo valoriziralo, nasprotujejo pa tudi zavrnitvi zahtevka za povrnitev premoženjske škode. V zvezi s slednjim, trdijo, je sodišče napačno zaključilo, da je bila sporna nedograjena nepremičnina črna gradnja. Vsa dela so bila opravljena legalno, gradbeno dovoljenje pa je bilo potrebno le zaradi spremembe namembnosti objekta. Menijo tudi, da je sodišče prvega tožnika prikrajšalo za del zakonskih zamudnih obresti, ker ni upoštevalo, da je bil toženec do dne, ko je prvemu tožniku izplačal znesek akontacije odškodnine, tj. do dne 14. 9. 2004, v zamudi s plačilom celotnega zneska odmerjene odškodnine.

4. Toženec v reviziji uveljavlja ''vse revizijske razloge (370. člen ZPP)''. Meni, da je sodišče prve stopnje brez potrebe postavilo v postopku dva izvedenca psihiatrične stroke, saj je izvedenka M. T. svoje stališče in strokovne ugotovitve pojasnila tako v izvedenskem mnenju kot v njegovi dopolnitvi, navsezadnje pa tudi, ko jo je sodišče zaslišalo. S tem ko je ugotavljalo, katero od obeh izvedenskih mnenj je pravilno, je sodišče poseglo v področje stroke, za katerega nima ustreznega znanja. Ne drži, nadaljuje, da je izvedenka M. T. neprenehoma spreminjala svoje stališče o razlogih za tožnikovo stanje, zato je obrazložitev izpodbijane sodbe v tem delu nejasna in se je ne da preizkusiti. Mnenje omenjene izvedenke je precej bolj konkretizirano in obrazloženo kot mnenje dr. P., pri čemer je dr. M. T. v njem pojasnila, da nevrotičnih motenj, ki so se začele pojavljati pri prvem tožniku po sporni prometni nezgodi, etiološko (vzročno) ne more povezati s poškodbami iz prometne nesreče. Edini logičen zaključek je zato lahko, da sedanje duševno stanje prvega tožnika ni zgolj posledica nezgode. Meni tudi, da je dr. P. svoje ugotovitve oprl na mnenje in ugotovitve dr. P. iz drugega postopka, česar ne bi smel, njegova ocena pa temelji tudi na navedbah druge tožnice, kar le še dodatno zbuja dvom v pravilnost in objektivnost mnenja. Ne glede na to, trdi, pa tudi samo mnenje dr. Petelina kaže, da škodni dogodek ni nekaj, kar po rednem teku stvari pripelje do škodne posledice, kot se zatrjuje v tej zadevi, in da potemtakem prometna nesreča in v njej zadobljena poškodba glave le nista mogli biti edini pravnorelevanten, adekvaten vzrok za tožnikovo sedanje zdravstveno stanje. Ko sta zavrnili dokazni predlog za postavitev novega, tretjega izvedenca psihiatrične stroke, sta sodišči kršili načelo kontradiktornosti, še dodaja. Glede višine tožnikom odmerjenih odškodnin meni, da so te previsoke, saj sodišče pri odmeri ni upoštevalo nekaterih pomembnih okoliščin, kot so na primer prvotožnikovo le delno zavedanje stanja, ki ga je prizadelo, ali pa njegova starost v času škodnega dogodka in pričakovana življenjska doba. Primerna odškodnina za slednjega tako ne bi smela presegati 15.000 € več od tistega, kar je bilo že plačano kot akontacija. Pri odškodninah druge in tretje tožnice ter četrtega tožnika je sodišče zanemarilo načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine, prav tako pa razlogi izpodbijane sodbe v delu, ki se nanaša na te tožnike, ne omogočajo preizkusa odločitve sodišča. 5. Tožniki v odgovoru na revizijo toženca tej obrazloženo nasprotujejo in predlagajo njeno zavrnitev.

6. Sodišče je reviziji vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

7. Revizija toženca ni utemeljena, revizija tožnikov pa je delno utemeljena.

8. Toženec v reviziji vprašanje vzročne zveze in z njim povezano izvedensko delo osvetljuje zlasti z vidika teorije o adekvatni vzročnosti, v skladu s katero naj prvotožnikovih nevrotičnih motenj ne bi bilo mogoče povezati s poškodbami, zadobljenimi v sporni prometni nesreči. Vendar podrobnejši pogled v zadevno vsebino pokaže, da tu sploh ne gre za vprašanje (ne)aplikacije omenjene teorije na konkretni primer (ni vprašljivo, ali poškodba, kakršno je v prometni nezgodi utrpel prvi tožnik, praviloma in redoma privede do tako hudih psihoorganskih posledic – o tem, da lahko, pa ni dvoma), pač pa za zmožnost sodno imenovanega izvedenca dognati, ali za stanje, ki se je razvilo pri prvem tožniku (nastavki demence s prognozo slabšanja stanja v prihodnje), obstoji še kak drug pojasnljiv naravni vzrok ali ne, in se o tem prepričljivo izreči. 9. Prvopostavljena izvedenka psihiatrične stroke, dr. M. T., je s tem v zvezi le namigovala, da bi lahko bil razlog prvotožnikove psihoorganske osebnostne spremenjenosti v povišanem krvnem tlaku in visoki ravni maščob v krvi, ter se tako o eventualnem obstoju nevrotičnih motenj že v času pred nezgodo kot tudi o obstoju drugega, konkurenčnega naravnega vzroka za nevrotične spremembe ni konkretno in logično izjasnila. To pomanjkljivost je sodišče skušalo odpraviti z imenovanjem novega izvedenca iste stroke. Ta (gre za dr. M. P.) je, za razliko od prej omenjene, razložil, zakaj je prvotožnikovo zdravstveno stanje takšno, kot je, in ga tudi vzročno povezal s poškodbo glave, utrpljeno v škodnem dogodku. Pojasnil je, da je katastrofalno psihično stanje prvega tožnika po dognanjih stroke povsem možen in tudi realen odraz poškodbe iz prometne nezgode. Tak scenarij, ugotavlja, resda ni pogost, se pa v praksi zna pripetiti.

10. Iz tistega dela argumentacije pritožbenega preizkusa prvostopenjske sodbe, ki odstira preizkus formalnih okvirov proste dokazne ocene (str. 5–6 izpodbijane sodbe), je videti, da je sodišče do sklepa o obstoju vzročne zveze v tej zadevi prišlo na podlagi mnenja izvedenca psihiatrične stroke dr. M. P., dr. med. In sicer zato, ker je ta precej bolj prepričljivo in logično sklenjeno pojasnil prvotožnikovo stanje ter vzročno zvezo med škodnim dogodkom in odzivom prvotožnikovega telesa in psihe nanj, kot prvopostavljena izvedenka. Ker ne zahteva sodišča za pridobitev mnenja drugega izvedenca v situaciji, ko so v mnenju prvega imenovanega strokovnjaka pomanjkljivosti v obliki logičnih vrzeli, ne na mnenje tistega izmed izvedencev, ki mu je sodišče zaupalo kot prepričljivejšemu, oprta dokazna ocena ne pomenita kršitve procesnih pravil, v toženčevi reviziji predstavljena vrednotenja zdaj enega zdaj drugega izvedenskega izdelka (toženec jim bolj ali manj očitno nadeva procesno preobleko) za Vrhovno sodišče niso upoštevna. To sodišče je na formalno korektno dokazno oceno nižjih sodišč vezano (tretji odstavek 370. člena Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju ZPP).

11. Po povedanem je tudi jasno, da za ponovitev dokazovanja s postavitvijo tretjega izvedenca psihiatrične stroke v tej zadevi ni bilo nobene potrebe. Tako postopanje bi prišlo v poštev samo, če bi sodišče (in ne morda toženec) tudi pri izvedencu P. ocenilo, da je njegov izvid nejasen, nepopoln ali v nasprotju sam s seboj ali z raziskanimi okoliščinami (in ne z okoliščinami, kot jih vidi sam toženec), in se te pomanjkljivosti ne bi dale odpraviti z zaslišanjem tega izvedenca (drugi odstavek 254. člena ZPP), ali da so tudi v njegovem mnenju nasprotja ali pomanjkljivosti, ali če bi nastal utemeljen dvom o pravilnosti podanega mnenja, pa se te pomanjkljivosti ali dvom ne bi dale odpraviti z zaslišanjem izvedenca (tretji odstavek 254. člena ZPP). Ker se je zgodilo ravno obratno – z mnenjem izvedenca P. so bile odpravljene pomanjkljivosti oziroma dvom v pravilnost strokovnih dognanj izvedenke pred njim – očitana procesna kršitev ni podana.

12. Glede ostalih toženčevih očitkov procesne narave (npr. o domnevno nedopustnem opiranju izvedenca P. na mnenje izvedenca R., ki ga ni v pravdnem spisu, in na izpovedbo druge tožnice) revizijsko sodišče v celoti soglaša z razlogi, ki jih je o tem na str. 4–6 izpodbijane sodbe podalo pritožbeno sodišče. Toženec v procesnih pravicah ni bil prizadet. 13. Vrhovno sodišče soglaša s sodiščem druge stopnje tudi glede odločitve o višini odškodnin, ki so bile odmerjene oškodovancem.

Ne samo primerjava, ki jo je v razlogih izpodbijane sodbe korektno popisalo že pritožbeno sodišče (opira se na primere, zbrane v delu »Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo«(1)), ampak tudi širši pregled primerljivih zadev pokaže, da zadoščenje, odmerjeno prvemu tožniku, ni ne prenizko ne previsoko. Tako je bila na primer v zadevi II Ips 97/2005 oškodovancu ob nekoliko hujših poškodbah na eni strani in za odtenek blažjimi posledicami v obliki duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti na drugi, odmerjena praktično enaka skupna odškodnina kot prvemu tožniku (56 povprečnih mesečnih neto plač na zaposlenega v Republiki Sloveniji).

Primernost take odškodninske odmere potrjuje tudi zadeva II Ips 826/2006 in 935/2007, kjer je bilo ob na moč podobni poškodbi stanje, izraženo v obliki oškodovančevih duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, nekoliko manjše intenzitete oziroma obsega (podobne motnje, a ni šlo za demenco) ovrednoteno s temu ustrezno, tj. sorazmerno, nižjo odškodnino (38,8 povprečnih plač).

14. Tudi odškodnine, prisojene drugi in tretji tožnici ter četrtemu tožniku, glede na ugotovitve o družinski povezanosti posrednih oškodovancev s prvim tožnikom, naravi invalidnosti slednjega in teži, s katero invalidnost obremenjuje člane njegove družine, ustrezajo vsebini pravnega standarda pravične denarne odškodnine (več o tem glej razloge na str. 9–10 izpodbijane sodbe). Kar se očitkov o neupravičeni identičnosti odškodnin, prisojenih obema otrokoma, tiče, revizijsko sodišče ne vidi razumnega razloga, da temu ne bi bilo tako. Prav zato, ker je vsak posameznik enkraten in kot tak specifično, tj. poudarjeno neugodno, doživlja svojo telesno in duševno celovitost ter posege vanjo, je namreč pomembno, da odškodninska odmera ni podrejena le tistemu, kar in kakor se odraža v sferi posameznikove individualnosti (načelo individualizacije višine odškodnine), pač pa je treba ugotovljene škodne posledice konkretnega posameznika vselej vrednotiti tudi v razmerju do škodnih posledic številnih drugih oškodovancev v različnih primerih iz sodne prakse (načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine). Osvetljene s tega zornega kota duševne bolečine, ki jih zaradi očetove težke invalidnosti trpita tretja tožnica in četrti tožnik, v konkretnem primeru ne utemeljujejo prisoje različno visokega zadoščenja.

15. Valorizacija zneskov mesečne rente, do katerih je prvi tožnik upravičen, ni stvar pravdnega avtomatizma, kot menijo tožniki, ampak, kot je na str. 10 izpodbijane sodbe lepo pojasnilo pritožbeno sodišče, stranke same. Prvi tožnik bi moral, če je menil, da se je med postopkom kupna moč denarja občutneje zmanjšala, tako glede tožbenega predloga kot tudi glede tožbenega temelja ustrezno prilagoditi tožbeni zahtevek. Vendar tega ni storil, zato mora neugodne posledice opustitve pripisati zgolj in edinole sebi. Če pa morda meni, da so ali da bi utegnile takšne okoliščine nastopiti v času po pravnomočnosti, ima na voljo zahtevo za spremembo prisojene odškodnine – pred rednim, ne revizijskim sodiščem (prim. 175. člen Obligacijskega zakonika(2)).

16. Tožniki, enako kot v pritožbi, tudi v reviziji polemizirajo z odločilnimi razlogi sodbe sodišča prve stopnje v delu, ki se tiče zahtevka iz naslova premoženjske škode. Bistvo teh razlogov je, da se je bila gradnja tedaj le napol zgrajenega poslovno-stanovanjskega objekta, kamor naj bi se kasneje preselila družina tožnikov, ustavila zaradi vzrokov, povezanih z nemožnostjo pridobivanja ustreznih dovoljenj in posledične prepovedi nadaljnje gradnje, ne pa zaradi posledic prometne nezgode, ki so prizadele prvega tožnika. Ker gre za po vsebini usodne zaključke, ki so dejanske narave, na te pa je Vrhovno sodišče vezano (že omenjeni tretji odstavek 370. člena ZPP), v odločitev o premoženjski škodi zaradi nemožnosti dokončanja hiše tožnikov ni več mogoče poseči. 17. V zaključnem odstavku revizije tožniki opozarjajo, da je sodišče za čas od 1. 1. 2002 do 14. 9. 2004 prvemu tožniku neupravičeno zmanjšalo znesek glavnice, od katere toženec dolguje zakonske zamudne obresti. Kot razlagajo, bi moralo sodišče za ta čas (gre za čas od začetka teka zakonskih zamudnih obresti za nepremoženjsko škodo do trenutka, ko je toženec plačal prvemu tožniku 3,800.000 SIT odškodninske akontacije(3)) prisoditi prvemu tožniku zakonske zamudne obresti od celotnega zneska odmerjene odškodnine, tj. od zneska vseh 47.511,36 €, ne pa le od zneska 30.036,81 €, kolikor znaša razlika med zneskom odmerjene odškodnine in zneskom na dan sojenja valorizirane odškodninske akontacije. Ta razlika lahko predstavlja glavnico, od katere tečejo zakonske zamudne obresti, le od dne plačila odškodninske akontacije naprej, za nazaj, tj. za obdobje pred tem, pa ne, menijo.

18. Od dne, ko je prvi tožnik pri tožencu podal odškodninski zahtevek (konec leta 2001 – od tedaj dalje je slednji torej v zamudi), pa do plačila akontacije odškodnine so minila več kot tri leta. Ves ta čas je toženec dolgoval ves znesek odškodninske odmere oziroma bil v zamudi s celoto dolgovanega. Ko je nato (dne 14. 9. 2004) plačal del tega zneska kot akontacijo odškodnine, je postal prost dela obveznosti za naprej, nikakor pa ne za nazaj. Temu morajo slediti tudi zakonske zamudne obresti. Nobenega razloga ni, da bi bil toženec zaradi plačila odškodninske akontacije med pravdnim postopkom privilegiran glede zakonskih posledic lastne zamude. Kolikor je v kakšnem obdobju zamudno dolgoval, toliko ga mora zadeti temu ustreznih zamudnih obresti. To pomeni, da bo moral za čas, dokler je bil v zamudi z vso dolgovano odškodnino, plačati zakonske zamudne obresti od celotne odškodninske odmere, od trenutka, ko je škodo delno povrnil, naprej pa ga zakonske zamudne obresti bremenijo od za valorizirano vrednost delnega plačila zmanjšanega zneska odškodnine.

19. V skladu z navedenim je revizijsko sodišče delno ugodilo reviziji tožnikov in izpodbijano sodbo na podlagi prvega odstavka 380. člena ZPP spremenilo tako, kot izhaja iz točke II. izreka te sodbe. V preostalem je revizijo tožnikov zavrnilo. Neutemeljeno revizijo toženca je moralo zavrniti v celoti (378. člen ZPP).

20. Ker je toženec v revizijskem postopku v celoti propadel, tožniki pa so z revizijo uspeli le v delu, ki se nanaša na stransko terjatev enega izmed cele vrste zahtevkov, ki so jih uveljavljali v pravdi, je revizijsko sodišče odločilo, naj vsaka stranka krije svoje stroške revizije (prvi in drugi odstavek 154. člena ZPP). Ker je z vidika lastne revizije v razmerju do tožnikov izgubil, mora toženec v skladu z merilom uspeha (prvi odstavek 154. člena ZPP) tožnikom povrniti stroške, ki so jih ti imeli z odgovorom na revizijo. Te stroške je sodišče priznalo in odmerilo na podlagi stroškovnika v odgovoru na revizijo ter tako tožencu naložilo v plačilo 1.679,94 € zadevnih stroškov.

Op. št. (1): D. Jadek Pensa in drugi, Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo, GV Založba, Ljubljana 2001, str. 62–68. Op. št. (2): Prej 196. člen Zakona o obligacijskih razmerjih.

Op. št. (3): Njena na dan zaključka glavne obravnave valorizirana vrednost znaša 17.474,55 €.