Jedro

Dokazovanje istih dejstev z novim izvedencem ne pomeni izvedbe novega dokaza.

Oškodovančeve posledice so uresničitev enega izmed možnih tipskih scenarijev po pravilih medicinske stroke. Vzročna zveza je zato pravnovrednotno utemeljena.

Izrek

Pritožbi se zavrneta ter se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Prvi tožnik kot neposredni oškodovanec ter druga tožnica (njegova žena), tretja tožnica (njegova hči) in četrti tožnik (njegov sin) kot posredni oškodovanci uveljavljajo odškodnino za škodo, ki je nastala kot posledica prometne nesreče, ki jo je 18.8.2001 povzročil tuj voznik. Sodišče prve stopnje je v 1. točki izreka tožniku prisodilo 30.036,81 EUR s pripadajočimi obrestmi. Gre za znesek odškodnine za nematerialno škodo v višini 47.511,36 EUR, od katerega je sodišče odštelo valorizirano akontacijo odškodnine. Sodišče je sicer prvotožniku priznalo za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem odškodnino v višini 4.172,93 EUR, odškodnino za strah v višini 1.669,17 EUR ter odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti v višini 41.729,26 EUR, z 2. točko izreka je sodišče drugi tožnici S.G. priznalo odškodnino v višini 20.864,63 EUR s pripadajočimi zamudnimi obrestmi. Tretjetožnici je nadalje priznalo 12.518,78 EUR s pripadajočimi obrestmi ter četrtotožniku 12.518,78 EUR, prav tako s pripadajočimi zamudnimi obrestmi. Sodišče je toženo stranko obsodilo še na plačilo denarne rente v višini 90,56 EUR mesečno,ki jo je dolžna do vsakega 5. dne v mesecu plačati prvotožniku. Višji zahtevek je sodišče zavrnilo. Tožnikom pa je naložilo, da so dolžni nerazdelno plačati toženi stranki pravdne stroške v višini 577,49 EUR s pripadajočimi zamudnimi obrestmi.

Proti sodbi se pritožujeta obe pravdni stranki.

Tožeča stranka vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov ter sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, sicer pa naj sodbo v izpodbijanem delu razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožba najprej napada prisojeno odškodnino prvotoženiku in sicer po vseh odškodninskih postavkah. Po stališču pritožbe je odškodnina za telesne bolečine prenizka. Odstopala naj bi od ustaljene sodne prakse, pri čemer pritožba izpostavlja zadevo II Ips 473/95. Prenizka je tudi odškodnina iz naslova primarnega in sekundarnega strahu. Prvotožeča stranka je prepričana, da takšna odškodnina odstopa od ustaljene sodne prakse. V zadevi II Ips 940/94 je bila zgolj za osem tednov strahu in tri tedne hude psihične prizadetosti prisojena odškodnina v višini 6.171,76 EUR. Nadalje se pritožba sklicuje na zadevo II Ips 556/94 in tudi na zadevo II Ips 21/95. Predvsem pritožba vsebinsko navaja, da je prvotožnik utrpel primarni strah, saj je jasno videl, kako se mu bliža avtomobil in je bil prepričan, da bo umrl. Pritožba meni, da bi mu moralo sodišče priznati vsaj polovico vtoževanega zneska, to je 6.251,00 EUR.

Pritožba napada odškodnino iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti. Opozarja, da je nastala škoda katastrofalna ter da bi primerna odškodnina znašala 87.631,45 EUR. Pritožba opozarja na številna dejstva v zvezi z zmanjšano življenjsko aktivnostjo.

Pritožba navaja, da je sodba brez razumljive razlage v delu, ki se nanaša na odškodnino posrednima oškodovancema in sicer tretjetožnici in četrtotožniku. Obema je bila prisojena enaka odškodnina, čeprav iz dokaznega postopka izhaja, da nastala nepremoženjska škoda ni enaka. V vsakem primeru je po stališču pritožbe dosojena odškodnina prenizka.

Glede zahtevka za izplačilo denarne rente bi po stališču pritožbe naslovno sodišče moralo ugoditi primarnemu tožbenemu zahtevku. Ne glede na to, da je prvotožnik zahteval izplačilo denarne rente v enkratnem znesku (v primarnem tožbenem zahtevku), bi mu moralo sodišče rento dosoditi v mesečnih zneskih. Pri tem pa bi moralo zneske ustrezno valorizirati, česar ni storilo in je zato dosojena renta občutno prenizka.

Nazadnje pa pritožba napada tudi odločitev o zavrnitvi odškodninskega zahtevka za premoženjsko škodo v višini 6.000.000,00 SIT. Pritožba se ne strinja z zaključki sodišča prve stopnje, da naj bi šlo za črno gradnjo. Navaja, da navedeno ne drži. Stanovanjska zgradba je obstajala že leta 2000, sanirana je bila na podlagi priglasitve del v letih 1999 in 2000. V letu 2000 se je prvotožnik odločil, da bo iz stanovanjskega objekta naredil turistično-poslovni objekt. Torej ni res, da je kadarkoli šlo za črno gradnjo, saj je objekt ves čas imel veljavno gradbeno dovoljenje, res pa je, da je bilo potrebno zaradi spremenjene namembnosti, zaprositi za novo gradbeno dovoljenje, kar je bilo tudi storjeno. Prav tako se pritožba ne strinja z nadaljnjim zaključkom sodišča, da je drugotožnica zatrdila, da bi lahko iz kupnine za ostalo premično in nepremično premoženje stanovanjski objekt dokončala. Drugotožnica pripominja, da to sicer drži, da pa ni zakona, ki bi določal, da morajo ljudje, ki imajo drugo svoje premoženje iz njega poravnavati škodo, ki jim je bila povzročena s strani drugih.

Tožena stranka vlaga svojo pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevke tožnikov v izpodbijanem delu zavrne, sicer pa naj sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožba uvodoma uveljavlja bistveno kršitev pravil pravdnega postopka. Ta naj bi bila podana v tem, da je sodišče prve stopnje brez dokaznega predloga strank postavilo novega izvedenca psihiatrične stroke doc. dr. M.P. in na njegovo mnenje tudi oprlo svojo odločitev. V nadaljevanju nato napada dejanske ugotovitve, oprte na izvedensko mnenje dr. P.. Pri tem se pritožba izčrpno opira na izvedensko mnenje dr. T.. Bistvo pritožbenih navedb je v tem, da naj bi trenutno stanje prvotožnika ne bila zgolj posledica poškodbe iz prometne nezgode. Pritožba napada tudi izvedensko delo dr. P.. Navaja, da izvedenec prvotožnika ni pregledal, čeprav gre za zelo kompleksno zadevo, ki terja poglobljeno analizo. Mnenja se tako po stališču pritožbe ne da preveriti. Navaja, da je v nastali situaciji tožena stranka predlagala postavitev tretjega izvedenca. O tem dokaznem predlogu se sodišče ni izjavilo. Tožena stranka nadalje izpostavlja, da je izvedenec P. svoje mnenje oprl na dokazila oziroma na druga izvedenska mnenja, ki so v sodnem spisu ne nahajajo. Kljub temu je v pisnem mnenju navedel, da mnenje temelji na podatkih medicinske dokumentacije iz sodnega spisa ter na podlagi razgovora z ga. S. G. in S.Z.. Tako je bilo na naroku za glavno obravnavo ugotovljeno, da se v sodnem spisu ne nahaja dopolnitev izvedenskega mnenja dr. P. z dne 18.3.2007, za katerega je izvedenec P. zagotovil, da se nahaja v spisu. Izvedenec P. se na to dopolnilno mnenje odločilno sklicuje v svojem mnenju. Ugotovitve dr. P. naj bi bile nasprotujoče in neprepričljive. Izvedenec tako na eni strani zatrjuje, da ni običajnega poteka razvoja motenj, kjer gre pri vsakem pacientu za individualni potek bolezni, na drugi strani pa kategorično zatrjuje, da so vse duševne posledice, ki jih trpi prvotožnik, posledica prometne nezgode. Pritožba opozarja, da je prvotožnik sedaj star 48 let in torej že v obdobju, ko se kažejo prvi znaki starostnih in degenerativnih posledic.

Pritožba opozarja na stališča izvedenke T., iz katerih sledi, da kasnejše spremembe oziroma slabšanje zdravstvenega stanja prvotožnika niso posledica prometne nesreče. Tožena stranka tako meni, da ni v celoti odgovorna za zdravstveno stanje prvotožnika.

Pritožba se v nadaljevanju postavlja na pravno stališče, da pravno priznana škoda ni zmanjšanje življenjske aktivnosti, marveč duševne bolečine, ki iz tega nastanejo. Pritožba navaja, da se prvotožnik zaradi svojega stanja, zmanjšanja življenjske aktivnosti v celoti ne zaveda in torej zaradi tega tudi ne trpi duševno v tolikšni meri.

Pritožba izrecno nasprotuje tudi temu, da se nastalo dejansko stanje opredeli kot posebno huda oblika invalidnosti. Gre za pravni standard, ki po stališču pritožbe v obravnavani zadevi ni podan. Glede na navedeno se pritožba zavzema za zavrnitev zahtevkov posrednih oškodovancev. Sicer pa odločitev o višini odškodnine posrednim oškodovancem po stališču pritožbe nima ustreznih razlogov. Posebej pritožba še opozarja, da je duševno stanje obeh otrok, tudi posledica njiju samih in da torej vsega ni mogoče vzročno pripisati škodnemu dogodku. Nazadnje pritožba izpodbija še odločitev o sodnih stroških. Ne strinja se z metodo sodišča, ki je merilo uspeha upoštevalo le glede na uveljavljano nepremoženjsko škodo.

Pritožbi sta bili vročeni nasprotnima strankama. Tožeča stranka je na pritožbo tožene stranke odgovorila ter predlagala njeno zavrnitev.

Pritožbi nista utemeljeni.

Glede vprašanja vzročne zveze: Poslabšanje zdravstvenega stanja prvega tožnika je izrazito hudo, katastrofalno, obenem pa je trend slabšanja scela neugoden. Vse to med strankama tudi ni sporno. Sporno je, ali je takšno stanje (takšno zmanjšanje življenjske aktivnosti) mogoče vrednotno pripisati škodnemu dogodku kot pravnorelevantnemu vzroku. Odgovor sodišča prve stopnje na navedeno vprašanje je bil pritrdilen, tožena stranka pa takšnemu zaključku v pritožbi nasprotuje. Vztraja, da prometna nezgoda ni mogla povzročiti takšnih posledic ter da so k poslabšanju oškodovančeve psihične sfere bistveno pripomogli drugi dejavniki, to je tisti, ki izvirajo iz oškodovanca samega. Pri tem se pritožba opira na izvedensko mnenje prof. T.. Na ta način pritožba napada pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja, obenem pa uveljavlja tudi procesne kršitve ob dokazovanju z izvedencem prof. P.. Preizkus po uradni dolžnosti pa nalaga tudi presojo pritožbenega sodišča glede materialnopravnega vprašanja obstoja pravnorelevatne vzročne zveze v skladu s teorijo adekvatne vzročnosti.

Uveljavljane procesne kršitve niso podane. Dokazovanje (ugotavljanje) istih dejstev z novim izvedencem, ne pomeni izvedbe novega dokaza. Izvedenec je pomočnik sodišča. Če sodišče v to pomoč podvomi ter nejasnosti, neprepričljivosti nepopolnosti ali notranjega nasprotja ne more odpraviti niti z dopolnitvijo izvedenskega mnenja niti z zaslišanjem izvedenca na glavni obravnavi, lahko sodišče dokazovanje ponovi tudi z drugim izvedencem (prim. drugi odstavek 254. člena ZPP). To pomeni, da za postavitev novega izvedenca, s katerim se bo zgolj odpravljalo nejasnosti, nepopolnosti ali neprepričljivost prvega mnenja, ni potreben nov dokazni predlog stranke, marveč lahko sodišče postavi izvedenca že na podlagi prvotnega dokaznega predloga. Takšno razlago navedenega zakonskega določila, ki gradi na izhodišču, da dokazni predlog identificirata dokazna tema in dokazno sredstvo, argumentirano ponuja tudi komentar zakona (1).

V procesne pravice tožene stranke pa ni bilo poseženo niti s tem, da se je prof. P. skliceval na izvedensko mnenje dr. P., ki ga v spisu ni. Tisto, na kar se je v bistvenem delu skliceval, je namreč strokovna razlaga tega, kako se v človeku lahko poruši notranje ravnovesje. Gre za splošno pravilo medicinske stroke, ki ga je izvedenec P. transparentno predstavil v svojem mnenju ter ga tudi ustrezno zagovarjal, ko je bil zaslišan na obravnavi. Toženi stranki tako ni bilo onemogočeno, da bi se izjavila o posameznih dejstvih. O strokovni razlagi se je namreč imela možnost izjaviti ter ji tudi nasprotovati, vendar tega vsebinsko ni storila. Zaključkom je nasprotovala le kategorično.

Kot že rečeno, je izvedenec strokovni pomočnik sodišča. To velja tako za izvedenko T. kot za izvedenca P.. Obenem pa je dokaz z izvedencem tudi dokazno sredstvo, ki ga sodišče dokazno oceni. Če bi bilo drugače, potem bi del naloge sojenja sodišče prelagalo na izvedence, kar bi bilo nedopustno (in protiustavno). To pa pomeni, da sodišče dokazno oceni sklenjenost in prepričljivost izvedenskega mnenja. Izvedenski mnenji v obravnavani zadevi se med seboj nista razlikovali glede temeljnih, neposrednih ugotovitev o stanju prvotožnika in o slabšanju njegovega duševnega stanja skozi čas. Razlikovali sta se glede strokovne ocene o razlogih za takšno stanje, torej v uporabi pravil stroke. Pravila stroke, na katera se je skliceval izv. P. so po opravljeni dokazni oceni bolj prepričljivo pojasnjevala prvotožnikovo stanje ter vzročno povezavo med škodnim dogodkom ter odzivom prvotožnikovega telesa in psihe nanj. Ta prepričljivost je bila dosežena tako pri sodišču prve stopnje, kot pri pritožbenem sodišču, ko je preizkušalo izpodbijano odločbo. Izvedenka T. je svoje stališče o kavzalnem pomenu prometne nezgode za oškodovančevo stanje neprenehoma spreminjala, predvsem pa ni ponudila prepričljivo sklenjene razlage, zakaj je prvotožnikovo stanje takšno, kot je. Izvedenec P. je, nasprotno, jasno poudaril, da brez prometne nezgode do tovrstnih posledic ne bi prišlo, četudi bi imel prvotožnik povišan krvni tlak in količino maščob v krvi. Izrecno se je opredelil do tega, da ljudje s takšnimi notranjimi lastnostmi živijo povsem normalno. Izvedenec P. je, nasprotno, ponudil tudi razlago, zakaj je tožnikovo stanje takšno kot je in zakaj se je njegovo stanje slabšalo skozi čas in se začelo pospešeno slabšati celo leto po nezgodi in to v smeri demence. Obrazložil je, da je poškodba glave, ki jo je utrpel v škodnem dogodku, vzročno potegnila za seboj nadaljnje posledice, zaradi katerih se je povsem porušilo celotno notranje ravnovesje v celotnem tožnikovem telesu, padel mu je imunski sistem, kar se odraža v njegovem psihičnem stanju.

Obenem ne drži pritožbena navedba, da bi izvedenec P. tožnika ne pregledal. Prav tako pa je zgrešena pritožbena procesna teza, da bi moralo zaradi nasprotujočih si mnenj prof. T. in prof. P., postaviti še tretjega izvedenca. Takšno kopičenje izvedenskih mnenj bi bilo zgolj potratno (s tem bi nasprotovalo temeljnemu načelu ekonomičnosti in hitrosti postopka iz 11. člena ZPP), predvsem pa bi bilo brez podlage v drugem in tretjem odstavku 254. člena ZPP. Vse nejasnosti in pomanjkljivosti je pritožbeno sodišče odpravilo ravno s postavitvijo izv. P.. Povedano drugače: dobilo je zanesljiv odgovor na strokovna vprašanja, ki so pomembna z vidika nadaljnjega reševanja vprašanja vzročne zveze.

Nazadnje je pritožbeno sodišče opravilo še materialnopravni preizkus glede vrednotne utemeljenosti, da se nastala nematerialna škoda vzročno pripiše škodnemu dogodku. O tem, da je podana bistvena naravna vzročna zveza, po preizkusu pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja, ni več dvoma. Vprašanje pa je, ali ni morda nastala škoda nekaj tako posebnega, kar se je pripetilo prvotožniku, da je vrednotno ne bi bilo utemeljeno pripisati škodnemu dogodku. Odgovor na navedeni pomislek je negativen. Takšna škoda, kot je nastala prvotožniku, je lahko (v kakšnem drugem primeru pa lahko tudi ni) posledica takšne poškodbe glave, kot jo je utrpel prvotožnik v prometni nezgodi. Iz izvedenčevega pojasnila sledi pojasnilo vzročnega dogajanja, kar pomeni, da je tak razvoj dogajanja (porušeno ravnovesje, socialni umik, deprivacija...) skladen s splošno dognanimi pravili stroke. To pa pomeni, da navzlic izvedenčevemu stališču, da gre pri vsakem pacientu za individualen razvoj bolezni, ni mogoče govoriti o tolikšni posebnosti, da bi ne bilo mogoče uporabiti teorije o adekvatni vzročnosti. Pri prvotožniku se je udejanil eden izmed znanih in možnih tipskih scenarijev, žal tak, ki je privedel do katastrofalnega stanja.

Glede vprašanja pravnega pojma posebno huda invalidnost: Drugotožnica, tretjetožnica in četrtotožnik uveljavljajo odškodninski zahtevek kot posredni oškodovanci. Pravna podlaga zanj je podana v tretjem odstavku 201. člena ZOR. Ta določa, da sodišče v primeru posebno težke invalidnosti kakšne osebe prisodi njenemu zakoncu, otrokom in staršem pravično denarno odškodnino za njihove duševne bolečine.

Pravna ustanova posrednega oškodovanca je v odškodninskem pravu izjema. Pravno razmerje med odgovorno osebo in (posrednim) oškodovancem je namreč na ta način vzpostavljeno preko običajnih meja pravno relevantne vzročne zveze (prim. 1. odstavek 154. člena ZOR). Razlog za ta izjemen odstop od meril siceršnjega vrednotno - kavzalnega sorazmerja med oškodovancem in oškodovalcem pa je v tako izjemnem obsegu nematerialne škode neposrednega oškodovanca, da je takšen odstop navsezadnje pravnovrednotno le upravičen. Ta negativni vrednotni presežek se izraža skozi pravni standard posebno težke invalidnosti. Za utemeljenost odškodninskega zahtevka posrednega oškodovanca torej ne zadošča le obstoj trpljenja zaradi nematerialne škode bližnjega, marveč mora biti izpolnjen še pogoj, da je neposredni oškodovanec utrpel posebno težko invalidnost. Ker gre za izjemo (t.j. izjemo od siceršnjih meril o pravni relevantnosti vzročne zveze), jo je treba v skladu z razlagalnim pravilom, da se izjeme razlagajo restriktivno, tako tudi interpretirati.

Odločilno vprašanje v obravnavani zadevi torej je, ali zgoraj opisano stanje neposrednega oškodovanca ustreza pravnemu standardu posebno težke invalidnosti ali ne. V skladu s pravičnostnim načelom, da je treba enake primere obravnavati enako, je torej že zakonodajalec predvidel odškodninsko terjatev posrednega oškodovanca le v primerih, ki so po teži primerljivi ali pa nemara za svojce še hujši kot smrt neposrednega oškodovanca. V sodni praksi je bila tovrstna odškodninska odgovornost ugotovljena (priznana) le izjemoma(2), v mnogih drugih primerih pa ne(3). Ravno sodbi, ki sta v četrti opombi navedeni kot primer, ko je mogoče govoriti o posebno hudi invalidnosti, potrjujeta stališče sodišča prve stopnje, da je v obravnavani zadevi izpolnjen pogoj iz tretjega odstavka 201. člena ZOR.

Tožnik, ki je bil sicer spoznan za invalida prve kategorije je celovito osebnostno spremenjen, potreben stalne nege, pomoči, psihomotorično je izrazito počasen, neokreten, duševno pasiven, neorientiran, z izredno omejenimi medčloveškimi odnosi. Pri njem gre za stanje posttravmatskega organskega psihosindroma z demenco.

Iz vsega navedenega sledi, da je podana podlaga odškodninske odgovornosti za vse štiri tožnike. Pritožba tožene stranke proti odločitvi o podlagi odškodninske odgovornosti, je torej neutemeljena.

Glede višini odškodnine neposrednega oškodovanca: Pritožbeno sodišče zaradi preglednosti povzema bistvene prvine dejanskega stanja glede nastalih posledic pri prvotožniku. V prometni nesreči je tožnik utrpel pretres možganov, udarnino v področju glave, pretres notranjega ušesa in zvin vratne hrbtenice. Sodišče prve stopnje je ugotovilo naslednje telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem: Tožnik je bil takoj po nesreči sprejet v bolnišnico na kirurški oddelek. Tožnikovo zdravljenje je trajalo vse od sprejema v bolnišnico pa do glavne obravnave. Pogosto je bil na bolnišničnem zdravljenju po različnih inštitucijah. Bistveni del zdravljenja pa je zajemal zdravljenje pri psihiatrih. Sicer je tožnik nosil tudi mehko ovratnico in dva tedna opravljal fizioterapijo, bil je izpostavljen rentgenskemu snemanju in dvakrat računalniški tomografiji. Bolečinsko obdobje zaradi udarca v področje glave in zaradi zvina hrbtenice je trajalo sedem dni s hujšimi bolečinami, nato pa so prek stalnih in kasneje občasnih srednjih bolečin te izvenevale v obdobju enega meseca. Občasne lahke bolečine pa je trpel nadalje še dva meseca. Sodišče prve stopnje mu je priznalo odškodnino v višini 4172,93 EUR, kar ustreza znesku 5 povprečnih neto plač v državi.

Glede strahu je sodišče ugotovilo, da je bil tožnik po poškodbi nezavesten in primarnega strahu ni trpel. Kasneje se je bal posegov v svoje telo, bal se je tega kako se bo zdravljenje končalo in ali bo lahko normalno opravljal svoje delo ali ne. Strah za izid zdravljenja je trajal pet dni (do zaključka hospitalizacije), lažji pa še nadaljnje pol leta. Sodišče prve stopnje mu je priznalo odškodnino v višini 1669,17 EUR, kar ustreza znesku 2 povprečnih neto plač v državi.

Glede zmanjšane življenjske aktivnosti je sodišče ugotovilo, da je pri tožniku nastala izguba sluha v 59,9%. Bistveni del tožnikovega zmanjšanja življenjske aktivnosti pa je psihološke narave. Prvotno je utrpel postkomocijski sindrom. Posledice pa so se kasneje še poglabljale in psihoorganske motnje so vodile celo v nakazan razvoj demence. Sodišče je ugotovilo, da je pri tožniku prišlo do celovite osebnostne spremenjenosti. Takšnega stanja se po ugotovitvi prvega sodišča tožnik zaveda in zato trpi duševne bolečine. Posledice se odražajo na intelektualni in čustveni ravni. Prvotožnik je sedaj psihomotorično izrazito počasen, neokreten, duševno pasiven, neorientiran, z izredno omejenimi medčloveškimi odnosi. Pri prvotožniku je prišlo v nesreči do posttravmatskega organskega psihosindroma z demenco. Podrobnejši opis njegovega stanja je podan v razlogih sodbe sodišča prve stopnje na 8. do 11. strani razlogov. Sodišče prve stopnje mu je priznalo odškodnino v višini 41.729,26 EUR, kar ustreza znesku 50 povprečnih neto plač v državi.

Skupaj prisojena odškodnina tako znaša 57 povprečnih neto plač. Kot je bilo v številnih odločbah z odškodninskopravnega področja že poudarjeno, sta temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo načelo individualizacije višine odškodnine in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. Višina prisojene odškodnine predstavlja nadomestek, ki naj oškodovancu ob prestani in bodoči nematerialni škodi nudi pravično denarno zadoščenje (200. in 203. člen ZOR). Sestavni del načela individualizacije je tako tudi uveljavitev načela izravnalne pravičnosti (denarno zadoščenje naj v okviru danih možnosti izravna s škodnim dogodkom porušeno vrednotno sorazmerje). Na načelo pravičnosti pa se osredotoča tudi drugo načelo – t.j. načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. Načelo terja uporabo razdeljevalne pravičnosti (iustitia distributiva). Gre za sorazmerno enakost med več osebami glede na težo primera, kar je izraženo tudi v ustavnem načelu enakosti pred zakonom in načelu enakega varstva pravic (14. in 22. člen Ustave RS).

Posebnost obravnavanega primera je, da same telesne bolečine in strah sorazmerno niso visoke, izrazito hudo pa je zmanjšanje življenjske aktivnosti. Celotna odškodnina je zato precej nižja kot v navidez podobnih primerih (na primer po povprečju v skupinah izjemno hudih in zelo hudih primerov po Fischerjevi razvrstitvi). Vendar pa podrobnejša primerjava pokaže, da se odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanje življenjske aktivnosti (kakor tudi odškodnina v celoti) ustrezno umešča v sodno prakso. O tem priča primerjava s primeri, evidentiranimi v zbirki Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo(4). V primeru pod številko 29 je bila priznana odškodnina v višini 70 plač, a je oškodovanec trpel neprimerno hujše telesne bolečine, na katere je odpadla slaba tretjina odškodnine. V primeru pod številko 30 je bila priznana odškodnina v višini 64 plač, oškodovanec je trpel hujše telesne bolečine, zmanjšanje življenjske aktivnosti je manjše, vendar je bila odločitev preizkušana le ob reviziji tožeče stranke. V primeru pod številko 31 je bila priznana odškodnina v višini 61 plač. Oškodovanec je trpel hujše telesne bolečine. Res je, da je zmanjšanje življenjske aktivnosti manjše, a mu je bil iz te postavke priznana odškodnina zgolj v višini 37 plač. V primeru pod številko 32 je bila priznana odškodnina v višini 60 plač. Zmanjšanje življenjske aktivnosti je podobno, iz tega naslova je oškodovanec dobil 31 plač. V primeru pod številko 33 je bila priznana odškodnina v višini 59 plač. Zmanjšanje življenjske aktivnosti je blažje, a tudi odškodnina iz tega naslova je nekoliko nižja (46,8 plače).

Posameznega odškodninska primera ni mogoče primerjati zgolj s posamezno zadevo, marveč s sodno prakso kot celoto. Prikazani primeri zadoščajo za prikaz sheme sodne prakse. V celoto se prisojena odškodnina kot celota (kakor tudi po posameznih postavkah) povsem ustrezno umešča (tudi upoštevaje v pritožbi tožeče stranke navedeno dejstvo, da se je oškodovanec pred trkom zelo prestrašil).

Pritožbi prvotožnika in tožene stranke proti odločitvi o višini odškodnine nista utemeljeni.

Glede višine odškodnine posrednih oškodovancev: Sodišče prve stopnje je zelo natančno (tudi s pomočjo izvedencev) ugotavljalo stopnjo duševnih bolečin posrednih oškodovancev. Tisto, kar je za presojo pravilnosti odločitve tako z vidika načela indivdualizacije kot objektivne pogojenosti višine odškodnine bistvenega pomena pa predstavljajo ugotovitve o tem, kakšno je sorodstveno razmerje med neposrednim in posrednim oškodovancem, kakšen je opis (narava) invalidnosti in kakšne so bile družinske razmere pred škodnim dogodkom. Opis invalidnosti je razviden iz vsega doslej povedanega. Posledice se kažejo v vsakdanjem življenju stalno in povsod. Družina je bila med seboj povezana (pritožbeno sodišče sprejema dokazno oceno, s katero je zavrnilo tezo izvedenke T., da naj bi bile vezi nekoliko razrahljane). Evidentirani primer sodne prakse v že navedeni zbirki(5) utemeljuje sodbo sodišča prve stopnje, da ženi (v katere življenje je izguba moža, kakršen je bil pred tem, najostreje zarezala) prisodi višjo odškodnino in sicer v višini 25 plač, otrokoma, ki sta na pragu samostojnosti pa znatno nižjo v višini 14 plač. Načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine tudi utemeljuje odločitev, da oba otroka prejmeta enako višino odškodnine, čeravno je vsak posameznik enkraten in drugačen. Z vidika celotnega nadaljnjega življenja obeh otrok, ni razlogov, da bi eden prejel višji znesek kot drugi. Prisojena odškodnina vseh treh posrednih oškodovancev se ustrezno umešča med podobne primere v sodni praksi. Obe pritožbi sta tudi v tem delu zato neutemeljeni.

Glede rentnega zahtevka: Tožnik je v tožbi primarno zahteval plačilo rente v enkratnem znesku, podrejeno pa plačilo v denarju izražene mesečne rente (21.702 tedanjih SIT). Odločitev sodišča prve stopnje, da zahtevek za izplačilo enkratnega zneska zavrne, je pravilna. Resni razlogi, ki bi na podlagi petega odstavka 188. člena ZOR utemeljevali prisojo enkratnega zneska, namreč niso podani (in tudi niso zatrjevani). Ob takšnem položaju, je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je odločilo v skladu s podrednim zahtevkom ter mu v celoti ugodilo. Nikakršne podlage ni, da bi sodišče samo kakorkoli valoriziralo (in s tem nominalno preseglo) tožbeni zahtevek. To bi bila naloga stranke same; dolžnost in omejitev sodišča pa je, da sodi izključno v mejah tožbenega zahtevka (prvi odstavek 2. člena ZPP). Pritožba tožeče stranke zato tudi v tem delu ni utemeljena.

Glede premoženjske škode zaradi nedokončanja hiše: Pritožba se zoperstavlja dejanskim ugotovitvam prvega sodišča, a le na tak način, da nasproti njim postavlja svoje, nasprotne trditve. Ne pove pa, zakaj naj bi bilo dejansko stanje ugotovljeno napačno. Pritožbeno sodišče lahko tako ugotovi le to, da ni razlogov za dvom v dejanske ugotovitve prvega sodišča. Vsebinskega odgovora pa glede na nekonkretizirano pritožbeno grajo ne more dati. Na prvi stopnji ugotovljeno dejansko stanje je plod dokaznega postopka in dokazne ocene, pritožba pa ne pojasni, zakaj naj bi pritožbeno sodišče namesto tako (objektivno) ugotovljenega dejanskega stanja sprejelo drugačno pritožbeno tezo tožeče stranke. Tudi v tem delu je zato pritožba neutemeljena.

Glede pritožbe tožne stranke proti stroškom postopka: Pritožbeno sodišče sicer lahko pritrdi toženi stranki, da je ravnalo sodišče prve stopnje napačno, ko pri ugotavljanju uspeha ni upoštevalo zahtevka glede premoženjske, marveč le glede nepremoženjske škode. Vendar pa je bilo pritožbo treba vseeno zavrniti. Če bi namreč pritožbeno sodišče kakorkoli poseglo v stroškovno odločitev, bi moralo uporabiti metodo, ki je glede na okoliščine konkretne pravde pravno najbolj primerna – to pa ni metoda porazdelitve stroškov po merilu uspeha, marveč metoda, po kateri vsaka stranka nosi svoje pravdne stroške (drugi odstavek 154. člena ZPP). Takšna odločitev bi bila v škodo pritožniku. Ker tožeča stranka odločitve o stroških ni napadla, je zato pritožbeno sodišče izpodbijano stroškovno odločitev potrdilo.

Povzetek odločitve: Ker sta obe pritožbi v celoti neutemeljeni ter pritožbeno sodišče ni ugotovilo niti tistih (zakonsko predvidenih, a neuveljavljanih) preizkusnih razlogov posameznih pravnih kršitev, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti, je obe pritožbi zavrnilo ter izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

Ker sta obe stranki s pritožbo propadli, sami krijeta stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP). Stroškov odgovora na pritožbo sodišče ni priznalo, ker to bi bil za pravdo potreben strošek (prvi odstavek 155. člena ZPP).

(1) Glej J. Zobec v: Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, Ljubljana 2006, str. 501, 502. (2) Prim. sodbo VS II Ips 55/2002 (V tem primeru je bil nesporedni oškodovanec prej nadpovprečno inteligenten in sposoben otrok, po škodnem dogodku pa na meji med nizkim povprečjem in podpovprečjem ter z izrazito slabimi telesnimi sposobnostmi, nesposoben za samostojno življenje) ter sodbo VS II Ips 403/98 (V tem primeru pa je šlo za osebnostne spremembe, hud upad intelektualnih sposobnosti in moteno motoriko ter prikrajšanost na vseh življenjskih področjih, šlo pa je za štiriinpolletnega otroka.)

(3) Npr. Sodbe VS: II Ips 4/99, II Ips 163/2003, II Ips 89/2003, II Ips 334/2001, II Ips 380/2001, II Ips 77/2001, II Ips 101/2003. (4) Jadek-Pensa in ostali: Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo, Ljubljana 2001. (5) Glej strani 680 do 691