Jedro

Tožnik ne more, če je sam od toženke terjal ravnanje (poslovanje) v nasprotju z zakonskimi določbami, z uspehom zatrjevati odškodninske odgovornosti toženke, ker je ravnala v skladu s tem, kar je tožnik od nje zahteval.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikov zahtevek, da sta mu toženca dolžna plačati odškodnino v znesku 104.132,60 EUR s pripadki 11.650,00 EUR, naložilo pa mu je, da mora toženki povrniti pravdne stroške v znesku 3.372,45 EUR s pripadki v primeru zamude. Zatrjevane odškodninske odgovornosti tožencev za škodo, ki naj bi ji jo(2) povzročila kot s tem, ker naj ne bi ravnala kot dobra gospodarja z njeno nepremičnino in ker naj bi opustila določena dolžnostna ravnanja, ki bi jih morala opraviti kot poslovodji, tožnik ni dokazal. Tako ni dokazal, da naj bi toženec sploh bil vršilec dolžnosti (v. d.) direktorja navedenega zavoda v času, ko naj bi do zatrjevane škode prišlo. Toženki pa je sam tožnik (njegov pravni prednik, Svet Zavoda) omejil funkcije poslovodenja,(3) in sicer ne le ker je bila le vršilka dolžnosti (v. d.) direktorice, pač pa je tudi delovala (je morala delovati) le na osnovi sklepov tožnika (Sveta Zavoda).(4)

2. Zoper sodbo se zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe določil ZPP(5) ter napačne uporabe materialnega prava pritožuje tožnik s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo ustrezno spremeni, podrejeno pa jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ne soglaša, da je toženka zavod zastopala z omejitvami, niti ni sodišče navedlo korektno, kakšne naj bi bile omejitve poslovodnih dolžnosti in opravil. Opozarja na zakonsko razmejitev med pristojnostmi organov zavoda (Sveta in direktorja) ter da Svet Zavoda kot organ upravljanja sprejema odločitve o temeljnih organizacijsko statusnih in razvojnih vprašanjih, medtem ko direktor organizira in vodi delo in poslovanje Zavoda ter zastopa in predstavlja zavod (29. do 31. člen Zakona o zavodih, ZZ). V zvezi s tem opozarja tudi na stališče VS v sodbi III Ips 124/2009. Ob takem stališču je popolnoma jasno, da Svet Zavoda v nobenem primeru ne more in ne sme prevzeti poslovodnih odločitev. Nosilec pravic in obvez v zvezi z vodenjem poslov je zgolj in samo direktor Zavoda. Opozarja še, da se sodba med drugim sklicuje na sklep o imenovanju drugotoženke za v. d. direktorice Zavoda z dne 10. 3. 2006, ki pa je bil kot dokaz vložen prepozno in ga sodišče ne bi smelo upoštevati. Poleg tega sklep o imenovanju drugotoženke za v. d. direktorico vsebuje zgolj omejitev v smislu, da lahko toženka sklepa pogodbe o investicijah in najemu posojil, kreditov ter pogodbe o nabavi, prodaji in obremenitvi nepremičnin po sklepu Sveta Zavoda. Noben od očitkov, ki so v tem postopku naslovljeni na toženko, pa ni povezan s posli, za katere bi po citiranem sklepu potrebovala sklep Sveta Zavoda. Toženki so očitane opustitve, ki jih kot direktor ne bi smela storiti v zvezi s povsem vsakodnevnimi in običajnimi opravili. Glede nepremičnin, glede katerih tožnik toženki očita opustitev dolžne skrbnosti, prepuščenih v posest zgolj eni od ustanoviteljic tožnica, O. M. T., sodišče spregleda, da je bila začasna odredba Okrajnega sodišča v Murski Soboti Z 37/2006 izdana ravno v korist tožnika, in ne v korist O. M. T. Zato je nelogično, da je sodišče štelo, da je toženka razbremenjena odgovornosti in skrbi za nepremičnine, ki naj bi bile izročene drugi pravni osebi. Pa tudi če bi se to dejansko zgodilo, bi toženka kot direktorica tožnika morala poskrbeti za premoženje inštitucije, ki jo vodi. Podobno velja za opustitev dolžnega ravnanja toženke v zvezi s projekti, opisanimi v tožbi. Tožnik je preko poslovodnih organov z različnimi pogodbami, ki so navedeni v tožbi, sklenil več pogodb, na podlagi katerih je bilo zagotovljeno financiranje oziroma plačilo za opravljeno delo. Za samo sklenitev pogodb seveda ni bilo potrebno nobeno soglasje Sveta Zavoda, tudi upoštevajoč sklep z dne 10. 3. 2006. Zakaj je toženka menila, da je za sklenitev teh poslov potrebovala sklep in odobritev Sveta, ni moč razumeti, upoštevajoč vsebino sklepa z dne 10. 3. 2006. Stališče sodišča prve stopnje v smislu, da bi moral finančna poročila v zvezi s pogodbami in pogodbenimi odnosi potrditi Sveta Zavoda je popolnoma zgrešeno. Poleg tega se na določila Statuta Zavoda v svojih izvajanjih toženka sploh ni sklicevala in so že zato zaključki sodišča prve stopnje nepravilni. Sodišče je namreč pri dejanskih ugotovitvah vezano na trditveno podlago. Svet Zavoda ne more zavirati poslovanja tožnika na način, da bi moral za vsak posamezen segment poročila dati pisno soglasje. To ni namen statutarnih določb tožnika, niti ni kaj takega predvideno v določbah ZZ. Protispisne so tudi trditve, da naj bi tožnik oziroma v njemu delujoče osebe (P., B., Ž.) toženki ne predložil že pripravljenih finančnih poročil, ki bi jih toženka kot odgovorna oseba tožnika morala zgolj podpisati in posredovati pogodbenikom tožnika. Tožnik je sodišču predložil več listinskih dokazov, ki potrjujejo posredovanje finančnih poročil in osnutkov teh poročil, ki jih sodišče sploh ni upoštevalo. Opozarja še, da toženka tudi ni znala konkretno pojasniti, katere dokumentacije ni prejela, da bi bila seznanjena s projekti tožnika. Vse to dodatno kaže, da toženka sploh ni bila pripravljena prevzeti kakršnekoli odgovornosti oziroma sploh ni bila pripravljena voditi tožnika.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Glede izpodbijanega zaključka o nedokazanosti odškodninske odgovornosti toženca, pritožnik razlogov ne navaja,(6) pritožbeno sodišče pa kakšne uradoma upoštevne bistvene kršitve postopkovnih določb (iz drugega odstavka 339. člena, naštete v drugem odstavku 350. člena ZPP) ali zmotne uporabe materialnega prava glede navedenega ni ugotovilo. Zato je pritožba tožnika glede toženca neutemeljena, sodba sodišča prve stopnje pa v tem delu povsem pravilna (353. člen ZPP).

5. Glede toženke (njene odškodninske odgovornosti) pa je po oceni pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi vse odločilne dejanske okoliščine pravilno in popolno ugotovilo, na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pri odločanju pa ni zagrešilo kakšne bistvene kršitve postopkovnih določb (iz 339. člena ZPP) in so temu nasprotne pritožbene trditve neutemeljene. V izogib ponavljanju se zato pritožbeno sodišče na razloge izpodbijane sodbe glede odločilnih dejstev sklicuje.

6. V obravnavani zadevi je toženka že v odgovoru na tožbo navedla (glede nepremičnine, parc. št. 236 k. o. X), da jo je prevzel S. Z., in ne toženka ter da je S. Z. z njo tudi „upravljal“. Glede poslovodne funkcije pa je toženka pravočasno (v prvi pripravljalni vlogi) navajala, da je imela kot v. d. direktorice omejena pooblastila, dejansko pa da je bila brez pooblastil, saj je vse odločitve sprejemal Svet Zavoda. Da navedene toženkine trditve držijo, ugotavlja v izpodbijani sodbi tudi sodišče prve stopnje, s takimi dejanskimi ugotovitvami pa soglaša tudi pritožbeno sodišče, še posebej upoštevajoč izpovedbo priče S. H., v tistem času predsednika Sveta Zavoda, ki je jasno izpovedal, da je toženka kot direktorica delovala omejeno, ne le kot v. d. direktorice, temveč da je tudi morala delovati na osnovi sklepov Sveta Zavoda. Temu nasprotne pritožbene trditve so zato neutemeljene. Tožnik ne more, če je sam(6) od toženke terjal ravnanje (poslovanje) v nasprotju z zakonskimi določbami (glede razmejitve med upravljanjem Zavoda in njegovim poslovanjem), zato z uspehom zatrjevati odškodninske odgovornosti toženke, ker je ravnala v skladu s tem, kar je tožnik (Svet Zavoda) od toženke zahteval. Tožnik spregleda, da je sam (njegov pravni prednik, to je organ pravnega prednika tožnika – Sveta Zavoda) od toženke zahteval delovanje (poslovanje) na podlagi sklepov Sveta Zavoda. Tako poslovanje je sicer res v nasprotju z zakonskimi določbami, a na tem ne more temeljiti odškodninska odgovornost toženke, kot to utemeljeno in dokazno podprto zaključuje že sodišče prve stopnje. In pri tem niti ni bistveno (in pravno pomembno), kaj glede omejitve funkcije poslovodenja toženke kot v. d. direktorice določa sklep Sveta Zavoda oziroma Pogodba o zaposlitvi ob dokazno podprti ugotovitvi, da je toženka morala delovati le na osnovi sklepov tožnikovega pravnega prednika (S. Z.). Glede zahtevka tožnice za povračilo škode zaradi izgube oziroma neizplačila sredstev na podlagi sklenjenih pogodb, ki jih sodišče prve stopnje obširno obravnava v 12. točki obrazložitve (strani od 18 do 23 izpodbijane sodbe), pa ima vso potrebno dokazno oporo ugotovitev sodišča prve stopnje, da toženka kot direktorica ni mogla podpisati finančnih poročil, če jih Svet Zavoda ni obravnaval, odraz tega pa je povsem pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da glede tega toženki ni mogoče očitati protipravnega oziroma nepravilnega ravnanja (pri (ne)podpisovanju in (ne)posredovanju finančnih poročil sopogodbenikom tožnice v obravnavanih projektih). Tudi temu nasprotne pritožbene trditve ne vzdržijo presoje in z njimi tožnik ne morejo omajati pravilnosti in zakonitosti sodbe sodišča prve stopnje glede toženke.

7. Na podlagi navedenih razlogov je pritožbeno sodišče v skladu s 353. členom ZPP kot neutemeljeno zavrnilo tudi pritožbo tožnika glede toženke in tudi v tem delu potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

8. Predlog tožnika za povrnitev stroškov pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče kot neutemeljen zavrnilo, saj ta s pritožbo ni uspel (prvi odstavek 154. in 165. člena ZPP), odločitev o tem pa je obsežena v izreku o zavrnitvi njegove pritožbe.

(1) ….

(2) Njegovemu pravnemu predniku Zavod A;

(3) V času, ko naj bi prišlo do zatrjevane škode;

(4) Sveta Zavoda A., tožnikovega pravnega prednika;

(5) Zakon o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP);

(6) Čeprav se pritožuje tudi zoper to odločitev;

(7) Njegov pravni prednik;