Jedro

Zastaranje začne praviloma teči prvi dan po dnevu, ko je upnik imel pravico terjati izpolnitev obveznosti (prvi odstavek 336. člena OZ). V primeru terjatve zaradi kršitve pogodbene obveznosti je to prvi dan po kršitvi pogodbene obveznosti. Če rok izpolnitve pogodbene obveznosti ni določen, začne zastaranje teči naslednji dan po zadnjem dnevu, ko bi odvetnik še lahko učinkovito opravil dejanje, za katerega je pooblaščen.

Ne drži, da je bil tožnik šele z vročitvijo avstrijske sodbe seznanjen s škodo in povzročiteljem. Škoda v obravnavanem primeru namreč ni odbitna franšiza oziroma zavrnitev dela zahtevka pred avstrijskim sodiščem, temveč tožnikova izguba dohodka zaradi zatrjevanih odvetniških napak (zamud rokov). Za zamudo roka za vložitev tožbe je tožnik izvedel najkasneje s sklepom delovnega sodišča o zavrženju tožbe.

Zakon ne določa pretrganja zastaranja za primer, ko oškodovanec (najprej) toži zavarovalnico, ne pa (tudi) neposrednega povzročitelja škode. Za znesek odbitne franšize zavarovalnica ne odgovarja in v tem obsegu njena pasivna legitimacija ni podana. Toženec je v delu zahtevka, ki se (po višini) nanaša na odbitno franšizo, v postopku pred avstrijskim sodiščem tožil napačno osebo (stranko). S takšno tožbo ni mogel pretrgati teka zastaralnega roka proti tožencu.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje tako spremeni, da se tožbeni zahtevek na plačilo zneska 10.252,10 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneskov 9.343,20 EUR od 24. 3. 2019 do plačila in 908,90 EUR od 8. 5. 2019 do plačila zavrne.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v roku 15 dni povrniti stroške postopka pred sodiščem prve stopnje v višini 1.157,29 EUR in stroške pritožbenega postopka v višini 373,32 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je toženec tožniku dolžan plačati odškodnino v višini 10.252,10 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneskov 9.343,20 EUR od 24. 3. 2019 dalje in 908,90 EUR od 8. 5. 2019 dalje (I. točka izreka) ter stroške pravdnega postopka v višini 2.234,81 EUR (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje toženec iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da jo višje sodišče spremeni, tako da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Opozarja, da je sodišče napačno in pomanjkljivo obrazložilo zavrnitev ugovora zastaranja, ki ga je zmotno presojalo na podlagi prvega namesto tretjega odstavka 352. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Zastaralni rok v primeru kršitve pogodbene obveznosti teče od kršitve dalje, torej od zamude roka za vložitev predloga za izvršbo, to pa je bilo 16. 5. 2013. Odškodninska terjatev za škodo, ki je nastala s kršitvijo pogodbene obveznosti, zastara v času, določenem za zastaranje te obveznosti, to je po petih letih. Sodišče prve stopnje ni navedlo, kdaj je terjatev nastala, zapadla, bila tožniku znana, niti dolžine zastaralnega roka oziroma pravne podlage. Na tek zastaralnega roka védenje tožnika o odbitni franšizi ne vpliva. Oškodovanec se sam odloči, ali bo terjatev uveljavljal neposredno od povzročitelja ali od zavarovalnice, sodni postopek zoper zavarovalnico teka zastaranja zoper povzročitelja ne pretrga. Sodišče prve stopnje je nepravilno zavrnilo toženčevo uveljavljanje procesnega ugovora pobota zaradi neplačanih računov v skupnem znesku 1.767,03 EUR. Terjatev se šteje za zapadlo od trenutka nastanka škode, to pa je bilo najkasneje 10. 11. 2014. Tožencu ni bila dana možnost sodelovanja v postopku pred avstrijskim sodiščem in tam tudi ni bil zaslišan, zato je v tistem postopku dejansko stanje ostalo nepravilno in nepopolno ugotovljeno. Poleg tega sodbi avstrijskega sodišča nista priznani v Sloveniji in ju zato ni mogoče uporabiti pri odločitvi v tem postopku. Pritožba v nadaljevanju izpodbija ugotovitve o nestrokovnosti toženčevega ravnanja in izpostavlja, da sodišče ni upoštevalo, da je bil tožnik deloma že izplačan s strani tretje osebe. Navaja, da v sodbi ni razlogov o prizadevanju toženca za zmanjšanje škode, prav tako ne o tem, da je tožnik zavrnil reintegracijo na delo in je bila zato vzročna zveza med toženčevim ravnanjem in nastalo škodo pretrgana. Škoda bi bila lahko le v višini 5 % odbitne franšize, nikakor pa ni dopustno seštevati dveh različnih odbitnih franšiz.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in priglaša stroške.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Tožnik zatrjuje, da mu je zaradi toženčeve (odvetniške) napake nastala škoda v višini izgubljenega zaslužka v obdobju od julija 2011 do julija 2014 (62.288,04 EUR bruto). Škodo je najprej uveljavljal proti zavarovalnici, kjer je imel toženec zavarovano svojo poklicno odgovornost. Postopek je tekel pred avstrijskim sodiščem, ki je tožbenemu zahtevku zoper zavarovalnico ugodilo, od zneska pa je odštelo znesek soudeležbe toženca v višini 9.343,20 EUR. Tožnik v tej pravdi od toženca (zavarovanca) zahteva plačilo te razlike, to je odbitne franšize (9.343,20 EUR), in plačilo stroškov prevajanja avstrijskih sodb za potrebe te pravde (908,90 EUR).

6. Pritožba utemeljeno opozarja na napačno presojo ugovora zastaranja. Iz obrazložitve sodbe je mogoče razbrati, da je sodišče prve stopnje uporabilo petletni zastaralni rok (torej splošni zastaralni rok in ne triletnega subjektivnega roka, ki je določen za zastaranje neposlovne odškodninske terjatve), pri čemer je odločilo, da ta teče od trenutka, ko je tožnik (oškodovanec) prejel sodbo avstrijskega sodišča, saj naj bi bil šele takrat seznanjen s povzročiteljem in nastalo škodo.

7. Odškodninska terjatev za škodo, ki je nastala s prekršitvijo pogodbene obveznosti, zastara v času, določenem za zastaranje te obveznosti (tretji odstavek 352. člena OZ). Če z zakonom ni določen drugačen rok, terjatve zastarajo v petih letih (346. člen OZ). Petletni zastaralni rok tako velja tudi za obravnavano obveznost iz mandatne pogodbe.

8. Zastaranje začne praviloma teči prvi dan po dnevu, ko je upnik imel pravico terjati izpolnitev obveznosti (prvi odstavek 336. člena OZ). V primeru terjatve zaradi kršitve pogodbene obveznosti je to prvi dan po kršitvi pogodbene obveznosti.1 Če rok izpolnitve pogodbene obveznosti ni določen, začne zastaranje teči naslednji dan po zadnjem dnevu, ko bi odvetnik še lahko učinkovito opravil dejanje, za katerega je pooblaščen.2 V obravnavanem primeru sta bili to vložitev tožbe in vložitev predloga za izvršbo.3 Kot izhaja iz sklepa Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, Zunanji oddelek v Novem mestu, Pd 00/2013-25 s 1. 4. 2014, je rok za vložitev tožbe v delovnem sporu potekel najkasneje 21. 2. 2013, torej je takrat začelo teči zastaranje odškodninskega zahtevka zaradi zamude roka. Zakon o izvršbi in zavarovanju v 231. členu določa, da lahko predlog za izvršbo delavec vloži v šestih mesecih od dneva, ko je to pravico pridobil. Iz sodbe Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, Zunanji oddelek v Novem mestu, Pd 000/2011-32 s 15. 5. 2012, je razvidno, da je postala izvršljiva 14. 11. 2012, kar pomeni, da je zastaranje zaradi zamude z vložitvijo predloga za izvršbo začelo teči 15. 5. 2013, s potekom navedenega šestmesečnega roka.

9. Tudi če je za začetek teka zastaralnega roka pomembno, da oškodovanec izve za škodo zaradi kršitve pogodbene obveznosti (če sledimo stališču, da zastaranje ne more začeti teči, dokler oškodovanec ne zve za zatrjevano škodo4), je presoja sodišča prve stopnje o tem, kdaj se je to zgodilo, napačna. Ne drži, da je bil tožnik šele z vročitvijo avstrijske sodbe seznanjen s škodo in povzročiteljem. Škoda v obravnavanem primeru namreč ni odbitna franšiza oziroma zavrnitev dela zahtevka pred avstrijskim sodiščem, temveč tožnikova izguba dohodka zaradi zatrjevanih odvetniških napak (zamud rokov). Za zamudo roka za vložitev tožbe je tožnik izvedel najkasneje s sklepom delovnega sodišča o zavrženju tožbe s 1. 4. 2014. Prav tako tožnik ni zatrjeval oziroma izkazal, da bi za zamudo roka za vložitev predloga za izvršbo (15. 5. 2013) izvedel bistveno kasneje, kot je ta nastopila. Navsezadnje je moral opaziti, da ni bil pozvan nazaj na delo oziroma da ni prejel nobenega nadomestila (da torej izvršba ni bila opravljena). Ves čas se je tudi zavedal, kolikšen dohodek mu je zaradi tega izpadel, saj je vedel, kakšno plačilo za delo je prejemal oziroma kolikšno nadomestilo bi mu pripadalo. Zakonsko besedilo (v prvem odstavku 352. člena OZ glede zastaranja v primeru neposlovne odškodninske odgovornosti) ne govori o višini škode. Sodna praksa zato določbo razlaga tako, da védenje o škodi ne pomeni, da mora biti znan konkretni znesek nastale škode, ampak zadostuje, da so oškodovancu znane okoliščine, na podlagi katerih lahko ugotovi njen obseg oziroma višino.5 Ob tem se od oškodovanca zahteva tudi določena stopnja skrbnosti; četudi oškodovanec za obseg škode (in njenega povzročitelja) morebiti ne ve, (subjektivni) zastaralni rok prične teči, ko bi glede na vse okoliščine primera ob običajni skrbnosti lahko izvedel za vse elemente, ki zadoščajo za uveljavljanje odškodninskega zahtevka. Tožnik je torej že prej vedel za nastalo škodo in povzročitelja (znane so mu bile vse potrebne okoliščine), tega ni zvedel šele z odločitvijo avstrijskega sodišča o zahtevku. Če pa ob vložitvi tožbe pred avstrijskim sodiščem ni vedel za obstoj odbitne franšize, ki jo je zavarovalnica pravočasno ugovarjala, je vzrok za to v njegovi sferi, in sicer v lastni neskrbnosti oziroma neskrbnosti odvetnika, ki ga je zastopal v tistem postopku.

10. Zakon ne določa pretrganja zastaranja za primer, ko oškodovanec (najprej) toži zavarovalnico, ne pa (tudi) neposrednega povzročitelja škode. Določa le, da neposredni zahtevek tretjega oškodovanca proti zavarovalnici zastara v enakem času, v katerem zastara njegov zahtevek proti zavarovancu, ki je odgovoren za škodo (peti odstavek 357. člena OZ). Oškodovanec ima pravico direktno uveljavljati odškodnino proti zavarovalnici največ do zneska njene obveznosti (prvi odstavek 965. člena OZ). Za znesek odbitne franšize zavarovalnica ne odgovarja in v tem obsegu njena pasivna legitimacija ni podana.6 Toženec je v delu zahtevka, ki se (po višini) nanaša na odbitno franšizo, v postopku pred avstrijskim sodiščem tožil napačno osebo (stranko). S takšno tožbo ni mogel pretrgati teka zastaralnega roka proti tožencu.

11. Ker zastaranje ni bilo pretrgano, je nastopilo 21. 2. 2018 (za škodo zaradi prepozno vložene tožbe) oziroma 15. 5. 2018 (za škodo zaradi opustitve vložitve predloga za izvršbo). Vsekakor je nastopilo pred 30. 12. 2019, ko je bila vložena tožba v tej pravdi. Tožbeni zahtevek je tako neutemeljen, saj z zastaranjem preneha pravica zahtevati izpolnitev obveznosti. Posledično je neutemeljen tudi zahtevek za povrnitev stroškov, ki so tožniku nastali s prevodom listin oziroma sodb avstrijskih sodišč, saj tožnik ni upravičen do povrnitve stroškov, ki jih je imel z uveljavljanjem neutemeljenega zahtevka.

12. Pritožbi je bilo treba ugoditi že zaradi zastaranja zahtevka, zato višje sodišče na ostale pritožbene navedbe ne odgovarja (prvi odstavek 360. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Sodbo sodišča prve stopnje je na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP zaradi napačne uporabe materialnega prava v I. točki izreka spremenilo, tako da je tožbeni zahtevek zavrnilo.

13. Odločitev o stroških postopka (II. točka izreka izpodbijane sodbe) je sodišče druge stopnje zaradi spremembe odločitve o glavni stvari skladno z drugim odstavkom 165. člena in prvim odstavkom 154. člena ZPP spremenilo, tako da je tožnik dolžan tožencu v roku 15 dni povrniti njegove potrebne stroške postopka na prvi stopnji. Te predstavljajo stroški za zastopanje po odvetniku, in sicer: nagrada za prvo pripravljalno vlogo v višini 400 točk (tar. št. 19/1 Odvetniške tarife, v nadaljevanju OT), nagrada za drugo pripravljalno vlogo v višini 300 točk (tar. št. 19/2 OT), nagrada za tretjo pripravljalno vlogo v višini 200 točk (tar. št. 19/3 OT), nagrada za prvi narok za glavno obravnavo v višini 400 točk (tar. št. 20/1 OT), nagrada za drugi narok za glavno obravnavo v višini 200 točk (tar. št. 20/2 OT) in urnina v višini 50 točk (prvi odstavek 6. člena OT), kar znaša 1550 točk oziroma 930 EUR (ob vrednosti točke 0,60 EUR). Poleg tega mu mora povrniti še materialne stroške v višini 18,60 EUR (2 % po 11. členu OT) ter 22% DDV v višini 208,69 EUR. Skupno mu mora tako plačati 1.157,29 EUR, v primeru zamude pa še zakonske zamudne obresti, ki tečejo od poteka roka za plačilo do plačila. Odvetniku ne pripada posebna nagrada za pripravljalni narok, ki je bil izveden neposredno pred prvim narokom za glavno obravnavo, saj ne gre za posebno storitev.7 Enako velja za posvet s stranko, saj je ta storitev že zajeta v nagradah za opravljene storitve. Prav tako toženec ni upravičen do nagrade za odgovor na tožbo, ki ni bil vložen preko odvetnika.

14. V skladu s prvim odstavkom 154. člena in drugim odstavkom 165. člena ZPP je tožnik dolžan tožencu v roku 15 dni povrniti tudi njegove potrebne stroške pritožbenega postopka. Tožencu so z vložitvijo pritožbe nastali stroški v višini 373,32 EUR, kar predstavlja 500 točk (300,00 EUR) nagrade za sestavo pritožbe po tar. št. 21/1 OT, 2% administrativne stroške po 11. členu OT (6,00 EUR) ter 22% DDV (67,32 EUR). V primeru zamude mu je toženec dolžan plačati tudi zakonske zamudne obresti od poteka paricijskega roka dalje do plačila. Tožnik sam krije svoje stroške z odgovorom na pritožbo.

1 V. Kranjc, Obligacijski zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2003, splošni del, 2. knjiga, str. 481. 2 Prim. Sodba II Ips 1175/2008 z dne 19. 4. 2012. 3 Zahtevek za povrnitev škode zaradi prepozno vložene tožbe je bil sicer v postopku proti zavarovalnici pred avstrijskim sodiščem pravnomočno zavrnjen kot neutemeljen. 4 Takšno stališče zastopata del sodne prakse in literature (glej npr. VSL sklep II Cp 2652/2015 z dne 18. 11. 2015, VSL sklep II Cp 2922/2015 z dne 6. 1. 2016 in Vizner, povzeto v V. Kranjc, Obligacijski zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2003, splošni del, 2. knjiga, str. 481). 5 Npr. Sodba III Ips 150/2008 z dne 23. 11. 2010. Glej tudi V. Kranjc, Obligacijski zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2003, splošni del, 2. knjiga, str. 479. 6 VSL Sodba II Cp 2410/2015 z dne 21. 10. 2015. 7 VSL Sklep I Cp 2017/2020 z dne 30. 11. 2020.