Jedro

Namen objave je v seznanitvi zainteresirane javnosti, zato bi toženka šele z zakonito objavo izpolnila določbo drugega odstavka 13. člena Statuta, po kateri je dolžna na spletnih straneh objavljati tudi tovrstne javne pozive.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim upravnim aktom je toženka ugodila predlogu družbe A. d.d. (stranka z interesom v tem upravnem sporu) in brez predhodne izdaje posebnega sklepa dovolila obnovo upravnega postopka dodelitve radijskih frekvenc za opravljanja storitev javnih mobilnih radiokomunikacij – UMTS/IMT – 2000, ki je bil končan z odločbo o dodelitvi radijskih frekvenc št. 657509 (odločba z dne 8. 4. 2008), in sicer v takem obsegu, da se v postopek pritegne družbo A. d.d. kot stranskega udeleženca (1. točka izreka); odločila, da odločba o dodelitvi radijskih frekvenc št. 657509 (odločba z dne 8. 4. 2008) in odločba o določitvi števila točk z dne 7. 4. 2008 ostaneta v veljavi (2. točka izreka) ter zavrnila predlog za povrnitev stroškov postopka družbe A. d.d. (3. točka izreka). V obrazložitvi je navedla, da v ponovnem postopku obravnava predlog za obnovo upravnega postopka na podlagi sodbe Upravnega sodišča I U 1023/2010 ter sodbe in sklepa Vrhovnega sodišča X Ips 22/2012 z dne 8. 11. 2012. Družba A. d.d. v postopku obnove utemeljuje razlog po 9. točki prvega odstavka 260. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) ter interes za obnovo postopka in dodelitev radijskih frekvenc. V zvezi z v tem upravnem sporu izpodbijano 1. točko izreka navaja, da upošteva stališče Vrhovnega sodišča ter ugotavlja, da je družba A. d.d. s trditvami verjetno izkazala, da se je postopka dodelitve spornih frekvenc upravičena udeleževati kot stranski udeleženec ter je s tem s stopnjo verjetnosti izkazan tudi obstoj okoliščine, na katere se predlog za obnovo postopka nanaša. Preverila je, ali bi bila družba A. d.d. lahko zainteresirana javnost za pridobitev spornih frekvenc v skladu s četrtim odstavkom 38. člena Zakona o elektronskih komunikacijah (v nadaljevanju ZEKom). V zvezi s trditvijo tožnika v postopku, da so bili z objavo javnega poziva v Uradnem listu RS vsi potencialni udeleženci na dovolj transparenten način seznanjeni s podeljevanjem dotičnih frekvenc, se sklicuje na stališče Upravnega sodišča v sodbi U 1603/2008 z dne 20. 10. 2009, v katerem je sodišče pritrdilo stališčem družbe A. d.d., da objava javnega poziva zgolj v Uradnem listu RS ne zadošča. Takšno stališče je potrdilo tudi Vrhovno sodišče v sodbi in sklepu X Ips 22/2012 z dne 8. 11. 2012. Ni pa toženka sledila niti navedbam tožnika, da predlog za obnovo postopka ni dovoljen, ker da gre za primer iz drugega odstavka 229. člena ZUP. Pri odločanju o dovolitvi obnove postopka se je oprla na določbo tretjega odstavka 268. člena ZUP, ker je ugotovila, da bi izdaja posebnega sklepa o obnovi postopka verjetno pripeljala do nepopravljivih posledic za javni interes, saj glede na določbo drugega odstavka 272. člena ZUP izdaja sklepa, s katerim se obnova dovoli, zadrži izvršitev odločbe, glede katere je obnova dovoljena. Zato je odločila, da se postopek obnovi brez izdaje posebnega sklepa ter ga obnovila v obsegu, da vanj pritegne družbo A. d.d. kot stranskega udeleženca, ki se bo na ta način lahko potegoval za pridobitev predmetnih frekvenc.

2. Tožnik v tožbi navaja, da izpodbija 1. točko izreka spornega upravnega akta. Izpostavlja, da bi bilo za zakonito odločitev treba presoditi, ali je stranka z interesom (predlagateljica obnove) uspela z zahtevanim standardom dokazati, da ji ni bila dana razumna možnost, da se obnovljenega postopka udeležuje. Gre za očitno dejansko vprašanje, kjer trditveno in dokazno breme nosi predlagateljica. Meni, da bi morala toženka v dokaznem postopku ugotoviti, ali je stranka z interesom z verjetnostjo dokazala, da se na javni poziv ni mogla javiti kljub temu, da je bil objavljen v Uradnem listu RS. Ugotavlja se namreč nemožnost sodelovanja stranke, ki jo je treba v skladu z ustaljeno sodno prakso presojati po vseh okoliščinah. Predlagatelj obnove pa mora dokazati, da so mu okoliščine onemogočale spremljanje Uradnega lista in da iz opravičljivih razlogov ni dolžan poznati objave v uradnem glasilu Republike Slovenije. Zgolj v takšnem primeru bi bil po mnenju tožnika na mestu zaključek, da predlagateljica obnove (stranka z interesom) ni imela možnosti sodelovanja v postopku, začetem z javnim pozivom, objavljenim v Uradnem listu RS. Izpostavlja, da doslej ni bil niti en sam javni poziv v postopkih podeljevanja mobilnih radiofrekvenc objavljen na spletni strani toženke. Sicer pa iz odločbe Upravnega sodišča U 1603/2008 ne izhaja, da je bila zaradi opustitve objave predlagateljici kršena pravica sodelovati v postopku po pozivu, objavljenem dne 21. 12. 2007, kot to zmotno interpretira izpodbijani upravni akt. Predlagateljica pa nikoli ni pojasnila, zakaj ni bila v stanju spremljati vsebine uradnega glasila Republike Slovenije, niti ni navedla kaj bi ji objektivno preprečevalo, da bi spremljala vsebino uradnega glasila, se z njeno vsebino seznanjala in jo upoštevala. Tožnik je prepričan, da nihče v Sloveniji v sodnem postopku ne more in ne sme uspeti s trditvijo, da ni vedel za dejstvo, ki je bilo objavljeno v Uradnem listu RS. Če bi sodna praksa to dopustila, bi s tem močno okrnila, če ne izvotlila pomen uradnega glasila in uradnih objav, ki so celo ustavna kategorija. Pri tem pa je treba upoštevati tudi dejstvo, da se na nepoznavanje uradnega glasila sklicuje ena največjih gospodarskih družb v državi z izjemno finančno močjo in odločno organizirano pravno službo. V nadaljevanju tožbe navaja, da se ne strinja niti s stališčem toženke v zvezi z dovoljenostjo obnove, in sicer da ne gre za primer iz drugega odstavka 229. člena ZUP. Navaja, da iz predloga za obnovo postopka izhaja, da je bila odločba toženke z dne 8. 4. 2008 stranki z interesom vročena 24. 8. 2008. Zoper to odločbo je bil dovoljen upravni spor, stranka z interesom pa je bila z odločbo z dne 8. 4. 2008 seznanjena v roku za vložitev upravnega spora, ki je veljal za tožnika v tej zadevi, vendar tožbe ni vložila pravočasno na pristojno sodišče. Tožnik meni, da zgolj v primeru, ko se stranka, ki ji udeležba v postopku ni bila omogočena, z odločbo seznani po izreku roka za vložitev pravnega sredstva zoper to odločbo, ima na voljo izredno pravno sredstvo obnove postopka, sicer pa bi morala stranka z interesom zoper odločbo z dne 8. 4. 2008 vložiti tožbo in začeti upravni spor. Sodišču predlaga, da tožbi ugodi, izpodbijani upravni akt v 1. točki izreka odpravi in v zadevi odloči samo tako, da predlog stranke z interesom za obnovo postopka zavrne; podrejeno da zadevo vrne toženki v ponovno odločanje.

3. Toženka v odgovoru na tožbo odgovarja na tožbene navedbe in sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

4. Stranka z interesom v tem postopku, družba A. d.d., v odgovoru na tožbo odgovarja na tožbene navedbe in sodišču predlaga, da tožbo zavrne, tožniku pa naloži povrnitev njenih stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

5. Tožba ni utemeljena.

6. Sodišče ugotavlja, da je toženka izpodbijani upravni akt izdala v izvajanju sodbe in sklepa Vrhovnega sodišča X Ips 22/2012 z dne 8. 11. 2012 in sodbe Upravnega sodišča U 1603/2008 z dne 20. 10. 2009. Po četrtem odstavku 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) je upravni organ pri ponovnem odločanju vezan na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava in na njegova stališča, ki se tičejo postopka. Zakonitost novega (v tem sporu izpodbijanega) akta zato sodišče preizkuša z vidika njegove skladnosti z mnenji in napotki sodnih odločb, v izvajanju katerih je bil izdan. Nov upravni akt lahko odstopa od sodbenih stališč in mnenj le, če dejanske ugotovitve ponovljenega postopka narekujejo drugačno odločitev.

7. Stranka z interesom je s predlogom za obnovo postopka zahtevala, da se obnovi postopek pridobitve mnenj zainteresirane javnosti na podlagi javnega poziva za pridobitev mnenj zainteresirane javnosti glede dodelitve radijske frekvence za opravljanje mobilnih javnih radijskih storitev UMTS-IMT/2000, objavljenim v Uradnem listu dne 21. 12. 2007 ter da se obnovi upravni postopek, ki se je vodil pod št. 38115-9/2008, v katerem je bila izdana odločba o dodelitvi radijskih frekvenc št. 657509 tožniku v tem upravnem sporu.

8. Toženka je s sklepom št. 38115-39/2008/4 z dne 11. 6. 2008 v 1. točki izreka zavrgla predlog za obnovo postopka pridobitve mnenj zainteresirane javnosti na podlagi javnega poziva. Odločitev je na podlagi sodbe Upravnega sodišča U 1603/2008 z dne 20. 10. 2009 v tem delu postala pravnomočna. V razlogih te sodbe se je sodišče sklicevalo na določbo 260. člena ZUP, da je možna le obnova upravnega postopka. Z v tem upravnem sporu izpodbijanim upravnim aktom pa je bilo odločeno o predlogu za obnovo upravnega postopka, ki je bil končan z odločbo o dodelitvi radijskih frekvenc št. 657509. Toženka je (v skladu s prvim odstavkom 268. člena ZUP) obnovo dovolila v obsegu, da se v postopek pritegne družbo A. d.d. kot stranskega udeleženca, ki se bo na ta način potegoval za pridobitev frekvenc. Navedla je, da bo v obnovljenem postopku ponovno odločala o dodelitvi spornih frekvenc in presodila ali je do predmetnih radijskih frekvenc upravičena družba A. d.d. ali pa tožnik. Po presoji štirih sklopov razlogov, ki jih je družba A. d.d. navedla v okviru utemeljitve svojega interesa za pridobitev frekvenc, je le-te s svojimi razlogi zavrnila in odločila, da odločba, ki je bila predmet obnove, ostane v veljavi.

9. Tožnik v tem upravnem sporu izpodbija le 1. točko izreka spornega upravnega akta, to je odločitev toženke, da dovoli obnovo upravnega postopka dodelitve radijskih frekvenc tožniku, ki je bil končan z odločbo št. 657509 z dne 8. 4. 2008. Sodišče se je pri presoji zakonitosti le-tega omejilo na tožbene ugovore tožnika v predmetni tožbi.

10. V zvezi s tožbenim ugovorom, da bi morala toženka za zakonito odločitev presoditi, ali je stranka z interesom uspela z zahtevanim standardom dokazati, da ji ni bila dana razumna možnost, da se obnovljenega postopka udeležuje, sodišče ponovno izpostavlja, da je bila toženka v ponovnem postopku vezana na stališče Upravnega sodišča v sodbi U 1603/2008 z dne 20. 10. 2009 ter na stališče Vrhovnega sodišča v sodbi in sklepu X Ips 22/2012 z dne 8. 11. 2012. Upravno sodišče je v zvezi s predlogom za obnovo in uveljavljanim razlogom na podlagi 9. točke prvega odstavka 260. člena ZUP v citirani sodbi navedlo, da je toženka objavila javni poziv le v Uradnem listu, kar je nezakonito, čemur je sledilo tudi Vrhovno sodišče v citirani sodbi in sklepu (glej točko 10 obrazložitve) ter opozorilo tudi na posledice opisane nezakonitosti. Iz takšnega, popolnoma jasnega, stališča Upravnega in Vrhovnega sodišča sledi, da z objavo javnega poziva (le) v Uradnem listu RS vsem zainteresiranim osebam ni bila dana možnost sodelovanja v postopku dodelitve predmetnih radijskih frekvenc, saj takšna objava ni bila izvedena na predpisan oziroma na pravno pravilen način. Kot to navaja že toženka v izpodbijanem upravnem aktu, je namen objave ravno v seznanitvi zainteresirane javnosti in bi toženka šele z zakonito objavo izpolnila določbo drugega odstavka 13. člena Statuta, po kateri je dolžna na spletnih straneh objavljati tudi tovrstne javne pozive. Glede na navedeno torej tožnik ne more uspeti z zatrjevanjem, da bi morala stranka z interesom v postopku odločanja o dovolitvi obnove pojasniti in z zahtevanim standardom dokazati, zakaj ni bila v stanju spremljati vsebine uradnega glasila RS in kaj ji je objektivno preprečevalo, da bi spremljala njeno vsebino. Po povedanem se tožnik tudi ne more uspešno sklicevati na (dotedanje) nezakonito ravnanje toženke, to je na dejstvo, da do tedaj noben javni poziv v postopkih podeljevanja mobilnih radiofrekvenc ni bil objavljen na spletni strani toženke. Ker je objava javnega poziva zgolj v Uradnem listu RS, glede gornje stališče Upravnega in Vrhovnega sodišča v citiranih sodnih odločbah, kot že večkrat povedano nezakonita, sodišče ne more upoštevati niti tožbenega ugovora, da nihče v Sloveniji v sodnem postopku ne sme uspeti s trditvijo, da ni vedel za dejstvo, ki je bilo objavljeno v Uradnem listu RS. Iz istega razloga prav tako za odločitev ni upoštevna okoliščina, da je v tem primeru predlagateljica obnove ena največjih gospodarskih družb v državi.

11. Utemeljen pa ni niti toženi ugovor, da gre v tem primeru za situacijo iz drugega odstavka 229. člena ZUP. Po tej določbi lahko oseba, če bi morala biti udeležena kot stranski udeleženec in ji odločba ni bila vročena, v roku, ki ga ima stranka za vložitev pritožbe, zahteva vročitev odločbe in nato vloži pritožbo v enakem roku, kot je določen za stranko, če iz vseh okoliščin izhaja, da za izdajo odločbe ta oseba ni vedela oziroma iz okoliščin ni mogla sklepati, da je bila odločba izdana.

12. Citirana določba drugega odstavka 229. člena ZUP se jasno nanaša na možnost vložiti redno pravno sredstvo v upravnem postopku (pritožbo). V obravnavanem primeru pa zoper odločbo toženke po določbi drugega odstavka 118. člena ZEKom ni bilo dovoljeno redno pravno sredstvo v upravnem postopku, temveč sodno varstvo v upravnem sporu (prvi odstavek 119. člena ZEKom). Zato po presoji sodišča v tem primeru ni mogoče upoštevati določbe drugega odstavka 229. člena ZUP in od stranke z interesom zahtevati, da bi morala pred vložitvijo predloga za obnovo postopka vložiti tožbo v upravnem sporu zoper odločbo toženke z dne 8. 4. 2008, ki ji je bila, kot zatrjuje tožnik v tožbi, vročena še v času, ko je tekel rok za sprožitev upravnega spora, ki je veljal za tožnika.

13. Sicer pa je s tem v zvezi treba dodati, da je stranka z interesom oziroma njena pravna prednica B. d.d. vložila tožbi v upravnem sporu zoper odločbo o dodelitvi radijskih frekvenc št. 657509, št. 38115-9/2008-7 z dne 8. 4. 2008 ter zoper odločbo o določitvi števila točk št. 657509-1, št. 38115-9/2008 z dne 7. 4. 2008, vendar ju je Upravno sodišče zavrglo s sklepom U 1073/2008 z dne 6. 10. 2009 (priloga C4), ker je ugotovilo, da B. d.d. v tožbah ne uveljavlja kakšne svoje pravice ali pravne koristi. Navedeni sklep je postal pravnomočen s sklepom Vrhovnega sodišča I Up 49/2010 z dne 8. 9. 2010 (priloga C5).

14. Po vsem povedanem sodišče zaključuje, da so tožbene navedbe neutemeljene, zato je tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. 15. Povrnitev stroškov postopka je v tem upravnem sporu zahtevala stranka z interesom. Odločitev o njenem stroškovnem zahtevku temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri med drugim, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka. Sodišče še dodaja, da je stranka z interesom sicer predlagala zavrnitev tožbe, kar je sicer tudi odločitev sodišča, vendar pa je njen dejanski interes v odpravi 1. točke upravnega akta, ki je izpodbijana v tem upravnem sporu, zaradi česar je sodišče presodilo, da do povrnitve stroškov postopka ni upravičena.